Vroče poletje

Dragi naši bralci, se opravičujemo. Življenje nas prehiteva in nam daje zahtevne naloge. Me pa enostavno ne uspemo. Skuhamo že, težje pa se spravimo za tipkovnico in vse skupaj postavimo v življenje.



Pišem vam po dolgem času, z otrokom, ki pridno raste, v novi hiši, ki jo pridno pospravljamo, z zaraščenim vrtom, od plevela, ker je tudi zanj zmanjkalo časa. Včeraj sem ob mraku malo poplela in ugotovila, da je celo nekaj zelenjave uspelo pokukati na plano! Spomladi sem imela nekaj uric, da sem ga poplela in na hitro posejala nekaj zelenjave. Od takrat sem ga samo gledala in upala, da bom imela kaj časa, da ga uredim. No, nisem ga še. Prav tako gledam naš blog in mi vedno zmanjka časa.

No, danes se vam končno oglašam. Pa še to zato, ker smo čez poletje bormašince prevzele Lidlov instagram profil in se vam čez vikende oglašamo, vsaka s svojega konca. Preverite. ;)

Tolažilna čokoladna torta

Saj ne vem kje naj začnem. Verjetno bo najbolje, da z opravičilom ostalim Bormašinam. Saj vem, da smo se dogovorile, da bodo v prihodnje naše objave nekoliko krajše in bolj smiselne ampak samo še tokrat mi prosim, prosim dovolite, da blog izrabim kot osebni dnevnik. Obljubim, da vam v zahvalo prinesem čokoladno pito, velja?

Od zadnje objave se je pri meni marsikaj spremenilo. Šele sedaj, ko tole pišem, se počasi zavedam, da se je vse v resnici zgodilo. Da to ni prehodno obdobje in nekaj, kar bo minilo. Ne bo. Konec je. Od danes in za zmeraj. Pa brez skrbi, za vse zunanje opazovalce to ni nič drastičnega. Je nekaj, kar se je večini od nas že zgodilo in vsi, ampak res čisto vsi smo in bomo preživeli. Res je, da čas celi vse rane ampak to vmesno obdobje, tisto, ko boli tako, kot te še ni bolelo a se zavedaš, da ni zdravila, ki bi ti olajšalo bolečino. Ko se zavedaš, da bo bolelo še nekaj časa in si želiš, da bi vsaj enkrat v življenju lahko čas prevrtel naprej na tisti trenutek, ko boš spet pripravljen sprejeti dejstvo, da si sam. In da to ni nič slabega.

Mladiči, maline in maskarpone

Med vsakimi počitnicami pod našo streho nekaj dni preživi bratranec, s katerim si Mulc deli čisto vsa internetna zanimanja. Letos je njegov prihod sovpadel (nihče ne verjame, da po naključju) z dopustovanjem višjih inštanc iz našega gospodinjstva. Milo rečeno to za mladiča, ki ju hormonska ravnovesja odbijajo od sten in zdrave pameti, pomeni popolno svobodo buljenja ekranov. Ko sem prišla domov, sta me po pičlega pol dneva odsotnosti staršev pozdravila s krvavo rdečimi očmi. Upam priseči, da so bile tudi malo bolj kvadrataste kot sicer.

Kljub temu da sicer najbrž ne bi umrla od lakote – založena sta bila namreč vsaj s petimi paketi toastov in pol kilograma sira – so me pod pretvezo pogrešanja po kakšnem mesecu tavanja po prestolnici le pripravili do prihoda domov, da bi za podmladek pripravila kakšen kuhan obrok. In pazila, da ne zažgeta hiše. Ker danes ni več problem v tem, da bi najstniška zabava, ki nenadzorovano uide izpod nadzora, poskrbela za razpad siceršnjega hišnega reda. Ne, danes lahko zaradi preobremenjenega električnega omrežja pride do kratkega stika, ki bi stokrat presušeni parket zakuril kot seno.

GoT: Zgodnjepoletne sadne pite

Jeyne je zazehala: "Imamo kaj limoninega peciva?" Sansi ni bilo všeč, da jo je prekinila, a morala je priznati, da se ji zdi limonino pecivo zanimivejše kot večina dogajanja v prestolni sobani. "Poglejva", je rekla. V kuhinji nista našli limoninega peciva, sta pa našli polovico mrzle jagodne pite in to je bilo skoraj enako dobro. Pojedli sta jo na stolpnih stopnicah, se hihitali in opravljali ter delili skrivnosti in ko je Sansa tisto noč odšla spat, se je počutila skoraj tako poredna kot Arya.

Rojstnodnevni tris

Uf, uf, je že kar dolga, odkar sem se nazadnje oglasila tukaj! Od jajc pa čemaža, če sem malo bolj natančna. Nič skrbet, sem vseeno pridno jedla in nabirala izolacijo za tole julijsko jesen. Nekako pa ni uspelo biti ob pravem času biti za domačim štedilnikom z idejo in voljo. Ampak! Moj mali bratec je prejšnji vikend praznoval šestnajsti rojstni dan, kar je kar klicalo pa tem, da se zbrcam v predpasnik. In da je šestnajst res sladkih, sem spackala dve torti (ki sta čudežno fotogenični) in mimogrede še eno pito. Go big or go home!

Na dnu objave boste našli vse tri recepte po predalčkih. In ker je vse vsaj delna reciklaža že preizkušenih in objavljenih stvari sem vse troje ambiciozno stlačila v eno objavo.

Prva kuharska knjiga ...

