Meal prep, četrtič: Bananine palačinke

Letos je noro. Če nisem bolna jaz, potem je prehlajena tavelika čebelca in v najhujšem možnem scenariju - tamali škrat. Čakam, da pride pomlad. Ne tale februarska, ampak tista, ki bo prišla aprila, po marčevski pošiljki snega Velkavrh je rekel, da zima letos še ni rekla zadnje, in jaz samo upam, da je temu res tako. Hudiča, včasih sem zvončke mami nabirala za materinski dan, potem sem se zadnjih par let soočala s tem, da do takrat že odcvetijo in sem jih nabirala za 8. marec, ampak na Prešernov dan, to je pa too much. No in potem se čudimo, zakaj so vrtčevske skupine na pol prazne - na eni točki, je bilo v Gajini skupini zgolj 7 otrok od 19. In to, da je moj cmok doma in ne v vrtcu, mi kot mami neješče in silno izbirčne deklice, prinese malokateri izziv. Ampak ko pogruntam, katera hrana ji paše, potem se pripravim, na hude čase. Ker ko si čebelca zaželi palačink, ja ni vrag, da ravno takrat doma ne bom imela super zrelih banan, ki naredijo te palačinke super njam.

Ta recept je že dolgo moj go to recept za palačinke. Sem poizkusila številne, ampak tale glede na vložen čas in tehniko priprave prinese optimalne rezultate. Pa še sestavine so malce bolj zdrave. Našla sem ga pri Mountain Mama, sestavine pa, jasno, ob vsej naglici skoraj vedno malce prilagodim.

Sestavine:

• 2 skodelici ovsenih kosmičev (mleti - modri iz Lidla ali Hoferja)
• 1 in 1/4 skodelice mleka (lahko kravjega, lahko rastlinskega)
• 1 velika zelo zrela banana (lahko tudi 1 in pol ali 2 manjši)
• ščep cimeta
• ščepec soli
• 1 žlica medu
• 1 vanilijev sladkor
• 1 veliko jajce
• 1 čajna žlička in pol pecilnega praška

Postopek:

Kaj je najboljše pri vsem skupaj? Vse sestavine damo v blender, zblendamo, da je vse super premešano, in to je to. In te količine jaz dobim cca. 25 srednje velikih palačink. Pečem po 4 hkrati. Gaja v eni rundi poje 5 palačink - to pomeni, da vsaj 3 porcije zapakiram v posodice in dam v zamrzovalnik. Da sem naslednjič, ko se spomni: "Jaz bi pa palačinke za večerjo!" pripravljena. :)

V iskanju recepta za piškote z ovsenimi kosmiči

Na morju sem brala knjigo Tihi avtorice Susan Cain. Gre za knjigo z oddelka psihologije, verjetno bolj pop psihologije. Tako je tudi napisana. Avtorica obravnava temo introvertnosti (in ekstravertnosti) ter to, kako uspeti kot introvert tudi v svetu, ki pričakuje od nas, da smo ekstravertni. Poenostavljeno, kako tihi, mirni ljudje, ki so radi sami, uspejo v hrupnem svetu, kjer je potrebna velika mera družabnosti, povezovanja in tako ali drugače 'prodajanja' samega sebe. Avtorica je iz ZDA, kjer celotna družba še toliko bolj pričakuje in nagrajuje lastnosti, ki jih navadno pripisujemo ekstravertnim ljudem. Pri nas, mislim, stvar (še) ni prišla do skrajnosti, ki jih včasih avtorica opisuje v knjigi.

Sladko in osebno

Pred dobrim mesecem sva se s Tino udeležili konference Blogsi 2017. Za udeležbo sem se odločila, ker sem se želela malce motivirati. In vem, da me v službi podobni dogodki motivirajo, mi dajo nove, sveže energije, druženje in izmenjava mnenj in izkušenj me spodbujajo za nadaljnje delo. Predvsem pa me celoten proces spodbudi, da razmišljam naprej, iščem nove ideje in poskušam biti boljša v tem kar počnem.



Del tega je definitivno to, da bi rada bila v zapisih bolj osebna. Kar je hkrati težko, ker sem se odločila, da bom nekatere dele svojega življenja držala privatne. Dele, ki so velik del mene, mojega doživljanja in predvsem vsakdana. Kako si lahko bolj oseben, če si ne dovoliš biti oseben? To je vprašanje, s katerim se bom spopadala pri pisanju naslednjih zapisov. Kaj je tisto, česar ne bom delila z vami? Moj gospod ne mara pozornosti in zato ga tudi ne bom vlekla v zgodbo, ki jo pišem. Drugi del mojega, ali bolje, najinega življenja pa je najmlajša članica naše družine. Tu je kopica razlogov, zakaj, in z njimi se strinjava oba, nobene debate.

