Nikoli končano poletje, cimri in boranja

Všeč mi je Slovenija, predvsem zaradi možnosti, da izkusimo tako vroče poletje kot tudi mrzlo zimo. Da lahko poleti namakaš noge v lavorju na travi za hišo in se pozimi sankaš v bližnjem gozdu. Sevilla tega nima. Tukaj je vse eno samo peklensko dolgo poletje, ko se temperature vsak dan povzdignejo nad 40°. Od novembra pa do marca pa tukaj vlada ena sama žalost. Teh nekih nedoločljivih 15°, ki so v kombinaciji s soncem že prav prijetno tople, a v kombinaciji z vetrom in oblaki nadvse depresivne. Neznansko žal mi je, da ne morem biti v tem času doma, ko je povsod toliko snega, ki ga naravnost obožujem. Žal mi je, da zamujam opoldanske pohode po gozdu, ko je to najtišji prostor pod soncem in  ti na vsakih par minut zastane srce, ko iz nenada z drevesnih vej pade kup snega.

Ampak ... vsaka stvar je za nekaj dobra. Če ne bi šla na izmenjavo v Sevillo, ne bi nikoli imela priložnosti okusiti sladkega španskega sadja, ki kar poka od intenzivnosti okusov in arom. Neverjetno, španske pomaranče so tako zelo sladke, da jih bom doma vsekakor pogrešala. In tega, da živim s šestimi cimri, ki poskrbijo za vsakodnevno začudenje, ko jih opazujem, kako si pripravljajo kosilo, tudi zagotovo ne bom izkusila kaj kmalu. Od tega, da pripravljajo najrazličnejše kombinacije - kot, na primer, popečene bučke, pesa, narezana na precej velike kose in kuhan pršut - pa vse do uporabe kozice, v kateri sicer kuhamo čaj, za kuho špagetov ... no, živi in se uči, vmes pa še precej načudi.

Gremo raje k mojemu današnjemu kosilu. Španci imajo precej široko ponudbo zamrznjenih jedi, obstajajo celo majhne trgovine, ki nudijo samo to - zamrznjeno hrano. Sicer sama nisem pristaš tega, a eno zmrznjeno pregreho pa vseeno pridoma uporabljam - zamrznjen stročji fižol. Prav tako v Španiji še vedno vlada sezona paradižnika, ki se ga dobi precej ugodno. Izbira kosila je bila tako danes precej logična: boranja. Tipična poletna jed, ki je pri nas na sporedu prav vsako leto, takrat, ko že niti ni več tako vroče in je sezona stročjega fižola na vrhuncu. Takrat, ko se na krožniku znajdejo tudi že ocvirki. Ste kdaj jedli v kosih kuhan krompir in stročji fižol, vse skupaj zabeljeno z ocvirki? Absolutno ena izmed mojih najljubših jedi.

Sestavine (še vedno samo za eno osebo)

• pol čebule


• eno korenje


• dva paradižnika


• dva krompirja


• sol, peteršilj, origano


• skodelica stročjega fižola

Priprava

V globjo ponev (ali pa v navadno posodo) vlijemo malce olja, toliko, da na njem prepražimo pol čebule. Med praženjem v ponev naribamo korenje. Med tem, ko se oboje praži, na kocke narežemo dva paradižnika in ju dodamo v ponev. Malo počakamo, da se paradižnik rahlo razpusti, nato pa dodamo kozarec vroče vode. Počakamo, da zavre, in dodamo stročji fižol. Nekaj časa pustimo pokrito, nato pa posodo odkrijemo in kuhamo na manjšem ognju, toliko časa, da večji del vode izpari in da je fižol kuhan. Pri meni je trajalo cca. 15 minut. Med tem, ko se boranja kuha, pa tudi že olupimo krompir, ga narežemo na kose poljubne velikosti (od tega bo tudi odvisen čas kuhanja) in skuhamo. Ko je boranja skoraj gotova, solimo, dodamo origano in peteršilj. To je to.

