V spodnjem receptu vam ponujamo malce nenavadno uporabo rdeče pese. Večina si jo privošči v solati, nekateri v juhi, popularna je tudi v burgerjih, jaz pa sem jo tokrat uporabila v slani piti. Kombinacija je malce nenavadna in priznam, tudi sama sem bila skeptična. Zaman! Teli okusi so ravno dovolj prefinjeni, da tale pita lahko služi kot sofisticiran silvestrski prigrizek oziroma predjed. Ostanki pa drug dan (ali pa še za cel teden, če je bo slučajno kaj ostalo) za malico v službi. (Ob predpostavki, da 2. januar ne postane zopet praznik, hehe, tako dolgo namreč pita definitivno ne bo preživela.) Aja, in seveda - o A do Ž je tale pita narejena v SilverCrest Monsieur Cuisine aparatu. In krhkega testa definitivno nikoli več ne boste mesili na roke, to vam zagotavljam.
Obožujem poimenovanje tega peciva. Ker roko na srce, to je pecivo, kolač, sladica in nič drugega. Poimenovanje kruh pa je priročno samo za to, da ga lahko poješ kakšen košček več in nimaš slabe vesti. Še več, nanj še celo namažeš nutelo! No, zdaj pa šalo na stran. (Kar ne pomeni, da ga dejansko nisem pojedla v kombinaciji z nutelo, ampak pšt!) Tole je bil prvi recept, ki sem ga izbrala za pripravo v prihajajočem SilverCrest Monsieur Cuisine mašini, in če odštejem eno posodo, v kateri sem tehtala sestavine ter dva kosa pribora, je bilo to tudi vse, kar umazala. Posodo in rezilo Monsieur Cuisina, namreč. Rezultat pa je najbolj mehek in bananasto dišeč bananin kruh, kar sem jih kdaj jedla.
Saj poznamo tisto zgodbo ... se vselimo v novo stanovanje, ali pa samo v novo kuhinjo. In razmišljamo, katere naprave vse potrebujemo - poleg loncev, krožnikov, kozarcev in pribora, se ve. Naša Sanja bi o tem lahko kaj povedala, nedavno je postala lastnica svoje pečice (to je najbpomembneje, hehe!) in seveda vsega drugega, kar pride poleg. Kar precejšen stres, kaj ne? Ko pa enkrat človek dobi otroka, se število aparatov, ki jih potrebujemo, še za enega ali dva poveča.
Pa poglejmo, katere aparate vse potrebuje mlada ženska (z otrokom) v kuhinji. Ker je zdravo življenje (in z njim smoothiji) sedaj tako popularno kot leta 1998 Esmeralda, seveda za začetek potrebujemo dober blender. Saj veste, tak, s stekleno posodo, ker plastična hitro postane umazana in grda, pa da je dovolj velik in močan. V njem lahko pasiramo tudi kakšne juhe, ampak kdo bo 2 litra zelenjavne juh prelival v stekleno posodo, v takem primeru je obvezen tudi palični mešalnik, seveda. No, ampak palični mešalnik zna zelo fino spasirati, kaj pa, če želimo samo malo nasekljati? Potem je obvezen sekljalnik. Tak manjši, priročen, da ga hitro vzamemo iz predala in v njem sesekljamo zeliščni nadev za bagete. Ampak brez njegovega velikega brata, multipraktika, pa spet ne gre. Le kje bomo ribali jabolka za štrudelj? Pa mesili krhko testo in drobili piškote z maslom za tortno podlago? Dodamo še to na pult! Zdaj imamo pa res že skoraj vse. Opa, ne, še eno stvar smo pozabili - zmogljiv mešalnik! Bor mašino za punce, po domače. No, za kakšno hitro stepanje smetane za sadno kupo ali pa mase za palačinke bo čisto zadostoval ročni mešalnik. Zdaj pa, ker dober biskvit res ni tak, kot mora bit, če ga nekdo 10 minut neusmiljeno ne pretepa, je pa več kot dobrodošel tudi tista ornk bor mašina za punce, stoječi mešalnik! Pa ta nam zgnete tudi tako kvašeno testo za potico, da bi se še moja babica v grobu obrnila od navdušenja. Imamo že vse? Ah, kje pa - imamo vendar otroka! Obvezen je soparnik. Saj veste, da nam vitaminčki in minerali ne pobegnejo vsi v vodo med klasičnim kuhanjem.
Zdaj imamo pa res vse. Kar veliko, ane? Vam je ostalo še kaj prostora na pultu? Vsaj za eno desko in nož, na kateri boste sekljali čebulo?