... v katero se zatečem po določen recept, ki ga v danem trenutku iščem ali potrebujem, je www.bormasinazapunce.si, hehe. Predvsem zato, ker ji najbolj zaupam. Preverjeni recepti so nekaj, česar v določenih zbirah, pa četudi izidejo pod pokroviteljstvom še tako uveljavljene založniške hiše, ne moremo jemati povsem za samoumevno. Da o raznih revijah niti ne govorim. Ko sem ugotovila, da v reviji Dober tek večina receptov niti ni avtorskih in preverjenih, ampak preprosto izbranih iz nekaj kuharskih zbirk, sem po hitrem postopku preklicala naročnino. Saj ne rečem, revija Dober tek še vedno prinaša veliko informacij in avtorskih prispevkov s področja kulinarike, ampak preverjeni recepti so pri meni tisto, kar šteje. (Zato imam tudi tako rada prilogo Nedela Odprta kuhinja.) Pa da ne bo sedaj zvenelo, kot da ne zaupam nobenim kuharskih knjigam ali publikacijam - tiste knjige, katere avtor je jasno in glasno izpostavljen, z veseljem prebiram in po njih tudi kuham. 

Tako. Sedaj pa k zgodbi o tem, kako sem danes zjutraj ugotovila, da se v moji najljubši kuharski knjigi (khm khm www.bormasinazapunce.si khm khm) ne nahaja recept za čisto navadne mafine.

Smuti, ki to ni

Moj najljubši del (pred)izpitnega obdobja je zavlačevanje. Primer: kovček. Dva tedna sem se mu izogibala kot napol pijana, dobro rejena antilopa. Na pol odprt, nabasan z razbarvanimi modrci in štumfi brez para, je tiho čakal, da izpraznim njegovo drobovje. To se ni zgodilo, ker sem imela veliko pomembnejša opravila, kot je na primer podrobna kvantitativna analiza 86 delov serije, v kateri je glavni zaplet najstniški ljubezenski trikotnik. Krasno.

Tale nesmiseln uvod bi se sedaj moral genialno preliti v bombastično nadaljevanje kulinaričnega zapisa in končati z receptom, ki bi še najbolj zakotni vaški restavraciji prinesel polovičko Michelinove zvezdice. Glede na to da na Bormašini nisem objavila ničesar vse od slavnostne večerje, se je od mene najbrž čisto upravičeno pričakovalo, da v domači kuhinji besno sekljam, pražim in pečem. Mnja. Ne. Sem pa zelo glasno nasprotovala ideji detoxa/smutijev/zdravega januarja in skorajda izsilila krušni teden, ki sem ga nato hladnokrvno sabotirala. Packa. 

 

SMUTIJI spotoma: Farjolčni.

Kaj je dobra stran tega, da tehnika zataji? Am, sem hotela nekaj napisat, pa mi je ušlo. No, ni dobre strani. Sploh, če si od nje odvisen kar se tiče osnovnih reči, začenši z budilko. Dobra stran bi bila, če nimaš opravkov in če nisi zmenjen in če ni slučajno v opomniku kaj napisano, pa če bi ti moral kdo kaj napisat, ti nekomu, koga poklicat, kje biti, sms poslati... Saj vidite, kam to gre. Če nam tehnika lajša življenje in nam lene riti dela še bolj lene, potem nam greni dni, ko ne dela. No, moj računalnik še plitko diha na škrge, vsake tolko se mu pogled zamegli, meni pa tudi, ko pomislim na novega. Potem  pa je tu telefon, ki me je pustil na cedilu, zato sem tudi jaz njega pustila na cedilu in nabavila novega. Spet diham. Tri dni zmedene izolacije je bilo dovolj. Ajm bek.

Malo sem pobrskala med fotografijami, pa našla tegale lepotca. Enega poletnega, ki je tudi zdaj čisto izvedljiv, ampak poleti super paše, ker je mrzel. Srebati po slamici tole sladko frjolčno sladkobo od smutija, v senci kakijevih listov, noge v luft, pa knjiga v naročju... Ah, poletje, pridi, pridi!

[yumprint-recipe id='43']

Ker so dnevi kratki, naj bodo vsaj sladki: Nebeške tortice

 Avtorica: Bernarda

Medtem, ko 'pogledam samo še tole, potem grem pa res naredit vse, kar moram', poslušam jutub mix Bahamas (priporočam za vzdušje) in najdem še kak izgovor, da še nisem objavila nove objave na Bormašinci, dobim seveda link do našega novega projekta #kuhaM in spet čas zleti mimo. Da tega, kako po slabih dveh mesecih ukvarjanja s pomanjkanjem časa še nisem naumila pametnega/učinkovitega razporeda opravkov, da bodo narejeni, ker 'grem in pridem po temi', ne omenjam. Kako zmorete, delovni ljudje, res?

  Ja, res z veseljem smo se odzvale povabilu najboljšega soseda, da nas postavi pred nove izzive in iz nas izvabi recimotemutako, najboljše kuharske ideje. Medtem, ko smo objavljale svoje recepte za prvi izziv ( Imamo krompir!...In jabolka.), smo svoje znanja željne glave nesle tudi na prvo #kuhaM delavnico priprave steakov. Tudi na to temo pride fotoreportaža tukaj, ampak, lepo po vrsti. Nazaj k torticam v kozarčkih.

