Praznična večerja: sprehodi-se-po-trgovini-in-naberi-nekaj solata

Tale naša pojedina je bilo letos že tretja zapored. In res sem se je veselila! Če bi bilo po moje, bi imele take obede vsaj trikrat letno, hehe. Ampak ja, predstavljajte si, kako se uskladiti pet deklet, z najmanj tremi različnimi življenjskimi stili - misija nemogoče. Ampak res se imamo fino, super jemo, in vsako leto tudi bolje kuhamo! Iz leta v leto tudi bolje naštudiramo porcije - če smo se prvo leto odkotalile skozi Bernardina vrata, smo letos po Sanjini juhi in moji solati Ani zabičale, naj pripravi samo eno porcijo glavne jedi. In bilo je je ravno dovolj. 

In tako zaključujemo še eno leto. Kaj naj rečem, zame osebnostno je bilo tudi to leto en hud roller coaster - z majhnih otrokom to res ni težko doseči, hehe. Kuhala sem manj, kot sem upala, da bom, in jedla slabše, kot sem pričakovala, da bom. V letu 2017 je vsekakor veliko manevrskega prostora, da to izboljšam. Smo na Bor mašini imele nekaj super kulinaričnih projektov v tem letu in samo upam, da bo drugo leto tudi tako dobro, če ne še boljše. Vseh projektov na blogu niti ne omenimo, vabljeni na našo Facebook stran, kjer take zadeve vsekakor izpostavimo. 

No, en tak konkreten zaključek leta še spišem, za danes pa preneham čvekati in raje napišem, kako sem za našo večerjo pripravila solato. To je taka solata, ko nimaš kaj dosti časa za razmišljanje, kaj in kako bi, ampak se samo sprehodiš po trgovini (aja, pa časa tudi ni preveč - otrok spi v avtu! Babica jo pa čuva, brez skrbi, ne puščam male Gaje same v avtu. ;)) in upaš, da bo rezultat dober. In je bil! Solata z gorgonzolo, arašidi in še in še. 

Jajca pa čemaž

Nisem si mislila, da bom doma s čemažem povzročila preplah oranže stopnje. Ko sem na plano privlekla vrečico gozdnega zelenja, je gospod Ata začel vreščati, da pod njegovo streho ne bomo uživali potencialno strupenih darov narave. Na tem mestu se mi zdi pošteno omeniti, da se v njegovi gobovi juhi občasno znajde kak ''najbrž je jurček'' in ''saj samo lisičke rumene, kajne?" gobji primerek.

Tišina z ajdovo kašo

Kam drugam, kot v Ziferblat na čaj, ko pišem tole objavo o Čedahučijih. Verjamem, da življenje teži k ravnovesju in da se stvari poklopijo, če ne danes, pa jutri. Tako me je danes do Ziferblata pripeljala ne samo Tišina, ampak tudi to, da so nam tečaj joge za kak mesec iz Mestnega muzeja prestavili v prostor zraven Ziferblata. Časa imam natanko pol ure in ker je moje partizansko ime Firbec, sem mogla it na obisk. Vse, kar rabim, je vtičnica, WiFi, čaj in Čedahuči. Vse je tu. Blagor ravnovesju. Tu plačaš čas in ne kave. Tu si postrežeš sam in pustiš, da te poboža prostor, posrka vase in pozabiš, da je zunaj dež in hrup. Zdaj razumem.

Ampak hvalospev Ziferblatu bom tu končala (a vse tja prijazno napotim), naslednji zanj so fantje in dekle, ki so si izbrali en skupen projekt: Čedahuči. Spremljam jih slabo leto, intenzivneje od septembra. Prvi stik z njimi je bil koncert ob izdaji Severnice in moje srce je bilo prodano takoj, ko sem stopila na jesensko listje v Zlatem zobu. Pričarali so krasen, intimen večer, vidno srečni in veseli vsakega v občinstvu so sijali kot sije Severnica. Žareli pravzaprav. In čeprav marsikdo, ko posluša album, pravi, da so besedila melanholična in bolj žalostna kot optimistična, se težko čisto strinjam. Vsak konec je namreč začetek in zgodbe o odhajanju so hkrati zgodbe o novem začetku, o notranjem glasu, ki vodi srce in o pogumu, ki si ga marsikdo lahko le želi. Pogumen je tisti, ki odhaja in pogumen mora biti tisti, ki ostaja. Besedila so taka, da jih lahko vsak vidi po svoje. In vsak je kdaj odšel ali pa ostal. So zgodbe vseh nas. Ampak, je kozarec napol prazen ali napol poln? Pesmi so kot ogledalo, vedno se nas ene bolj ali manj dotaknejo zaradi nas samih. Najbolj mirna od vseh Čedahuči pesmi je Tišina. In ravno ta je meni najljubša.