Česnova omaka - Alfredo upgrade

Pišem, brišem, pišem, brišem. Tale prazna stran je kar malo grozljivo tiho in ni ravno v veliko pomoč, da bi se uvod v današnji recept spisal na hitro. Sej ne, da bi ne tolkla po črkah zadnje čase; ne, prste treniram na dolgih progah in če bi želeli kakšno besedo o abstrakciji Reinhardta, geometriji, mogoče še kakšno o ameriškem razcvetu umetniških smeri v prvi polovici prejšnjega stoletja - komot. O čem drugem pa zadnje čase bore malo uspem prebrati/napisati. Naj bi bilo dobro za nekaj, ampak bolj kot kaj drugega čutim, kako voda priteka v grlo in odmirajo možganske celice za socializacijo in govor. Pravijo, da tako pač je, ko bo mimo, bo, bojda, vse drgač, naj se ne sekiram, just do it, saj bo, to bo zate mala mal'ca in ostale floskule, ki kar kličejo po utopitvi v alkoholih. Ampak, pustimo eno veselje ob strani in preidimo raje na drugega. Bolj pomembnega. Hrana.

 

Špinačni pesto

Ste že siti spinače? Ne? Okej, potem je tale objava za vas. Vem, da sem za sklop testenin pripravljala špinačno skutne raviole ampak, ne morem si pomagati, za 'omako' predlagam špinačni pesto.

Čemažev pesto za na makarone

V bazi naših receptov se sicer že skriva recept za čemažev pesto, pa naj ga na tem mestu še enkrat izpostavimo. Upam, da ste si nabrali celoletno zalogo, tale pesto je namreč (pustimo ob strani to neverjetno poslovenjeno verzijo, hehe) v kombinaciji z domačimi testeninami res rešitelj in ultimativno zatočišče, ko je treba nekaj skuhati RES na hitro.

Okusi Vipavske, part2

Nadaljujmo z našo Vipavo.

Poleg čokoladnih raviolov smo Bormašince postregle še s skutnimi truffli iz albuminske skute. Nekaj smo jih povaljale v parmezanu, nekaj v čemažu, nekaj pa v nasekljanih suhih figah. Še dobro, da smo se odločile tudi za ta prigrizek, po zaslugi gneče na primorski avtocesti smo na kraj dogodka namreč še celo malo zamudile, pa potem smo iskale tekočo vodo in največji lonec, kar ga premore moja kuhinja, poln vode, tudi potrebuje kar nekaj časa, da zavre (da smo v njem lahko pričele s kuhanjem raviolov) ... Tele kroglice so bile prave rešiteljice, da gosti niso obstali pred praznim štantom.

Pirini ravioli s špinačno skutnim nadevom

Zase lahko trdim, da nisem klasični ljubitelj testenin. Ja vem, šok! Večina vas prisega na testenine vseh okusov in oblik. 100 procentni OH direkt v žilo. Pa da se razumemo, tudi sama sem definitivno ZA direktno OH injekcijo, ampak za razliko od večine ne izberem testenin ampak, saj veste, Nutello. Pa da ne zaidem s poti in še eno objavo posvetim moji največji strasti in bistvu mojega obstoja ... Testenine, Nina, testenine. Bernarda je dala nalogo, focus woman!

Silvestrovo s prijatelji

December se je komaj začel, mi smo pa že pri koncu starega leta oz. tik pred vstopom v novega. Mercator nas s projektom #KuhaM ni zaposlil samo z razmišljanjem o idejah o tem, kako preživeti trenutke v kuhinji z našimi najmlajšimi, ampak tudi to, kako se ob koncu leta poveseliti s prijatelji. Malo sem tuhtala, kaj dobrega bi lahko Bormašince pripravile, potem sem pa med gledanjem moje ljube Laure naletela na tale koncept pull-apart bread. Oziroma če skušam posloveniti - narazen-potegljivi kruh, hehe. Ona je sicer pripravila jesensko različico, jaz pa sem se poigrala s silvestrsko. No, roko na srce, sestavine niso nič kaj posebno praznične, ampak brez problema recept malce prilagodite in popestrite s kakšno dobroto, ki jo čuvate in hranite samo za posebne praznične priložnosti. Pa začnimo - narazen-potegljivi kruh s čebulno pomako.

Nočem pogledat, koliko časa ...

Vest me vsak dan peče, ampak enostavno ni časa. Na neki točki niti za pisat, kaj šele za skuhat kaj malo bolj kompleksnega ali novega - zadnje čase kuham samo že neštetokrat pripravljene jedi. Tako da je v moji kuhinji malo dolgčas in priznam, da pogrešam bormašince in naše kuharske izzive.