 

Nikoli končano poletje, cimri in boranja

Avtorica: Tina

Všeč mi je Slovenija, predvsem zaradi možnosti, da izkusimo tako vroče poletje kot tudi mrzlo zimo. Da lahko poleti namakaš noge v lavorju na travi za hišo in se pozimi sankaš v bližnjem gozdu. Sevilla tega nima. Tukaj je vse eno samo peklensko dolgo poletje, ko se temperature vsak dan povzdignejo nad 40°. Od novembra pa do marca pa tukaj vlada ena sama žalost. Teh nekih nedoločljivih 15°, ki so v kombinaciji s soncem že prav prijetno tople, a v kombinaciji z vetrom in oblaki nadvse depresivne. Neznansko žal mi je, da ne morem biti v tem času doma, ko je povsod toliko snega, ki ga naravnost obožujem. Žal mi je, da zamujam opoldanske pohode po gozdu, ko je to najtišji prostor pod soncem in  ti na vsakih par minut zastane srce, ko iz nenada z drevesnih vej pade kup snega.

Ampak ... vsaka stvar je za nekaj dobra. Če ne bi šla na izmenjavo v Sevillo, ne bi nikoli imela priložnosti okusiti sladkega španskega sadja, ki kar poka od intenzivnosti okusov in arom. Neverjetno, španske pomaranče so tako zelo sladke, da jih bom doma vsekakor pogrešala. In tega, da živim s šestimi cimri, ki poskrbijo za vsakodnevno začudenje, ko jih opazujem, kako si pripravljajo kosilo, tudi zagotovo ne bom izkusila kaj kmalu. Od tega, da pripravljajo najrazličnejše kombinacije - kot, na primer, popečene bučke, pesa, narezana na precej velike kose in kuhan pršut - pa vse do uporabe kozice, v kateri sicer kuhamo čaj, za kuho špagetov ... no, živi in se uči, vmes pa še precej načudi.

Gremo raje k mojemu današnjemu kosilu. Španci imajo precej široko ponudbo zamrznjenih jedi, obstajajo celo majhne trgovine, ki nudijo samo to - zamrznjeno hrano. Sicer sama nisem pristaš tega, a eno zmrznjeno pregreho pa vseeno pridoma uporabljam - zamrznjen stročji fižol. Prav tako v Španiji še vedno vlada sezona paradižnika, ki se ga dobi precej ugodno. Izbira kosila je bila tako danes precej logična: boranja. Tipična poletna jed, ki je pri nas na sporedu prav vsako leto, takrat, ko že niti ni več tako vroče in je sezona stročjega fižola na vrhuncu. Takrat, ko se na krožniku znajdejo tudi že ocvirki. Ste kdaj jedli v kosih kuhan krompir in stročji fižol, vse skupaj zabeljeno z ocvirki? Absolutno ena izmed mojih najljubših jedi. 

Sestavine (še vedno samo za eno osebo)

• pol čebule
• eno korenje
• dva paradižnika
• dva krompirja
• sol, peteršilj, origano
• skodelica stročjega fižola

Priprava

V globjo ponev (ali pa v navadno posodo) vlijemo malce olja, toliko, da na njem prepražimo pol čebule. Med praženjem v ponev naribamo korenje. Med tem, ko se oboje praži, na kocke narežemo dva paradižnika in ju dodamo v ponev. Malo počakamo, da se paradižnik rahlo razpusti, nato pa dodamo kozarec vroče vode. Počakamo, da zavre, in dodamo stročji fižol. Nekaj časa pustimo pokrito, nato pa posodo odkrijemo in kuhamo na manjšem ognju, toliko časa, da večji del vode izpari in da je fižol kuhan. Pri meni je trajalo cca. 15 minut. Med tem, ko se boranja kuha, pa tudi že olupimo krompir, ga narežemo na kose poljubne velikosti (od tega bo tudi odvisen čas kuhanja) in skuhamo. Ko je boranja skoraj gotova, solimo, dodamo origano in peteršilj. To je to.

Mlečna kaša, ukradena čokolada in še nekaj drugih malenkosti

No, pa pojdimo.