Čeprav sem pri nastajanju tehle tortic v bistvu bolj asistirala in opravljala predvsem ljubi del - fotografiranje, sem dobila dovoljenje, da jih objavim, ker so a.božanske, b.izgledajo nebeško in c.je vedno dober čas za sladico. Vidite tisti največji kozarec? Tista tortica je bila zame. Sicer je bil kozarec sprva bolj za to, da se je odvečna masa nekam dala, ampak na koncu je ostalo precej, pa se nisem pustila preveč prosit. Ni dočakala naslednjega dne, če se prav spomnim:)
 

Postsladoledna okupacija beljakov ali torta Pavlova

Zadnje par dni se spopadam s povečano količino časa, ki ga imam v rokah in tako se moji dopoldnevi pričnejo ultra organizirano in motivirano, ko se usedem za računalnik in uredim še kakšen popravek diplome, potem mi celo uspe še kaj pospraviti po stanovanju (in, prosim, naj mi nekdo ob priliki razloži, kako mi sploh uspe ves čas konstantno nekaj razmetavati, mislim, halo, ena sama uboga oseba malce lomasti po tejle mansardi, pa sploh ne delam hudih premikov ali karkoli, ampak razmetano je pa ves čas!) in se morebiti športno udejstvovati, popoldnevi pa so tako zelo utopljeni v bluzenju, kot je utopljena tudi žlica v kozarcu Vikikreme.

In če bi to bluzenje vsaj izkoristila za prebiranje knjig ali kakšno podobno širjenje kulturnega intelekta, ne ... Zadnje čase počnem to, nad čimer sem se vedno čudila, kako drugim uspeva. Na YouTubu visim ure in ure in gledam 20-minutne monologe brhkih Američank o tem, kakšen puder in korektor in rdečilo in milijon drugih preparatov, katerih slovensko poimenovanje mi ni znano, uporabljajo. Prišlo je celo tako daleč, da sem se oni dan usedla pred moje majhno kozmetično ogledalce, ki je sicer predvsem v uporabi takrat, ko si postiskam vse mozolje in ogrce na obrazu, in skušala naličiti oči v stilu "smokey eyes". Kaj za vraga?!

Postsladoledna okupacija beljakov ali torta Pavlova

Avtorica: Tina

Zadnje par dni se spopadam s povečano količino časa, ki ga imam v rokah in tako se moji dopoldnevi pričnejo ultra organizirano in motivirano, ko se usedem za računalnik in uredim še kakšen popravek diplome, potem mi celo uspe še kaj pospraviti po stanovanju (in, prosim, naj mi nekdo ob priliki razloži, kako mi sploh uspe ves čas konstantno nekaj razmetavati, mislim, halo, ena sama uboga oseba malce lomasti po tejle mansardi, pa sploh ne delam hudih premikov ali karkoli, ampak razmetano je pa ves čas!) in se morebiti športno udejstvovati, popoldnevi pa so tako zelo utopljeni v bluzenju, kot je utopljena tudi žlica v kozarcu Vikikreme. 

In če bi to bluzenje vsaj izkoristila za prebiranje knjig ali kakšno podobno širjenje kulturnega intelekta, ne ... Zadnje čase počnem to, nad čimer sem se vedno čudila, kako drugim uspeva. Na YouTubu visim ure in ure in gledam 20-minutne monologe brhkih Američank o tem, kakšen puder in korektor in rdečilo in milijon drugih preparatov, katerih slovensko poimenovanje mi ni znano, uporabljajo. Prišlo je celo tako daleč, da sem se oni dan usedla pred moje majhno kozmetično ogledalce, ki je sicer predvsem v uporabi takrat, ko si postiskam vse mozolje in ogrce na obrazu, in skušala naličiti oči v stilu "smokey eyes". Kaj za vraga?!

Sama sebi grem s tem početjem strašansko na živce. Ne vem, preprosto nisem tip človeka, ki bi zjutraj porabil pol ure, da si nanese trinajst plasti ličil na obraz. Moja prva misel, ko se zbudim, je vsak dan ta, da moram najprej ven peljati Pesjanko, ko pridem nazaj, sem pa že lačna. Saj ne rečem, je že lepo in prav, če smo urejeni, ampak kaj se je zgodilo samo z maskaro in črto nad očmi? In ne mi rečt, da je tole normalno. Ker ni. (Vsaj meni se tako zdi.) Pa dobro, konec koncev mora vsak delati za svojo samozavest in dobro počutje in če dekleta z YouTuba potrebujejo 2-urne vsakodnevne rituale, da gredo lahko z dvignjeno glavo po cesti ... pa naj jih imajo. (And I will continue to feel sorry for them. Moving on.)

Nedavno sem prenehala s službovanjem in ker se je v duhu našega zadnjega tematskega sklopa v mojem hladilniku kot posledica izdelave sladoleda pojavila večja količina beljakov, sem se odločila za Torto Pavlovo, kot poslovilno poslastico na delovnem mestu. Ana Pavlova - saj vsi vemo, ruska balerina, ki se je tako zasidrala v srce nekemu slaščičarju, da je po njej ustvaril to sladico. Kdo točno, se menda še danes ne ve, ker se Avstralci in Novozelandci prepirajo, kdo jo je v resnici ustvaril.

