Ljubezen do ... nutele

Dobro leto nazaj so mi punce priredile dekliščino. To je bila moja prva dekliščina, in bila sem glavna zvezda. Kljub temu, da pa nisem bila na nobeni dekliščini, sem imela delno predstavo, kako izgleda. In res si nisem želela prodajati piškotov v obliki lulčkov po Ljubljani ali hoditi okoli oblečena v 'poročno obleko' narejeno iz toaletnega papirja. Tina je prijazno upoštevala moje želje in naše druženje je bilo res ena lušna priprava na d-soboto. Obudila sem nekaj starih zgodb in spominov, reševala uganke in odgovarjala na vprašanja o takrat mojem bodočem možu. Bistvene pa so bile punce, ki so se potrudile zame, in čas, ki smo ga preživele skupaj, se nasmejale in se imele fino. <3

Seveda smo tudi nekaj dobrega pojedle. Ker je šlo skupaj s temo našega druženja, smo si privoščile večerjo kar zunaj. Velikokrat pa dekliščine prinesejo s sabo tudi veliko doma pripravljenih dobrot. Tudi piškote v obliki lulčkov. Ampak sama se jih nisem lotila. Raje sem spekla male pite z nutelo in banano.

Filmi pod zvezdami z okusom po meti

Kino pod zvezdami. Že par let se poleti z veseljem odpravim v ta ali oni kino na odprtem. Vsako leto odkrijem kakšnega novega v kakšnem drugem kraju v Sloveniji. Najbližji in največji mi je seveda tisti na Ljubljanskem gradu. Všeč mi je, ker vrtijo tako premiere nekaterih bolj popularnih filmov, manj holivudske filme in par filmov, ki si jih ljudje niso uspeli ogledati v kinu čez leto. Lani sem odkrila brezplačni kino na odprtem v organizaciji lokalnega mestnega kina v Domžalah v Češminovem parku, kjer smo si z družbo brezplačno ogledali film, ki se je takrat sicer vrtel v kinematografih. Med drsanjem po časovnici na družabnih medijih pa sem letos zasledila še Filme na Vovkovem trgu v organizaciji Layerjeve hiše v Kranju. V Ljubljani se avgusta tudi na Kongresnem trgu nekaj dogaja, filmsko, mislim. Prepričana sem, da tudi drugje po Sloveniji organizirajo podobne oglede bolj ali manj popularnih filmov.

Nesreča je, da grem navadno v času poteka teh projekcij na dopust. No, vsaj del časa. Že tako gre čas, iz neznanih razlogov, čudno mimo in včasih pozabim ali se dogovorim za kaj drugega, v glavnem, izgovorov se tudi kar nekaj najde in na koncu si ne uspem privoščiti toliko filmskih večerov, kolikor bi si na začetku zaželela. Mogoče naslednje leto. ;) Kakorkoli, včeraj sem si ogledala prvi film pod zvezdami letos, Meggie-jin načrt. Po opisu iz imdb-ja je to film o ženski, ki si želi otroka, vendar ni najboljša v vztrajanju v ljubezenskih zvezah, zato se odloči za umetno oploditev. Nakar spozna poročenega moškega ... Ko sem se odpravljala na grad, sem si mislila, da bo to težek film, drama, s kopico muk in težav, s katerimi se bodo spopadali glavni liki. Večer se je obrnil čisto drugače. Film me je nasmejal, na nekoliko lahkotnejši način in iz nekega drugega zornega kot je obravnaval življenjsko situacijo, v kateri so se znašli glavni liki ... v glavnem, prav poletno simpatičen.

Vsekakor je k poletnemu, sproščenemu in dobremu vzdušju prispevalo tudi dejstvo, da sem pred odhodom na grad, doma pojedla košček sveže delno zmrznjene metine pite. Domače. Da si jo lahko pripravite tudi vi, delim z vami recept.