Vse se je začelo že v vrtcu, ko sem Roku (presenečena sem, da sem si celo zapomnila ime!) sunila čokolado z okusom Mozartovih kroglic, ki je bila v obliki medalje, dobil pa jo je na nekem glasbenem tekmovanju. Bili smo v vrtcu. Pardon, mala šola (v tazaresnem vrtcu nisem bila nikoli) in dejansko sem mu jo, ja, ukradla. Stlačila sem jo v žep in niti ne vem, kaj je bil razlog tega. Fovšija, ker je zmagal na tekmovanju? Ah, ne, samo in zgolj čokolada je bila tista motivacija za tako drzen podvig, ki se je končal v tem, da so me razkrinkali. Ni panike, drugo leto sem itak šla v šolo, v kateri ni bilo nobenega izmed mojih prijateljev z male šole.

Pa saj v resnici ne morem ravno reči, da jem ves ljubi čas. Včasih se ukvarjam tudi s športom, kot, na primer, s smučanjem, še posebej entuziastična pa sem bila v petem razredu, ko smo s šolo šli v naravo oz. na smučanje na Pohorje. Ne vem točno, kako se reče tistemu smučišču, na katerega pelje ena silno strma vlečnica (pozor, ne sedežnica, ampak vlečnica!), ampak mene ni bilo prav nič strah, saj sem skoraj dobesedno 'zrasla gor' na smuščišču na Pokljuki, kjer sem neštetokrat šla na vlečnico. Seveda v duetu z mami/očijem in to je ta element, ki mi je na Pohorju manjkal. Kaj se je namreč zgodilo! Komaj pridem do vrha (ker je pot res, ampak res strma), nakar mi pri izstopu (ali kakorkoli se že reče temu početju, ko zapustiš tisto mučilno napravo, imenovano sidro) na tla pade ena palica. Jaz, utelešen atlet, optimistično skočim nazaj po palico, ampak precenila sem svojo gibčnost in hitrost in se tako pobližje spoznala s sidrom, ki je še par sekund pred tem grel zadnjo plat moje sošolke Nine. Hja, takle mamo. Bi pa vožnjo z akijem v dolino priporočala vsem, ker je res fenomenalna izkušnja! Tudi to, kako na mariborski urgenci ni prav velike gneče, je za izkusit.

Pojdimo raje nazaj k hrani. Glede na ves cuker, ki roma v moj prebavni trakt (za le-tega pa vsi vemo, da se začne že v ustni votlini, jelda?), je precej presenetljivo, da se moje zobovje ponaša z izjemno nizkim številom plomb in drugih popravkov - to je 0. Obisk pri zobozdravniku me zato večkrat spravi v nelagoden položaj, ko me pogleda in vpraša, kaj sploh delam tam. No, kljub temu sem kar nekaj ur svoje mladosti preživela na zobozdravniškem stolu, in to takem, ki si ga lasti ortodont. Kdo bi si mislil, da imam (v tem trenutku) zgolj 24 stalnih zob?

Okej, tole postaja že malce zahtevno. Hmmm ... uuu, že vem! Enkrat se mi je uspelo tako zelo napokati sladkarij, da sem bruhala celo noč! Seveda sem javnosti kot razlog mojih prebavnih težav obrazložila, da sem jedla tiramisu (za surova jajca pa vsi vemo, da znajo biti muhasta), ampak v resnici mislim, da je bila kriva kombinacija medenjakov, čipsa, nekih pocenskih merkatorjevih piškotov, sladoleda IN tiramisuja. In ja ... res sem bruhala! Kdo ne bi?

Bomo ostali kar pri številu pet? Precej bolj pravljično, čeravno liho ... In tako zaključujem z mojo najljubšo jedjo zadnjih nekaj mesecev/let, ki jo pridno po različnih kanalih uvažam tudi v to prekrasno deželo, polno sonca. Prosena kaša. Sama jo jem zgolj v eni sami različici in v posebnem delu dneva. Mlečna kaša z banano.

