Nič manj kot nebesa!

Hkrati s prvim jesenskim dnem (ali je bil včeraj? Včeraj je bil, kajne!) objavljamo recept za sladoled. Ha, ne damo poletja kar tako, to pa res ne. Pa v resnici recept tule služi zgolj kot spremljevalec. No, saj ne, da ni pomemben ampak, nekaj je še veliko bolj pomembno! 

Saj vemo ... treba je zdravo živet. In načeloma vsi vemo, kaj pomeni zdravo življenje. Manj jest, veliko migat, in predvsem biti pozoren na tisto malo, kar jemo. Bela moka je strup, pa sladkor tudi, maščobe - eni so za, drugi še vedno ne ... Vsakemu po svoje. Ampak ja, to s sladkorjem se strinjam. Ni v redu. No, je v redu. V moderaciji. Če si je sposoben. (Jaz vem, da je nisem.) In zato me ob tem, ko samo pomislim, da je treba reči adijo sladkorju, ne popadejo nič manj kot samomorilske misli. Če je pa dobrooooooo. Mmmm.

Torej ... zadnjič je na naš info@bormasinazapunce.si priletelo eno simpatično sporočilo z Medexa. (Mimogrede - vesele smo vseh simpatičnih sporočil. Takšnih in drugačnih. Lahko rečete tudi samo živijo. :P) In potem sem na to sporočilo že malo pozabila. Pa je pozvonil poštar. In prinesel paket. In odprla so se mi  N E B E S A.

Nosečnost za telebane, šestič: gnezdenje.

Gnezditveni sindrom.

Menda se dogaja, da nosečnice v zadnjem tromesečju neprestano samo čistijo, perejo, likajo, ali kako drugače pripravljajo vse potrebne pripomočke za prihod otroka. Nekateri viri navajajo, da se to lahko zgodi šele par dni ali par ur (!!!) pred porodom, spet druge o gnezdenju začnejo razpredati že kmalu po tem, ko se na polulani palčki pojavita dve črtici ali plusek. 

No, jaz še kar čakam. Priznam, da lahko povsem mirno presedim celo dopoldne na kavču in prav nič me ne motijo pasje dlake na preprogi, umazana skodelica čaja od pred-pred-pred-včerajšnjim ter dejstvo, da skozi okno ne vidim tako bistre slike, kot bi jo lahko, če bi bila okna očiščena. V resnici se moram popraviti - vse našteto me že moti, ampak absolutno ne do take mere, da bi dejansko vstala in celo dopoldne obsesivno čistila. No, spodobi se, da na tej točki priznam (prav nič s težkim srcem), da res nisem najbolj redoljubna in disciplinirana oseba, ko pridemo do gospodinjskih opravil. Dobro, ni ravno tako hudo, da bi mi nekega dne zmanjkalo čistih spodnjih hlačk ali pa da ne bi bilo v omari čistega kozarca. Načeloma je mansarda v čisto okej stanju, mene bolj jezi to, da ne morem vzpostaviti takega nivoja discipline, kot sem ga imela na izmenjavi v Španiji. Res je, da se nas je tam ponavadi v kuhinji gnetlo pet hkrati in da drugače, kot da posodo, v kateri si kuhal, pomiješ, še preden sploh poješ, res ni šlo. Doma pa imam absolutno preveč posode, pa pomivalni stroj in potem se mi to nabira in nikakor ne pridem s posodo na zeleno vejo. Ko pomijem tisto od zajtrka, je že umazana nova od kosila. Vsekakor pa se lahko pohvalim s tem, da po tuširanju vedno do suhega pobrišem celotno tuš kabino (beri: ploščice in steklo), prav tako po vsakem umivanju rok/zob pobrišem tudi umivalnik. Ha!

Okej, pustimo moje običajne navade glede čiščenja ob strani. Gnezdenje. Recimo, da ga lahko razdelimo na dva dela: prvi del obsega priprave oz. nakupovanje vsega potrebnega, drugi del zajema že prej omenjeno obsesivno čiščenje. S prvim delom nimam težav - v resnici imam že kar precej stvari pripravljenih, manjka mi samo še kakšna malenkost, ki pa spet ni tako zelo tragična. Plenice imam, bombažne vložke za čiščo tudi, oblačila za otroka, v glavnem, načeloma vse štima. Na obsesivno čiščenje pa še čakam. Fino bi bilo res še enkrat počistiti okna, pa pospraviti tam en vogal v kuhinji, kamor zadnje leto kar nalagam in nalagam vse tisto, za kar ne vem, kam spada, pa še par malenkosti bi bilo fino pospraviti in posortirati, ker si predstavljam, da bo potem še večji kaos.