Kako tudi na konzervansih zrastejo talenti in limonina pita

Avtorica: Nina

No, pa sem končno tudi jaz zbrala čas in pogum in se lotila svojega prvega zapisa na blogu. S strani šefice Tine mi je bilo rečeno, da se za prvi zapis spodobi, da napišem nekaj splošnega o sebi in moji filozofiji kuhanja in prehranjevanja. In kot uslužen delavec, ji niti malo ne mislim nasprotovati.

Torej, kakšna je moja kuharska filozofija in kako sem se sploh lotila kuhanja? Hm, lahko bi rekla, da sem začela bolj po sili razmer. Odkar pomnim so mojo mati bolj zanimali doktor romani kot pa kuharske knjige, kar se je konkretno poznalo na naši prehrani. Razen ob nedeljah, ko smo svoje lačne riti peljali na kosilo k babici, smo se čez teden prebijali s pomočjo juh iz vrečke, makaronov in 'ponarejenih' omak, kot je svoje stvaritve imenovala moja mati. Ponarejene zato, ker je že pripravljeni mešanici dodala kakšno začimbo, drugo konzervo ali pa kakšno babičino zamrznjeno specialiteto, kar je bil že kar kuharski presežek. Od sladic smo živeli od jogurtovega peciva 'na lončke', ki sicer nikoli ni vzhajalo, ampak ker z bratom nisva poznala drugih, rahlih stvaritev, se nama je tudi to zdelo neverjetno okusno. Ko sem bila dovolj velika, da sem lahko sama upravljala s štedilnikom, kar ni bilo tako zgodaj, kot se morda sliši, saj še danes merim le slabih 159 cm, tam okoli trinajstih let, sem stvari vzela v svoje roke. Začela sem z izpopolnjevanjem mamičinega jogurtovega peciva … verjetno mi ni treba posebej poudarjati, da sem ob prvem poskusu, ko je pecivo vzhajalo in ni bilo zbito, mislila, da sem konkretno zasrala, ker je mami pač delala drugače, kajne? Na koncu se je izkazalo, da sem naravni talent. Mati je z veseljem predala kuhalnico naslednji generaciji in svojo popolno pozornost posvetila ljubezenskim težavam v njenem najljubšem čtivu, v katerem uživa še danes, medtem pa z veliko žlico prazni lonec domačega dulce de leche.

Glede kuharskih postov na blogu lahko od mene pričakujete zdrave slane jedi in nesramno kalorične sladice. V življenju je potrebno vzpostavljati ravnovesja, pravijo, sama tako 'šparam' na nezdravih stvareh pri ostalih obrokih, medtem ko se pri sladicah držim vodila #yolo. Če že jem sladice, si jih privoščim v vsem njihovem sijaju, z 250 gramov masla, pol kile sladkorja in belo moko, jih pač ne jem vsak dan. Pa da ne bom predolga in me boste že po prvi objavi nehali spremljati, bom na tem mestu zaključila z izlivanjem 'kulinarično nesrečnega' otroštva na papir in se posvetila pravi ameriški sladici. Limonini piti z beljakovo kapo, ki je le eden izmed mnogih razlogov, da me boste na obali našli zavito v tri brisače … in verjetno s tremi kepicami sladoleda v rokah …ups.

Za pripravo testa boste potrebovali:

• 210 gramov moke
• 1/8 žličke soli
• 113 gramov masla sobne temperature 
• 50 gramov sladkorja
• 1 jajce

Najprej v posodo presejemo moko s soljo. V drugo posodo damo zmehčano maslo, ki ga stepamo, da postane kremasto, nato dodamo sladkor in nadaljujemo s stepanjem dokler zmes ni 'puhasta' (malce neroden izraz ampak saj se razumemo kajne?). Dodamo jajce, stepamo, da zmes postane enotna, nato umešamo moko. Ko je testo pripravljeno, ga položimo v hladilnik, da po napornem tepenju malce počiva.