Tudi danes nisem skuhala nič posebnega ali zakompliciranega. Po dooolgem dnevu skoraj brez hrane sem prišla domov in skuhala nekaj enostavnega in hitro pripravljenega. Odločila sem se, da si bom vzela še nekaj dodatnih minut, zadevo pofotkala in objavila recept. Tukaj je torej ajdova 'rižota' s šparglji in bučkami.

Pomlad na hitro

Konec februarja se mi je zdelo grozno fino, da se zima končuje in da prihajajo toplejši meseci. Pravzaprav, prvič v življenju sem pomislila, da je zima kar hitro minila. Danes pa sem si že zaželela poletja. Mogoče sem res malo preveč zahtevna ali neučakana, ampak poletje je res moj najljubši letni čas, ki sem mu že večkrat pisala slavospeve.

Kakorkoli, psihično se moram pripraviti na to, da bo toplo šele čez par mesecev in uživati v lepotah sedanjega letnega časa. Izkoristiti moreče in hladne dni, kot je današnji, da se zabubim pod odejo ali v kuhinjo in spečem nekaj dobrega. Ravno pravšnji dan je torej, da preizkusim recept za čemaževe hitre kruhke s sirom.

 

Tišina z ajdovo kašo

Kam drugam, kot v Ziferblat na čaj, ko pišem tole objavo o Čedahučijih. Verjamem, da življenje teži k ravnovesju in da se stvari poklopijo, če ne danes, pa jutri. Tako me je danes do Ziferblata pripeljala ne samo Tišina, ampak tudi to, da so nam tečaj joge za kak mesec iz Mestnega muzeja prestavili v prostor zraven Ziferblata. Časa imam natanko pol ure in ker je moje partizansko ime Firbec, sem mogla it na obisk. Vse, kar rabim, je vtičnica, WiFi, čaj in Čedahuči. Vse je tu. Blagor ravnovesju. Tu plačaš čas in ne kave. Tu si postrežeš sam in pustiš, da te poboža prostor, posrka vase in pozabiš, da je zunaj dež in hrup. Zdaj razumem.

Ampak hvalospev Ziferblatu bom tu končala (a vse tja prijazno napotim), naslednji zanj so fantje in dekle, ki so si izbrali en skupen projekt: Čedahuči. Spremljam jih slabo leto, intenzivneje od septembra. Prvi stik z njimi je bil koncert ob izdaji Severnice in moje srce je bilo prodano takoj, ko sem stopila na jesensko listje v Zlatem zobu. Pričarali so krasen, intimen večer, vidno srečni in veseli vsakega v občinstvu so sijali kot sije Severnica. Žareli pravzaprav. In čeprav marsikdo, ko posluša album, pravi, da so besedila melanholična in bolj žalostna kot optimistična, se težko čisto strinjam. Vsak konec je namreč začetek in zgodbe o odhajanju so hkrati zgodbe o novem začetku, o notranjem glasu, ki vodi srce in o pogumu, ki si ga marsikdo lahko le želi. Pogumen je tisti, ki odhaja in pogumen mora biti tisti, ki ostaja. Besedila so taka, da jih lahko vsak vidi po svoje. In vsak je kdaj odšel ali pa ostal. So zgodbe vseh nas. Ampak, je kozarec napol prazen ali napol poln? Pesmi so kot ogledalo, vedno se nas ene bolj ali manj dotaknejo zaradi nas samih. Najbolj mirna od vseh Čedahuči pesmi je Tišina. In ravno ta je meni najljubša.

Sirovi obročki

Sem začela pisati o tem, kako sem že kar globoko zabredla v "krizo počasi iztekajočih se študentskih let", pa sem zaplula v tako melanholične vode, da sem se po treh vrsticah premislila. Nočem pisati jamrajočega bloga. Teh je vsepovsod že dovolj. Nikoli ne bom najbolje razumela tistih, ki se odločijo zapisati nek slovnično in stilistično perfekten zapis, samo zato, da lahko celih 796 besed v jeznem tonu udrihajo po tem in onem. Or is it just me?

