Praznična večerja: Korenčkova juha malo drugače

Pa se bliža koncu, ta moj veseli december. Čas, ko raztegujem stene želodca, meje dobrega okusa, zmožnosti denarnice in navdušenje do druženja. Letos se obnašam še posebej dekadentno - toliko hrane in alkohola, kot sem zaužila v zadnjih dneh, si po moje zasluži že kakšno nagrado. Dobila bom pa samo izdatno drgnjenje stegen, saj vem. In čisto sama sem si kriva. *regrets nothing*

Enivejz, do konca leta in lomljenja novoletnih zaobljub pa nas loči še več kot teden in vse dve praznični večerji, zato se spodobi, da vas malo pockrljamo s tradicionalnim slavnostnim Bormašina za punce menijem. Že našim tretjim! Po prvem, izjemno baročnem, nam je pri drugem uspelo dovolj časovno in sestavinsko optimizirati jedilnik, da smo druženje zaključile še pred večerom in brez počenih želodcev. Brez sramu priznavamo, da smo prave pujse pepe, ko se pred nas postavi poln krožnik, zato je bolje, da si že uvodoma postavimo količinske omejitve.



 

Oda presežkom na vrtu, receptom po občutku in znanju starih mam

Khm, khm. Takole.

Priznam, sem stereotipna nabiralka. In zato se počutim med temi puncami z Bormašine precej stara mamasta. Težnja, da moram vse shraniti, me spremlja vedno in povsod. Da vsak višek pridelka nekako ohranim za kasneje, pa če posušim, zamrznem, delno ali v celoti predelam v kaše, kompote, solate. Važno, da shranim. Občutek, da sem poskrbela, da kasneje ne bom lačna, me pomirja. Saj v resnici vem, da se teh dveh kozarcev kompota ne naješ ravno, ali pa treh kozarcev paradižnikove omake, ampak vseeno. Pridejo prav in dajejo potuho mojemu 'naredičimprejinsčimmanjkompliciranja' načinu prehranjevanja.

Mogoče je to pravzaprav stvar vzgoje. Doma je mami vedno vlagala na veliko, police v kleti so se stalno polnile s klasično kislo zelenjavo, marmeladami, gobami in paradižnikovo omako. Zadnja leta malo manj, ker je bilo treba pojest, kar je bilo vloženo. Lani smo tako naredili čistko in kar precej starih kozarcev vrgli stran in naredili prostor letošnji beri zelenjave in sadja (priporočam, mi smo našli precej nekih pozabljenih zakladov).

Oda presežkom na vrtu, receptom po občutku in znanju starih mam

Avtorica: Bernarda

Khm, khm. Takole.

Priznam, sem stereotipna nabiralka. In zato se počutim med temi puncami z Bormašine precej stara mamasta. Težnja, da moram vse shraniti, me spremlja vedno in povsod. Da vsak višek pridelka nekako ohranim za kasneje, pa če posušim, zamrznem, delno ali v celoti predelam v kaše, kompote, solate. Važno, da shranim. Občutek, da sem poskrbela, da kasneje ne bom lačna, me pomirja. Saj v resnici vem, da se teh dveh kozarcev kompota ne naješ ravno, ali pa treh kozarcev paradižnikove omake, ampak vseeno. Pridejo prav in dajejo potuho mojemu 'naredičimprejinsčimmanjkompliciranja' načinu prehranjevanja.