Po počitku testo razvaljamo (jaz to naredim po domače in ga z rokami oblikujem na velikost pekača) na želeno velikost. Zadostovati bi moralo za pekač s premerom 23 cm, ampak, preverjeno, gre tudi v 26 cm. Pekač položomo v pečico, ogreto na 200 stopinj celzija, in pečemo od 20 do 25 minut, do zlatorumene barve. Medtem nadaljujemo z limonino kremo: 

• 3 jajca
• 80 mililitrov sveže iztisnjenega limoninega soka (2 do 3 limone)
• 150 gramov sladkorja (z najbolj nezdravim, belim, bo super uspelo, z drugimi malo manj)
• 56 gramov masla sobne temperature
• 1 žlica limonine lupinice

Pripravimo 'vodno kopel'. V posodo damo vročo vodo, ne preveč, da se ne bo dotikala vrhnje, in na njo postavimo drugo posodo. Vanjo damo jajca, sladkor in limonin sok in stepamo, da se sestavine združijo. Med neprestanim mešanjem kremo kuhamo dokler ne postane bleda in gosta. Vaše roke bodo na delu dobrih 10 minut, priporočam izmenjavanje leve in desne, da ne bodo mišice neenakomerne, nenazadnje gre za intenzivno delo. Ko ima krema željeno konsistenco, roke pa nas že pošteno bolijo, zmes odstavimo in precedimo, da se znebimo morebitnih drugic. Nato primešamo maslo. Mešamo toliko časa, da se popolnoma stopi. Dodamo limonino lupinico in kremo takoj prelijemo v pečeno podlago. Temperaturo pečice zmanjšamo na 180 stopinj in pito pečemo 10 minut.

Zadnji del pred ciljno črto je priprava beljakove 'kape'. 

• 4 beljaki
• 130 gramov sladkorja
• malo soli

Postopek je tukaj precej običajen. Beljake s soljo stepemo do polovice, dodamo sladkor in stepamo, dokler sneg ni trd in ob dotiku zmesi ne čutimo več delcev sladkorja. Sneg nato naložimo na kremo, lahko ga nabrizgate, če pa vam ni potrebno nikogar očarati s svojimi slaščičarskimi spretnostmi, priporočam kar hiter nanos z žlico in izgovor, da ste želeli bolj 'rustikalen' videz. Vse skupaj položimo v pečico za 10 do 15 minut. 

Če pite ne želite jesti v posodi za čokolino, priporočam, da jo pred serviranjem v hladilniku ohlajate vsaj 2 uri. Dober tek, pa da vam hlače še dolgoooo ne bodo preozke.

Več vadbe, več slaščic?

Avtorica: Ana

Tako kot Tina, imam tudi sama rada izzive. V bistvu je to zame nekaj novega, vsekakor se jih nisem lotila še toliko. V bistvu bi lahko rekla, da sem se počasi naučila nekatere stvari planirati. Tiste stvari, ki se jih težje lotim, ali pa se jih ne uspem držati daljše obdobje, čeprav se mi to zdi smiselno. Dejstvo, da plan poimenujem izziv, me veliko bolj motivira. V bistvu se na nek način prevaram s tem, da si rečem, da gre za izziv. Rečem si: "Si upaš?" in seveda moram na tako provokacijo odgovoriti z akcijo in si dokazati, da si upam in da lahko nekaj naredim. Plani pa, na drugi strani, nimajo tolikšne moči, so samo želje, nekaj, kar bi rada naredila, tudi če gre v resnici za popolnoma enako stvar, samo poimenovanje je drugačno. Smo kar malo hecni, ne? Poleg te 'psihološke prevare' mi dodatno motivacijo za dokončanje izziva daje dejstvo, da o izzivu povem več ljudem. Recimo na Twitterju. Tako se nisem zgolj sama sebe 'potiho' izzvala, ampak sem povedala tudi drugim, da bom to počela in to me še dodatno motivira, saj bi se rada dokazala in poleg sebi, dokazala tudi drugim, da zmorem. Hkrati pa jim pokazala, da če zmorem jaz, zmorejo tudi oni. Takšna 'javna objava' nekega izziva mi predstavlja še dodatno motivacijo, če se ga ne lotevam sama, ampak se v izziv spustim z neko skupino ljudi, ki jih je moj izziv pritegnil (ali mene njihov).