Kakorkoli že, je rekla, in še naprej ignorirala glavobol. Trenutno sem zasidrana za mojo pisalno mizo, spopadam se še z zadnjimi vrsticami krajše študijske naloge (no, in tudi tale zapis se ne piše kar sam, kaj ne), ki jo moram oddati danes, z mislimi pa že malce zaskrbljujoče pogledujem proti prihodnjim tednom, ko me čaka oddaja kar lepega zalogaja seminarskih nalog. Ampak, nikar otožno in jamrajoče pogledovati v mojo smeri (to velja predvsem zame), kar je treba, se da, in samo opominjam se lahko, kako sem si včasih med maratonskimi učenji za kakšen zoprn izpit želela, da bi morala napisati samo seminarsko nalogo.

Je pa ta vikend v naši mansardi dišalo po kruhu. In siru. Po sirovih obročkih, natančneje.

Slavnostna večerja - oblečeni čevapčiči, mesna glavna jed

Ura je 8:00. Vsi avtomobili pred sosednjimi hišami so lično parkirani.

Število avtomobilov, ki bi hiteli v službe na bližnji lokalni cesti, je hudo pod povprečjem.

Socialna omrežja samevajo, edina, ki mi odpisuje, je Nina.

Tudi moja mami spi. Madoniš, še sosedova psa, ki sicer lajata 24/7, sta tiho.

Jaz pa pokonci in pripravljena na osvajanje sveta kot vsak drug dan.

 

Slavnostna večerja – nadevani šampinjoni, hladna predjed

Tako, najlepši čas v letu se bliža vrhuncu – slavnostni večerji. S puncami smo staknile glave in prišle do spoznanja, da se v ta namen spodobi, da vam postrežemo z našo verzijo prazničnega menija. Ker nas je 5 smo za vas pripravile 5 hodov. In vse smo tudi z veseljem pojedle. V enem dnevu. No v bistvu popoldnevu … no če smo čisto iskrene v razmiku parih ur, ampak ne bodimo malenkostni. December je namenjen izključno prehranjevanju, slaba vest pa pridno čaka v januarju. Kot rečeno smo pripravile pet jedi, odločitev, ali boste na vaš praznični meni uvrstili vse ali le nekatere izmed njih, pa prepuščamo vam.

 

 

Pomarančice

Rada imam, ko pridejo prijatelji k nama na obisk. Še raje, če le imam čas, zadnje pripravim kakšen domač prigrizek. Najmanj pri srcu mi je, da v ta namen odprem čips ali kakšen drug, v trgovini kupljen, prigrizek. Tako sem nekoč sama pripravila slane ribice. Ali pa spekla male pice. Enako, kot bi pripravljala pico za kosilo, sem zamesla testo, ga vzhajala in na koncu oblikovala male krogce (lahko s kozarcem, lončkom ali modelom za krofe) in jih nadevala s poljubnimi sestavinami. Prigrizek za v roko. Ne potrebuješ krožnika za vsakega od gostov, vilice ali drugega pribora. Praktično, simpatično, dobro in predvsem domače. S tem v mislih smo se lotile priprave našega naslednjega sklopa receptov: prstkanje. Prigrizgi in podobna hrana 'na prste', torej taka, ki jo lahko jemo z rokami in ponudimo našim gostom. Nekaj obiskov pa bo. :)

Tako sem se tudi danes lotila priprave nečesa slanega, majhnega in okusnega. Sicer bom tole danes snedla kar sama, ker nimam napovedanih obiskov, vsekakor pa bom tale prigrizek za 'prstkanje' še kdaj pripravila svojim gostom. Odločila sem se, da pripravim arancini-je oz. pomarančice v dobesednem prevodu iz italijanskega jezika.

Popečeni kruhki z zelišči na Bormašina mitingu

Tina (recept), Bernarda (fotografije) in Sanja (ubesedeno)

Čisto možno, da je za poletni monsun kriva veriga elektronskih sporočil, ki smo si jih s puncami izmenjale v poznih nočnih urah, ko nam ideje za reševanje sveta niso pustile spati. Pa smo v družnem kokodajsu ugotovile, da je temu treba narediti konec in so končno usesti za isto mizo ter izprazniti Tinin (za študentske razmere dobro založen) hladilnik. Namig - na obisku pri Tini se vedno dobi kaj za obrabo sklenine.

 

Tokrat je pripravila mini topel prigrizek, ki ga je pripravila med tem, ko je čvekala o svojem zadnjem pohodu na Šmarno goro.