Dobrote z Instagrama

Na Instagramu sledim kar nekaj profilom, ki objavljajo fotografije hrane. Nekateri imajo na svojih spletnih straneh tudi recepte, drugi samo objavljajo fotografije, ne nujno niti da svoje. Kakorkoli, med njimi je Sally's baking addiction. En dan sem zagledala fotografijo teh norih cupcake-ov, tortic. Čokoladni mafin s kremo iz arašidovega masla, polit s čokolado oz. potopljen vanjo. Morala sem poskusiti.



Moj gospod ima itak rad arašide in čokolado, tako da sem vedela, da bodo šli v promet. Nabavila sem tistih par sestavin, ki jih nisem imela doma, pogooglala sestavine, ki se jih pri nas ne dobi ali težje, in kako oz. s čim jih lahko zamenjam. In se lotila dela. Dobro sem si prebrala celotno objavo in recept. Spravila skupaj sestavine in receptu natančno sledila. No, razen manj sladkorja sem uporabila, kot običajno naredim pri tujih receptih oz. ko se mi zdi količina sladkorja pač prevelika. Spodaj delim z vami originalen recept z mojimi popravki. Torej manj sladkorja in zamenjavami v sestavinah, ki se jih pri nas ne dobi ali se jih dobi težko.

Roke gor!

Roke gor vsi, ki imate radi belo Linolado ali drug svetel lešnikov namaz! \o/ Jaz imam v predalu s sladkarijami poleg Nutelle vedno tudi belo Linolado. Pač, dobri sta mi. Kljub neverjetnim količinam sladkorja. Sem pa že nekaj časa razmišljala, da bi poskusila tudi sama narediti bel lešnikov namaz. Nisem hotela komplicirati z mlekom v prahu ali kondenziranim mlekom. Poleg tega se mi je zdelo, da lahko recept za lešnikov namaz, ki sem ga preizkusila par let nazaj, malce spremenim in dobim bel lešnikov namaz. In? Misija uspela. In sploh ni slabo.

Vroče poletje

Dragi naši bralci, se opravičujemo. Življenje nas prehiteva in nam daje zahtevne naloge. Me pa enostavno ne uspemo. Skuhamo že, težje pa se spravimo za tipkovnico in vse skupaj postavimo v življenje.



Pišem vam po dolgem času, z otrokom, ki pridno raste, v novi hiši, ki jo pridno pospravljamo, z zaraščenim vrtom, od plevela, ker je tudi zanj zmanjkalo časa. Včeraj sem ob mraku malo poplela in ugotovila, da je celo nekaj zelenjave uspelo pokukati na plano! Spomladi sem imela nekaj uric, da sem ga poplela in na hitro posejala nekaj zelenjave. Od takrat sem ga samo gledala in upala, da bom imela kaj časa, da ga uredim. No, nisem ga še. Prav tako gledam naš blog in mi vedno zmanjka časa.

No, danes se vam končno oglašam. Pa še to zato, ker smo čez poletje bormašince prevzele Lidlov instagram profil in se vam čez vikende oglašamo, vsaka s svojega konca. Preverite. ;)

Life update in valentinov sugar rush

Hej, dolgo časa se nismo brali. Brez skrbi, polna vreča izgovorov, comig your way in 3, 2, 1! Torej, kot ste lahko prebrali v Anini objavi, smo Bormašince v začetku novega leta dobile še eno članico! Iz začetne petčlanske, že tako ali tako precej glasne in naporne druščine, nas je po današnjem štetju že sedem. Žensk, še bolj glasnih in napornih za vse moške v naših življenjih. Naši dve mamici sta tako zaposleni z vzgajanjem podmladka, ostale tri pa ju pridno nažiramo, da svoji hčerki čim prej uvedeta v svet 'food blogerjev', da bosta kmalu lahko prispevali svoj delež in bodo naše objave veliko bolj redne.

Medena torta drugič, v čokoladni preobleki

Drage bralke in dragi bralci našega bloga polnega umazane posode in okusnih receptov. Želim vam, da bi vam uspelo kar največ receptov, da bi vsak dan bolj vešče vrteli kuhalnice, poguma za preizkušanje in ustvarjanje novih jedi, pester jedilnik, s katerim se boste razvaljali, predvsem pa topline in ljudi, s katerimi boste vse te dobrote delili in tudi njim pričarali nasmeh na obrazu. Ostale želje pa so vam že zaželeli drugi, ne? ;)

Praznična večerja: Pomarančno čokoladni kozarčki

Pa je še eno leto skoraj naokrog. Kot so to pred mano storile že ostale Bormašince, se bom tudi sama v, verjetno zadnjem letošnjem zapisu, osredotočila na povzetek leta, ki bo kmalu za nami.