Priporočajo izogibanje svojih vzornikov, ker se bojda rado zgodi, da moraš nato kakšen popoldan preživeti v družbi razočaranja in sladoleda. In ker je Roald Dahl pod rušo šel žurat že davno preden sem sama ugledala luč tega sveta, dobronamernemu nasvetu nisem posvečala prevelike pozornosti. Potem pa je v naš elektronski poštni predal priletelo nadprijazno povabilo na predstavitev nove kolekcije Polonapolona šalc in sem vse spustila iz rok ter odfrčala v bistro na vogalu, nekaterim poznan tudi po najboljši kavi v mestu.
Se še spomite, kako sem v svoji zadnji objavi jedla svoja čustva s pomočjo čokoladne torte? In se še spomnite, kako sem si obljubila, da se nezdravim pregreham ne bom predajala predolgo?
Torej, danes vam ne bom dajala razlogov, da se od žalosti 'nažrete' do onemoglosti in nepremično obsedite pred deveto sezono Prijateljev. Danes bomo pekli keto mafine, še prej pa vam bom napisala nekaj koristnih nasvetov, ki so meni pomagali na poti iz čustvenega prenejedanja.
Padla sem iz pisalne prakse. Sedim pred praznim zaslonom že en lep čas in kar ne vem, kako začeti. Okej, tema je kostanj. Začnem kakšno brezvezno o tem, kdaj je kostanj in kako vsako leto tuhtam, kdaj je kostanj in če ga grem že lahko nabirati? Ma ja, lahko bi, ampak saj je brezveze. Lahko bi pisala o tem, da je v Sevilli kostanj "zrel" kar cel mesec kasneje in da smo ga 4 leta nazaj nabirali šele za prvega novembra? Meh. V resnici pa bo še najboljše, da pišem o tem, da imam novo službo, da gre mladič kmalu v vrtec in da niti ne bom jaz tista, ki jo bo uvajala. Vse se je zgodilo res hitro - en hip sedim pri mentorici in debatiram o potencialni temi za magistrsko nalogo, drug hip pa že naročam napotnico na študentskem servisu. Precej sem oklevala med tem, ali se najprej posvetiti magistrski nalogi in Gajo počaaaaaaasi uvesti v vrtec, ali pa poiskati službo in poskrbeti za varno prihodnost.
Rada opazujem ljudi. Zanimivi smo. Vsi tako drugačni, pa vseeno vsi tako enaki na nek način. Včasih, ko je dovolj toplo, se rada usedem na kakšno klopco in opazujem mimoidoče. Kako so oblečeni, kaj počnejo, s kom se pogovarjajo, opazujem njihovo mimiko in telesno govorico. Včasih si zamišljam, kaj počnejo v življenju, kdo so, kakšen karakter imajo ... Zanimivo je, ker vidim ljudi, ki so tako drugačni od mene, od moje družbe, od ljudi, s katerimi se obkrožam. Včasih so to ljudje, s katerimi si ne bi želela biti v stiku, spet drugič me pritegnejo in bi jih najraje ogovorila, spoznala, ugotovila, kdo so, kakšen je njihov pogled na svet.
Pred nekaj tedni sem poslušala en Ted talk o tujcih in kaj nas lahko naučijo. Gospodična je razlagala o tem, da se neznancev večinoma izogibamo, saj nikoli ne veš, kdo ti lahko kaj naredi.
Saj ne vem kje naj začnem. Verjetno bo najbolje, da z opravičilom ostalim Bormašinam. Saj vem, da smo se dogovorile, da bodo v prihodnje naše objave nekoliko krajše in bolj smiselne ampak samo še tokrat mi prosim, prosim dovolite, da blog izrabim kot osebni dnevnik. Obljubim, da vam v zahvalo prinesem čokoladno pito, velja?
Od zadnje objave se je pri meni marsikaj spremenilo. Šele sedaj, ko tole pišem, se počasi zavedam, da se je vse v resnici zgodilo. Da to ni prehodno obdobje in nekaj, kar bo minilo. Ne bo. Konec je. Od danes in za zmeraj. Pa brez skrbi, za vse zunanje opazovalce to ni nič drastičnega. Je nekaj, kar se je večini od nas že zgodilo in vsi, ampak res čisto vsi smo in bomo preživeli. Res je, da čas celi vse rane ampak to vmesno obdobje, tisto, ko boli tako, kot te še ni bolelo a se zavedaš, da ni zdravila, ki bi ti olajšalo bolečino. Ko se zavedaš, da bo bolelo še nekaj časa in si želiš, da bi vsaj enkrat v življenju lahko čas prevrtel naprej na tisti trenutek, ko boš spet pripravljen sprejeti dejstvo, da si sam. In da to ni nič slabega.