Popečeni kruhki z zelišči na Bormašina mitingu

Avtorice: Tina (recept), Bernarda (fotografije) in Sanja (ubesedeno)

Čisto možno, da je za poletni monsun kriva veriga elektronskih sporočil, ki smo si jih s puncami izmenjale v poznih nočnih urah, ko nam ideje za reševanje sveta niso pustile spati. Pa smo v družnem kokodajsu ugotovile, da je temu treba narediti konec in so končno usesti za isto mizo ter izprazniti Tinin (za študentske razmere dobro založen) hladilnik. Namig - na obisku pri Tini se vedno dobi kaj za obrabo sklenine.

Skladiščenje in Špinačni pesto

Ko je Bernarda za naš naslednji tematski teden (dva, v bistvu) predlagala ozimnico, sem v svetlobi ekrana samo še malo bolj bledo zasijala in malo bolj na trdo pogoltnila palačinko z viki kremo. "Premlada sem, da bi vlagala!" je bila moja prva misel. Druga pa pigment rdeče pese na maminih rokah, ki so polnile kozarce in na željo preostalih družinskih članov zvesto uporabljale mleto kumino namesto tiste cele. Prav smešno se mi je zdelo, kako ozimnico enačim samo z vlaganjem in kakšno strahospoštovanje gojim do ta velikih kozarcev in kisa, ki ''mora biti točno v pravem v razmerju.'' Sem rekla, sem bom že uštulila h kakšnem projektu družinskega poglavarja, ki se vsako leto odloči dopolniti našo shrambo. Pa smo zelje za srbsko solato zdušili za kosilo, papriko zakamuflirali v šataraš, z rdečo peso pa pogostili voluharje.

Skladiščenje in Špinačni pesto

Ko je Bernarda za naš naslednji tematski teden (dva, v bistvu) predlagala ozimnico, sem v svetlobi ekrana samo še malo bolj bledo zasijala in malo bolj na trdo pogoltnila palačinko z viki kremo. "Premlada sem, da bi vlagala!" je bila moja prva misel. Druga pa pigment rdeče pese na maminih rokah, ki so polnile kozarce in na željo preostalih družinskih članov zvesto uporabljale mleto kumino namesto tiste cele. Prav smešno se mi je zdelo, kako ozimnico enačim samo z vlaganjem in kakšno strahospoštovanje gojim do ta velikih kozarcev in kisa, ki ''mora biti točno v pravem v razmerju.'' Sem rekla, sem bom že uštulila h kakšnem projektu družinskega poglavarja, ki se vsako leto odloči dopolniti našo shrambo. Pa smo zelje za srbsko solato zdušili za kosilo, papriko zakamuflirali v šataraš, z rdečo peso pa pogostili voluharje.

Kaj naj bi pripravila za tokratni tedenski izziv? Sadja za marmelade in kompote ni bilo več, zelenjavo smo zamrznili ali pojedli sproti, edino, kar imamo letos vrtnega presežka, pa se nahaja v obliki čebule in ... špinače! V visoki sezoni smo jo jedli približno dvakrat, zdaj pa je samevala in se bohotila v svoji zelenosti. Lahko bi jo blanširala in zamrznila, lahko pa bi se malo bolj pozabavala in pozimi v študentskem domu prihranila kakšen evro in minuto.

Pesto sem prvič jedla kakšna tri leta nazaj, ko sta se starša vrnila iz Italije in prinesla neko domačo zadevščino. Najprej sem bila presenečena nad močnim okusom, ko sem se pa na aromo navadila, sem sama zmazala cel lonček. Špinača se mi je vedno zdela blazno fina, kako fina bi bila šele na testeninah! : ) Po brskanju sem našla kup receptov, ki so po drugem ogledu zelo podobni - špinača, obvezna bazilika, olivno olje, začimbe, oreščki (običajno pinjole) - spreminjajo se samo razmerja sestavin in drznost v dodatkih. Ubrala sem čisto preprosto pot, ki ni bila več tako preprosta, ko sem ugotovila, da je naša vrtna bazilika izginila neznano kam. Imamo pol kubika rožmarina in šest sadik tobaka, te nežne zelenine pa ne.

Nič ne dé, sem imela pa športni dan v ogromnih gradbenih trgovinah, kjer sem dobila kompleks, ko sem srečala straniščno školjko vredno več od mojega bančnega računa, na vrtnem oddleku pa sem vsega skupaj prepoznala šest (najcenejših) rastlin. Domov sem privlekla tri močno dišeče in močno uvele dame, jih malo napojila, takoj nato oskubila in pozabila posaditi v gredico. *si nastavi opomnik* Listke je potrebno pozorno pregledat, ker je bazilika znana kot krasna gostiteljica ušem. Če bi radi malo bolj meseni pesto, pa itak ni panike. Obrala sem še špinačo in se znašla pred naslednjo dilemo:

Naj jo zblanširam ali naj uporabim kar surovo? V vseh receptih, ki sem jih pregledala, so pisci prisegali na surovo, pa bojda se taka daje tudi v moderne smutije, jaz sem pa zelo špinačno konzervativna in se mi ideja ni preveč dopadla. Pa da me ne bi lastna zadrtost omejevala pri polnem uživanju okusov, sem en listek stlačila v usta in ga na hitro prežvečila. ... Blanširanje it is. 