Bumbar in da haus.

Avtorica: Tina

In spet se je zaprl v kuhinjo brez vrat, si nadel predpasnik z rožastim vzorcem in z Edit Piaf na ušesih scompral še eno pito. Pravi mali gospodinjec. Gora posode je, seveda, ostala nedotaknjena in tako sedaj legam k počitku z eno veliko željo, da se v teh osmih urah brezskrbnega spanca zgodi čudež in se zjutraj zbudim in je vse čisto, ha. 

Blazno sem vesela, ko vidim, da je moje darilo tako super uporabno in uporabljeno, malce manj se veselim poletja in morja in celulita poledic vseh teh dobrot, ampak ... saj sem danes prekolesarila 33 kilometrov in poskušala prilezti celo na Janče. Neuspešno. Nekateri cilji morajo ostati neosvojeni, da nam ni preveč dolgčas, aneda.

Sicer pa mi je včeraj dalo misliti pisanje cenjenega kolega in prav zares se poigravam z idejo, da si za določeno časovno obdobje postavim izziv in pišem malce bolj ... redno. Bom še razmislila. Problem nastane pri samem konceptu - zelo hudo bi mi namreč bilo, ako bi bila primorana objaviti neko pisarijo in jo ne zaključiti z recepturo. No, kot pravim, bom razmislila. Je pa res, da vaja dela mojstra in zakrnele misli in artritični prsti potrebujejo razgibavanje in vadbo. Vaja dela mojstra. In tako naprej.

Ne bom dolgovezila, teden je bil naporen, vikend še bolj (hranaaaaaJančehranaaaaaaa), gremo k receptu, ki ga bom kar po spominu (noge me preveč bolijo, da bi se sprehodila do knjižne omare) naklofala in vam ga prepustila v uporabo. Dežurni slaščičar še vedno vztrajno zavrača moja vabila, da bi na tem blogu gostoval ne le s kuhalnico, ampak tudi s peresom, mnja.  

Kako se že reče tej zadevi ... Em, zaprta pita z orehi!

Najprej se lotimo testa: v multipraktik presejemo 60 gramov sladkorja v prahu in 220 gramov moke. Dodamo 110 gramov masla, ki smo ga narezali na kocke, in vse zmiksamo v multipraktiku - z rezilom. Tako da nastane suha, drobtinasta zmes. Zmes pretresemo v posodo, dodamo 2 rumenjaka, naribano lupino ene limone, ter nekaj mleka - toliko, da lahko testo zamesimo in da se vse sestavine povežejo. Testo zavijemo v folijo za živila in damo v hladilnik za eno uro.

Medtem se seveda lotimo priprave nadeva. 150 gramov kristalnega sladkorja in 1,5 dl vode damo v posodo in segrevamo, da prične vreti. Vmes malce premešamo. Potem pustimo, da zmes vre na srednji temperaturi, dokler ne nastane karamela. Zdaj ... ta proces zna biti malce dolgotrajen, pa tudi ... karamelast. Karamela je taka sitna zadeva in ne posreči se vedno. Nama se je vmes ves sladkor ponovno skristaliziral, začel karamelizirati, bil seveda še povsem v kepah in grudicah, ampak nekako nama ga je uspelo prepričati. Če ne prej, pa takrat, ko se karameliziran sladkor zalije s 1,5 dl smetane, da nastane omaka. V zmes dodamo še eno žlico medu ter 170 gramov nasekljanih orehov in pustimo, da se ohladi. 

Testo razvaljamo, eno tretjino pa pustimo, saj bomo z njim pokrili testo. Položimo ga v model, napolnimo z nadevom, rob namažemo s stepenim jajcem, prilepimo še pokrov, premažemo še po vrhu in pečemo na 180°C približno 40 minut.

Dobro, ampak sladko. Torej dobro.

[Recept: KLIK]

P.S.: Bor mašino za punce lahko najdete tudi na Facebooku.

