Božič z otroki

Ja, ja, saj vemo. Še december ni, na blogu pa že božično obarvane objave. No, tokrat nam jo je zakuhal Mercator s tem simpatičnim decembrskim izzivom in predlogi za božično ustvarjanje z našimi najmlajšimi. Ampak jaz mislim, da nikoli ni prekmalu za zbiranje idej, sploh pa je po tem, ko so bile v nekaterih trgovinah police z izdelki božično obložene že sredi oktobra, tole povsem zdravorazumsko, kaj ne?

Torej - zopet je nov mesec in novi #KuhaM izzivi. In december je res lep čas za ustvarjanje v kuhinji z otroki. Dnevi so krajši, do poznih popoldanskih ur res ne moremo noreti zunaj na svežem zraku in zato kakšna dodatna aktivnost znotraj doma pride še kako prav. Večina najbrž v povezavi s pojmoma božič in otroci najprej pomisli na peko in okraševanje piškotov. Ja, saj je povsem solidna ideja, ampak jaz sem tokrat razmišljala malce drugače. Sploh po tem, ko kar nekaj časa preživim skupaj z mojim dvema nečakoma in mi je kristalno jasno, koliko sladkega pojesta že med letom, sem se z razmišljanjem odpravila malce drugam. Kako za božič z otroki pripraviti nekaj zdravega, pa še vseeno božično obarvanega? No, nastala je tale zdrava sadna božična smrečica. 

Nosečnost za telebane, enajstič: v desetem mesecu nosečnosti

Ko je ženska enkrat noseča in na hitro pregleda, kako bo nosečnost potekala, kmalu naleti tudi na besede, da nosečnost v resnici sploh ne traja samo devet mesecev, ampak deset mesecev. Ja - deset luninih mesecev. No, za tiste srečnice, katerih otroci so lepo zasidrani v maternico in si prav nič ne želijo pohiteti v tale naš čudoviti svet, pa je tudi deset koledarskih mesecev kaj kmalu lahko kruta realnost.

In smo tukaj. Dober teden je minil, odkar bi naše dete moralo pririti na svet, pa se še nič kaj konkretnega ne dogaja. Kolikor je moja celotna nosečnost potekala brez težav, toliko v znamenju brez težav minevajo tudi dnevi okoli in po predvidenem datumom poroda. Nič kaj konkretno me ne špika, boli, otrdevanje trebuha in pripravljalni popadki so mi prej neznanka kot nekaj običajnega in kar nekako sem izgubila zaupanje v to, da moje telo sploh ve in zna roditi. No, pa so mi kaj hitro pojasnili, da je porod odvisen in sprožen s strani otroka, to malo bitjece, ki res ne ve, kaj ga zunaj čaka, pa bi bilo povsem nepravično kriviti za nastalo situacijo, kaj ne?

No, kje pa leži sploh problem? Ne rečem, da bi bila jaz polno zaposlena ženska z 8-urno redno zaposlitvijo in bi komaj čakala tale zadnji mesec, da dam vse štiri od sebe in lenarim in čakam ... pf, še srečna bi bila, če bi otrok zamujal, daljša porodniška pa to. Ker pa sem letos bila redno vpisana v prvi (in edini) letnik magisterija, v začetku poletja pa imela kar nekaj smole z iskanjem dela za kratek čas (pa še takega, ki bi ga lahko opravljala z vedno večjim trebuhom), sem se odločila, da še zadnje poletje preživim brezskrbna kot ptičica na veji. Saj ne rečem, 5 tednov morja je bilo super, a kaj, ko potem pride jesen in cel september, oktober in (sedaj skoraj) še november je absolutno preveč časa, ko je človek v pričakovanju in nizkem štartu, da se končno že kaj začne dogajati. Prav smešno se mi zdi, da imam že več kot en mesec pripravljene vse potrebščine, oprana vsa oblačila, samo še tega se manjka, da napihnem zračnice na vozičku.