Ampak moja najtrdnejša teorija do sedaj o tem gnezdenju pa je ta, da je to v resnici en velik nateg. Placebo. Da se bom morala kar sama zmotivirati in vse postoriti, da v resnici ne obstaja neka čudežna nevidna sila, ki me bo spravila v stanje obsedenega čiščenja. Bom poročala. 

Sicer pa je danes na sporedu sladkanje s karamelnim sladoledom.

Prijatelj, pozdravljen!

Nikoli si nisem dejansko mislila, da bom prodala mojega Clia. Moj prvi avto - skupaj sva se prevažala šest let in nemalokrat mi jo je zagodel. Ah, velikokrat sem v jezi rekla, da ga bom kar prodala, no, sedaj pa se je dejansko izkazalo, da ga uporabljam čisto premalo, da bi se mi s finančnega vidika še splačalo vzdrževati tole Škatlico. In sem dala oglas na avto.net. 14-letni sivko ni bil še nikoli tako čist kot v petek, ko ga je prišel pogledat prvi kupec. In sedaj je prodan. Jutri se peljeva še na zadnjo vožnjo do Trzina, kjer opravimo prepis in to je to. Kar malce sem sentimentalna, ampak me drugi mirijo, da je ob prodaji prvega avtomobila to povsem normalno. Ah. Čas zaceli vse rane, kaj ne? Pomagajo pa tudi robidove sladoledne lučke. 

Limonina panakota ... in nekaj nektarin.

Danes samo na hitro objavim tale recept, ki sem ga pripravila včeraj za potrebe našega vsakomesečnega druženja s prijatelji ob hrani. Trije pari se vsak mesec dobimo pri nekomu doma, vsakič pri drugemu, seveda, in se razvajamo. Gostujoči par pripravi glavno jed, druga dva pa predjed in sladico. Jaz sem se včeraj odločila za nekaj lahkega in osvežilnega ... bognedaj, da bi strašila s kakšnimi čokoladnimi zadevami, saj vsi vemo, da so to tipično zimske poslastice, ki nam poženejo kri po žilah, poleti pa se prileže kaj sadnega, sploh ob vsej pestri ponudbi sezonskega sadja. Tako je nastala limonina panakota, poleg pa sem postregla še vroče karamelizirane nektarine in marelice. 

 

Tajski paket presenečenja

Pri sodelovanju z Mercatorjem ima človek občasno občutek, da je že božič, novo leto ali pa rojstni dan, ki ga je zaradi nekontroliranega staranja potlačil globoko v podzavest in nanj pozabil. Tak občutek smo imele, ko so nas nekega dne na blagajni pričakali tajski paketi. Začetnemu navdušenju je sledilo zaskrbljeno spogledovanje. Nobena izmed nas namreč še ni pripravljala tajske hrane. Nobena je ni jedla, saj se, za razliko od večine vrstnikov, za potovanje po Tajski še nismo opogumile. Tako smo tiho gledale vsaka v svojo vrečo in upale, da se bo ena izmed nas opogumila in javila, da se eksperimentiranja loti prva. Pregovarjanje se je preselilo na socialna omrežja, kjer bi verjetno trajalo še danes, če sama nekega lepega popoldneva ne bi čutila (lažne) kuharske samozavesti in prepričanja, da mi danes pač nič ne more spodleteti.

Torej, stvari sem nabrala na kupu, v njih strmela približno 15 minut medtem ko sem razmišljala o sirovem bureku, a se na koncu odločila, da bo ta pač moral počakati na naslednje večerne oziroma zgodnje jutranje izhode in se lotila priprave. Lahko vam povem, da sta obe stvari precej okusni, čeprav je druga malo manj tajska. Ampak okej, saj kokosovo mleko je tajsko, torej je to, da ga zlijem v modelčke in zamrznem verjetno njihov običaj, sem se tolažila medtem ko sem pri stricu Googlu iskala navdih. Rezultat moje improvizacije sledi v nadaljevanju.

