Pašta!

Naj najprej spravim tole iz sebe, potem pa lahko nadaljujemo kot običajno. Izraz testenine je zame vse preveč sterilen, da ne govorim o žaljivosti makaronov, zato naj vam povem, da zaključujem tale tematski sklop s pašto. Nekaj o njej so povedale ostale punce, tako da se ne bom ponavljala, vam bom pa predstavila še kakšno drugo obliko pašte.

Za uvod pa: pašta je zakon. Tako kot Sanja, bi tudi jaz lahko jedla pašto vsak dan. Sicer je ne jem več toliko , kot sem je, saj jo je v nekem delu zamenjal riž, ker moj gospod. Moj tata (beri: oče) bi na to rekel: 'Rajš ku rajž, rajš neč,' (beri: 'raje nič kot riž'). Kakorkoli, domača pašta!

Testenine: Čokoladni ravioli

Ha, ponavadi sem jaz tista, ki včasih kakšno izmed Bormašinc malce okaram, da je pozabila, na našo krasno razpredelnico, kjer je zapisano, kdaj je katera na vrsti za objavo recepta. No, danes pa bom kar sebi privoščila eno okrog ušes. Ura je 21:08, sedim na mini kavču v apartmaju v Barbarigi, precej pester dan je za mano in šele sedaj mi je kapnilo, da smo že devetega in da se v razpredelnici svetlika moje ime. V opravičilo lahko dodam to, da smo dopoldne uspešno prvič prevozili večje število kilometrov z našo deklino. Carinik je pogledal njeno osebno izkaznico, zagotovo si je mislil, da je fant, ona pa ga je gladko zignorirala.

Pirini ravioli s špinačno skutnim nadevom

Zase lahko trdim, da nisem klasični ljubitelj testenin. Ja vem, šok! Večina vas prisega na testenine vseh okusov in oblik. 100 procentni OH direkt v žilo. Pa da se razumemo, tudi sama sem definitivno ZA direktno OH injekcijo, ampak za razliko od večine ne izberem testenin ampak, saj veste, Nutello. Pa da ne zaidem s poti in še eno objavo posvetim moji največji strasti in bistvu mojega obstoja ... Testenine, Nina, testenine. Bernarda je dala nalogo, focus woman!

Testenine: Zelena rustikalna pašta

Če bi se zgodilo nekaj res strašnega in bi morala izbrati eno samo samcato jed, ki bi jo lahko jedla do konca življenja - samo ob misli na tako katastrofo me oblije ledeni hlad - bi po sicer kratkem, a tehtnem razmisleku izbrala špagete bolonjez po domčem receptu. Pa tudi sicer so testenine moja ultimativna izbira tolažilne hrane, ko gre vse narobe, ali pa se v študentski kuhinji ne najde drugega. (Nekoč vam bom zaupala recept za smetanovo omako s tuno, kateri s Cimro najverjetneje dolgujeva preživetje polovice študentskih let.)

Brezsramno priznavam, da se domače izdelave zakladnice ogljikovih hidratov do pričujočega izziva nisem lotevala. Gospod Oče je nekoč kupil mašino za izdelavo testenin, jo uporabil enkrat za pripravo širokih rezancev in jo nato pospravil na neznano lokacijo. Vse moje testeninske izkušnje (ni jih malo, lahko mi verjamete) so tako povezane izključno s konzumacijo, kar pa me ni ustavilo, da se ne bi lotila našega novega tematskega sklopa.

Testenine: Ajdove krpice

Huh, prejšnja nedelja je bila ultra delovna. Z Beti sva se do komolcev zakopali v moko, strojček za izdelavo testenin pa je ob koncu dneva že pošteno škripal. Do testenin imam sama precej hecen odnos - domače so veliiiiiiko boljše kot kupljene, ampak ko je lakota huda in je treba nekaj hitro skuhati, mi niti na pamet ne pride, da bi se izdelave lotila sama. Tako kot marsikateri problem v mojem življenju, bi tudi tokrat to zagato rešilo malce vnaprejšnjega planiranja. Nekoč, ko bom kuhala za koga več, kot samo zase, bom vsak dan imela določeno glavno sestavino - riž, testenine, krompir, meso, ribe ... Si mislim, da je življenje tako enostavnejše. No, bomo videli. In zatavala sem. Bila sem pri testeninah. 