Blanširanje? V vrelo vodo listke potopiš za dve minutki, več je že preveč za vse fino zdrave stvari, ki jih zelenje poseduje. Špinača je bogata s folno kislino, ki je bejsikli naravni prozac. S pestom nad depresijo! Poleg tega je ena redkih rastlin bogata z vitaminom K, ki je skrbi za Kosti in strjevanje krvi. Pa na antioksidante ne pozabit.

Od tukaj naprej pa je v bistvu vse samo improvizacija na podlagi vašega okusa. Če imate preveč časa ali nimate pripomočkov moderne kuhinje, lahko sestavine sekljate na roke, jaz sem jih nametala v posodo paličnega mešalnika (predvidevam, da v poštev pridejo tudi smutimejkerji in multipraktiki) in če fotošuting ne bi trajal sto let, bi končala v petih minutah. Vključno z vrtnim lovom.

Tako, pa smo se končno prebili do recepta. Za moj špinačni ali, kot mu ljubkovalno pravim, zeleni pesto gre takole (končna količina 2 dcl):

- 4 jogurtovi lončki blanširane! špinače
- 1 lonček sveže bazilike
- 1/3 lončka olivnega olja
- tri zvrhane žlice parmezana
- 4 stroki česna
- žlica sveže iztisnjenega limoninega soka
- pol žlice celega popra
- pol žlice solnega cveta (ker je fensi pesto)

Če niste velik ljubitelj česna, ga priporočam manj, sama pa v prostem času rada odganjam vampirje, tudi brez soli bi se dalo preživeti, ima vse ostalo dovolj močan okus.

V del pesta sem dodala mandlje v lističih, ki so mi ostali od priprave torte, in jih pustila cele. Res me zanima, kako se bo tole obneslo na peresnikih.

No, če se kdo še spomni, sem na začetku govorila o ozimnici. Kaj torej dlje početi s pestom, ki ga je hranjenega na hladnem (v hladilniku, ne Povšetovi) priporočljivo porabiti v enem tednu? Interneti pravijo, da se ga da čisto vredu zamrzniti in uporabiti ob primernejši priložnosti. Ponovno sem se odločila, da mu zaupam in zeleno kašo porcijsko razdelila v vrečke za zmrzovanje in zaprla v skrinjo. Upam, da bo trik deloval. Še pred vrečkami sem za fotografiranje uporabila veliko bolj fotogenične steklene kozarčke. : )

Resno, kdo bi lahko bil slabe volje ob teh barvah. Praktično Iški vintgar v kozarčku.

Seznam želja

Bivša sodelavka mi je pred časom omenila, da sta s prijateljico v srednji šoli zapisali seznam stvari, ki bi jih rade doživele, naredile, dosegle do 30. leta. Ideja se mi je zdela zanimiva in v bistvu super. Kje je že srednja šola in kako blizu je tridesetka. Malce sem sicer pozna, da bi si zapisala seznam stvari, ki bi jih rada doživela do takrat, ampak zakaj si ne bi naredila seznama stvari, ki bi jih rada uresničila do 40. rojstnega dne? Zanimivo bo spremljati, kako se bodo želje in prioritete tekom let spreminjale in predvsem, koliko bo zapisana želja dejansko prispevala k njeni uresničitvi. Dopust na morju je čisto prav čas, da se lotim takega seznama.

Prav tako je zdaj čisto pravi čas, da smo se avtorice tega bloga lotile tematskih dveh tednov o bučkah. Na mojem vrtu jih je že ogromno. Sama bom prispevala dva preprosta recepta, ki sem ju našla med brskanjem po spletu. Namreč, ko smo se dogovorile, da bomo preizkušale recepte z bučkami, sem si mislila, da gotovo ne bom našla nobenega posebno privlačnega recepta z bučkami, o katerem bi bilo vredno pisati na Bor mašini za punce. V brskalnik sem vpisala iskalni besedi 'zucchini recipes' in kliknila na slike. Sline so se mi začele cediti v trenutku in izbira je bila tako pestra, da sem se le stežka odločila, kaj bom preizkusila. Na koncu sem izbrala dva precej preprosta recepta, ki pa sta izpadla super.