Po sami sestavi tale torta res ni nikakršen baubau. Je pa super kombinacija in zato je tudi tako slastna in zaželjena in občudovana. Še najhuje, s čimer se je treba spopasti, je meringue oziroma podloga iz stepenih beljakov. Najprej si pripravite pekač s peki papirjem, na katerega narišete s svinčnikom krog s premerom 20 cm. Potem peki papir obrnite naokoli, tako da bo stran, porisana s svinčnikom, obrnjena navzdol. Naslednji korak je stepanje beljakov. Super je, če to delate v starejšem bratu bormašine za punce, torej v stoječem mešalniku. Seveda pa bo tudi ročni električni mešalec z metlicami za stepanje super. Stepate pet beljakov, da narastejo in pričenjajo dobivati trdnejšo strukturo. Med stepanjem dodajte ščepec soli in eno jedilno žlico belega kisa ali pa limoninega soka. Potem pa počasi med konstantnim stepanjem počasi vsipajte 200 gramov sladkorja. Res počasi. Ko se sladkor raztopi, z metlico vmešamo samo še pol jedilne žlice škroba in malo vanilijevega ekstrakta (po želji in če ga imate pri roki). Zmes lahko nadevate v dresirno vrečko (z velikim okroglim nastavkom), ali pa si pomagate z žlico in podlago razmažete po obodu, ki ste ga narisali na peki papir. Fino je, če ima ob straneh podlaga "rob". Pečemo slabih 50 minut na 150°C. Nadevamo s 250 ml stepene sladke smetane (jaz je nisem nič sladkala), na vrh pa potresemo gozdne sadeže, maline, robide, jagode, kar je pri roki. 

Takole. In ko jeste to sladico, si lahko predstavljate, da ste balerina in plešete po odru kot mali labod. Lep pozdrav.

Lep pozdrav in malinov sladoled

Ne vem, kakšno je stanje v Sloveniji, ampak kar se moje trenutne lokacije in spremljajočih temperatur tiče, je tale ledeni teden na Bor mašini povsem primeren. Tudi ob tistih občasnih popoldanskih plohah in črninah, ki preplavijo naš delček Istre, zamižim na eno oko in vseeno zmažem kepico sladoleda. Tale dopust sem si sicer prav zares hudo prislužila. Zadnjih pet mesecev sem pridno službovala, poleg tega spisala tudi diplomo in sedaj zasluženo molim vse štiri od sebe.

Ura bo kmalu poldne in ravno smo se iz sonca dobro prestavili v senco. Na moji desni gospodič posluša podcast, meter in pol od mene pa počiva najljubša štirinožka.

V resnici se mi čedalje bolj dozdeva, da je moj navdih za pisanje utonil nekje med današnjim jutranjim plavanjem. To, ali pa so moje misli preveč zasedene z uhajanjem k tisti popraženi bučki in papriki, ki bosta skupaj s tuno in rižem tvorili moje kosilo.

Zadnjič sem prijatelja povabila na sladoled. Sicer sem imela v mislih, da bosta ujela še kaj nutelinega in robidovega iz prejšnje objave, ampak ... No, stvari so se zataknile (beri: žlica z omenjenim sladoledom se je pridno zatikala v mojih ustih) in tako sem morala poseči po alternativni rešitvi. Malce sem nejevoljno zmajevala z glavo ob misli na "dolgotrajnejšo" francosko metodo priprave sladoleda, zato je bila naslednja logična izbira ameriška metoda. Ta je, seveda, kako "ameriško", občutno preprostejša. Postopek za malinov sladoled gre nekako takole:

Lep pozdrav in malinov sladoled

Avtorica: Tina

Ne vem, kakšno je stanje v Sloveniji, ampak kar se moje trenutne lokacije in spremljajočih temperatur tiče, je tale ledeni teden na Bor mašini povsem primeren. Tudi ob tistih občasnih popoldanskih plohah in črninah, ki preplavijo naš delček Istre, zamižim na eno oko in vseeno zmažem kepico sladoleda. Tale dopust sem si sicer prav zares hudo prislužila. Zadnjih pet mesecev sem pridno službovala, poleg tega spisala tudi diplomo in sedaj zasluženo molim vse štiri od sebe.

Ura bo kmalu poldne in ravno smo se iz sonca dobro prestavili v senco. Na moji desni gospodič posluša podcast, meter in pol od mene pa počiva najljubša štirinožka.

V resnici se mi čedalje bolj dozdeva, da je moj navdih za pisanje utonil nekje med današnjim jutranjim plavanjem. To, ali pa so moje misli preveč zasedene z uhajanjem k tisti popraženi bučki in papriki, ki bosta skupaj s tuno in rižem tvorili moje kosilo.

Zadnjič sem prijatelja povabila na sladoled. Sicer sem imela v mislih, da bosta ujela še kaj nutelinega in robidovega iz prejšnje objave, ampak ... No, stvari so se zataknile (beri: žlica z omenjenim sladoledom se je pridno zatikala v mojih ustih) in tako sem morala poseči po alternativni rešitvi. Malce sem nejevoljno zmajevala z glavo ob misli na "dolgotrajnejšo" francosko metodo priprave sladoleda, zato je bila naslednja logična izbira ameriška metoda. Ta je, seveda, kako "ameriško", občutno preprostejša. Postopek za malinov sladoled gre nekako takole:

v blender ali multipraktik stresemo sveže ali zamrznjene maline, ki smo jih odtalili. Količinsko, hja, kaj pa vem, mogoče kakšnega pol kilograma? Več jih bo, intenzivnejši bo sladoled. V blenderju/multipraktiku maline spasiramo skupaj s cca. petimi žlicami sladkorja. Malce poskusite in na podlagi kislosti malin uravnavajte količino sladkorja. Potem v blender/multipraktik dolijemo 500 ml sladke smetane, lahko pa del smetane zamenjate tudi s polnomastnim mlekom. Ker so moje zamrznjene maline spustile precej tekočine, sem mleko raje izpustila, saj nisem želela, da bi bil sladoled pretrd in preveč voden. Vse skupaj za par minut zblendamo, da je vse dobro premešano, potem pa lahko zmes takoj vlijemo v aparat za pripravo sladoleda ali pa se lotite priprave sladoleda po postopku, ki ga je opisala Nina.