In kakšne misli mi rojijo po glavi od prejšnjega torka, ko je mimo mene hladnokrvno spolzel 17. november (beri: predviden datum poroda)? Po eni strani se počutim malce naplahtano, ker so nas v šoli za starše tako lepo podučili, kako se spopasti z bolečimi popadki, ki nas bodo sredi noči hoteli razparati na dva dela. Jutri se mi namreč najverjetneje (ali pa tudi ne) obeta ena topla postelja v ljubljanski porodnišnici, kjer mi bodo sprožili porod. Še bolj smešno se mi zdi, kako sva se z mojim dolenjcem dvakrat po temi peljala do ljubljanske porodnišnice, naštudirala vse parkinge v okolici in tako dalje, da bo ja v najbolj bolečih trenutkih mojega življenja in (potencialne) neprištevnosti vse potekalo brez hujših zapletov. No, pa ga bom lahko jutri sama čisto prisebna usmerjala do cilja. Malce sem razočarana nad svojim telesom, ampak hej, kot so mi povedali, ni krivo telo, ampak je porod odločitev otroka, le-tega pa res ne bom krivila. Je že tako usojeno in namenjeno. 

Kakorkoli že. Jutri bo tole popotovanje najverjetneje (UPAM!) končano. Po pravici povedano ne zdržim več. To konstantno pričakovanje, zbujanje sredi noči v upanju, da me zbada v maternici in ne samo v polnem mehurju, pa to, da sem glavna tema in začudenje vseh mojih bližnjih/prijateljev/sosedov, da kako to, da še kar nisem rodila ... Preveč je vsega. Čakanje se mi zdi tako dolgo in z vsakim dnem, ko sem bližje koncu, se mi zdi, da v resnici ne bom nikoli dočakala. Pa čeprav bom. In ko bo enkrat mimo, se mi bodo te misli zdele smešne in v tem trenutku popolnoma nepotrebne ampak ... to je pač življenje. 

Absolutno pa so zadnjič bile potrebne tele gratinirane skutne palačinke iz pečice. Juha + palačinke = božansko nedeljsko kosilo.

Jamie: Zlati piščanec, dušeno zeleno in gratiniran krompir

Res rada kuham. Ljudem, ki jih imam rada, in od teh še rajši tistim, ki radi jedo. Ljudem, ki jim ni težko posedeti ob mizi in tistim, ki jih kalorije ne zanimajo, če želim eksperimentirati po svoje. In vedno me  razveselijo tisti, ki se potem z zanosom zaženejo v umazano posodo in počistijo moj nered. Takim pa lahko kuham vsak dan. In za tale Jamiejev recept sta bili dve dobri pomivalski duši res dobrodošli. Pustimo ob strani, da sta prehvalila recept, pa kuharico tudi. Kako gospodu Oliverju rata umazat VSO posodo iz kuhinje, je fenomen. In kako mu rata umazat celo kuhinjo, je logično. Uporabila sem veliko ponev (dvakrat), malo ponev, veliko posodo s pokrovom, cedilo, kuhalnico, dve deski za rezanje, velik nizek pekač, dva peki papirja, lupilec krompirja, tri žlice, blender z malo posodo, dva noža, štiri vilice, štiri skodelice. Celo kuhinjo.



Torej. Jamie pravi, 15 minut. Ker vem, da nismo odkrivale tople vode in je idejo preizkusil in objavil že kdo drug, sem šla v raziskavo. Res so bili taki in drugačni kerlci, ki jim je bolj ali manj uspelo ujeti čas. Tukaj, tukaj in tukaj so samo nekateri izmed bolj zanimivejših. Sem si rekla, če Jamiejev čas podvojim, mogoče. No, rezultat brez priprave je bil 37 minut, in to tudi brez vmesnih pavz, da sem umila posodo, ki sem jo še rabila. In za foto material. Kar bi lahko zaokrožila skupaj na eno uro. 15 minut, pa kaj še, lažnivi Jamie!