Riževi rezanci s piščancem:

• Česen


• Olivno olje


• Mlada čebula


• Šampinjoni


• Korenček


• Sojina omaka


• Riževi rezanci


• Piščančja prsa

Po navodilu na paketu pripravimo riževe rezance. Na ponvi segrejemo olivno olje in prepražimo česen. Ko zarumeni dodamo na trakce narezane piščančje prsi. Ko je meso skoraj pečeno dodamo narezane šampinjone in nariban korenček. Tik pred koncem dodamo še riževe rezance in sojino omako (po okusu), na hitro prepražimo in po vrhu potresemo narezano mlado čebulo.

Presne lučke iz kokosovega mleka (4 lučke) :

• 1 karton kokosovega mleka


• Agavin sirup ali drugo sladilo (dodamo po okusu)


• Zmrznjeno ali sveže sadje (jagode, borovnice, maline … )

Pripravimo štiri modelčke za lučke in v njih razporedimo zmrznjeno ali sveže sadje, ki ga po želji narežemo na manjše koščke. V blender zlijemo kokosovo mleko in sladilo ter dobro premešamo. Če je masa pregosta dodamo nekaj vode in mešanico nalijemo v modelčke. Postavimo v zmrzovalnik za vsaj štiri ure.

Pa dober tek!

Kakšnega okusa je rabarbara?

Mislim, da je sladoled eno izmed redkih živil oziroma končnih produktov, ki se jih, ob večji potrošnji, cenovno absolutno ne splača proizvajati doma. Dejstvo je, da se litrska banjica kremastega božanstva v najcenejših diskontih dobi že za dober euro. V domači proizvodnji toliko stane cca. 3 dl sladke smetane, kje so potem še jajca, sadje oz. druge arome in okusi. Pa še domač sladoled je trši, ni tako kremast. Je pa, seveda, ravno zaradi tega, brez E-jev. Končni rezultat je razmeroma "čisto" živilo, za katerega točno vemo, kaj vse vsebuje. Pretuhtajte sami, kaj se vam najbolj splača. Meni bi ob naši potrošnji sladoleda, za izdelavo vseh potrebnih količin, že zdavnaj pregorel Delimanov strojček. Tako se s sladoledom in okusi poigram samo takrat, kadar gre za nekaj posebnega. Nekaj takega, kot je, na primer, sladoled z okusom rabarbare. 

Gospa hruška in gurmanski presežki v Zgornjih Pirničah

No, pa smo se tudi mi odpravili v trenutno najpopularnejšo gostilno v Sloveniji. V sredo pozno popoldne smo se podali na dolgo pot do Zgornjih Pirnič. Že tako dolgočasna ravna cesta se nam je zaradi kruljenja po trebuhu zdela še daljša. In sreča ni bila na naši strani, saj smo za piko na i pristali še v koloni, ki je bila posledica dela na cesti. Vse tiste prevožene rdeče luči,  nenadna zavijanja in vrivanja pred nič hudega sluteče kolege šoferje, so bila zaman, saj smo na našo rezervacijo vseeno zamudili. Ko pa smo v gostilno končno prispeli, nas je čakal še en hladen tuš. Očitno so tudi gostje, ki so imeli isto mizo rezervirano dve uri pred nami, obtičali v koloni. Gospodje pa so si za obrok vzeli čas in se niti malo niso ozirali na grde poglede, ki smo jih pošiljali v njihovo smer v želji, da mizo čim prej zapustijo, mi pa končno pridemo do težko pričakovane večerje. Niso se dali.

Za mizo smo tako sedli šele ob osmih. Pred tem pa smo si čas krajšali s pisanjem po stenah akvarija, v katerem so ujeti naši najljubši kuharji. Ja, s svojimi pisarijami smo v zadrego spravili našo Tino, ki jo vsi že grozno pogrešamo, a si vseeno želimo, da v kuhinji ostane še dolgo.

Sladoled, ampak ne čisto sladoled: semifreddo.

Z dragim in prijatelji smo bili na morju in ker smo šli na izlet v sosednje mesto za čez dan, smo se na kosilu ustavili v lokalni restavraciji. Med pregledovanjem menija, smo kakopak pregledali tudi ponudbo sladic. Med njimi se je znašel semifreddo, za katerega ostali niso vedeli, kaj je. Po pravici povedano, jim nisem znala najbolje razložiti. Slišala sem že za to ime, tudi jedla sem ga že, ampak ga nisem ga znala razumljivo opisati. Poleg tega nisem bila zares prepričana, da se ne motim. Semifreddo, delno leden. Gre za sladoled, ampak ni čisto sladoled, je tak bolj puhast, manj leden. V bistvu je malo bolj 'topel' od sladoleda, tudi če ga hranijo v zamrzovalni skrinji. Ampak je sladoled. Dobiš ga v sladoledarni. Hm ... Ni jim bilo jasno in niso vrtali dalje, jaz pa tudi nisem znala razložiti kaj več, ker nisem vedela, kako se ga pripravi.