Nečastno se je za mizo praskati in bolhe trebiti vpričo drugih.

Avtorica: Tina

Danes se je v najini kuhinjo odvila prava mala revolucija. Moja malenkost, sicer zadolžena za vse, kar je sladkega in dobrega, je bila postavljena v vlogo strokovne sodelavke in predvsem opazovalke. Gospodič je že dve noči prej listal po božičnem darilu in potem naznanil: "Jaz bom pa spekel limonino pito."

Naj kar takoj povem, da sem ga zelo prepričevala, naj se on tokrat postavi za tipkovnico tega bloga in opiše tale današnji podvig iz svoje perspektive. Pa ni hotel ... tako da, bom jaz primorana na kratko opisati, kaj se je odvijalo.

Podimo torej kar k recepturi za Limonino pito - kot že omenjeno, jo najdete v zgoraj omenjeni knjigi Boštjana Napotnika, tokrat pa samo na hitro in z nekaj komentarji in izzivi, s katerimi se je soočil današnji dežurni slaščičar.

Najprej je bilo potrebno pripraviti testo. To je krhko testo oz. francosko pâte sucrée. Za izdelavo sva sledila napotkom moje najljubše Brazilke. Torej - na desko sva natresla 220 gramov ostre moke, 60 gramov sladkorja v prahu, ščepec soli in 100 gramov masla, narezanega na kocke. Potem je gospodič s kartico sekljal maslo in ga vmešal v moko, tako da so nastale nekakšne drobtine.

V naslednjem koraku sva v zmesi naredila luknjo in vanjo vlila 1 jajce, zmešanega s 3 žlicami hladnega mleka. S prsti ene roke (drugo raje ohranite čisto) vmešamo oz. povežemo vse sestavine. 

Zdaj ne vem kako in zakaj, ampak najino testo je prišlo hudo lepljivo, tako da sva dodala še kar nekaj moke. Ne vem, res ne vem, zakaj je prišlo do tega. Ampak dobro, nič takega, kar se ne bi dalo z lahkoto rešiti. Zamesimo torej testo, pa ne valjajmo ga preveč po rokah, ampak kar hitro z njim v folijo za živila in za pol ure v hladilnik.

Po pol ure sva razdelila testo na štiri dele, ker sva uporabila štiri majhne pekače za pite (še vedno nimam tistega klasične velikosti s snemljivim dnom). Testo razvaljamo in obložimo pekač, ter testo pečemo 15 minut na 180°C. Kdo mi zna pomagat: med peko testa oz. podloge za pito mi vedno stranice zlezejo dol. Kako to preprečiti?

Medtem, ko se testo peče, pripravimo nadev: zmešamo 180 gramov sladkorja, 4 jajca, 2 dl sladke smetane, sok dveh limon in naribano lupinico. Po 15 minutah nadev nalijemo v testo in pečemo še slabih 45 minut. Počakamo, da se zmes ohladi in to je to.

In ja, to je zgodba o tem, kako nastane izvrstna pita, zaradi katere moja malenkost prekine 75-dnevno sladkorno abstinenco. In ne, nikakor mi ni žal!

P.S.: Bor mašino za punce lahko najdete tudi na Facebooku.

Ta nesrečni januar ali zakaj sem tako tiho.

Avtorica: Tina

Stvar je taka. Situacijo sem vzela v svoje roke in končno naredila konec vsej moji nesreči, nezadovoljstvu in slabi energiji, ki sem jo zadrževala v sebi. Ponosno lahko tukaj in zdaj oznanim, da letos še nisem jedla sladkarij. Nobenih kupljenih čokoladic (oh, kaj bi dala za en Snickers!), nikakršnih doma pripravljenih dobrot (tudi mamin štrudelj je bil hladnokrvno prezrt), ničesar! Počutim se odlično, še nikoli bolje, in čakam na poletje, ko si bom le privoščila kakšno skledo nektarin in melone z vanilijevim sladoledom. Ampak do takrat bom že v najboljši formi mojega življenja in v krasnih kopalkah. 