To je vsa umetnost. Nikakršnega ohlajanja baze sladoleda, kot je bilo to potrebno pri francoski metodi, rezultat je pa še vseeno super dober in kremast sladoled.

Maline, tretjič.

Pa ko je Ana zadnjič že začela o izzivih.

Jaz sem sicer nekje globoko v sebi ultra lenivec. Moje celo otroštvo sem prelenarila, in ker me starši niso vpisali h kakšni izvenšolski športni dejavnosti, je imela lenoba proste roke, da se razpase po meni kolikor je je bila volja. In se je! In ta davek plačujem še sedaj, ko se moram prav zavestno prisiliti v šport, je pa res, da mi gre iz leta v leto bolje in mislim da sem sedaj tudi že celo na točki, ko me pomanjkanje športne aktivnosti kar malce žalosti, predvsem pa me spravlja v hudo slabo voljo.

V začetku tega leta sem imela kar precej prostega časa (beri: bila sem brez dela, opravila sem vse študijske obveznosti, službe pa ni bilo na spregled). In sem začela hodit na Šmarno goro. Mislim, da sva se z D. prvič letos na njo povzpela že takoj po koncu starega leta, in čisto za šalo sem rekla - kaj pa če bi si postavila izziv, da grem letos gor 52-krat, za vsak teden v letu enkrat? Torej v teoriji enkrat na teden ... Hja, načrt je malo iztiril, vmes nisem točno vedela, pri čem sem, no v zadnjem mesecu pa res kar pogosto po službi oddrvim proti Šmartnemu ali Tacnu in sopiham v tisto klančino, kamor se izlivata pot in neskončne jamrarije nezadovoljstva Ljubljančank nad svojimi partnerji. No ampak naj kar povem, da sem se ravno včeraj na Šmarno goro letos povzpela 29. in s tem sem tudi nadoknadila vse zamude, ta teden je namreč 29. teden v letu. V zadnjih treh tednih sem na Šmarno po službi letela res vsaj trikrat tedensko, tako da sem se kar namučila, hehe.

Maline, tretjič.

Avtorica: Tina

Pa ko je Ana zadnjič že začela o izzivih.

Jaz sem sicer nekje globoko v sebi ultra lenivec. Moje celo otroštvo sem prelenarila, in ker me starši niso vpisali h kakšni izvenšolski športni dejavnosti, je imela lenoba proste roke, da se razpase po meni kolikor je je bila volja. In se je! In ta davek plačujem še sedaj, ko se moram prav zavestno prisiliti v šport, je pa res, da mi gre iz leta v leto bolje in mislim da sem sedaj tudi že celo na točki, ko me pomanjkanje športne aktivnosti kar malce žalosti, predvsem pa me spravlja v hudo slabo voljo.

V začetku tega leta sem imela kar precej prostega časa (beri: bila sem brez dela, opravila sem vse študijske obveznosti, službe pa ni bilo na spregled). In sem začela hodit na Šmarno goro. Mislim, da sva se z D. prvič letos na njo povzpela že takoj po koncu starega leta, in čisto za šalo sem rekla - kaj pa če bi si postavila izziv, da grem letos gor 52-krat, za vsak teden v letu enkrat? Torej v teoriji enkrat na teden ... Hja, načrt je malo iztiril, vmes nisem točno vedela, pri čem sem, no v zadnjem mesecu pa res kar pogosto po službi oddrvim proti Šmartnemu ali Tacnu in sopiham v tisto klančino, kamor se izlivata pot in neskončne jamrarije nezadovoljstva Ljubljančank nad svojimi partnerji. No ampak naj kar povem, da sem se ravno včeraj na Šmarno goro letos povzpela 29. in s tem sem tudi nadoknadila vse zamude, ta teden je namreč 29. teden v letu. V zadnjih treh tednih sem na Šmarno po službi letela res vsaj trikrat tedensko, tako da sem se kar namučila, hehe.

In ja ... ko prisopiham na vrh, se na mojem obrazu riše 50 odtenkov rdeče, majico imam tako premočeno, da je povsem na mestu vprašanje, ali se toliko potim, ali sem po poti zgrmela v kak potok, pesjanka pa na poti oblaja in obrenči vse tiste pse, ki ji niso simpatični (in teh je veliko!). Te moji vzponi na Šmarno goro so vse prej kaj drugega kot čista relaksacija. In to, da se na vrhu na ležalnikih sončijo brezhibne mladenke, popolnoma naličene in prav nič prepotene, ni prav nič vzpodbudno. Ampak jaz se ne sekiram. Gor hodim zato, da se pretegnem sama in da se psu ne zmeša, ko me mora devet ur čakati, da se prikradem nazaj domov iz službe. Najlepši šmarnogorski motivi se pa vsekakor rišejo zgodaj zjutraj. Obožujem vikende, ko se zbudim še pred šesto in če je vse po sreči, sem na vrhu nekaj čez sedmo uro zjutraj. Vse še spi, meglice se dvigajo iz ljubljanske kotline in prav čarobno je.