Bila sem na dopustu, brez interneta, tako da sem na semifreddo za nekaj časa pozabila. Potem so prišli ledeni tedni in ker se je Tina veliko prej kot jaz angažirala v iskanju ledenih sladic, ki bi jih lahko pripravile, nam je poslala povezavo do recepta za Nutellin semifreddo. 'U, to bom pa naredila,' sem si rekla in začela raziskovati svet semifredda. Nisem hotela narediti Nutellinega, saj sem vedela, da je Tina že pripravila sladoled enakega okusa. Nič ne rečem, Nutelle ni nikoli dovolj, ampak zavoljo raznolikosti, in ker mi je ostalo kar nekaj karamele od cimetovega sladoleda, sem začela razmišljati, kaj lahko pripravim s preostankom te slastne zmesi. Po naključju sem nekaj dni pred tem kupila zalogo arašidov, ker sem si zaželela arašidove sladice. Rešitev je bila na dlani, pripravila bom semifreddo z okusom snickersa.

Cimetov sladoled ali kaj pa vam orosi oči in prikliče spomine?

Avtorici: Bernarda in Ana

Že res, da je čokolada klasika, vanilija in limona pa njeni nič kaj manj mični sestri, ampak meni, meni srce zaigra takrat, ko kdo v istem stavku omeni cimet in sladoled. Če je zraven še Bled, si skoraj ne upam sanjati, da gre o Jagodah s cimetovim sladoledom (ne veste, zakaj se mi ob tem šibijo kolena? Ana je o tem na široko vsem novic in čvek željnim razkrila v prejšnji objavi, ampak nič ne de, zna biti, da bom omenila vsaj še parkrat. Če ne, naženite miško, da vam poišče dotično objavo.).

Cimet načeloma ni nekaj, kar bi rekla, da obožujem. Recimo, da je fajn. Je zimska začimba, oziroma, bolj božična. Januarja smo že tako ali tako vsi siti vonja cimeta in klinčkov, pa bi raje šli kam na toplo in srkali meni nič tebi nič opite koktejle in pozabili, da smo lanske obljube prenesli na letos.

Lep pozdrav in malinov sladoled

Ne vem, kakšno je stanje v Sloveniji, ampak kar se moje trenutne lokacije in spremljajočih temperatur tiče, je tale ledeni teden na Bor mašini povsem primeren. Tudi ob tistih občasnih popoldanskih plohah in črninah, ki preplavijo naš delček Istre, zamižim na eno oko in vseeno zmažem kepico sladoleda. Tale dopust sem si sicer prav zares hudo prislužila. Zadnjih pet mesecev sem pridno službovala, poleg tega spisala tudi diplomo in sedaj zasluženo molim vse štiri od sebe.

Ura bo kmalu poldne in ravno smo se iz sonca dobro prestavili v senco. Na moji desni gospodič posluša podcast, meter in pol od mene pa počiva najljubša štirinožka.

V resnici se mi čedalje bolj dozdeva, da je moj navdih za pisanje utonil nekje med današnjim jutranjim plavanjem. To, ali pa so moje misli preveč zasedene z uhajanjem k tisti popraženi bučki in papriki, ki bosta skupaj s tuno in rižem tvorili moje kosilo.