Kaj naj rečem, tole 2016 je pa bilo nekaj posebnega, zmedenega in norega. Vsaj zame. Ko razmišljam o preteklem letu, se počutim kot na vrtiljaku sredi kampa v Maredi. Tistemu, ki je najbolj sumljiv, pa ne veš ravno, če bi se res prepustil njegovim dogodivščinam, ki se znajo končati dokaj klavrno.

Priznam, lanskega vstopa v novo leto se nisem niti najmanj veselila. Strašila me je negotovost, ki jo je leto prinašalo s seboj in grenak priokus, da se stvari morda ne bodo iztekle tako, kot sem si želela. Danes, ko tole pišem lahko rečem, da je bil strah delno upravičen. Leto je bilo vsekakor čustveni vrtiljak, z najboljšim zaključkom, na kar si v začetku letošnjega januarja nisem upala niti pomisliti.

Čokoladni mousse. Brez 28 pripomočkov.

Uh, se spomnim, ko sem prvič delala mousse. Seveda je bil po receptu Julie Child, kaj pa drugega. Ena posodica za topit čokolado in maslo. Druga posoda za stepat beljake v sneg. Tretja posoda za stepat rumenjake s sladkorjem. Ne pozabimo termometra. In podaljška. In še eno posodo z vodo, ker rumenjaki se stepajo nad soparo. In potem imamo najbrž še en kup druge opreme, pa sem ta kompliciran postopek že nekaj časa nazaj poteptala globoko v spomin, do katerega ne dosežem več. Ker taka priprava je preprosto - too much. Tu mač. Ni čudno, da so američani iznašli enostaven mousse - ko stopljeno čokolado vmešajo v stepeno smetano. (Kar, seveda, ni tapravi mousse.) Saj ne rečem, dober je in če je treba je treba, ampak za nek preprost posladek kar tako, da vse skupaj izpade malo bolj fino in elegantno in da ga lahko (malce vinjeni) postrežemo za silvestra ... je pa preveč. Ampak, sedaj imamo SlverCrestovega Monsieur Cuisina. Nič več ni preveč. Sedaj je vse samo ... en dva tri. 

Proteinske ploščiče s koščki čokolade s konopljinimi semeni

Se tudi vam zdi, da letošnji december mineva ekspresno hitro? Ja, saj vem, da to rečemo vsako leto, ampak letos se mi zdi zadnji mesec leta še posebno hektičen. Tako zelo, da sem skoraj pozabila, da me v omari čaka še čokolada s konopljinimi semeni, ki jo moram porabiti.

Pomarančno-lešnikov brownie

Brownije lahko pečemo celo leto, če pa jim dodamo temno čokolado s pomarančo, postanejo pa še toliko bolj zimski in praznični. Čokolada - pomaranča je namreč ena tistih kombinacij, ki mene vedno asociirajo na zimo. Tudi ta poslastica je pripravljena s pomočjo SilverCrest Monsieur Cuisine naprave. Tule je še posebej prav prišla funkcija kuhanja oziroma segrevanja, saj smo v eni posodi najprej segreli oziroma stopili maslo in čokolado, nato pa samo dodali vse ostale sestavine. Nič izgubljanja časa z mikrovalovko, 13 različnimi posodicami in komplicirano pripravo. No, pa pojdimo kar na recept.

Bananin kruh

Obožujem poimenovanje tega peciva. Ker roko na srce, to je pecivo, kolač, sladica in nič drugega. Poimenovanje kruh pa je priročno samo za to, da ga lahko poješ kakšen košček več in nimaš slabe vesti. Še več, nanj še celo namažeš nutelo! No, zdaj pa šalo na stran. (Kar ne pomeni, da ga dejansko nisem pojedla v kombinaciji z nutelo, ampak pšt!) Tole je bil prvi recept, ki sem ga izbrala za pripravo v prihajajočem SilverCrest Monsieur Cuisine mašini, in če odštejem eno posodo, v kateri sem tehtala sestavine ter dva kosa pribora, je bilo to tudi vse, kar umazala. Posodo in rezilo Monsieur Cuisina, namreč. Rezultat pa je najbolj mehek in bananasto dišeč bananin kruh, kar sem jih kdaj jedla. 