Gre predvsem zato, da je moj odnos s sladkarijami prešel vse meje zdravega in sedaj lahko razmišljam veliko bolj trezno. Kakšne hude krize niti ni, najhuje je sicer po kosilu, ko se v želodec prileze tisti "zdaj bi pa tako pasalo kaj sladkega" občutek. Ampak ga preprosto zignoriram in je pozabljen v dveh minutah. In ker je januar očitno mesec samih izzivov, sem nedavno pričela še z enim. Paleo izziv. Povsem priznam, da ne gre za željo po koreniti spremembi življenjskega sloga in tak hud mesojedec/maščobojedec ne želim biti do konca življenja, bi pa rada izničila nekaj celulita na bedrcih in na tehtnici z veseljem pozdravila kakšno številko ali deset manj. Ampak ja, počasi, tudi zasvojenosti z ogljikovimi hidrati se lahko vsaj malce rešim in zato me do nadaljnjega v trgovinah najdete na oddelku mesnin ter sadja/zelenjave. 

Tako. Mislim, da sem zelo lepo in temeljito argumentirala tole mojo daljšo odsotnost, kaj ne? O paleu in počutju kdaj drugič, ko bo za mano še kakšen dan več, zaenkrat pa hiter recept za Mikro pite z marmelado. Za tiste pridne fante, ki trpijo ob puncah slaščičarkah, ki so na takšnih in drugačnih dietah ter se ne morejo sladkati. 

Stvar je sila preprosta. V resnici bi za podlago lahko uporabili katerokoli krhko testo za piškote, za katerega imate preverjen recept. Ena različica je lahko tudi iz listnatega testa, najmanjši problem. Jaz sem uporabila kar klasično linško testo - moka, maslo in sladkor, enačba 3:2:1. 300 gramov moke, 200 gramov na kocke narezanega masla (super je, če je vsaj pol ure na sobni temperaturi) in 100 gramov sladkorja v prahu. Za krhka peciva se vedno uporablja sladkor v prahu! Dodamo še eno jajce, vse skupaj zgnetemo v kepo (čim hitreje, tem bolje, jaz vse skupaj vržem v KitchenAida in potem samo še združim v kepo), zavijemo v folijo za živila in postavimo v hladilnik za pol ure. V testo lahko dodate tudi vanilijev sladkor ter limonino lupinico, za še več arome. Jaz sem potem našla eno skodelico z malce večjim premerom, izrezala kroge, jih nadevala v pekač za mafine, dala na vsakega eno zvrhano žličko domače slivove marmelade, pekla 15 minut na 180°C, potem pa naribala zamrznjeno maso na vsako pito in pekla še 5 min (na najvišji rešetki, tako da se je hitro zapeklo). Tole je res ekspresno hitro. In tisti, ki ima čast to konzumirati, pravi, da je "ful dobr."

Čokoladna. Pita. Pika.

Avtorica: Tina

Vedno sem bila slaba v sklepanju prijateljstev. V dvanajstih letih, kar hodim na morje na eno in isto lokacijo, nisem bila sposobna ustvariti poznanstva s kakšno deklico, da bi si delali družbo med poletjem. Moja mami in pesjan in sosedova šest let mlajša punčka so mi zadostovali. In tako smo nekoč stali ob trampolinu v tem počitniškem naselju ob hrvaški obali in gledali to sosedovo punčko, kako skače. Edinka. Vsak večer na sladoled in trampolin, ob jutranjem nakupovanju hrane pa obvezno kakšna igrača. Ampak to je že druga zgodba. Z njunima staršema sem se vedno rada pogovarjala. No, lahko se izrazim drugače: rada in veliko govorim in rada se pogovarjam. In tako se pogovarjamo in njen oče mi, takrat sveži gimnazijki, položi na srce: "Tina, uživaj, gimnazijska leta so najlepša."