Stvar je sila preprosta za pripravo in na tako lepo dopoldne ne bom utrujala z zahtevnimi recepti. Potrebne so samo štiri sestavine in malce občutka. Mleko, prosena kaša, banana in kakav. To je to. Količine? Hja, ena banana, zagotovo. Ena žlica kakava je že stvar okusa. Za to, kako se skuha kašo, pa približno razmerje dveh delov mleka proti enemu delu kaše. Pa previdno, saj vsi poznamo tisto zgodbico o lončku kuhaj? Se pa kuha kaj precej časa ... recimo ene slabe pol ure. Kaj 'čš lepšga.Tako. Če še niste ugotovili, malce verižimo. Tudi jaz imam ta privilegij, da z zimskega spanja zbudim lenuha ali dva. Kaj naj rečem, izbira je več kot pestra, štafeto pa bom v tem primeru predala moji ljubi prijateljici, ki pridno lenuhari že vse od septembra.

Mlečna kaša, ukradena čokolada in še nekaj drugih malenkosti

Avtorica: Tina

No, pa pojdimo.

Vse se je začelo že v vrtcu, ko sem Roku (presenečena sem, da sem si celo zapomnila ime!) sunila čokolado z okusom Mozartovih kroglic, ki je bila v obliki medalje, dobil pa jo je na nekem glasbenem tekmovanju. Bili smo v vrtcu. Pardon, mala šola (v tazaresnem vrtcu nisem bila nikoli) in dejansko sem mu jo, ja, ukradla. Stlačila sem jo v žep in niti ne vem, kaj je bil razlog tega. Fovšija, ker je zmagal na tekmovanju? Ah, ne, samo in zgolj čokolada je bila tista motivacija za tako drzen podvig, ki se je končal v tem, da so me razkrinkali. Ni panike, drugo leto sem itak šla v šolo, v kateri ni bilo nobenega izmed mojih prijateljev z male šole.

Pa saj v resnici ne morem ravno reči, da jem ves ljubi čas. Včasih se ukvarjam tudi s športom, kot, na primer, s smučanjem, še posebej entuziastična pa sem bila v petem razredu, ko smo s šolo šli v naravo oz. na smučanje na Pohorje. Ne vem točno, kako se reče tistemu smučišču, na katerega pelje ena silno strma vlečnica (pozor, ne sedežnica, ampak vlečnica!), ampak mene ni bilo prav nič strah, saj sem skoraj dobesedno 'zrasla gor' na smuščišču na Pokljuki, kjer sem neštetokrat šla na vlečnico. Seveda v duetu z mami/očijem in to je ta element, ki mi je na Pohorju manjkal. Kaj se je namreč zgodilo! Komaj pridem do vrha (ker je pot res, ampak res strma), nakar mi pri izstopu (ali kakorkoli se že reče temu početju, ko zapustiš tisto mučilno napravo, imenovano sidro) na tla pade ena palica. Jaz, utelešen atlet, optimistično skočim nazaj po palico, ampak precenila sem svojo gibčnost in hitrost in se tako pobližje spoznala s sidrom, ki je še par sekund pred tem grel zadnjo plat moje sošolke Nine. Hja, takle mamo. Bi pa vožnjo z akijem v dolino priporočala vsem, ker je res fenomenalna izkušnja! Tudi to, kako na mariborski urgenci ni prav velike gneče, je za izkusit.

Pojdimo raje nazaj k hrani. Glede na ves cuker, ki roma v moj prebavni trakt (za le-tega pa vsi vemo, da se začne že v ustni votlini, jelda?), je precej presenetljivo, da se moje zobovje ponaša z izjemno nizkim številom plomb in drugih popravkov - to je 0. Obisk pri zobozdravniku me zato večkrat spravi v nelagoden položaj, ko me pogleda in vpraša, kaj sploh delam tam. No, kljub temu sem kar nekaj ur svoje mladosti preživela na zobozdravniškem stolu, in to takem, ki si ga lasti ortodont. Kdo bi si mislil, da imam (v tem trenutku) zgolj 24 stalnih zob?

Okej, tole postaja že malce zahtevno. Hmmm ... uuu, že vem! Enkrat se mi je uspelo tako zelo napokati sladkarij, da sem bruhala celo noč! Seveda sem javnosti kot razlog mojih prebavnih težav obrazložila, da sem jedla tiramisu (za surova jajca pa vsi vemo, da znajo biti muhasta), ampak v resnici mislim, da je bila kriva kombinacija medenjakov, čipsa, nekih pocenskih merkatorjevih piškotov, sladoleda IN tiramisuja. In ja ... res sem bruhala! Kdo ne bi?

