Ko se srečajo tuna, špinača in jajčevec

Tuna v konzervi. Ali bi si iz nje naredil kompot ali pa ti postane slabo samo od misli, da mi moral sam odpreti konzervo. Vmesne poti, mislim, da ni. Nadaljevanje tega zapisa je zatorej namenjeno tistim, ki so študentska leta preživeli ob različicah špagetov s tuno. Neko poletje, ko smo s prijateljicami kampirala ob Kolpi, smo po liniji najmanjšega odpora skoraj cel teden preživele ob testeninah, prelitih z neodcejeno konzervirano tuno, za boljši okus pa smo vse skupaj prelile s sokom sveže iztisnjene limone.

V sodelovanju z Rio Mare pa sem se tunine testeninske klasike tokrat lotila na malo drugačen, bolj zelenjavno-kremni način.

Rojstnodnevni tris

Uf, uf, je že kar dolga, odkar sem se nazadnje oglasila tukaj! Od jajc pa čemaža, če sem malo bolj natančna. Nič skrbet, sem vseeno pridno jedla in nabirala izolacijo za tole julijsko jesen. Nekako pa ni uspelo biti ob pravem času biti za domačim štedilnikom z idejo in voljo. Ampak! Moj mali bratec je prejšnji vikend praznoval šestnajsti rojstni dan, kar je kar klicalo pa tem, da se zbrcam v predpasnik. In da je šestnajst res sladkih, sem spackala dve torti (ki sta čudežno fotogenični) in mimogrede še eno pito. Go big or go home!

Na dnu objave boste našli vse tri recepte po predalčkih. In ker je vse vsaj delna reciklaža že preizkušenih in objavljenih stvari sem vse troje ambiciozno stlačila v eno objavo.

Limonina skutna torta

Poletje je čas, ko vas kulinarične revije, blogi in kuharske oddaje z vseh strani bombardiramo z najrazličnejšimi recepti za sladice, ki jih ni potrebno pripravljati v pečici. Sama nikoli nisem bila velika oboževalka takšnih lahkih poletnih dobrot. Kaj pa vem, grški jogurt s sadjem zame pač ni sladica … prej okusen zajtrk. Mogoče se razlog skriva tudi v dejstvu, da se mi še nobena sladica z želatino ni posrečila ali pa da sem ena izmed redkih izjem, ki nam kalorična kosila in sladice pašejo tudi poleti. Vročina gor ali dol.

 

Kaj me najbolj razjezi

Sama se imam za precej artikuliranega človeka. Saj vem, zdaj bom izpadla kot sila samovšečna, ampak če sem v življenju na kaj ponosna, sem pa na svoj jezik. Nikoli nisem blestela po športnih dosežkih, tudi moja intelektualnost je povsem v mejah normale, ampak moj jezik pa na trenutke res uspe sproducirati domislice, na katere sem ponosna. (Obenem naj dodam, da me velikokrat spravi tudi v težave, ampak očitno eno brez drugega ne gre, kaj ne?) Zato me najbolj iz tira ne vrže to, da so ljudje idioti. Ne, iz tira me ne vrže niti to, da dejansko obstajajo ljudje, ki se zdirajo na naključne mimoidoče. Iz tira me tudi sploh ne vrže to, da nekdo zmoti moj jutranji sprehod, ko je še vse tako lepo mirno in želim samo malo uživati sama s sabo.

Edina stvar, zaradi katere si še nadaljnjih 15 min razbijam glavo, je ta, da v takem momentu nisem sposobna mojemu jeziku primerno artikuliranega odziva.

Limonina panakota ... in nekaj nektarin.

Danes samo na hitro objavim tale recept, ki sem ga pripravila včeraj za potrebe našega vsakomesečnega druženja s prijatelji ob hrani. Trije pari se vsak mesec dobimo pri nekomu doma, vsakič pri drugemu, seveda, in se razvajamo. Gostujoči par pripravi glavno jed, druga dva pa predjed in sladico. Jaz sem se včeraj odločila za nekaj lahkega in osvežilnega ... bognedaj, da bi strašila s kakšnimi čokoladnimi zadevami, saj vsi vemo, da so to tipično zimske poslastice, ki nam poženejo kri po žilah, poleti pa se prileže kaj sadnega, sploh ob vsej pestri ponudbi sezonskega sadja. Tako je nastala limonina panakota, poleg pa sem postregla še vroče karamelizirane nektarine in marelice.