Zadnjič sem prijatelja povabila na sladoled. Sicer sem imela v mislih, da bosta ujela še kaj nutelinega in robidovega iz prejšnje objave, ampak ... No, stvari so se zataknile (beri: žlica z omenjenim sladoledom se je pridno zatikala v mojih ustih) in tako sem morala poseči po alternativni rešitvi. Malce sem nejevoljno zmajevala z glavo ob misli na "dolgotrajnejšo" francosko metodo priprave sladoleda, zato je bila naslednja logična izbira ameriška metoda. Ta je, seveda, kako "ameriško", občutno preprostejša. Postopek za malinov sladoled gre nekako takole:

Škotska skozi oči sladoledarske navdušenke in dulce de leche sladoled

Se spomnite, ko sem pred kratkim pisala, da me je slabo slovensko vreme prisililo v hrepenenje po poletju in vročem soncu? In se spomnite sončnih treh dni, ki smo jih pred kratkim doživeli v Sloveniji? No, morala bi zapisati ste jih doživeli. Sama sem namreč naredila potezo stoletja in na prvi pravi poletni dan odpotovala v eno izmed najbolj deževnih držav. Ja, inteligenca na vrhuncu. Saj se ne pritožujem, ampak ne morem se znebiti občutka, da mi je deževno vreme letos usojeno. Preden sem se sama transportirala na Škotsko, so Škoti uživali v lepem, sončnem in toplem poletju. Vremenski angeli so se zgleda odločili, da moja rit ni pripravljena na sončenje in me tako odrešili s slabim vremenom.

Ker sem, kot pravi popotnik, pred odhodom na spletu do potankosti preverila vremenske razmere, kjer so mi zagotovili, da se bodo temperature gibale okrog dvajset stopinj in da bo vreme tipično spremenljivo, torej mešanica sonca in dežja, sem v tem slogu tudi spakirala svojo kramo. Tako zdaj že pet dni strašim naokoli v istem puloverju, enem in edinem, ki je čisto po naključju pristal v kovčku, in se sprašujem, kdaj bom lahko oblekla vseh petnajst majic brez rokavov, ki se medtem pridno mečkajo na dnu potovalke. Ampak okej, glede na to, da instagram v svet pošlje le slike ne pa tudi vonjav, se ne sekiram preveč. V upanju, da se bo čim prej pokazal sonček tako še naprej vztrajam pri puloverju in se veselim lepših dni.

Rubus fruticosus in Nutelus delicius

Tam nekje sredi maja je že povsem legitimno in družbeno sprejemljivo, da posameznik najprej priredi megalomanski piknik za vse sosede, znance, najboljše prijatelje in dežurne vsevede/vsesplošne pametovalce - vse to z enim samim ciljem: pojesti kar se da veliko čevapčičev, pleskavic, vratovine in zamrznjenih bučk, da se sprosti še kako potreben prostor v zamrzovalniku, ki ga bo tja do konca septembra zasedal ... SLADOLED. Ne vem, če se mi kulinarične hlačke tako močno ovlažijo še ob kakšni drugi specialiteti, kot je ena čisto navadna skleda nakoščkanih nektarin in melone, oplemenitenih s tremi veliki žlicami vanilijevega sladoleda iz Hoferja.

Ledeno z aromo kave

"Preveč sem sit, ne morem še sladoleda." S pobešeno čeljustjo sem se skoraj zatajila edinega brata, ki je pozabil na pravilo, da gredo sladice v poseben želodec, itak pa sladoled kot hrana ne šteje, ker se raztopi že v ustih, če ga ješ prehitro, pa čez pore skupaj s švicem izpuhti v zrak. Zato tudi ne redi, samo povem. No, po tem ko sem že jaz hladila svoj jezik, so Mulca kakopak premamile banjice s slastnimi barvastimi kremami. Oba velika ljubitelja čokoladnih okusov, vedno sumničavo pogledujeva proti grozljivo zeleni pistaciji ali sončno rumenemu mangu. Okus modrega neba (???) je bil moderen v času mojega otroštva, sedaj čakam na trend rukolinega sladoleda. Ne, moje brbončice srečanju strogo nasprotujejo, potrebujem pa novega grešnega kozla. Ker glede na porast prehrambenih religij moje zgražanje nad sladoledom brez laktoze/sladkorja/maščobe/krvi mladih devic počasi postaja politično sporno.

Mogoče se vam že svita, ob čem se bodo cedilo sline naslednji teden ali dva. Ledene sladice! Če bi se blog spravila pisati prej, bi na tem mestu spesnila hvalnico milemu vremenu, letos tako zelo prizanesljivemu vročini nasprotujočim dušam. Tako pa mi je pred nekaj urami žlica filane paprike obstala pred odrtimi usti, ko sem izvedela, da je letošnje pomanjkanje kontinuirano sončnega vremena solinarjem preprečilo kakršnokoli žetev soli. :( Ampak! Ker je poletje*, se vsekakor spodobi, da recept ali dva namenimo hladnejšim posladkom.