Tako. Maline so (končno?) prenehale rojevati in razveseljevati naše brbončice, zamrzovalni del hladilnika je napolnjen, da bo tudi zima obarvana poletno, jaz pa tokrat objavljam še zadnji, tretji malinov recept (prvič smo delali kolačke z malinovo kremo, drugič pa je Limona delila svojo Vilo malino). In kako drugače zaključiti kot v velikem slogu, torej s torto? Tukaj je - Čoko-malina torta.

Podlaga: 250 gramov piškotov, 125 gramov stopljenega masla. Postopek je isti kot pri Čokoladno-banani torti s karamelo. Zmeljemo piškote v drobtine, prelijemo z maslom, vse dobro premešamo in razporedimo po tortnem dnu (moja torta je bila premera 26 cm) ter potlačimo.

Tudi postopek za čokoladno kremo je enak kot pri prej omenjeni torti, ampak bom vseeno še enkrat ponovila: stepemo 400 ml sladke smetane. Stepamo jo toliko, da je že čvrsta, ne sme pa biti popolnoma trda. Naj se delajo mehki vrhovi, ko z žlico potegnemo ven. Smetani dodamo 250 gramov maskarpone sira in vse skupaj stepemo, da se krema učvrsti in da se maskarpone lepo stepe. Potem enostavno počasi, v majhnem curku vlijemo 250 gramov stopljene čokolade (lahko uporabite katerokoli - temno ali mlečno ali kombinacijo, po okusu), ki smo jo malo ohladili, tako da ni povsem vroča, povsem ohlajena pa tudi ne sme biti.

Potem se sprehodimo na vrt in naberemo svežih malin. Lahko pa odpremo tudi zamrzovalnik, hehe. Sveže maline spasiramo, zamrznjene pa pustimo, da se odtalijo, in jih nato spasiramo. Nastati mora nekako pol litra spasiranih malin. Če zamrznjene maline spustijo preveč tekočine, jo lahko malce odlijemo - pa ne stran oz. v lijak, ampak v skodelico in to tekočino prihranite, saj je odlično naravno barvilo! Ponovno stepemo 400 ml sladke smetane in 250 gramov maskarpone sira, postopek je enak kot pri čokoladni kremi. Potrebujemo le še želatino. Zadnje čase v pogovoru opažam, da je veliko ljudi kar malo strah želatine. Pa sploh ni nikakršen bavbav! Jaz najraje uporabljam želatino v prahu. Po navodilu na vrečki jo zmešamo z nekaj žlicami hladne vode in pustimo 10 minut, da nabrekne. Potem jo v mikrovalovki segrejemo, toliko, da se stopi, ne sme pa zavreti. Jaz to tekočino potem vedno počasi v tankem curku zlijem med kremo, med stalnim mešanjem z bor mašino za punce, hehe. Enako se obnaša tudi želatina v listih, ki jo je sicer treba namočiti in ožeti, ampak ko jo stopimo, nastane enaka tekočina kot pri tisti v prahu. Za to malinovo kremo sem jaz uporabila eno vrečko želatine v prahu in še dobro polovico instant želatine oz. želatine fix - ta prah pa enostavno samo vsipamo v kremo med stalnim mešanjem, ni potrebnega nič predhodnega namakanja in segrevanja, samo stresemo jo v kremo. Počasi. 

Bom kar povedala, da je tole vsekakor bila ena mojih najljubših tort, kar sem jo kdaj naredila in poizkusila. 

P.S.: Bor mašino za punce lahko najdete tudi na Facebooku.

Dobila sem elektronsko pošto!

Avtorica: Tina, Sanja

V zadnjih časih bentim, ko se v Gmailovem zavihku na vrhu brskalnika pojavi številkica ena. Saj vsi vemo, kako smo veseli spodobne elektronske pošte z dejansko vsebino - samo da ni to kakršno koli smetje v obliki reklam, kuponkotovih ponudb, verižnih sporočil ali obvestil o neprebranih sporočilih na spletnem referatu fakultete. Ampak kaj, ko se je Ana C. iz Kuponkolandije ali karkoli je že ta čuden planet, v zadnjih tednih nekako izmuznila tistemu filtru, ki take nadloge avtomatsko vrže pod "promocije", in tako mi vsakič znova zastane srce ob ideji, da sem dobila nov mejl, potem pa je samo reklama. Ampak zadnjič!, zadnjič sem pa dobila nekaj konkretnega! Nekaj tako dobrega, da diši kar iz besed. Nekaj, nekaj ... ah, prav čarobnega. Ona zna. Mah, preberite si sami ...

Dobila sem elektronsko pošto!

Avtorica: Tina, Sanja

V zadnjih časih bentim, ko se v Gmailovem zavihku na vrhu brskalnika pojavi številkica ena. Saj vsi vemo, kako smo veseli spodobne elektronske pošte z dejansko vsebino - samo da ni to kakršno koli smetje v obliki reklam, kuponkotovih ponudb, verižnih sporočil ali obvestil o neprebranih sporočilih na spletnem referatu fakultete. Ampak kaj, ko se je Ana C. iz Kuponkolandije ali karkoli je že ta čuden planet, v zadnjih tednih nekako izmuznila tistemu filtru, ki take nadloge avtomatsko vrže pod "promocije", in tako mi vsakič znova zastane srce ob ideji, da sem dobila nov mejl, potem pa je samo reklama. Ampak zadnjič!, zadnjič sem pa dobila nekaj konkretnega! Nekaj tako dobrega, da diši kar iz besed. Nekaj, nekaj ... ah, prav čarobnega. Ona zna. Mah, preberite si sami ...