Priznam, da se jih sama še nikoli nisem lotila tako konkretno, kot sedaj. No, enkrat sem naredila zeljne krpice po receptu Novakovih, to pa je bilo to. Prav vesela sem za tale tematski sklop, da je babičina mašina za testenine končno prišla v uporabo. In precej prepričana sem, da bodo sedaj večkrat na jedilniku. Sploh, ker je priprava testa v multipraktiku ("na nož") sila enostavna, testo pa lahko v hladilniku počaka tudi na drug dan. To, da naredimo krpice, pa je pred nedeljskih kosilom približno tako časovno potratno, kot lupljenje krompirja. Pa pojdimo.

Testenine: Hitri pirini široki rezanci

Torej, a smo pripravljeni? Smo!

A bomo zmogli? Bomo!

Trišterzdaj! Tole bo verjetno najhitrejše doma pripravljeno kosilo. Zato najprej malo poduka.

Testenine so iznašli Italijani Kitajci tako Kitajci kot Italijani, vsak po svoje , kdo točno jih je kam prenesel (Marco Polo naj bi jih s svojih raziskovalnih odprav, čeprav so nudeljne in 'lasane', podobno obliko današnji lazanji Italijani že poznali), so bolj domena zgodovinskih črvov, zakaj so to tako popularna hrana in praktično znana vsakemu predelu sveta, pa niti ni skrivnost. So ena najcenejših in hkrati hranljivih obrokov, pripraviti jih je mogoče na zilijon različnih načinov, hkrati pa so v testeninah tako osnovna živila, da jih najdemo povsod. In redkokdo je med nami, ki bi se nad testeninami zmrdoval.

Hitro kosilo, sem samozavestno zatrdila malo višje. Ja, res! Jamie Oliver, ki me je par let nazaj navdušil in pripravil do tega, da sem sama poskusila, je naredil testenine od moke do kuhanih testenin na krožniku v slabih 3 minutah. S tem, da je zraven govoril in pokal šale. Kar zmorem tudi jaz, valda. In sem šla v boj in odkrila, kar so mi pravile že stare izkušene kuharske tete - testa se ne smeš bati. Bolj s samozavestjo delaš z njim, boljši je rezultat. Jamie v posnetku zgoraj naredi preprosto računico; eno jajce in 100g moke na osebo. Poleg tega potrebuješ desko za rezanje in nož. Vse ostalo so bližnjice - valjar, The mašina za testenine, mikser,... Zato res nimate izgovora, da vam manjka kak poseben del opreme, da bi se lotili. Tule pa vam Gennaro krasno razloži, kaj in s kakšno lahkoto naredite testenine, ki vam jih bodo zavidali prijatelji. In hoteli na kosila. Kar naprej. In ne bodo hoteli kuhati sami. In se jih ne boste znebili. Eh, rajši ne glejte.

Božič z otroki

Ja, ja, saj vemo. Še december ni, na blogu pa že božično obarvane objave. No, tokrat nam jo je zakuhal Mercator s tem simpatičnim decembrskim izzivom in predlogi za božično ustvarjanje z našimi najmlajšimi. Ampak jaz mislim, da nikoli ni prekmalu za zbiranje idej, sploh pa je po tem, ko so bile v nekaterih trgovinah police z izdelki božično obložene že sredi oktobra, tole povsem zdravorazumsko, kaj ne?

Torej - zopet je nov mesec in novi #KuhaM izzivi. In december je res lep čas za ustvarjanje v kuhinji z otroki. Dnevi so krajši, do poznih popoldanskih ur res ne moremo noreti zunaj na svežem zraku in zato kakšna dodatna aktivnost znotraj doma pride še kako prav. Večina najbrž v povezavi s pojmoma božič in otroci najprej pomisli na peko in okraševanje piškotov. Ja, saj je povsem solidna ideja, ampak jaz sem tokrat razmišljala malce drugače. Sploh po tem, ko kar nekaj časa preživim skupaj z mojim dvema nečakoma in mi je kristalno jasno, koliko sladkega pojesta že med letom, sem se z razmišljanjem odpravila malce drugam. Kako za božič z otroki pripraviti nekaj zdravega, pa še vseeno božično obarvanega? No, nastala je tale zdrava sadna božična smrečica. 