Paradajzova župa po Jamieju

Če bi gospe Mami povedala, da se v njenem kuhinjskem svetišču nameravam lotiti preizkušanja receptov Jamieja Oliverja, bi me najbrž razdedinila. In če bi ji na ušesa prišlo, da nameravam recept izpeljati v petnajstih minutah, bi me najbrž kar takoj postavila pred prag in zamenjala ključavnico. Mislim, da je še nisem videla bolj nervozne kot takrat, ko gleda svetlolasega angleškega kuharja, kako soli vrelo vodo z višine dveh metrov. Zgornja veka ji začne trzati, ko vidi, kako kuhinje ne pospravlja sproti ali kako neuvidevno pušča prižgan plin. Ampak! Nisem se dala in se kuhe pogumno lotila v soboto ob pol devetih zjutraj. Da bi ob morebitnem zafrku uspela zglancati štedilnik in pult, da bi v miru pripravili klasične sobotne zrezke v omaki.

Še odlomek iz privat življenja, ki ga brez skrbi preskočite, ker je vse prej kot bistven za pripravo kosila:

Moram se še tule malo potožiti, ker imajo prijatelji mojega pritoževanja najbrž že vrh glave - zadnji mesec živim sredi gradbišča, ker je uprava študentskih domov presodila, da ne moremo več živeti z dvajset let starim pohištvom. Ne, pečice ne dobimo, niti novih kopalniških pip. Imamo pa protivlomna vrata in končno tudi zidano steno, ki meji na hodnik. Tudi to je nekaj. Ampak! Svinjarije in prahu je toliko, da smo s cimrami uspele razviti instant obliko astme. Prvi teden smo se še trudile s sprotnim čiščenjem, pa smo kmalu obupale zaradi nenapovedanih prihodov delavcev, ki imajo najbolj umazano obutev v zgodovini človeštva.

Še najbolj čisti prostor v stanovanju je hladilnik, do katerega pa trenutno tako nimam dostopa. Za noč ali dve so nas nič hudega sluteče preprosto vrgli iz stanovanja. Začasno nastanjena pri Pobu se trudim z nadvse damskim in priljudnim obnašanjem, da me še on ne zabriše iz svojega brloga. Nisem čisto prepričana, če mi gre dobro. Tako, konec z dnevno dozo jamrarije, naj vam v teh novembrskih dneh naredim malo skopim z vročim poletnim receptom za mehiško paradižnikovo juho.

15-minutno kosilo v pol ure

Obroki pripravljeni v 15 minutah? Uporabno. Super, pa poskusimo. In res sem se potrudila. Norela sem po kuhinji, vsak kvadratni centimeter je bil zaseden z vsem mogočim, sestavinami, umazanimi posodami, embalažo ... Grozno, ker sem navajena, da sproti pospravljam za sabo in poskušam narediti čim več med kuhanjem, da mi po kosilu ni potrebno pospravljati in pomivati. Lepo sita in zadovoljna naj bi pomivala posodo in pospravljala ostanke po kuhinji? Nope.

No, tokrat je bilo tako nekako. Res sem hitela in res ni bilo veliko dela, ampak še vedno sem za vse priprave in kuhanje porabila še enkrat toliko časa, kot jih bojda Jamie, 30-minutni ocvrtki v paradižnikovi omaki z bučkino solato.

Zakaj mi je slabo ob 7.45 in 15-minutna granola

Obožujem zajtrke. Mislim, da po vsem tem času že vsi vemo, da rada jem. In to vedno in povsod. Ne glede na uro. Sem ena izmed tistih ljudi, ki brez zajtrka ne morejo pravilno delovati. Saj vem, da obstaja veliko tistih, ki se jim hrana v jutranjih urah zdi bolj mučna kot popoldanski odhod na fitnes a tega nikoli nisem in nikoli ne bom razumela.

Mogoče se komu zdi, da pretiravam, vendar prisežem, da ne. Moja prva misel, ko zjutraj odprem oči, je hrana. Okej, najprej Nutella, nato hrana. Ja ja, vem, da se to sliši grozno in da po vseh kriterijih zdravega življenja in pravilnega prehranjevanja dneva ne bi smela začeti z Nutello. Ampak takole je, vsi vemo, da na nalepki jasno piše, da se vsak dober dan začne z njo. Tega se držim skoraj tako sveto, kot odhoda domov ob 16.00. Amen. Nuff said.