In tako ti nekako v spominu ostanejo določeni trenutki tvojega življenja, ki pa v resnici niso prav nič posebni. Ne govorim o prelomnicah, temveč o nekih nesmiselnih izsekih in momentih, ki pa jih misli, po mojem mnenju, zadržijo z razlogom. Tako nekako se tam nekje iz ozadja včasih na plan prebije tisti trenutek v tretjem nadstropju Šube, kjer smo imeli ponavadi biologijo, a tokrat izjemoma slovenščino, in smo brali Kosovelov Kons št. 5. Pa je rekla profesorica, da nam da pet minut časa in tisti, ki bi se opogumil in to skropucalo interpretiral, dobi takoj eno sijočo petico. Pa sem se, opogumila. In jo dobila. In Konsa niti približno ne znam več interpretirati, ali pa bi si morala vzeti kar precej več časa. Precej več voženj z avtobusom, opazovanja okolice, pobeglih misli. In tako je ta spomin nekakšen opomin, ki vsake toliko časa potrka na mojo betico in reče: "Živjo, Tina, čakam, kdaj boš naredila kaj iz sebe?" Ampak ne vem, če lahko tisto Tino dobim nazaj. Tista Tina bi se morala voziti z avtobusi in pisati in imeti v torbi majhne popisane listke zanimivih besed in ob sebi ljudi, ki so ti preprosto usojeni in ti še po toliko letih rečejo, da kdaj si boš vzela čas in napisala knjigo.

Gimnazijska leta so bila res lepa. Dandanes pa se navidezno zaprem v svojo novo kuhinjo in spečem čokoladno pito. In čakam, če tisti krasni časi morda nekoč spet pridejo, v kakšni novi obliki in ob drugi priložnosti, čeprav vem, da si jih bom v določenem trenutku preprosto morala lastnoročno izboriti. O tem, kako se bom morala celo življenje boriti in kaj se je zgodilo na Crvenem vrhu pa prihodnjič.

_______________________________________________________

In ker je nedelja in poleg vsega še deževna nedelja in se seveda nikomur nič ne da, gre stvar takole: vzamemo pekač za pite. Če mate takega s snemljivim dnom, super. Jaz sem seveda zaljubljena v mini pite, zato sem vzela pet malih pekačev. Kupila sem listnato testo, to pride v poštev za tiste, ki smo res leni, lahko pa pripravite tudi krhko testo za vaše najljubše piškote. Niti ni važno - lahko je navadno krhko testo za linške piškote, orehovo, lešnikovo, kokosovo, po želji. Zamesite ga iz poljubne količine, če pa vam ostane, ga lahko brez problema v hladilniku hranite do Miklavža, ko bo šel ostanek spet v promet. Testo razvaljamo (v kolikor že ni, moje iz Eurospina se samo razvije iz role in je to vsa umetnost), razdelimo na pet delov (ali pa samo enega, če delate v večjem pekaču) in obložimo pekače. Pozor: pri listnatem testu pekačev ni potrebno dodatno namestiti, pri krhkem je zgodba drugačna, tako da jih le premažite s stopljenim maslom in potresite z moko. Damo v hladilnik/zamrzovalnik za 10 minut, toliko, da pospravimo kuhinjo in da se pečica segreje. Potem prešpikamo z vilicami, lahko se lotite tudi slepe peke (na testo date peki papir in nanj nasujete fižola), in pečemo v pečici pet minut na 180°C.

Medtem se lotimo nadeva. V kozico zlijemo 4 dl smetane in jo zavremo. Odmaknemo z ognja in vanjo stresemo 225 g čokolade, ki smo jo nalomili na koščke. Mešamo, da se stopi. Pustimo, da se malce ohladi in medtem z metlico stepemo 2 jajci. Nato čokoladno zmes počasi vlivamo k jajcema in mešamo. Nadev nalijemo v pite/pito in pečemo še 15 minut na 180°C. 

Pustimo v vroči pečici, da se počasi ohlaja. Ne se ustrašit - nadev med peko naraste, ob ohlajanju pa usahne. Rezultat je nekaj zelo dobrega in zelo čokoladnega. Da vso sladkobo malce nevtraliziramo je poleg super stepena smetana (nesladkana), da pa še malo zahrusta, lahko vse skupaj potresete z zmletimi piškoti, orehi/lešniki/mandlji in cimetom. 