Uh, kar nekaj časa je že minilo. In vsekakor sem s temi besedami začela že marsikateri zapis, hehe.
No, kaj se zadnje tedne dogaja pri nas? Dojenček raste in kmalu bo postala malčica. Vse, kar so mi prej govorili, je čisto res - "počaki, da malo zraste, boš skos letala za njo!" Dnevi, ko je nemočno ležala na igralni podlogi in strmela v igrače nad sabo, se zdijo stoletja daleč. Sedaj pride sama kamorkoli, povzpne se na karkoli in zanimivo ji je prav vse. Zlaganje čistega pribora iz pomivalnega stroja? Ni problema. Še raje ima, če ujame trenutek, ko v praznega nalagam umazano posodo - ni ga lepšega, kot polizati ostanke zajtrka z žlic. To obdobje je res pestro in zanimivo, vsekakor pa tudi naporno. Ampak ne bi se vrnila nazaj! Uh, to, ko opažam, kako me začenja to malo bitje razumet, kako povezuje besede, ki ji jih izrekam in se nanje odziva - to je vredno ogromno in nobena utrujenost me ne odvrne od tega, da bi se vrnila par mesecev nazaj.
Da ne bom preveč dolgovezila, kakšno modrovanje lahko prihranim še za drugič. V zadnjem času je med mojimi prijateljicami precejšnji babyboom - pa tudi na sploh opažam, da je moja generacija (+/- 3 leta) prišla v rodno obdobje, hehe. In tako je včeraj na spored prišel še en babyshower presenečenja. Tudi meni so ga punce lani pripravile, letos pa sem bila jaz na drugi strani in prav podoživljala sem občutek, ko obstaneš odprtih ust. Imele smo se super, dobro jedle in pile, sama pa sem za to priložnost spekla Kokosovo tortico. Nežna, sočna, malce kiselkasta, ne preveč sladka, mmm ... Res je bila dobra!
Mogoče ni prav, ampak ko sem slabe volje, utrujena in imam dovolj vsega, se rada potolažim in pocrtam s čim dobrim. Zadnje tedne so moji dnevi polni obveznosti, bodisi službenih ali tistih doma. Zgleda kot da kar ne morem zadihat, si privoščiti enega mirnega tedna, brez delovnih vikendov ali natrpanih popoldnevov. Nujno si vzamem vsaj kakšno urico, popoldne ali večer samo zase, da si malo odpočijem in odmislim skrbi. Pri temu mi pomaga tudi kuhanje ali peka.
Dragi si je za rojstni dan pred dobrim mesecem zaželel torto. Ker takrat (nič kaj presenetljivo) ni bilo časa, da bi jo sama spekla, jo je dobil kakšne tri tedne kasneje. Ravno, ko sem potrebovala malo oddiha od skrbi in vsakodnevne rutine. Torto sem si zamislila na podlagi tega, kar ima rad. Vsako leto si zaželi Sacher torte (meni je večinoma preveč - čokoladna, težka, včasih suha, zato se ji najraje izognem), vem pa da ima rad tudi sveže, sadne. Zakaj torej ne bi poskusila pripraviti čokoladne torte z gozdnimi sadeži in jogurtom? (Joj, res ni lepa, ne more vedno uspeti. Je pa dobra, obljubim.)
Hkrati s prvim jesenskim dnem (ali je bil včeraj? Včeraj je bil, kajne!) objavljamo recept za sladoled. Ha, ne damo poletja kar tako, to pa res ne. Pa v resnici recept tule služi zgolj kot spremljevalec. No, saj ne, da ni pomemben ampak, nekaj je še veliko bolj pomembno!
Saj vemo ... treba je zdravo živet. In načeloma vsi vemo, kaj pomeni zdravo življenje. Manj jest, veliko migat, in predvsem biti pozoren na tisto malo, kar jemo. Bela moka je strup, pa sladkor tudi, maščobe - eni so za, drugi še vedno ne ... Vsakemu po svoje. Ampak ja, to s sladkorjem se strinjam. Ni v redu. No, je v redu. V moderaciji. Če si je sposoben. (Jaz vem, da je nisem.) In zato me ob tem, ko samo pomislim, da je treba reči adijo sladkorju, ne popadejo nič manj kot samomorilske misli. Če je pa dobrooooooo. Mmmm.
Torej ... zadnjič je na naš info@bormasinazapunce.si priletelo eno simpatično sporočilo z Medexa. (Mimogrede - vesele smo vseh simpatičnih sporočil. Takšnih in drugačnih. Lahko rečete tudi samo živijo. :P) In potem sem na to sporočilo že malo pozabila. Pa je pozvonil poštar. In prinesel paket. In odprla so se mi N E B E S A.