Zakaj mi je slabo ob 7.45 in 15-minutna granola

Obožujem zajtrke. Mislim, da po vsem tem času že vsi vemo, da rada jem. In to vedno in povsod. Ne glede na uro. Sem ena izmed tistih ljudi, ki brez zajtrka ne morejo pravilno delovati. Saj vem, da obstaja veliko tistih, ki se jim hrana v jutranjih urah zdi bolj mučna kot popoldanski odhod na fitnes a tega nikoli nisem in nikoli ne bom razumela.

Mogoče se komu zdi, da pretiravam, vendar prisežem, da ne. Moja prva misel, ko zjutraj odprem oči, je hrana. Okej, najprej Nutella, nato hrana. Ja ja, vem, da se to sliši grozno in da po vseh kriterijih zdravega življenja in pravilnega prehranjevanja dneva ne bi smela začeti z Nutello. Ampak takole je, vsi vemo, da na nalepki jasno piše, da se vsak dober dan začne z njo. Tega se držim skoraj tako sveto, kot odhoda domov ob 16.00. Amen. Nuff said.

Pica kraljica

Pica. Kraljica prigrizkov, študentske hrane, ljubiteljev italijanske kuhinje, comfort fooda. Ki je kriva za tisto lužico sirove maščobe, v kateri lahko vidiš odsev svojega zmačkanega obraza. Lužica je včasih mastna packa v kotičkih ustnic, ki jih pozabiš obrisati, ker se ti mudi na predavanje, s postano šestinko iz Slasta pa si vsaj za silo potolažil razdražen želodec. Včasih zaspiš s kosom v naročju, ker je deževen petek popoldan, tebi se ne da nikamor, in si jo naročil na dom. Ker jo lahko ješ tri dni zapored in se z lahkoto pretvarjaš, da je z drugo oblogo povsem drugačen obrok. Njam. Pica. Ena bolj simpl jedi, ki jo najbrž pripravljajo že 5-letniki, pa vseeno si zasluži obeleženje na našem blogu. Ker pica. Slastna, mastna, vroča ali mrzla. Pica.

Čajanka!

Kot rezident študentskega doma in lastnik najbolj skromne kuhinjske opreme, sem poskrbela, da na pikniku nismo ostale žejne. Če smo čisto iskreni, so mi dekleta najbrž milostno zaupala nalogo, ker se nam vsem po torbicah valja najmanj pol litra postane vode. Hidracija, hidracija, hidracija! Pomembna reč, sploh v dnevih, ko še hudič švica. In ker, BAJE, gintonic ne odžeja zares, sem se po pravem hipster navdihu lotila domačega ledenega čaja. Torej - kako napisati recept za nekaj tako trapasto preprostega? Skuhaš najljubši čaj, ga ohladiš in postrežeš.

Če maš čemaž, lahko nardiš pesto.

In pesto je ena najlažjih oblik shranjevanja čemaža na daljši rok. Pri nas doma ga imamo še nekaj kozarčkov lanskega, kar pomeni, da zdrži tudi leto. Shranjen naj bo v temnem in hladnem prostoru, recimo, v hladilniku. Če vam ni všeč slan, v olju shranjen čemaž, ga lahko samega shranite tudi v skrinji. Na drobno ga narežete in shranite v vrečke. Prav vam bo prišel za juhe, namaze (npr. s skuto, avokadom, tunino,...), kot dodatek rižoti, ajdovi kaši, omaki za testenine, za solato, za nadev štrukljev, zavitkom, za kruh,... Pravzaprav je precej uporabna reč, če spadate med ljubitelje česna. Najbolj osnovni recept, ki je verjetno tudi najbolj poznan, vsaj meni, vsebuje goro čemaža, olivno/bučno olje in sol. In mikser ali potrpežljive roke.