Malinemalinemaline. Ena redkih dobrih strani poletja. Malinjak (uradno znan tudi kot Rubus idaeus) je tisti pikajoči zeleni grm, običajno rastoč v najbolj nedostopnem kotu vrta, ki ga obiščemo samo poleti, ko nas premami rdeče jagodičevje. No, ta grm je v bistvu precej uporaben, saj naj bi bili listi primerni za lajšanje »ženskih težav«, skrajno blagodejen vpliv pa naj bi imeli na nosečnice in porod  –dojenček v bistvu kar pade ven. Čaj iz listov malinjaka lahko nadomešča Linex in izvleček propolisa, marmelada iz plodov pa je fina tako na palačinkah kot na žlici. [Ja, v petem razredu sem imela govorni nastop opisa rastline. Ne, plakat, ki ga je spremljal, ni bil niti pol tako awesome kot je ta grm.]

In prav nemarno pujsasto bi bilo, če bi kilo malin požrla sproti med obiranjem, čeprav so takrat dokazano najboljše. In ker smo popoldan pričakovali goste, da bi mazohistično proslavili leto starosti več, je priložnost kar vreščala po malo packanja. Fotra in njegove marinirane perutničke sem poslala na vrt, kuhinjo pa spremenila v kulinarični približek soške fronte.

V kuharski bukvi družinskega poglavarja je sladica naslovljena kot Smetanovo pecivo, kar je malce zlobno, ker sploh ne gre za tisto slastno, oblaku podobno stepeno smetano, ampak za njeno manj seksi kislo sestrično. V bistvu gre za čisto navaden biskvit z oljem in kupom sadja. Simpl. Omenjeni zbornik ima praktično za vse sestavine merico jogurtovega lončeka (180 g), kar je precej luštno, ko pozabiš, kam si pospravil kuhinjsko tehtnico. Mater imam na sumu, da je med prepisovanjem receptov v svoj zvezek vse mere preprosto zaokrožila na primerno število lončkov.

Sladica za vile maline gre takole: ubiješ dve jajci, vtepeš dva lončka sladkorja in dodaš vrečico vanilijevega sladkorja. Ker smo se pripravljali na praznovanje rojstnega dneva, ga pri naši hiši seveda ni bilo, sem pa zato prvič spoznala uporabno vrednost novoletnih daril. Nekdo je v kilo belega sladkorja podtaknil nekaj celih vanilijevih strokov. Zadeva diši za umret in veliko bolj mi je všeč kot kupljeni paketki.

Nato precej gosti zmesi dodaš dva lončka ostre moke s pecilnim praškom in da se kuhinja ne spremeni v mlin, dodaš še lonček belega olja. Če se masa težko meša, se sme dodati še kakšna žlica mleka, sicer ''redčenje'' opravita dva lončka kisle smetane. Količina je primerna za velik pekač, za manjše piskre se merice dajo na pol, pa je.

In to je to. Zliješ v pekač in potrosiš z malinami (ali jabolki ali jagodami ali borovnicami – te so prav slastne s sladko biskvitno kombinacijo – ali breskvami). Maso lahko razdeliš tudi na polovico in sadje zakamufliraš vmes. Med peko naj zlata skorjica ne zavede; zaradi olja je biskvit precej težak in ga je potrebno dobro zapeči. Jaz sem ga sončila na 180° C približno pol ure.

Opozorilo: Nikar ne pozabite umiti rok, če med čaranjem v kuhinjo zaide pubertetnik, ki mu je nujno potrebno potlačiti nekaj mozoljev na nosu.

Limona


P.S.: Bor mašino za punce lahko najdete tudi na Facebooku.

Ko zapojejo maline.

Na našem vrtu imamo za hišo v enem kotu posajene maline in ribez. Mala divjina našega vrta. Maline so namreč precej ofenzivne in iz leta v leto se širijo. Tam nekje globoko v njihovi notranjosti je pokopan tudi moj hrček. Dobila sem ga, ko sem bila stara 10 let, umrl je dve leti kasneje. Ime mu je bilo Dolfi in strašansko sem se ga bala. Jaz bi se z njim igrala in ga premetavala po rokah kot malo plišasto igračo, on pa je pogrizel vse, kar mu je prišlo pod zobe, vključno z maminimi zavesami, lončnicami in prsti vseh mojih prijateljev. Z Dolfijem sem imela kontakt samo, kadar sem mu čistila kletko, in sem ga precej nerodno transportirala iz varnega zavetja njegove hiške v kopalno kad. Tam je potem panično tekal gor in dol. Potem je nekega dne v hišo prišla Bona, Dolfi je imel svoj mir in potem je enega poletja umrl, ko sem bila na morju, brat pa ga je pokopal med maline.

Ko zapojejo maline.

Avtorica: Tina

Na našem vrtu imamo za hišo v enem kotu posajene maline in ribez. Mala divjina našega vrta. Maline so namreč precej ofenzivne in iz leta v leto se širijo. Tam nekje globoko v njihovi notranjosti je pokopan tudi moj hrček. Dobila sem ga, ko sem bila stara 10 let, umrl je dve leti kasneje. Ime mu je bilo Dolfi in strašansko sem se ga bala. Jaz bi se z njim igrala in ga premetavala po rokah kot malo plišasto igračo, on pa je pogrizel vse, kar mu je prišlo pod zobe, vključno z maminimi zavesami, lončnicami in prsti vseh mojih prijateljev. Z Dolfijem sem imela kontakt samo, kadar sem mu čistila kletko, in sem ga precej nerodno transportirala iz varnega zavetja njegove hiške v kopalno kad. Tam je potem panično tekal gor in dol. Potem je nekega dne v hišo prišla Bona, Dolfi je imel svoj mir in potem je enega poletja umrl, ko sem bila na morju, brat pa ga je pokopal med maline.