V nedeljo popoldne sem se odločila, da bom spekla nekaj rogljičkov za naslednji dan (a ni fino začeti tedna s svežimi domačimi rogljički?). Za zajtrk oziroma za malico za mojega gospoda. Velikokrat si namreč privošči kakšen pekovski izdelek za malico v službi, v nedeljo pa v trgovini nisem dobila več nič, kar bi lahko pomalical. Zakaj mu malice ne bi spekla sama doma?
Brez strahu, to ni naslov novega slovenskega celovečernega erotičnega filma. Gre le za skupino besed in številk, s katerimi najlažje opišem dogajanje na nedavni dekliščini. Ker sem bila na omenjenem dogodku kot najboljša prijateljica bodoče neveste zadolžena za organizacijo, čutim, da je moje znanje s področja dekliščin doseglo takšne razsežnosti, da lahko v nadaljevanju, pred receptom, z vami delim nekaj nasvetov in modrosti.
Dobro leto nazaj so mi punce priredile dekliščino. To je bila moja prva dekliščina, in bila sem glavna zvezda. Kljub temu, da pa nisem bila na nobeni dekliščini, sem imela delno predstavo, kako izgleda. In res si nisem želela prodajati piškotov v obliki lulčkov po Ljubljani ali hoditi okoli oblečena v 'poročno obleko' narejeno iz toaletnega papirja. Tina je prijazno upoštevala moje želje in naše druženje je bilo res ena lušna priprava na d-soboto. Obudila sem nekaj starih zgodb in spominov, reševala uganke in odgovarjala na vprašanja o takrat mojem bodočem možu. Bistvene pa so bile punce, ki so se potrudile zame, in čas, ki smo ga preživele skupaj, se nasmejale in se imele fino. <3
Seveda smo tudi nekaj dobrega pojedle. Ker je šlo skupaj s temo našega druženja, smo si privoščile večerjo kar zunaj. Velikokrat pa dekliščine prinesejo s sabo tudi veliko doma pripravljenih dobrot. Tudi piškote v obliki lulčkov. Ampak sama se jih nisem lotila. Raje sem spekla male pite z nutelo in banano.
V resnici sem hotela narediti bučni burek. Pa doma nisem imela vlečenega testa, v trgovino pa nisem utegnila skočiti. (#dojenček) Pa sem se malce sprehodila do hladilnika moje drage mame in poglej, poglej, nikoli ne razočara! Listnato testo! Prav tako dobro bo, če ne še boljše! Sicer ne bo taprav burek, ker pravi burek je, jasno, iz vlečenega testa, ampak tudi štrudelj je boljši z listnatim testom, hehe.
In tako bučni burek postane Bučni zavitek.
A veste, kaj se zgodi, ko greš na morje za en mesec, doma pa pustiš gospodiča ... pa še naročiš mu, naj pobira paradajze/stročji fižol/blitvo/bučke. No, v svojo obrambo je rekel, da on "po tem šavju ne bom plezal in iskal buč". Nič hudega, se bom že znašla. Par velikank s hladilnika sem že zreciklirala, še dve gromozanki me čakata v kleti.
V resnici nisem nameravala teh receptov objaviti na blog, ker niti niso moja pogruntavščina, ampak sem jih večinoma našla na Kulinariki. Ampak so vsi trije recepti malce modificirani, pa še kdo mogoče dobi idejo, v kaj bučke še zapakirati, da niso konstantno samo polpeti ... Aja, bormašince smo se z bučkami že spopadale v enem tematskem sklopu, vse zbrane recepte najdete na tej povezavi. So pa teli trije recepti, ki jih z vami delim v prihajajočih dneh primerni res za tiste velike buče, ki malo pobegnejo.
Pa začnimo danes z gibanico ... ja, ima bučke. In ne, njena priprava ni tako dolgotrajna kot priprava taprave slovenske gibanice. Bučna gibanica. (In spreglejte katastrofalno fotografijo. Kot sem rekla: nisem vedela, a bo sploh kaj ratalo, zato tudi nisem lepo pofotkala vsega skupaj.)
Tale lepotička, ki vam bo danes padla v oči, je nastala po receptu Le Cordon bleu skupnosti. Sledila sem receptu(om), kolikor se je dalo, seveda pa je recept, kot se za šolske učbenike spodobi, napisan res natančno in na pravih mestih oborožen s fotografijami. Sama sem bolj kuharca svobodomiselne nravi, pa sem recept prepisala, na oko premerila čase tam in čase tu, spremenila beli v kokosov sladkor, zmešala več mok skupaj, kar se mi je pač zdelo, da bo zame boljše, pa je nastala tale sladka lepotica. Tisti Francozi tam se križajo in zavijajo z očmi, jaz pa s prsti pobiram drobtinice po krilu. NJam!