Keto korenčkovi mafini

Se še spomite, kako sem v svoji zadnji objavi jedla svoja čustva s pomočjo čokoladne torte? In se še spomnite, kako sem si obljubila, da se nezdravim pregreham ne bom predajala predolgo?

Torej, danes vam ne bom dajala razlogov, da se od žalosti 'nažrete' do onemoglosti in nepremično obsedite pred deveto sezono Prijateljev. Danes bomo pekli keto mafine, še prej pa vam bom napisala nekaj koristnih nasvetov, ki so meni pomagali na poti iz čustvenega prenejedanja.

Kostanjevanje in ena slastna zadeva

Padla sem iz pisalne prakse. Sedim pred praznim zaslonom že en lep čas in kar ne vem, kako začeti. Okej, tema je kostanj. Začnem kakšno brezvezno o tem, kdaj je kostanj in kako vsako leto tuhtam, kdaj je kostanj in če ga grem že lahko nabirati? Ma ja, lahko bi, ampak saj je brezveze. Lahko bi pisala o tem, da je v Sevilli kostanj "zrel" kar cel mesec kasneje in da smo ga 4 leta nazaj nabirali šele za prvega novembra? Meh. V resnici pa bo še najboljše, da pišem o tem, da imam novo službo, da gre mladič kmalu v vrtec in da niti ne bom jaz tista, ki jo bo uvajala. Vse se je zgodilo res hitro - en hip sedim pri mentorici in debatiram o potencialni temi za magistrsko nalogo, drug hip pa že naročam napotnico na študentskem servisu. Precej sem oklevala med tem, ali se najprej posvetiti magistrski nalogi in Gajo počaaaaaaasi uvesti v vrtec, ali pa poiskati službo in poskrbeti za varno prihodnost. 

Neznanci in kostanjevi piškoti

Rada opazujem ljudi. Zanimivi smo. Vsi tako drugačni, pa vseeno vsi tako enaki na nek način. Včasih, ko je dovolj toplo, se rada usedem na kakšno klopco in opazujem mimoidoče. Kako so oblečeni, kaj počnejo, s kom se pogovarjajo, opazujem njihovo mimiko in telesno govorico. Včasih si zamišljam, kaj počnejo v življenju, kdo so, kakšen karakter imajo ... Zanimivo je, ker vidim ljudi, ki so tako drugačni od mene, od moje družbe, od ljudi, s katerimi se obkrožam. Včasih so to ljudje, s katerimi si ne bi želela biti v stiku, spet drugič me pritegnejo in bi jih najraje ogovorila, spoznala, ugotovila, kdo so, kakšen je njihov pogled na svet.

Pred nekaj tedni sem poslušala en Ted talk o tujcih in kaj nas lahko naučijo. Gospodična je razlagala o tem, da se neznancev večinoma izogibamo, saj nikoli ne veš, kdo ti lahko kaj naredi.

Tolažilna čokoladna torta

Saj ne vem kje naj začnem. Verjetno bo najbolje, da z opravičilom ostalim Bormašinam. Saj vem, da smo se dogovorile, da bodo v prihodnje naše objave nekoliko krajše in bolj smiselne ampak samo še tokrat mi prosim, prosim dovolite, da blog izrabim kot osebni dnevnik. Obljubim, da vam v zahvalo prinesem čokoladno pito, velja?

Od zadnje objave se je pri meni marsikaj spremenilo. Šele sedaj, ko tole pišem, se počasi zavedam, da se je vse v resnici zgodilo. Da to ni prehodno obdobje in nekaj, kar bo minilo. Ne bo. Konec je. Od danes in za zmeraj. Pa brez skrbi, za vse zunanje opazovalce to ni nič drastičnega. Je nekaj, kar se je večini od nas že zgodilo in vsi, ampak res čisto vsi smo in bomo preživeli. Res je, da čas celi vse rane ampak to vmesno obdobje, tisto, ko boli tako, kot te še ni bolelo a se zavedaš, da ni zdravila, ki bi ti olajšalo bolečino. Ko se zavedaš, da bo bolelo še nekaj časa in si želiš, da bi vsaj enkrat v življenju lahko čas prevrtel naprej na tisti trenutek, ko boš spet pripravljen sprejeti dejstvo, da si sam. In da to ni nič slabega.

Kokosova torta

Uh, kar nekaj časa je že minilo. In vsekakor sem s temi besedami začela že marsikateri zapis, hehe.