Lepota iz kuhinje

Tedni šviga-švagajo čez december, sama pa komaj lovim sapo ob vseh opravkih in planiranih srečanjih s prijatelji. Ta vikend sem si, saj mi je kar malo nerodno, koliko časa je že minilo, končno rekla, da je dovolj, in šla malo po svež zrak na, recimo temu bližnjo, škofjeloško goro Lubnik. Ko sem v knjižici, kjer pridno zbiram žige vrhov, opazila zadnji datum vzpona na katerokoli vzpetino že, sem pomislila, da a.je sonce takrat še fino žgalo in listje še ni bilo čisto rjavo in b. mi ne bo uspelo zbrati zadanih 50-ih vzponov na Šmarno, kar je bila želja za 2014. Tako da v 2015 že imam vsaj eno željo, sem jo kar prenesla:)

No, in medtem, ko sem se nadihala svežega zraka (ja, pihalo je in ja, prvega snežaka sem že naredila letos!), pojedla sveže pečeno pehtranovo potico iz koče na vrhu (ki je bil, bajdvej, največji kos potice na planetu), pogovorila do onemoglosti so-hribolazca, zlezla do teme nazaj dol in uspešno končala podvig, sem se odločila tudi, kaj dobijo za letošnji božič moje prijateljice. Ker jih je kar precej, je treba ubrati logistično nezahtevno pot, še vedno lepo in uporabno darilo in ne sme se ponoviti od zadnjih 5-ih let. Kar je kar izziv, ampak, zmogla bom. Tako da drage bormašince, drage hruške, cimra, velenjske fufle in še katero lahko umestim sem: ne berite dalje, spoiler alert!

Sladko kot limona

Jaz sem en tak seljak, sem si mislila in sekundo kasneje te dotične misli izrazila še njemu, potem pa se z glavo zakopala v svežo preoblečeno blazino in si iz spomina skušala izbrisati rahlo razočaran obraz bellboy-a, ki naju je od hotelske recepcije vodil skozi labirint hodnikov in za sabo potiskal kovčka, polna kopalk in poletnih sandalov, med tem ko sva se midva borila s softshell-i in puloverji, v katerih je bil še vedno ujet ljubljanski zrak. (Okej, najdaljši stavek vseh časov, se oproščam!) Torej - ležim z glavo v blazini, si mislim zgornje misli, hkrati pa se sprašujem, ali je gospodič v zelenem puloverju pričakoval napitnino ali sem si njegov rahlo razočaran izraz v poltemi samo narobe intepretirala. Ampak se ne zadržujem dolgo pri tem problemu, na obzorju se v spremljavi simfonij mojega praznega želodca že riše še hujša dilema: kako za vraga izgleda večerja na all-inclusive počitnicah? V šolah nas učijo integrale, priredja in podredja, a tega, kako se pritožiti na izračun dohodnine in kako preživeti na all-inclusive počitnicah nam ne pove nihče.

Še enkrat ponovim mojo mantro tistega večera - jaz sem en tak seljak - in naju hrabro spodbudim: "Se bova že nekako znašla."

Predbožična mrzlica okraševanja in obdarovanja

Če sem v prejšnji objavi tarnala, da si božično okrasje zaenkrat ogledujem le v centru Ljubljane in supermarketih, se lahko pohvalim, da od nedavnega tudi v moji sobi prevladujejo zlati in rdeči predmeti vseh (božičnih) oblik in odtenkov. Ne, ni se mi še popolnoma zmešalo in vem, da smo šele dobro zakorakali v december, ampak preprosto se nisem mogla upreti.