Lahko bi rekla, da so pite moja specialiteta. Pa preden kdo pomisli, da sem se tako samozavesto in brez problema proglasila za kulinaričnega mojstra … ne gre za to. Vse skupaj gre bolj pripisati dejstvu, da sem tudi sama včasih v kuhinji prava lenoba.
Sploh če govorimo o kuhanju v poletnem času. Pri nas kljub visokim temperaturam zelo radi jemo sladko, kar pomeni, da sem hote ali nehote napotena na začasno delo v zaprto, neklimatizirno kuhinjo. Ko pomislim, da bi pri tistih trideset in nekaj stopnijah še pekla biskvite, mešala kreme in … ne hvala. Nisem tako nora. Raje se zatečem k pitam. Če sem malo bolj pri volji testo za pito pripravim sama, če ne, se poslužim 'podlage za lenobe' v kombinaciji piškoti-maslo, ki je prav tako odlična.
S pitami tako v poletnih časih kar precej eksperimentiram, da nam ne postane dolgčas, domači pa skorajda ne opazijo, da tri mesece zaporedoma praktično jedo eno in isto zadevo v sto in eni obliki. Pa je volk sit in koza cela, moj ljubi predpasnik pa neprešvican.
Preden se kdo obregne v neustrezno strokovno podkovanost in ocenjevanja napačnih parametrov piva … Mu povem, da ima popolnoma prav. Sem velik ljubitelj piva, sploh od kar sem se začela navduševati nad malimi slovenskimi pivovarji, ki jih počasi, vendar nadvse vztrajno spoznavam v družbi pivskih prijateljev. Sem pa dalečdaleč od kakršnegakoli poznavalca. Tako sem tudi opozorila Lidlovce, ki so pred dnevi po tviterju iskali preizkuševalce za piva, s katerimi bodo v naslednjih dneh založili Lidlove police. Pa so se vseeno strinjali, da bodo podprli hitrejši razpad mojih jeter in mi v varstvu pustili piva treh slovenskih pivovarn.
Pri ocenjevanju mi je na pomoč priskočil brkati Poba, glavni partner v mojih zločinih. Morda naj kot referenčno točko pri določevanju najinega okusa izpostavim, da je njegova ljuba sorta Bevogov Kramah, moja pa Starvation od Reservoir Dogs.
Po tehtnem premisleku sva ugotovila, da bo zadeva najbolj pregledna, če piva preizkušava po znamkah. Pri vsakem sklopu naj bi začela s tistim z najvišjo vsebnostjo alkohola in nadaljevala proti šibkejšim. Preden sva zamenjala okus, sva splaknila kozarec (Skromna zaloga študentske posode je kriva za izbiro kozarca na spodnjih fotografijah. Ni bilo bolj primernega). »Da bodo pogoji objektivni,« je pripomnil on. Jaz pa sem na hitro potlačila pomisleke o tem, koliko zares objektivna pogoja sta vedno bolj pivnjena preizkuševalca.
Med vsakimi počitnicami pod našo streho nekaj dni preživi bratranec, s katerim si Mulc deli čisto vsa internetna zanimanja. Letos je njegov prihod sovpadel (nihče ne verjame, da po naključju) z dopustovanjem višjih inštanc iz našega gospodinjstva. Milo rečeno to za mladiča, ki ju hormonska ravnovesja odbijajo od sten in zdrave pameti, pomeni popolno svobodo buljenja ekranov. Ko sem prišla domov, sta me po pičlega pol dneva odsotnosti staršev pozdravila s krvavo rdečimi očmi. Upam priseči, da so bile tudi malo bolj kvadrataste kot sicer.
Kljub temu da sicer najbrž ne bi umrla od lakote – založena sta bila namreč vsaj s petimi paketi toastov in pol kilograma sira – so me pod pretvezo pogrešanja po kakšnem mesecu tavanja po prestolnici le pripravili do prihoda domov, da bi za podmladek pripravila kakšen kuhan obrok. In pazila, da ne zažgeta hiše. Ker danes ni več problem v tem, da bi najstniška zabava, ki nenadzorovano uide izpod nadzora, poskrbela za razpad siceršnjega hišnega reda. Ne, danes lahko zaradi preobremenjenega električnega omrežja pride do kratkega stika, ki bi stokrat presušeni parket zakuril kot seno.