Bomo ostali kar pri številu pet? Precej bolj pravljično, čeravno liho ... In tako zaključujem z mojo najljubšo jedjo zadnjih nekaj mesecev/let, ki jo pridno po različnih kanalih uvažam tudi v to prekrasno deželo, polno sonca. Prosena kaša. Sama jo jem zgolj v eni sami različici in v posebnem delu dneva. Mlečna kaša z banano.

Stvar je sila preprosta za pripravo in na tako lepo dopoldne ne bom utrujala z zahtevnimi recepti. Potrebne so samo štiri sestavine in malce občutka. Mleko, prosena kaša, banana in kakav. To je to. Količine? Hja, ena banana, zagotovo. Ena žlica kakava je že stvar okusa. Za to, kako se skuha kašo, pa približno razmerje dveh delov mleka proti enemu delu kaše. Pa previdno, saj vsi poznamo tisto zgodbico o lončku kuhaj? Se pa kuha kaj precej časa ... recimo ene slabe pol ure. Kaj 'čš lepšga.

Tako. Če še niste ugotovili, malce verižimo. Tudi jaz imam ta privilegij, da z zimskega spanja zbudim lenuha ali dva. Kaj naj rečem, izbira je več kot pestra, štafeto pa bom v tem primeru predala moji ljubi prijateljici, ki pridno lenuhari že vse od septembra.

Novo leto, oh ta pasja študentska in makaroni

Spremembe? Niti ne in po drugi strani absolutno. Še vedno vztrajam v Španiji, neznansko dolgo pohajkovanje po ulicah Seville pa je (končno?) prineslo nekaj notranjega miru in poravnanih računov same s sabo. Recimo. Če ne drugega bo vsaj forma odslej naprej drugačna in bo v ospredju predvsem hrana, ta čudoviti del življenja, ki vzame toliko časa, nekaterim pa prinese še kako veliko preglavic. Od sedaj naprej malce manj konfigiguriram glavo (ker mi v dobrih dveh letih pisanja to ni prineslo vidnejšega napredka (razen nekaj zelo prijetnih poznanstev), pa saj ne vem, če sem si ga v resnici sploh želela) in več preizkušam brbončice na jeziku. Neka taka dolgoletna želja, da združim hrano in meni tako ljubo pisano besedo. Ko človek enkrat premaga tisto 'ja pa nimam tako dobrega fotoaparata, da bi bil blog posvečen izključno in samo hrani', je zadeva v resnici precej enostavna.

Januar je. Ja, saj vsi vemo, kaj to pomeni za študentarijo. Izpiti. Tudi v našem mednarodnem zasedju je ta teden že precej pestro. Nekateri cimri večinoma rezidirajo v kuhinji za jedilno mizo, kjer se vsem na očem glasno učijo, eni na dnevni bazi migrirajo v knjižnice, drugi pa samozavestno gledamo na izpopolnjen načrt učenja na papirju in potrpežljivo in malce s strahom čakamo na torek. V skladu s tem študijskim duhom so se tudi prakse v kuhinji rahlo spremenile. Še Italijanki, ki sta prej vestno skuhali kakšno odlično rižoto ali juho, ki se je na ognju cmarila približno dve uri, se sedaj zatekata k hitro pripravljenim jajcem na oko in popečenemu kruhu. Umetnost preživetja v teh hudih časih je, jasno, najti ravno pravo sorazmerje med okusom in hitrostjo. Danes so tako svojih pet minut slave na krožniku in nadaljnih par zadovoljivih ur v želodčku doživeli svedri s tunino omako.

 

 

Tako zelo tipično študentsko, predvsem poceni in hitro, ampak okusno.