Celi dnevi v kuhinji

Zadnji teden sem preživela toliko časa v kuhinji kot še nikoli. Poleg packarij, ki sem jih pripravljala za bor mašino, sem pekla še tri runde piškotov, kuhala kosila, pekla mafine in najbrž še kaj, česar se ne spomnim več. V glavnem, cel delovnik sem dnevno preživela v kuhinji. Poleg tega, da sem bila veliko v kuhinji, se mi zdi, da sem tudi ogromno pospravljala in pomivala. Sploh pri pripravi sladic mislim, da je veliko čiščenja in pomivanja posode. Sploh, ker je veliko take posode, ki se ne pomiva v pomivalnem stroju, ampak jo je treba pomiti na roke. Če pa se že pomiva v pomivalnem stroju, sem jo pa tako ali tako mogla pomiti na roke, ker sem jo potrebovala prej, kot bi stroj opral. Pred časom sem razmišljala, kako bi se obnesla v kuhinji cele dneve, pa mislim, da bi mi kar šlo. Najbrž bi bil tempo veliko hujši in bi morala delati bolj stvari, ki mi niso všeč, kot tiste, ki so mi. Bistveno pa je, da bi zdržala.

Tudi danes, kot pretekle dni, sem se po dveh obiskih trgovine - ker sem pač prvič pozabila kupiti nekaj stvari, utaborila v kuhinji. Danes sem pripravljala moje tretje darilo iz kuhinje: čokoladni namaz (ja, govorimo o domači različici Nutelle).

Vaba za piškotno pošast

Ne gre nam tole, decembrsko obdarovanje. Samo Ana se pridno prebija čez teden kulinaričnih darilc, druge pa smo se izgubile nekje med dirkanjem po Ljubljani. Ali Egiptu, tako kot Tina, ki uživa na zimskopoletnem dopustu. Ostale navdušeno vzdihujejo ob fotografijah palm, jaz imam pa čisto rada mraz. Tako lepo se lahko zapakiram v žabe in štumfe in škornje in spodnje majice in tople puloverje in šale. Samo nos kuka ven. Nos, ki zaradi nizkih temperatur/kuhanega vina/stiskanja mozoljev večkrat zardi.

Zardeva pa tudi moj božiček, ki z vedno bolj častitljivo starostjo postaja vedno bolj dolgočasen. Letos se sploh namerava izogibati nakupovalnim prostorom, zato je opasal predpasnik, odprl Bor mašino za punce, pobral ideje Piškotarije 2014 in se za en dan zaprl v kuhinjo. No, Božiček sem jaz, zato so tudi piškoti primerno ponesrečeni. Čokoladni after eight so padli skupaj, čokoladno-pomarančni grižljaji niso nikoli dobili oblike smrečic, kokosovih poljubčkov nikakor nisem znala ravno prav zapeči ... no, marmeladne lunice pa so sorazmerno uspele.

 

Hrustljave palčke vseh okusov

Pravkar sem prišla iz plesnega tečaja, zato ponovno tako pozna objava. Cel dan sem hitela, da sem naredila vse ali skoraj vse, kar sem si danes zadala. Hotela sem speči dve vrsti piškotov, pripraviti grisine, iti v trgovino in nesti v čistilnico stari novi plašč, hkrati sem se želela naužiti sonca po tako dolgem času, tako da mi je pred tečajem enostavno zmanjkalo časa, da vam zaupam tale čisto preprosti recept za grisine, hrustljave palčke, ki jih lahko podarite kot slano darilo za kakšen praznik, jih s seboj prinesete na zabavo ali jih pripravite, ko pričakujete goste. Okuse pa lahko dodajate po vašem okusu in pripravite pravo mešanico raznovrstnih okusov. Edino kar bi opozorila pri tem darilu je to, da najbrž grisini ne bodo dobri čez kakšen teden ali dva, tako da jih pripravite dan prej ali na sam dan obiska/obdarovanja.

Osem okusov vročih čokolad

Pretekli teden smo pekle piškote, da smo z njimi posladkale svoje najdražje za sv. Miklavža. Zdaj pa je počasi čas, da začnemo razmišljati o naslednjem 'obdarovalnem' prazniku, božiču. December bomo namreč na bormašini za punce namenile prav temu, da lahko s pomočjo naših receptov presenetite z okusnimi darili vse, ki so vam sladkali preteklo leto. To je seveda tudi odličen izgovor za nas, da pripravimo za svoje prijatelje, družino in sodelavce prav prijetna sladka (in slana?) darila.