Že ničkolikokrat sem se opekla s preizkušanjem ameriških receptov. Jaz ne razumem, a imajo Američani povsem "skurjene" brbončice za zaznavanje sladkobe, ali pa ... sem jaz čudna. Kajti tale recept, ki vam ga predstavljam danes, je slaaaaaaaadek. Hudo sladek. Tako sladek, da bi šel v tek morebiti edino mojemu bratu, največjemu sladkoholiku daleč naokoli. No, tudi jaz sem jedla tole pito, ampak kar kmalu obupala. Povsem enostavno pa bi jo lahko postregli vsem nosečnicam, ki se spopadajo z OGTT presejalnim testom za odkrivanje nosečniške sladkorne bolezni. Na tem testu je namreč potrebno spiti cca. 2 dl vode, v kateri je raztopljena ne-vem-kolikšna količina čiste glukoze. No, ta napitek je bil prav tako res sladek. Skoraj tako sladek, kot moja pita. Hehe.
Že ko sem recept brala na enem izmed ameriških kulinaričnih blogov, sem vedela, da bo sladko. Kondenzirano mleko v kombinaciji z belo čokolado ... uf. No, jaz sem omenjeno mešanico še dodatno razredčila s stepeno smetano (NESLADKANO!), pa je zadeva še vseeno zelo sladka. Ampak v resnici je dobra. Sama namreč naravnost obožujem kondenzirano mleko in tokrat mi ga je po dolgem času končno uspelo narediti. Lotila sem se ga prvič, in čeprav ni take čiste bele barve, kot tisti iz tube, je po okusu natančno tak, kot sem ga na žlico jedla v Sevilli. Mmmm, nebesa!
En nasvet za pripravo kondenziranega mleka - potrpežljivost in čas. Meni je mleko s sladkorjem vrelo kar dobro uro, pa je bilo še vedno tekoče. Pa sem ga vseeno dala v hladilnik in se je čez noč ohladilo in doseglo pravo konsistenco.
Aha, navedene količine zadostujejo za dve piti premera 15 cm. Vsako sem narezala na 4 majhne koščke.
Kino pod zvezdami. Že par let se poleti z veseljem odpravim v ta ali oni kino na odprtem. Vsako leto odkrijem kakšnega novega v kakšnem drugem kraju v Sloveniji. Najbližji in največji mi je seveda tisti na Ljubljanskem gradu. Všeč mi je, ker vrtijo tako premiere nekaterih bolj popularnih filmov, manj holivudske filme in par filmov, ki si jih ljudje niso uspeli ogledati v kinu čez leto. Lani sem odkrila brezplačni kino na odprtem v organizaciji lokalnega mestnega kina v Domžalah v Češminovem parku, kjer smo si z družbo brezplačno ogledali film, ki se je takrat sicer vrtel v kinematografih. Med drsanjem po časovnici na družabnih medijih pa sem letos zasledila še Filme na Vovkovem trgu v organizaciji Layerjeve hiše v Kranju. V Ljubljani se avgusta tudi na Kongresnem trgu nekaj dogaja, filmsko, mislim. Prepričana sem, da tudi drugje po Sloveniji organizirajo podobne oglede bolj ali manj popularnih filmov.
Nesreča je, da grem navadno v času poteka teh projekcij na dopust. No, vsaj del časa. Že tako gre čas, iz neznanih razlogov, čudno mimo in včasih pozabim ali se dogovorim za kaj drugega, v glavnem, izgovorov se tudi kar nekaj najde in na koncu si ne uspem privoščiti toliko filmskih večerov, kolikor bi si na začetku zaželela. Mogoče naslednje leto. ;) Kakorkoli, včeraj sem si ogledala prvi film pod zvezdami letos, Meggie-jin načrt. Po opisu iz imdb-ja je to film o ženski, ki si želi otroka, vendar ni najboljša v vztrajanju v ljubezenskih zvezah, zato se odloči za umetno oploditev. Nakar spozna poročenega moškega ... Ko sem se odpravljala na grad, sem si mislila, da bo to težek film, drama, s kopico muk in težav, s katerimi se bodo spopadali glavni liki. Večer se je obrnil čisto drugače. Film me je nasmejal, na nekoliko lahkotnejši način in iz nekega drugega zornega kot je obravnaval življenjsko situacijo, v kateri so se znašli glavni liki ... v glavnem, prav poletno simpatičen.
Vsekakor je k poletnemu, sproščenemu in dobremu vzdušju prispevalo tudi dejstvo, da sem pred odhodom na grad, doma pojedla košček sveže delno zmrznjene metine pite. Domače. Da si jo lahko pripravite tudi vi, delim z vami recept.