Tako, pa je življenje lepše. 

Vem.

Avtorica: Tina

Tole je čisto predolgo trajalo.

Ampak ...

.... imam tako precej resno službico, ki mi pobere tretjino dneva. Če računamo, da drugo tretjino zapolnim s spanjem (v ta seštevek je všteto nočno spanje in popoldanska siesta), pri tretji pa gre par ur za bedarije (prevoz na delo, tuširanje, zlaganje umazane posode v pomivalni stroj), mi na koncu ostane malo časa. Počasi se bom navadila.

Je pa ta moja nova/stara služba dobra zaradi tega, ker mi omogoča super rutino (verjamem, da se je bom kmalu naveličala, ampak uživam, dokler traja), in po enem mesecu sem končno uspela tudi pogruntati en tak simpatičen način prehranjevanja, ki omogoča dobro počutje, finančno zadovoljstvo in srečen želodček. Ker pa prisegam na dobro in zdravo (pa tudi ceneje), je za pripravo službene malice potrebno nekaj organizacije in priprave doma. Sploh sedaj, ko je mami migrirala v obmorske kraje, je to še malce večji izziv. Ampak bo!

Mami me je tako včeraj zapustila z napotkom, da naj pridno zalivam vrt (in rože), ter da naj porežem blitvo in jo pojem! Ampak blitva!, od nekdaj sem se je malo bala, tako kot kolerabe, pa hokaido buče pa nekoč davno tega zelene solate. Ker se priprava zdi zapletena in blitva ima neke lepe zelene dele in neke čudne bele stebelne dele in jaz nimam pojma, kaj naj z njimi naredim. Vseeno pa sem se pogumno podala v boj in kako zelo vesela sem, da sem se. Po današnjem popoldanskem dremežu sem vklopila pečico (glede na to, da se je stopinjo ali dve ohladilo je bilo to namreč že zares hudo potrebno!) in sčarala Blitvino pito. Šlo bi tudi s špinačo, jasno.

Sestavine (za 4 majhne pekače oz. 1 velikega)

• 250 gramov listnatega testa (še bolje: pate brisée - jaz ga kupim v Eurospinu, tudi priprava sama ni tako zamudna)
• 250 gramov rikote (ali skute)
• 2 jajci
• ena čebula
• pest sveže bazilike
• sol
• poper
• 300 - 400 gramov blitve ali špinače (jaz sem imela kakšnih 5, 6 velikih listov)

Priprava

Torej ... danes sem šla v Eurospin in kupila krhko francosko testo, ki se drugače uporablja v njihovih tradicionalnih pitah - quiche. Sama sem to testo nekoč že pripravljala, a recept po ne-vem-kakšnem naključju semle (še) ni priromal. Brez problema pa to testo lahko nadomestite z listnatim testom. Modelčke (ali model) namažete z oljem/maslom, razvaljate testo in z njim obložite model. Jaz sem uporabila 4 majhne pekače, saj bom majhne pite lažje nesla v službo za malico.

Modelčke nato damo v hladilnik, da se testo strdi. Medtem zavremo veliko vode, jo posolimo in v njej za par minut prevremo blitvo. Nasekljamo tudi čebulo in jo prepražimo na olju. Blitvo odcedimo in na deski grobo sesekljamo.

Nato v posodi zmešamo rikoto, jajci, blitvo in čebulo, nasekljano baziliko, sol, poper ... Pazimo, da blitva in čebula niso prevroči, da jajca ne zakrknejo.

Maso nadevamo v modelčke (samo testo lahko prej za kakšno minutko ali dve položimo v ogreto pečico) in pečemo pol ure pri 180°C.

Po vrhu lahko naribate kakšen sir ali pa nadrobite malo fete, po željah. Jaz sem pustila samo nadev. Kakšen je okus pa, četudi mi vonjave segajo globoko v malce lačen želodček, preverim jutri.