Praznična večerja: Pomarančno čokoladni kozarčki

Pa je še eno leto skoraj naokrog. Kot so to pred mano storile že ostale Bormašince, se bom tudi sama v, verjetno zadnjem letošnjem zapisu, osredotočila na povzetek leta, ki bo kmalu za nami.

Kaj naj rečem, tole 2016 je pa bilo nekaj posebnega, zmedenega in norega. Vsaj zame. Ko razmišljam o preteklem letu, se počutim kot na vrtiljaku sredi kampa v Maredi. Tistemu, ki je najbolj sumljiv, pa ne veš ravno, če bi se res prepustil njegovim dogodivščinam, ki se znajo končati dokaj klavrno.

Priznam, lanskega vstopa v novo leto se nisem niti najmanj veselila. Strašila me je negotovost, ki jo je leto prinašalo s seboj in grenak priokus, da se stvari morda ne bodo iztekle tako, kot sem si želela. Danes, ko tole pišem lahko rečem, da je bil strah delno upravičen. Leto je bilo vsekakor čustveni vrtiljak, z najboljšim zaključkom, na kar si v začetku letošnjega januarja nisem upala niti pomisliti.

Sivi lasje in orehovi rogljički

Na predvečer 23. rojstnega dneva se je pod neusmiljeno razsvetljavo študentske kopalnice na vrhu moje glave nekaj zasvetilo. Večkrat. Na narastku. Še preden sem dvakrat pomislila, so moji prsti izpulili lase, ki so se prav po hinavsko začeli obnašati zelo … starikavo. Osiveli so. Sive lase imam. Siva je tako dokončna. Še nikoli se nisem počutila tako mlado, kot prejšnji teden. Premlado, da bi se mi dogajale stvari starih ljudi!

In če mislite, je bilo tole dramatiziranje, vam očitno še nisem razložila, kako sem oktobra brata peljala k frizerju in se nato na stol usedla še sama (ponavadi me postriže cimra). »A se barvaš?« »Ne.« *frizerka zdrsi s prsti med lasmi* »Aha, saj vidim zdaj, da se vidijo sivi lasje.« Do takrat sem imela vsak siv las preštet. Sedem jih je bilo do letošnjega oktobra. Pogovor s frizerko se je na tej točki nehal, tako kot tudi upanje na večno mladost.

Na poti domov sva se s tamilim ustavila v drogeriji, kupila barvo za lase in dve uri kasneje in eno kopalniško katastrofo kasneje sem samo čisto malo obžalovala svojo odločitev. In te male sive barabice so si drznile pogledati ravno na vrhu glave, da jih nisem mogla zapaziti že prej, ampak šele po dveh centimetrih življenja. No, sedaj sem v procesu sprijaznjenja s staranjem (zelo slabo mi gre) in poskuša preživetja veselega decembra (še malo slabše).

Kakorkoli, leto je okoli in jaz sem nad peko piškotov navdušena ravno toliko kot lani. Nisem.

Mehčalec aroma v sladici

Poletje na prelomu v jesen je eden mojih najljubših delov leta. Pomeni, da je vreme še vedno primerno za krajše morske izlete, hkrati pa obala gosti samo še zdolgočasene nemške upokojence. Starši so namreč že zdavnaj spakirali male vreščače v varčne enoprostorce in si najbrž precej oddahnili, ko so jih malo prestrašene pustili v šolskih klopih. Ali ergonomsko oblikovanih naslanjačih. Ali s čim že mladež zabavajo v devetletki. Kakorkoli, jutri s Pobom pojdeva za nekaj noči malce razpihati burjo, za vas pa je tule en glažasta sladica.

Slavnostna večerja - Snežne kepe

Božični nemir (da ne rečem panika) je mimo, zapozneli božički tu in tam še tečejo šprint, da pustijo darilca pod jelko. Božično prenajedanje je prav tako mimo, izgovorov za pretirano posvečanje hrani in pijači pa je še vedno dovolj. Vendarle je treba biti gostitelj, kot se šika. Družina je svoje delo kot poskusni zajček za nove recepte opravila, prijateljem zdaj lahko serviramo preizkušene in izboljšane recepte. Sicer sem sama naredila ravno obratno, nihče pa se ni pretirano zgražal (razen nekaj godrnjanja 'kam naj spravim še sladico', ki pa ga gladko preslišim).

Zakaj sem za slavnostno večerjo izbrala ravno snežne kepe? Ker so tako retro, da so že zato vedno 'in', pa tudi zato, ker smo si sneg želeli že par tednov nazaj, pa ga ni bilo od nikoder. Sladica je preprosta, lahko jo pripravite malo vnaprej, dobra je topla in mrzla, ostala pa tako ali tako ne bo! 

Dekadenca, požrtija in karies!

Temni časi so pred nami. Temni in težki. Ovešeni z lučkami in sladkobnim vonjem gnijočega smrečja. Babice bodo besno pekle, sloka meščanska gospoda bo po rokah premetavala bio sladkarije in se pretvarjala, da pod posteljo ne skriva lanskoletnih miklavžev iz najcenejše čokolade. Zasebni prostor na javnih površinah bo postal luksuz, takisto pobožne želje bo belih kosmičih iz nebes. Glede na dosedanji trend se bomo med zimskimi počitnicami obmetavali s kepami blata.

Spraševali se bomo, če nam od hudega zvoni v ušesih, nato pa ugotovili, da so zlobni glasbeni škrati v vsako pesem na radijskih valovih podtaknili zvončkljanje kraguljčkov. Telefoni bodo kot zmešani zvonili v zobozdrastvenih ordinacijah, ko se bomo vsi hkrati poskušali naročiti na januarski pregled zobovja, saj se kot odgovorni odrasli seveda zavedamo, da po toni sladkorja obstaja nevarnost kariesa. (Fun facts; ste vedeli, da decembra pri zobozdravnikih ni rednih pregledov? Vse termine imajo sproščene za reševanje najbolj radikalnih jedcev, ki jim lepljivi karamelni bomboni pokradejo stare plombe.)

The Šmorn.

Šefov šmorn aka THE šmorn. Ena sladica (poleg tapioke), ki se je ta teden, ko gremo na kulinarični obisk v Gostilno, najbolj veselim. Predvsem zato, ker se mi nikoli ni zdela dovolj posebna, da bi jo pripravljala kot sladico. Bine je (metaforično, se ve) to moje mišljenje flegma pohodil, potacal, malo poskakal po njem in mi požugal, kaj si mislim, da te preproste slovenske jedi ne vzamem resno.

Zraven je ponudil krasen recept, ki sem ga do zdaj štirikrat preizkusila in vsakič je bil pohvaljen. Hvaljen Bine!

 

The Šmorn.

Avtorica: Bernarda

   Šefov šmorn aka THE šmorn. Ena sladica (poleg tapioke), ki se je ta teden, ko gremo na kulinarični obisk v Gostilno, najbolj veselim. Predvsem zato, ker se mi nikoli ni zdela dovolj posebna, da bi jo pripravljala kot sladico. Bine je (metaforično, se ve) to moje mišljenje flegma pohodil, potacal, malo poskakal po njem in mi požugal, kaj si mislim, da te preproste slovenske jedi ne vzamem resno.
  Zraven je ponudil krasen recept, ki sem ga do zdaj štirikrat preizkusila in vsakič je bil pohvaljen. Hvaljen Bine!