Huh, Igra prestolov in jedača. Priznam, ko gledam serije, ki se dogajajo nekočnekje dooooolgo časa nazaj, se vedno oziroma bolje rečeno pogosto, sprašujem, kakšna je bila njihova hrana. Ob vseh vojnah in drugih nesoglasjih, ki jih morajo reševati si ,predstavljam, da je bil pomen hrane precej na stranskem tiru. Koga bi brigalo, kaj bo jutri za kosilo, če pa ti za ovratnik dihajo Beli hodci, kajneda?
No, ko smo se s puncami odločile za tale mini tematski sklop, sem si najprej mislila, da bo to težja naloga. Poiskati recepte, namreč. Spomnim se, da je v prvi knjigi nekje kar podrobno opisana pojedina, a vseeno, poiskati recepte in poskusiti ponarediti avtentične okuse se je zdelo precej težka naloga. No, to, da na spletu ne obstaja cela kopica receptov, je bila seveda čista utopija. Obstajajo se veliko bolj zagrizeni oboževalci GoT-a, kot smo me, in tako v resnici nismo imele prehudega dela.
Jeyne je zazehala: "Imamo kaj limoninega peciva?" Sansi ni bilo všeč, da jo je prekinila, a morala je priznati, da se ji zdi limonino pecivo zanimivejše kot večina dogajanja v prestolni sobani. "Poglejva", je rekla. V kuhinji nista našli limoninega peciva, sta pa našli polovico mrzle jagodne pite in to je bilo skoraj enako dobro. Pojedli sta jo na stolpnih stopnicah, se hihitali in opravljali ter delili skrivnosti in ko je Sansa tisto noč odšla spat, se je počutila skoraj tako poredna kot Arya.
Včeraj sem do konca prebrala knjigo Naj se širni svet vrti avtorja Colum-a McCann-a. Že nekaj časa jo imam doma in se je nekako kar nisem lotila. Zdaj pa sem jo požrla, sploh drugi del knjige mi je šel čisto prehitro. Ko sem prebrala zanjo stran, sem že želela še. Oziroma sem bila žalostna, ker je konec. Kot vedno, ko preberem dobro knjigo in že pogrešam slog avtorjevega pisanja ali glavne like. Ne bom pisala 'obnove', niti poskusila ne bom na kratko povedati stvari o knjigi, ker tega enostavno ne znam najbolje. Ker mi je vse tako zanimivo in ne znam povedati na kratko, ampak bi kar vse povedala. Sploh po tistem začetnem navdušenju.
Rada berem, čeprav si za branje veliko prevečkrat vzamem premalo časa. Ali pa imam enostavno premalo energije in raje pogledam kakšno nadaljevanko ali serijo. Ena takih je tudi Game of Thrones, čeprav priznam, da sem se ji kar nekaj časa upirala. Pogledala sem prvo sezono, potem pa se druge nekako nisem lotila. Sem pa imela potem 'binge' gledanje parih sezon, kar je bilo v bistvu boljša ideja. Teh 10 epizod na sezono je enostavno premalo. Ravno se ogreješ, pa je konec in je treba čakat vsaj eno leto, da se začne naslednja. Uh. In letos ni nič drugače. Ravno sem padla noter, pa je pred nami samo še zadnja epizoda. Sploh po deveti, ki mi je itak odpihnila glavo in skoraj povzročila srčni napad. Nič ne bom rekla, zakaj in kako. Tisti, ki spremljate nadaljevanko, veste o čem govorim, tisti, ki še niste uspeli pogledat zadnjega dela, boste videli, ostalim je pa itak vseeno in vam ne bi pomenilo nič, tudi če bi o vsebini pisala.
Pišem, brišem, pišem, brišem. Tale prazna stran je kar malo grozljivo tiho in ni ravno v veliko pomoč, da bi se uvod v današnji recept spisal na hitro. Sej ne, da bi ne tolkla po črkah zadnje čase; ne, prste treniram na dolgih progah in če bi želeli kakšno besedo o abstrakciji Reinhardta, geometriji, mogoče še kakšno o ameriškem razcvetu umetniških smeri v prvi polovici prejšnjega stoletja - komot. O čem drugem pa zadnje čase bore malo uspem prebrati/napisati. Naj bi bilo dobro za nekaj, ampak bolj kot kaj drugega čutim, kako voda priteka v grlo in odmirajo možganske celice za socializacijo in govor. Pravijo, da tako pač je, ko bo mimo, bo, bojda, vse drgač, naj se ne sekiram, just do it, saj bo, to bo zate mala mal'ca in ostale floskule, ki kar kličejo po utopitvi v alkoholih. Ampak, pustimo eno veselje ob strani in preidimo raje na drugega. Bolj pomembnega. Hrana.