Jamijeva 15-minutna grška pojedina

Jamie torej obljublja, da si lahko pripravimo vrhunsko kosilo v samo 15 minutah. Njegovo kuharsko oddajo, v kateri recepte iz svoje knjige predstavlja tudi v praksi, večkrat ujamem na televizijskem programu 24Kitchen in nemalokrat malce v nejeveri opazujem, kako mu res uspe vse pripraviti v 15 minutah. Zato sem onega dne preostalim Bormašincam predlagala, če preizkusimo, ali tako hitrostno kuhanje lahko funkcionira tudi v domači kuhinji. V domači kuhinji, v kateri a) kuhamo laiki in b) nam po koncu snemanja nihče ne pospravi nereda, ki je ostal. Jamie je namreč resda ekspresno hiter, ampak v kateri domači kuhinji je pa prednost 15-minutne kuharije ta, da potem še eno uro pospravljaš? No, jaz raje kuham malce dlje in imam ob koncu kuhe tudi vse (sproti) že pospravljeno.

Pa pojdimo k praksi. Jaz sem si za tale Jamiejev eksperiment izbrala Prekrasnega grškega piščanca z zelenjavnim kuskusom z zelišči in tzazikijem. Sestavine in recept prilagam kar direktno iz knjige, dodatna pojasnila in obrazložitve pa sledijo. 

In vino veritas.

V vinu je resnica, ali bolje, če ga malce preveč popiješ, boš povedal marsikaj po pravici. Vsaj tako  pravijo. Vino in alkoholne pijače na splošno niso nekaj, kar bi konzumirala pogosto ali v velikih količinah. Čeprav moram priznati, da sem prav uživala, ko so nas lani (prav v tem času, če se ne motim) povabili v Smrekarjev hram na večhodno martinovo večerjo, ki so jo pripravili po predlogih blogerjev in drugih uporabnikov družabnih omrežij. Večerje se še danes rada spomnim, ker je bila res vrhunska. In prav takšno je bilo tudi vino, ki ga je k vsaki jedi skrbno izbral vinar znamke Vipava 1894.

Ampak to je bilo lani. Za letošnje martinovo smo dobile bormašince #kuhaM nalogo oz. izziv, da pripravimo nekaj z vinom. Naj bo to jed ali pijača. Ker vina navadno nimam doma, z njim le redko kaj kuham ali kako drugače ustvarjam. Zato smo bormašince pri tem izzivu za pomoč prosile internet in našle tale zanimiv recept - tortice s čebulo v vinu in s kozjim sirom. 

Nosečnost za telebane, desetič: strah

"Za spol sta vprašala?", "Ime že imata?", "Kolk si se zredila?", "Drugač si v redu?", "Kdaj imaš rok?", "Mata že vse pripravljeno?", ... in na koncu še: "A TE JE KEJ STRAH?"

Zbirka najpogostejših vprašanj, ki so me doletela med nosečnostjo. Okej, počasi zdaj čakam še na "A se že kej dogaja?", in ker mi moj notranji občutek veleva, da bo naše dete še kar nekaj časa zasidrano na toplem in ga predviden datum poroda prav nič ne gane, me skoraj zagotovo doleti še "Ja kaj, a še kar nič ni?".

No, pa pojdimo nazaj k tistemu o strahu. Sama se (zaenkrat) še gibam v takem krogu prijateljev, ki nimajo še prav veliko otrok. Mogoče jih lahko naštejem za prste ene roke, če se res potrudim. In beseda porod je tudi pri meni pred nosečnostjo vsekakor hodila z roko v roki s pojmom strah. Pa bolj zaradi tega, ker to takrat predstavlja nekaj popolnoma neznanega. No, tudi sedaj, dva tedna pred (predvidenim) porodom, je to še vedno nekaj neznanega, je pa v tem trenutku neizbežna stvar, ki ji nekako ne bom mogla ubežati. Kaj mi potem drugega preostane kot to, da se z njo spopadem?