No, kaj se zadnje tedne dogaja pri nas? Dojenček raste in kmalu bo postala malčica. Vse, kar so mi prej govorili, je čisto res - "počaki, da malo zraste, boš skos letala za njo!" Dnevi, ko je nemočno ležala na igralni podlogi in strmela v igrače nad sabo, se zdijo stoletja daleč. Sedaj pride sama kamorkoli, povzpne se na karkoli in zanimivo ji je prav vse. Zlaganje čistega pribora iz pomivalnega stroja? Ni problema. Še raje ima, če ujame trenutek, ko v praznega nalagam umazano posodo - ni ga lepšega, kot polizati ostanke zajtrka z žlic. To obdobje je res pestro in zanimivo, vsekakor pa tudi naporno. Ampak ne bi se vrnila nazaj! Uh, to, ko opažam, kako me začenja to malo bitje razumet, kako povezuje besede, ki ji jih izrekam in se nanje odziva - to je vredno ogromno in nobena utrujenost me ne odvrne od tega, da bi se vrnila par mesecev nazaj. 

Da ne bom preveč dolgovezila, kakšno modrovanje lahko prihranim še za drugič. V zadnjem času je med mojimi prijateljicami precejšnji babyboom - pa tudi na sploh opažam, da je moja generacija (+/- 3 leta) prišla v rodno obdobje, hehe. In tako je včeraj na spored prišel še en babyshower presenečenja. Tudi meni so ga punce lani pripravile, letos pa sem bila jaz na drugi strani in prav podoživljala sem občutek, ko obstaneš odprtih ust. Imele smo se super, dobro jedle in pile, sama pa sem za to priložnost spekla Kokosovo tortico. Nežna, sočna, malce kiselkasta, ne preveč sladka, mmm ... Res je bila dobra! 

Trenutek zame in čokoladna torta z gozdnimi sadeži

Mogoče ni prav, ampak ko sem slabe volje, utrujena in imam dovolj vsega, se rada potolažim in pocrtam s čim dobrim. Zadnje tedne so moji dnevi polni obveznosti, bodisi službenih ali tistih doma. Zgleda kot da kar ne morem zadihat, si privoščiti enega mirnega tedna, brez delovnih vikendov ali natrpanih popoldnevov. Nujno si vzamem vsaj kakšno urico, popoldne ali večer samo zase, da si malo odpočijem in odmislim skrbi. Pri temu mi pomaga tudi kuhanje ali peka.

Dragi si je za rojstni dan pred dobrim mesecem zaželel torto. Ker takrat (nič kaj presenetljivo) ni bilo časa, da bi jo sama spekla, jo je dobil kakšne tri tedne kasneje. Ravno, ko sem potrebovala malo oddiha od skrbi in vsakodnevne rutine. Torto sem si zamislila na podlagi tega, kar ima rad. Vsako leto si zaželi Sacher torte (meni je večinoma preveč - čokoladna, težka, včasih suha, zato se ji najraje izognem), vem pa da ima rad tudi sveže, sadne. Zakaj torej ne bi poskusila pripraviti čokoladne torte z gozdnimi sadeži in jogurtom? (Joj, res ni lepa, ne more vedno uspeti. Je pa dobra, obljubim.)

Nič manj kot nebesa!

Hkrati s prvim jesenskim dnem (ali je bil včeraj? Včeraj je bil, kajne!) objavljamo recept za sladoled. Ha, ne damo poletja kar tako, to pa res ne. Pa v resnici recept tule služi zgolj kot spremljevalec. No, saj ne, da ni pomemben ampak, nekaj je še veliko bolj pomembno! 

Saj vemo ... treba je zdravo živet. In načeloma vsi vemo, kaj pomeni zdravo življenje. Manj jest, veliko migat, in predvsem biti pozoren na tisto malo, kar jemo. Bela moka je strup, pa sladkor tudi, maščobe - eni so za, drugi še vedno ne ... Vsakemu po svoje. Ampak ja, to s sladkorjem se strinjam. Ni v redu. No, je v redu. V moderaciji. Če si je sposoben. (Jaz vem, da je nisem.) In zato me ob tem, ko samo pomislim, da je treba reči adijo sladkorju, ne popadejo nič manj kot samomorilske misli. Če je pa dobrooooooo. Mmmm.

Torej ... zadnjič je na naš info@bormasinazapunce.si priletelo eno simpatično sporočilo z Medexa. (Mimogrede - vesele smo vseh simpatičnih sporočil. Takšnih in drugačnih. Lahko rečete tudi samo živijo. :P) In potem sem na to sporočilo že malo pozabila. Pa je pozvonil poštar. In prinesel paket. In odprla so se mi  N E B E S A.