Danes bom super kratka. Sodeč po načrtu, ki sem si ga pripravila sama (kot da se ne bi poznala), naj bi danes predelala še kakšnih 254 strani strokovne literature v angleščini. Besno namreč zaključujem zadnji semester pred diplomo (oziroma letom absolventovanja, ki bi ga rada preživela z minimalno količino neopravljenih izpitov). Zaenkrat kaže srednje do pretežno okej: kava se mi še ni zagravžala, živčnega zloma tudi še ni na vidiku, samo ... tako zelo se mi ne da več. Dajte me spomnit na to objavo, ko se bom čez mesece brezdelno čohala po riti in si želela zaposlitve.
V bazi naših receptov se sicer že skriva recept za čemažev pesto, pa naj ga na tem mestu še enkrat izpostavimo. Upam, da ste si nabrali celoletno zalogo, tale pesto je namreč (pustimo ob strani to neverjetno poslovenjeno verzijo, hehe) v kombinaciji z domačimi testeninami res rešitelj in ultimativno zatočišče, ko je treba nekaj skuhati RES na hitro.
Včasih so preproste stvari najboljše. Ena od takih je domača paradižnikova omaka. Sicer večinoma za omake uporabljam kar kupljene paradižnike v konzervi ali steklenici, že spasirane. Ko pa je sezona paradižnikov in jih imam v hladilniku dovolj, si privoščim tudi doma pripravljeno paradižnikovo omako. Saj veste, v trgovini kupljene stvari niso nikoli tako dobre. To absolutno velja tudi za paradižnikovo omako. Ko sem jo prvič pripravila sama doma, bi najraje kuhala samo še to, nikoli več kupljene. Res je čisto drugače. Tudi če paradižniki niso iz domačega vrta, temveč iz trgovine. ;)
Recept je tako sila preprost, da nisem vedela, ali naj ga sploh napišem. Potem sem si pa rekla, da nikoli ne veš. Mogoče je pa med bralci kakšen začetnik, ki bi rad začel s čim preprostim. Tako da, tu je moj najljubši poletni (paradižnikov) recept. Ki mu lahko dodajate različne sestavine po okusu in ga spremenite v kopico novih receptov in okusov.
Malo smo se že spraševale, kaj se dogaja z Mercatorjevim KuhaM izzivom. Kar nekaj časa je preteklo od zadnjega izziva, ampak smo kar potrpežljivo čakale in dočakale. In to odlično tematiko - domača hrana! Mercator s projektom Radi imamo domače namreč spodbuja k uporabi pristnih lokalnih izdelkov. Včasih res ni najbolj enostavno zaviti h kakšnemu kmetu, zato se prav veselim, da bo na policah moč poiskati izdelke, za katere vemo, da prihajajo iz naših krajev. Ne samo, da so taka živila veliko boljša za naše telo, s tem podpiramo slovenske pridelovalce. Win-win.
Poleg čokoladnih raviolov smo Bormašince postregle še s skutnimi truffli iz albuminske skute. Nekaj smo jih povaljale v parmezanu, nekaj v čemažu, nekaj pa v nasekljanih suhih figah. Še dobro, da smo se odločile tudi za ta prigrizek, po zaslugi gneče na primorski avtocesti smo na kraj dogodka namreč še celo malo zamudile, pa potem smo iskale tekočo vodo in največji lonec, kar ga premore moja kuhinja, poln vode, tudi potrebuje kar nekaj časa, da zavre (da smo v njem lahko pričele s kuhanjem raviolov) ... Tele kroglice so bile prave rešiteljice, da gosti niso obstali pred praznim štantom.
Tam nekje v sredini aprila nas je Bratinov povabil k sodelovanju na festivalu Okusi Vipavske 2016. Že lani sem zasledila, kako so nekateri kulinarični blogerji sodelovali v čudovitem ambientu dvorca Zemono in samo upala sem, da bo še katera od Bormašinc za akcijo. In res, prvi majski vikend smo Bernarda, Sanja in moja malenkost preživele hudo delovno. Napele smo možgančke in povprašale brbončice, s katerimi okusi bi razvajale zahtevno publiko. Malce lažje delo smo imele, ko sta nam kot glavni sestavini bili določeni ovčja skuta in med, še lažje pa smo se še vse pod vplivom našega testeninskega tematskega sklopa hitro odločile, da pripravimo sladek kakavov raviol. Ker naju je z Beti najin čokoladni raviol tako zelo navdušil, pa še mislile smo si, da bo primorsko občinstvo navdušeno nad pašto, tako kot naša Ana ...
In res so se okusi odlično ujeli. Kakavovo testo z nadevom iz albuminske skute z orehi ... vse skupaj v, tako kot je spesnila Beti, medeni kopeli.
