Spremembe? Niti ne in po drugi strani absolutno. Še vedno vztrajam v Španiji, neznansko dolgo pohajkovanje po ulicah Seville pa je (končno?) prineslo nekaj notranjega miru in poravnanih računov same s sabo. Recimo. Če ne drugega bo vsaj forma odslej naprej drugačna in bo v ospredju predvsem hrana, ta čudoviti del življenja, ki vzame toliko časa, nekaterim pa prinese še kako veliko preglavic. Od sedaj naprej malce manj
konfigiguriram glavo (ker mi v dobrih dveh letih pisanja to ni prineslo vidnejšega napredka (razen nekaj zelo prijetnih poznanstev), pa saj ne vem, če sem si ga v resnici sploh želela) in več preizkušam brbončice na jeziku. Neka taka dolgoletna želja, da združim hrano in meni tako ljubo pisano besedo. Ko človek enkrat premaga tisto
'ja pa nimam tako dobrega fotoaparata, da bi bil blog posvečen izključno in samo hrani', je zadeva v resnici precej enostavna.

Januar je. Ja, saj vsi vemo, kaj to pomeni za študentarijo. Izpiti. Tudi v našem mednarodnem zasedju je ta teden že precej pestro. Nekateri cimri večinoma rezidirajo v kuhinji za jedilno mizo, kjer se vsem na očem glasno učijo, eni na dnevni bazi migrirajo v knjižnice, drugi pa samozavestno gledamo na izpopolnjen načrt učenja na papirju in potrpežljivo in malce s strahom čakamo na torek. V skladu s tem študijskim duhom so se tudi prakse v kuhinji rahlo spremenile. Še Italijanki, ki sta prej vestno skuhali kakšno odlično rižoto ali juho, ki se je na ognju cmarila približno dve uri, se sedaj zatekata k hitro pripravljenim jajcem na oko in popečenemu kruhu. Umetnost preživetja v teh hudih časih je, jasno, najti ravno pravo sorazmerje med okusom in hitrostjo. Danes so tako svojih pet minut slave na krožniku in nadaljnih par zadovoljivih ur v želodčku doživeli svedri s tunino omako.
Tako zelo tipično študentsko, predvsem poceni in hitro, ampak okusno.
Sestavine(za enega/o sestradanega/o študenta/tko)
- olivno olje
- pol čebule
- eno korenje
- ena konzerva tune
- 1,5 dcl paradižnikove mezge
- dva ščepa soli
- par vejic peteršilja
- 100 - 120 gramov svedrov (ali katerekolih drugih testenin)
Priprava
Za začetek pričnemo s segrevanjem vode, v kateri se bodo kuhale testenine. Vodo solimo šele takrat, ko že začne vreti, sicer se čas do vrelišč še podaljša. Medtem v ponev zlijemo nekaj olja na katerem prepražimo sesekljano čebulo. Da preprečimo, da bi se nam zažgala, jo posolimo. Tudi zmeren in ne prevelik ogenj bo pripomogel k temu. Med praženjem v ponev naribamo korenje. Vse skupaj pražimo še nekaj minut, med tem pa tudi voda za testenine že vre, tako da nadaljujemo s kuhanjem le-teh. Korenju in čebuli dodamo paradižnikovo mezgo. Pozor - to ni niti paradižnikov koncentrat (tisti, ki se ga ponavdi dobi v tubi), niti niso to pelati. Le-te bi sicer lahko nasekljali in z omako prav tako uporabili namesto paradižnikove mezge. No, vsaj v tem receptu. Malce premešamo, nato dodamo še tuno, ki smo jo odcedili iz konzerve. Vse skupaj dobro premešamo in pustimo na manjšem ognju, dokler testenine niso kuhane. Po tistih mučnih 9 minutah čakanja (toliko so potrebovali moji svedri), jih odcedimo in dodamo omaki. Če se je omaka v tem času preveč zgostila, ji dodamo malce vode, v kateri so se kuhale testenine. Vse skupaj dobro premešamo, dodamo še nasekljan peteršilj, po želji še kakšne druge začimbe in ... uživamo.