Seznam želja

Avtorica: Ana

Bivša sodelavka mi je pred časom omenila, da sta s prijateljico v srednji šoli zapisali seznam stvari, ki bi jih rade doživele, naredile, dosegle do 30. leta. Ideja se mi je zdela zanimiva in v bistvu super. Kje je že srednja šola in kako blizu je tridesetka. Malce sem sicer pozna, da bi si zapisala seznam stvari, ki bi jih rada doživela do takrat, ampak zakaj si ne bi naredila seznama stvari, ki bi jih rada uresničila do 40. rojstnega dne? Zanimivo bo spremljati, kako se bodo želje in prioritete tekom let spreminjale in predvsem, koliko bo zapisana želja dejansko prispevala k njeni uresničitvi. Dopust na morju je čisto prav čas, da se lotim takega seznama.

Prav tako je zdaj čisto pravi čas, da smo se avtorice tega bloga lotile tematskih dveh tednov o bučkah. Na mojem vrtu jih je že ogromno. Sama bom prispevala dva preprosta recepta, ki sem ju našla med brskanjem po spletu. Namreč, ko smo se dogovorile, da bomo preizkušale recepte z bučkami, sem si mislila, da gotovo ne bom našla nobenega posebno privlačnega recepta z bučkami, o katerem bi bilo vredno pisati na Bor mašini za punce. V brskalnik sem vpisala iskalni besedi 'zucchini recipes' in kliknila na slike. Sline so se mi začele cediti v trenutku in izbira je bila tako pestra, da sem se le stežka odločila, kaj bom preizkusila. Na koncu sem izbrala dva precej preprosta recepta, ki pa sta izpadla super.

Najprej sem si za večerjo pripravila Bučke s čebulo v pečici. Prižgala sem pečico in jo nastavila na 175°C. Skupaj sem zmešala dve jajci, narezan strok česna, štiri narezane rezine sira (ali nariban parmezan), malo peteršilja, soli, popra in olja. V posebni posodici sem zmešala 100 g moke, žličko pecilnega praška in 20 g zmehčanega masla (ne sprašujte, zakaj tako, poskušala sem delati po hecnem ameriškem receptu). Mešanici sem zmešala skupaj in jima dodala na kocke narezano večjo bučko in čebulo. (Naslednjič bom poskusila polovico bučke naribati, tako da se bo bolje spojila z maso, drugo polovico pa narezati na kocke.) Vse skupaj sem stresla v namaščen pekač in pekla približno pol ure. Prepričana sem, da se da recept popestriti še s kakšno dodatno začimbo ali zelenjavo po okusu, glede na zaloge v hladilniku.

Med tem, ko sem čakala, da se večerja v pečici speče, sem pripravila še bučkin čips za ob filmu (ki ga na koncu sploh nisem gledala). Ker sem svoje bučke iz vrta nabrala nekoliko prepozno, so bile prevelike, da bi jih narezala na lepe okrogle kolobarčke, zato sem upoštevala Betijino domiselno idejo, da jih oblikujem s pomočjo zobotrebca. Torej, bučo sem po dolgem prerezala na pol, očistila semena in jo narezala na tanke koščke. V krožnik sem si pripravila mešanico drobtin, naribanega parmezana in ščepec soli ter kajenskega popra. V drugo skodelico pa sem nalila malo mleka. Rezine bučke sem najprej potopila v mleko, nato pa povaljala v drobtinah. Vsak kos sem večkrat prebodla z zobotrebcem, da sem dobila valovit vzorec in ga položila na pekač, ki sem ga poprej obložila s papirjem za peko. Pripravljen čips sem pekla v pečici na 225°C slabih 15 minut.

Čips ima nekoliko sladkast okus pečenih bučk, ampak mu začimbe dodajo prijetno pestrost, hkrati pa je veliko manj masten prigrizek za ob filmu ali kar tako, za grizljanje. Pa še namig, na spletni strani, kjer sem našla recept, priporočajo, da čips med peko obrnete, če ste ga pripravili iz kolobarjev bučk, da se ne zapeče samo na eni strani. Bučkin čips je najbrž dober tudi brez celotnega 'paniranja', prav tako kot čips iz različnih drugih vrst zelenjave, na primer korenčkov čips. Narežeš na kolobarje in vržeš v pečico. Simpl.