 

Sestavine(za enega/o sestradanega/o študenta/tko)

 

• olivno olje


• pol čebule


• eno korenje


• ena konzerva tune


• 1,5 dcl paradižnikove mezge


• dva ščepa soli


• par vejic peteršilja


• 100 - 120 gramov svedrov (ali katerekolih drugih testenin)

 

Priprava

Za začetek pričnemo s segrevanjem vode, v kateri se bodo kuhale testenine. Vodo solimo šele takrat, ko že začne vreti, sicer se čas do vrelišč še podaljša. Medtem v ponev zlijemo nekaj olja na katerem prepražimo sesekljano čebulo. Da preprečimo, da bi se nam zažgala, jo posolimo. Tudi zmeren in ne prevelik ogenj bo pripomogel k temu. Med praženjem v ponev naribamo korenje. Vse skupaj pražimo še nekaj minut, med tem pa tudi voda za testenine že vre, tako da nadaljujemo s kuhanjem le-teh. Korenju in čebuli dodamo paradižnikovo mezgo. Pozor - to ni niti paradižnikov koncentrat (tisti, ki se ga ponavdi dobi v tubi), niti niso to pelati. Le-te bi sicer lahko nasekljali in z omako prav tako uporabili namesto paradižnikove mezge. No, vsaj v tem receptu. Malce premešamo, nato dodamo še tuno, ki smo jo odcedili iz konzerve. Vse skupaj dobro premešamo in pustimo na manjšem ognju, dokler testenine niso kuhane. Po tistih mučnih 9 minutah čakanja (toliko so potrebovali moji svedri), jih odcedimo in dodamo omaki. Če se je omaka v tem času preveč zgostila, ji dodamo malce vode, v kateri so se kuhale testenine. Vse skupaj dobro premešamo, dodamo še nasekljan peteršilj, po želji še kakšne druge začimbe in ... uživamo.

Novo leto, oh ta pasja študentska in makaroni

Avtorica: Tina

Spremembe? Niti ne in po drugi strani absolutno. Še vedno vztrajam v Španiji, neznansko dolgo pohajkovanje po ulicah Seville pa je (končno?) prineslo nekaj notranjega miru in poravnanih računov same s sabo. Recimo. Če ne drugega bo vsaj forma odslej naprej drugačna in bo v ospredju predvsem hrana, ta čudoviti del življenja, ki vzame toliko časa, nekaterim pa prinese še kako veliko preglavic. Od sedaj naprej malce manj konfigiguriram glavo (ker mi v dobrih dveh letih pisanja to ni prineslo vidnejšega napredka (razen nekaj zelo prijetnih poznanstev), pa saj ne vem, če sem si ga v resnici sploh želela) in več preizkušam brbončice na jeziku. Neka taka dolgoletna želja, da združim hrano in meni tako ljubo pisano besedo. Ko človek enkrat premaga tisto 'ja pa nimam tako dobrega fotoaparata, da bi bil blog posvečen izključno in samo hrani', je zadeva v resnici precej enostavna.

Januar je. Ja, saj vsi vemo, kaj to pomeni za študentarijo. Izpiti. Tudi v našem mednarodnem zasedju je ta teden že precej pestro. Nekateri cimri večinoma rezidirajo v kuhinji za jedilno mizo, kjer se vsem na očem glasno učijo, eni na dnevni bazi migrirajo v knjižnice, drugi pa samozavestno gledamo na izpopolnjen načrt učenja na papirju in potrpežljivo in malce s strahom čakamo na torek. V skladu s tem študijskim duhom so se tudi prakse v kuhinji rahlo spremenile. Še Italijanki, ki sta prej vestno skuhali kakšno odlično rižoto ali juho, ki se je na ognju cmarila približno dve uri, se sedaj zatekata k hitro pripravljenim jajcem na oko in popečenemu kruhu. Umetnost preživetja v teh hudih časih je, jasno, najti ravno pravo sorazmerje med okusom in hitrostjo. Danes so tako svojih pet minut slave na krožniku in nadaljnih par zadovoljivih ur v želodčku doživeli svedri s tunino omako.

Tako zelo tipično študentsko, predvsem poceni in hitro, ampak okusno.