V začetku nosečnosti sem prebrala kar precej porodnih zgodb. Kaj naj rečem, sem človek interneta in čeprav mi je ginekologinja na prvem pregledu internet prepovedala, si pač ne morem pomagati. No, porodnih zgodb se na internetu najde malo morje, ampak kot vedno, ta zanemarljiv 0,001 % popisanih porodnih izkušenj ni nikakršno merilo za to, kako reči v resnici potekajo in niti niso statistično merodajne. Če preberem pet porodnih zgodb o težkih porodih kot posledica umetne sprožitve poroda, še ne pomeni, da so VSI umetno sproženi porodi takšni. S tem dejstvom sem nekako že precej kmalu razčistila - v to sem bila nekako primorana, ker se je v mene naselil GROZEN strah. Tam nekje sredi poletja me je kar treslo ob misli na porod. Potem se si lepo rekla da to, kar preberem, ni merilo in ne napoveduje ničesar, je samo izkušnja neke naključne posameznice nekoč nekje. 

Kakorkoli že. Šola za starše kar zajeten del posveti sami pripravi na porod. Imamo predavanje o tem, kako sam porod poteka - prva, druga, tretja in četrta porodna doba, kako se diha, kdaj se pride v porodnišnico, kako vse poteka - tako, kot piše v učbenikih in tako, kot so naša telesa nekoč najverjetneje znala rojevati. Pred časom interneta. Pred časom totalnega nezaupanja v lastno telo. Še preden so se porodnišnice založile z epiduralnimi, Ultivami, maskami s smejalnimi plini in z vsemi ostalimi podobnimi varovali, ki v mislih bodoče mame predstavljajo rešilno bitko, ko bo pa šlo zares in bo res hudo. Jaz sem imela neznansko srečo, da sem v sklopu šole za starše v ZD Bežigrad imela še eno predavanje o pripravi na porod - vodila ga je Vesna Oven, ki sicer vodi tudi telovadbo za nosečnice. Njene besede so šle nekako takole: "Razlog, zakaj je toliko komplikacij med porodom, je strah. Strah zakrči telo, pojasni to, zakaj se ženska od doma odpravi s popadki, ko pa pride v porodnišnico, pa popadkov nikjer in se vse skupaj zaustavi. Treba se je pripravit na bolečino, treba je to bolečino sprejemat kot nekaj naravnega - ne kot bolečino, ampak kot način, da se telo pripravlja na porod, da omogoča, da se sprožajo naravni mehanizmi, ki poskrbijo za to, da se ta naraven proces odvije do konca." Povedala nam je, naj kar odmislimo razna protibolečinska sredstva, da je najboljši način, da se med popadki globoko sprostimo, naučimo pravilno dihati in kar je najbolj važno ... zaupamo. 

In od takrat naprej, ko nam je ona to povedala, me ni strah. Vem, da gre marsikaj lahko narobe - no, predvsem drugače, kot sem slišala in prebrala. Ampak zaupam. Mogoče sem naivna, mogoče bi morala v to zadnjo fazo vstopit z več "strahospoštovanja", ampak ... ne. Vse bo okej. Če ne drugega, se bom lahko potolažila vsaj s porovo kremno juho. 

Jesenska

Zadnjič me je prav neverjetno prijelo, da bi spekla torto. Doma ponavadi sploh ne pečem raznih slaščic in podobnega, vsaj ne tako, za vsak dan. Raje se s sladkim razveselimo, kadar pridejo kakšni prijatelji na obisk, torte pa so na sporedu, jasno, ob rojstnodnevnih praznovanjih. Zdajle v jeseni je v naši družini kar malce zatišja, pomlad je, kar se rojstev tiče, bolj pestra. In tako sem zadnjič prav začutila ščemenje v prstih - torto bi pekla! Ponavadi je itak tako - kadar MORAM spečt torto, ne nastane nič pametnega. No, tokrat pa sem res imela navdih in kakšna sreča, da se je naša Ana ravno tisto soboto odpravljala na poročno slavje s super konceptom - svatje so lahko pripravili torte, ki so potem tudi tekmovale in ena je bila na koncu zmagovalka. Jaz sem, upam, Ano malce razbremenila še "naporne" peke torte po že tako ali drugače napornem tednu, sama pa sem lahko zoper malce packala.

In ker je jesen, sva se z Ano odločili za jesenske okuse - tako je nastala torta s hruškami in karamelno kremo.