Sama se vsako leto poskušam spomniti česa novega in božična darila pripraviti sama. Pa ne (samo) zaradi tega, ker zadnje čase varčujem (da vas 'potolažim', na koncu vedno zapravim več, kot če bi darila kupila v trgovini), ampak predvsem zato, ker mislim, da imajo doma izdelana darila nekaj več duše. Letos sem se odločila, da izkoristim preizkus priprave domače vroče čokolade in ga zapakiram v darilo.

Bučkin čatni

V svojem prejšnjem zapisu sem omenila, kako sem se lotila raziskav o ozimnici in da sem naletela na recept, ki sem se ga lotila danes. Seveda vsebuje bučke. Moje prvo leto kot vrtnarka jih je obrodilo toliko, da jih imam še vedno poln hladilnik, polno skrinjo in zdaj jih bom še vložila. Letos sem na eni od internetnih razprodaj, kjer se moraš v minuti odločiti, ali te knjiga pritegne in ali jo boš kupil, saj če predolgo razmišljaš, jo enostavno razgrabijo drugi, kupila simpatično knjižico, zakladnico receptov za pripravo ozimnice. V njej je veliko receptov za marmelade, džeme, vloženo in zmrznjeno zelenjavo in za čatnije, za katere nisem imela pojma, kaj so. Pa sem si rekla, da bom ugotovila in sama poskusila pripraviti svojega. Nisem se mogla upreti dejstvu, da bi svoje eksperimentiranje zapeljala še nekoliko dlje, zato sem se odločila za čatni, ki vsebuje meni še neznane ali redko uporabljene začimbe. Pred vami je recept za bučkin čatni z jabolki in ingverjem.

Kaj za vraga pripraviti za ozimnico in žajbljevi bonboni

Najbrž sem ena tistih, ki jih Bernarda čukasto gleda, ker nimam pojma ne o vlaganju, kaj šele o pripravi prave ozimnice. Pa sem se vseeno, za potrebe tegale našega bloga, lotila te naloge. Začela sem s tem, da sem poiskala vse knjige, ki jih imam doma, ki vsebujejo kakršnekoli recepte za marmelade in druge vložene dobrote. Stvar je izgledala tako, da sem listala po knjigah in ugotavljala, kateri recepti so dovolj enostavni zame, pa jih je večina odpadla. Potem sem ugotavljala, katere sestavine imam na vrtu, ki bi jih bilo vredno ohraniti in sem ugotovila, da imam bučke, ki sem jih v velikih količinah že zmrznila, pa se mi je zdelo, da bo to malo premalo za 'recept' - opereš, narežeš ali zmiksaš, daš v vrečke, označiš in zmrzneš. Malo prekratko za eno objavo ... Potem sem videla različne kise, od tistega z malinami, do takega z raznimi zelišči, pa nisem najbolje vedela, kje bi ga potem uporabljala. Srečala sem se tudi z raznimi žganji in sirupi, vendar je bil po večini postopek tako dolg, da ne bi bili pripravljeni niti po koncu naslednjega sklopa receptov. Potem sem naletela na recept za nekaj, kar bom pripravila v naslednjih dneh. Danes se ga enostavno nisem še upala lotiti. Sem pa v eni od knjigic, v katerih najdemo navodila za pripravo manjših daril in presenečenj, naletela na žajbljeve bonbone. To lahko tudi poskusim, sem si rekla. Postopek je skoraj tako enostaven, kot zmrzovanje bučk, ampak se mi je zdel vreden preizkusa. Samo še žajbelj sem potrebovala.

Kot naročeno, ga imam nekaj posajenega na vrtu, nekje med meto in meliso, ki ju imam toliko, da bi z njima lahko zalagala vse koktajl bare v okolici. Ko sem se do žajblja prebila, sem odrezala vse vejice, ki so še imele listke in upala, da bo listkov dovolj za pripravo nekaj bonbonov. Doma sem listke porezala iz stebelc in jih trepetajoč postavila na tehtnico, ki je le pokazala želenih 10 g. (Bojda je čisto v redu tudi, če bonbone pripravite s posušenim žajbljem. Takega boste potrebovali samo 5 g.)