Sestavine (za enega/o sestradanega/o študenta/tko)

• olivno olje
• pol čebule
• eno korenje
• ena konzerva tune
• 1,5 dcl paradižnikove mezge
• dva ščepa soli
• par vejic peteršilja
• 100 - 120 gramov svedrov (ali katerekolih drugih testenin)

Priprava

Za začetek pričnemo s segrevanjem vode, v kateri se bodo kuhale testenine. Vodo solimo šele takrat, ko že začne vreti, sicer se čas do vrelišč še podaljša. Medtem v ponev zlijemo nekaj olja na katerem prepražimo sesekljano čebulo. Da preprečimo, da bi se nam zažgala, jo posolimo. Tudi zmeren in ne prevelik ogenj bo pripomogel k temu. Med praženjem v ponev naribamo korenje. Vse skupaj pražimo še nekaj minut, med tem pa tudi voda za testenine že vre, tako da nadaljujemo s kuhanjem le-teh. Korenju in čebuli dodamo paradižnikovo mezgo. Pozor - to ni niti paradižnikov koncentrat (tisti, ki se ga ponavdi dobi v tubi), niti niso to pelati. Le-te bi sicer lahko nasekljali in z omako prav tako uporabili namesto paradižnikove mezge. No, vsaj v tem receptu. Malce premešamo, nato dodamo še tuno, ki smo jo odcedili iz konzerve. Vse skupaj dobro premešamo in pustimo na manjšem ognju, dokler testenine niso kuhane. Po tistih mučnih 9 minutah čakanja (toliko so potrebovali moji svedri), jih odcedimo in dodamo omaki. Če se je omaka v tem času preveč zgostila, ji dodamo malce vode, v kateri so se kuhale testenine. Vse skupaj dobro premešamo, dodamo še nasekljan peteršilj, po želji še kakšne druge začimbe in ... uživamo.

Makovi rogljički z belo čokolado

Sestavine

• 170 g moke


• za noževo konico pecilnega praška


• 85 g sladkorja v prahu


• 1 zavitek vanilin sladkorja


• 2 rumenjaka


• 140 g na koščke narezane margarine


• 70 g mletega maka

Priprava

V posodo presejemo moko in pecilni prašek. Dodamo ostale sestavine in z mešalnikom (z metlicami) najprej pri najmanjši, nato pa pri največji hitrosti zmešajmo gladko testo. Teslo lahko umesimo tudi na roke. Na pomokani delovni površini ga še enkrat pregnetemo, nato pa postavimo v hladilnik. Testo razdelimo na 4 enake dele, iz njih oblikujemo za prst debele svaljke in jih narežemo na enakomerne dele. Iz njih oblikujemo rogljičke in jih polagamo na pekač, ki smo ga obložili s papirjem za peko. Pečemo slabih deset minut na 180°C.

V mikrovalovki stopimo 100 gramov bele čokolade in ji dodamo pol žlice olja ter vse skupaj zmešamo v gladko zmes. Rogljičke pomakamo v čokolado in jih zlagamo na rešetko, da se čokolada strdi.

 

Makovi rogljički z belo čokolado

Avtorica: Tina

 

Sestavine

• 170 g moke
• za noževo konico pecilnega praška
• 85 g sladkorja v prahu
• 1 zavitek vanilin sladkorja
• 2 rumenjaka
• 140 g na koščke narezane margarine
• 70 g mletega maka

Priprava

V posodo presejemo moko in pecilni prašek. Dodamo ostale sestavine in z mešalnikom (z metlicami) najprej pri najmanjši, nato pa pri največji hitrosti zmešajmo gladko testo. Teslo lahko umesimo tudi na roke. Na pomokani delovni površini ga še enkrat pregnetemo, nato pa postavimo v hladilnik. Testo razdelimo na 4 enake dele, iz njih oblikujemo za prst debele svaljke in jih narežemo na enakomerne dele. Iz njih oblikujemo rogljičke in jih polagamo na pekač, ki smo ga obložili s papirjem za peko. Pečemo slabih deset minut na 180°C.

V mikrovalovki stopimo 100 gramov bele čokolade in ji dodamo pol žlice olja ter vse skupaj zmešamo v gladko zmes. Rogljičke pomakamo v čokolado in jih zlagamo na rešetko, da se čokolada strdi.