Zadnjič se mi je pripetilo nekaj precej ... revolucionarnega. Za vikend sva z dečkotom in mojo svakinjo pobegnila na morje, kjer so nas že pričakali moja mama, bratova tašča in oba podmladka naše družine - moja nečaka, torej. Vsega skupaj nas je bilo torej sedem, naš apartma pa (ob najboljših dnevih in ugodnem luninem vplivu) premore prostora (ležišč in stolov) za šest oseb. In ja, ne mislite, da otroci (skoraj 3-letnik in 4-letnica) zavzamejo kaj manj prostora, kot odrasli. Torej ... kar prijetno smo se stiskali. In če imate včasih že težave zgolj sami s sabo in s tem, da vso svojo kramo spakirate in teleportirate na plažo, potem veste, kako hudo je, če to počne sedem oseb hkrati. Ka-ta-stro-fa.
Ampak dobro, te kolobocije okrog odhoda na plažo me ne ganejo toliko. Jaz sem dokaj hitro svojo knjigo, brisačo in dodatne kopalke potisnila dečkotu v nahrbtnik, potem pa se ob opazovanju kaosa, ki je zajemal druge, miselno malce prestavila kakšne štiri ure v prihodnost. Izgledalo je nekako takole: ravno smo se vrnili iz plaže. Ura je dve popoldne. Vsem nam je vroče. Otroci so tečni, ker so žejni in lačni. Tina je tečna, ker je žejna in lačna. Babici hitita kuhat. Ena se loti mesenja testa za pico, ki smo jo načrtovali, druga se loti solate. V hiši še vedno vlada kaos. Testo za pico vzhaja vsaj eno uro. Preden se pica nadeva in pečica segreje, mine še dodatne pol ure. In potem se mora še speči ...
Mislim, da sem nekje že povedala, da sem kot tempirana atomska bomba, če grejo narobe tri stvari: če sem lačna, če mi je vroče, ali če [cenzura]. Zato sem par sekund po tistem, ko sem dečkotu potisnila v nahrbtnik mojo robo, stopila pred mojo mati in ji dejala: "Vi kar pojdite na plažo, bom jaz zamesila testo in narezala še nekaj sadja za malico in ga prinesla na plažo, pa pridem s kolesom za vami." In sem res! Lepo v miru zamesila, vse pospravila in odletela v morje. Potem se sem šla s plaže domov še pol ure prej kot ostali in pico dokončala - medtem, ko so se ostali vrnili, je bila že v pečici. In vsi smo bili mirni in siti in zadovoljni. In naprej uživali v kaosu, ki je vladal v za sedem oseb premajhnem apartmaju.
Spoiler alert: morje je še vedno slano.
Pri nas doma so buče podivljane. Malo sem obupana, ker ne vem, kaj naj z njimi. Gledajo mi že iz ušes. Ampak dobro, saj počasi se bodo umirile. Zadnjič sem se lotila bučkinih zvitkov z rikoto. Točnih količin ne morem pisati, ker pri slanih jedeh se le malokrat poslužujem točnih količin, ampak gre res vse na občutek in okus in vmesno pokušanje.
Takole gre tale bučkina zgodba: vzamete manjšo bučko. Čim manjša, tem boljša. Jaz sem bučke najprej ročno narezala na rezine, pa so bile predebele in se potem niso lepo zvijale. Zato sem se v poskusu številka dve rezinjanja lotila z lupilcem za krompir/kumare/whatever. Bučko 'rezinimo', dokler ne pridemo do notranjosti, kjer so že semena. Ali dokler ne dosežemo tiste debeline buče, da lupilec ne gre več skozi. V glavnem, naredimo rezine, število poljubno. Potem jih samo na hitro opečemo na vroči ponvi z malo olja, samo z ene strani, toliko, da se malce obarva.
Nadev sem pripravila iz dveh žlic rikote, ene male žličke dijonske gorčiče, malo popra, soli in kar zajetnega šopa nasekljanega peteršilja. Vse dobro premešamo, poskusimo, po okusu lahko dodamo še malo limoninega soka, ampak zmes ne sme biti redka!
Potem se lotimo zvijanja zvitkov. Na sliki je še debelejša bučka, ki sem jo rezala z nožem. Ampak taki zvitki so bili čisto preveliki in glomazni, s tem kot tisti, pri katerih smo rezine narezali z lupilcem, pridejo taki luškani, majhni in ravno enkrat za v usta. Jaz sem pri teh manjših kar združila dve rezini skupaj - tako, da sta se prekrivali. Na koncu zvitke lahko prebodete z zobotrebcem, ampak stojijo povsem elegantno tudi brez njega. To je vsa umetnost.
Dober tek!