Sedaj imam pa Bono. Stara je že 13 let, imela je že štiri operacije, a je še vedno tako vitalna, da se ljudje čudijo, ko jim povem, koliko je stara. No, Bona je pa udomačena. Spi na postelji, zjutraj se stisneva celo v žličko. In ko je bila Bona majhna, sem jo udomačila in premetavala po rokah in se z njo igrala. Oblačila sem jo v moja otroška oblačila in imeli sva modno revijo. Zato me Bona še dandanes ne mara preveč. Mislim okej, če nima druge izbire, sem tudi jaz dobra, ampak najraje se stisne k moji mami, ki, pazi to, sicer sploh ni ljubiteljica psov. Jaz imam pa res nesrečo. Očitno imam enega tistih sindromov, o katerem sem oni dan med napadom dolgočasja prebirala na Starševskem čveku [ultimativni slovenski forum, med branjem katerega je žulj na čelu zaradi te reakcije zagotovoljen]. Sicer je šlo za razmerje poročen moški - poročena ženska - njuna otroka v istem vrtcu - on zdolgočasen in v želji po zabavi - ona sicer neodločna, a potem ... No, pisanje te anonimnice se je bralo nekako tako kot roman Panika izpod peresa Dese Muck. In taka je zgodba med mano in Bono - jaz ji izkazujem vso možno ljubezen, ona se pa raje greje pri nogah mami, ki jo pol časa ignorira. Evo, ignoranca očitno pali.

No, ampak sladkarije, te pa vedno vračajo ljubezen. Znajo zacelit vse čustvene rane in bolečine in dolgočasne trenutke in utrujene trenutke, ko se vrneš iz službe, sesedeš na kavč in ohladiš misli z banjico sladoleda. Prejšnjo nedeljo se nama je pri gledanju nogometa pridružila še Ana, in ker nismo želeli tvegati, da bi naša ekipa izgubila (čeprav niti ne vem, za koga smo sploh navijali?!), smo si za vsak slučaj pripravili Čokoladno-malinove cupcakese.  

Najprej začnemo z mafini. Ravno te dni sem gledala en nov prispevek moje najljubše 'food-blogerke' Raize (Dulce Delight) in si zapomnila, da je biskvit, v katerem uporabimo sodo bikarbono in neko drugo kislo sestavino, zaradi kemične reakcije, ki nastane, bolj sočen in žmohten. Se mi zdi, da Američani kar precej uporabljajo to finto, sploh za te njihove torte, ki jih nikoli ne sočijo, ampak samo namažejo s kremami.

In ravno kot za nalašč sem v eni izmed Učilinih "kuharskih knjig" (mogoče bi bil boljši izraz zbirka receptov) našla recept za Čokoladni greh, kot se imenujejo teli mafini. Je pa tista klasična finta - zmešamo suhe sestavine v eni posodi, pa mokre sestavine v drugi posodi, nato pa vse skupaj na hitro skupaj, napolnimo modelčke in spečemo. Jaz sem naredila takole: 50 gramov masla sem vzela iz hladilnika in ga za kakšnih 20 sekund izgnala v mikrovalovko, da se je malce zmehčalo. Potem dodamo 100 gramov sladkorja in stepamo, da nastane kremasta zmes. Kakšno minuto ali dve je povsem dovolj. Dodamo še dve jajci in 125 gramov kisle smetane (jaz je nisem imela in sem jo nadomestila s 180 gramov jogurta). Potem pa pride na vrsto čokolada: jaz imam čokolado stopljeno kar na zalogo. To pri meni pomeni stopljena jedilna čokolada, ki ji dodam malce olja. Potem to čokolado uporabljam za obliv, za pisanje po tortah, zlila pa sem jo tudi v tole maso za mafine. Tam kakšnih 5 velikih žlic stopljene, sicer pa ne vem, naredite po občutku. V receptu sicer piše, da uporabimo 3 jedilne žlice kakava v prahu. V drugo posodo presejemo 125 gramov moke in eno jedilno žličko sode bikarbone, zmešamo in vmešamo k mokrim sestavinam (jaz sem kar z mešalcem). Če je masa pregosta, ji dolijemo malo mleka ali pa limonin sok. Moja masa je bila tako redka, da sem jo kar zlivala v modelčke, ni bila pa čisto tekoča. Pečemo 20 minut na 180°C in jih ohladimo.

Vmes se sprehodimo na vrt in naberemo sveže maline. Iz hladilnika vzamemo 250 gramov maskarpone sira, mu dodamo 2 žlici sladkorja v prahu in toliko malin, da je krema krasne rožnate barve, ne sme pa biti preveč tekoča. Mora biti čvrsta, da jo bomo lahko brizgali na mafine. Jaz se vsem globoko opravičujem, ampak res ne morem podati natančnih količin, ker včasih res samo kaj vzamem iz omare, stresem in si ne zapišem, koliko sem uporabila. Pa saj ... ko je okus dober in konsistenca štima, je to to. Kremo nabrizgamo na mafine, še dekoriramo (z nastrgano čokolado ali pa celimi malinami) in ... uživamo. 

Ter poslušamo Bonino moledovanje, da ona bi tudi cupcake ...