Sladko in osebno

Pred dobrim mesecem sva se s Tino udeležili konference Blogsi 2017. Za udeležbo sem se odločila, ker sem se želela malce motivirati. In vem, da me v službi podobni dogodki motivirajo, mi dajo nove, sveže energije, druženje in izmenjava mnenj in izkušenj me spodbujajo za nadaljnje delo. Predvsem pa me celoten proces spodbudi, da razmišljam naprej, iščem nove ideje in poskušam biti boljša v tem kar počnem.



Del tega je definitivno to, da bi rada bila v zapisih bolj osebna. Kar je hkrati težko, ker sem se odločila, da bom nekatere dele svojega življenja držala privatne. Dele, ki so velik del mene, mojega doživljanja in predvsem vsakdana. Kako si lahko bolj oseben, če si ne dovoliš biti oseben? To je vprašanje, s katerim se bom spopadala pri pisanju naslednjih zapisov. Kaj je tisto, česar ne bom delila z vami? Moj gospod ne mara pozornosti in zato ga tudi ne bom vlekla v zgodbo, ki jo pišem. Drugi del mojega, ali bolje, najinega življenja pa je najmlajša članica naše družine. Tu je kopica razlogov, zakaj, in z njimi se strinjava oba, nobene debate.

Dobrote z Instagrama

Na Instagramu sledim kar nekaj profilom, ki objavljajo fotografije hrane. Nekateri imajo na svojih spletnih straneh tudi recepte, drugi samo objavljajo fotografije, ne nujno niti da svoje. Kakorkoli, med njimi je Sally's baking addiction. En dan sem zagledala fotografijo teh norih cupcake-ov, tortic. Čokoladni mafin s kremo iz arašidovega masla, polit s čokolado oz. potopljen vanjo. Morala sem poskusiti.



Moj gospod ima itak rad arašide in čokolado, tako da sem vedela, da bodo šli v promet. Nabavila sem tistih par sestavin, ki jih nisem imela doma, pogooglala sestavine, ki se jih pri nas ne dobi ali težje, in kako oz. s čim jih lahko zamenjam. In se lotila dela. Dobro sem si prebrala celotno objavo in recept. Spravila skupaj sestavine in receptu natančno sledila. No, razen manj sladkorja sem uporabila, kot običajno naredim pri tujih receptih oz. ko se mi zdi količina sladkorja pač prevelika. Spodaj delim z vami originalen recept z mojimi popravki. Torej manj sladkorja in zamenjavami v sestavinah, ki se jih pri nas ne dobi ali se jih dobi težko.

Keto korenčkovi mafini

Se še spomite, kako sem v svoji zadnji objavi jedla svoja čustva s pomočjo čokoladne torte? In se še spomnite, kako sem si obljubila, da se nezdravim pregreham ne bom predajala predolgo?

Torej, danes vam ne bom dajala razlogov, da se od žalosti 'nažrete' do onemoglosti in nepremično obsedite pred deveto sezono Prijateljev. Danes bomo pekli keto mafine, še prej pa vam bom napisala nekaj koristnih nasvetov, ki so meni pomagali na poti iz čustvenega prenejedanja.

Evergreen mafini

Vsakič, ko pečem mafine, manično iščem pravi recept. Receptov je najbrž na stotine, ampak pečem jih vedno po istem. No, najprej sem jih pekla po enem, potem sem jih začela peči po Tininem, ki pa ga je objavila na svojem starem starem blogu. Vedno pozabim, kako se kliče in vedno brskam po spominu in spletu, da najdem ta recept. Zdaj pa dovolj, še enkrat ga bom zapisala tu, da ga bom naslednjič lažje našla. :)

Mafine sem sicer pekla v petek, vendar nisem imela namena pisati te objave, zato nisem posnela ravno veliko fotografij. Tako da bodo prišle prav fotografije iz mojega arhiva. Ne shranjujem jih zaman. \o/

Recept, ki ga bom zapisala je čisto osnoven in se mu lahko dodaja vse mogoče dodatke, da dobimo slastne različice mafinov. Včasih je treba dodati še pljunek mleka, ali ga dodati manj. Sicer pa mešajte dobrote zraven po mili volji. ;)

Babyshower presenečenje in cakepops-i

Prejšnja nedelja je bila posebna. Tako za nas, povabljene, kot za bodočo mamico Tino. Dva meseca priprav, usklajevanj in bolj ali manj uspešnega prikrivanja s strani bodočega očka Denisa, so se udejanjile v zabavi presenečenja, ki smo jo prav po slovensko prekopirale od 'bolj naprednih' američanov. Ah, vsak izgovor za dodatna darila je dober in se ga kot tipična predstavnica ženskega spola držim bolj kot vaški pijanec svojega zadnjega piva. Torej, baby shower it is!

Tinin baby shower je bil moj prvi. Baby shower seveda! Če dobro pomislim, ima sicer otroke kar nekaj mojih prijateljic in sorodnic … hm … so mogoče pričakovale, da bom jaz kaj organizirala?!? Okej, trenutek tišine. Ah, bi pa dale kakšne bolj konkretne namige. Vsega pa tudi ne morem razbrati med vrsticami. Se jim bom očitno morala oddolžiti s kupovanjem daril v času odraščanja njihovih malčkov. No, pri Tini nismo zamočile, saj je vso organizacijo odlično vodila Tjaša, Tinina dolgoletna prijateljica in edina mamica, ki je bila med ostalimi nevednimi edina primerna za organizacijo takega dogodka, ki bi se ga ostale verjetno lotile na tisoč in en 'neustrezen' način.

Bodoča mamica je cel mesec živela v zmoti, da gre prav tisto nedeljo na nogometno tekmo. Vse smo bile sicer v dvomih, da so na zabavo povabili 'tapravo' Tino, saj tista 'naša' nikoli ne bi šla na nogomet. V živo in na mraz?! Ne, ne, pa ne 'naša' Tina. Ko smo razjasnili dvome in njen pristanek na športno popoldne opravičili z nosečniškimi možgani, ki nam vsem mešajo štrene že dobrih 7 mesecev, smo lahko nemoteno nadaljevali priprave. Pa da se razumemo, tekma, na katero je bila povabljena Tina je bila izvedena v soboto in bodoča mamica jo je gledala po televiziji. Medtem ko si je Denis pogrizel nohte na obeh rokah in nogah, je gospa noseča neprizadeto mislila, da bo pač jutri še ena. Ista. No, kaj sem vam rekla! Zdaj razumete naše dvome?

Zabava je torej uspela, Tinina zmedena faca, ko nas je videla na hodniku, vse iz različnega obdobja njenega življenja, punce, ki se med seboj še nikoli nismo srečale, a smo stale tam in jo, z rahlo rosnimi očmi, zaradi prehlada seveda ;), gledale in jo prav nečloveško objemale, pa je to potrjevala. Z Bernardo sva se, prav po Bormašinsko javile za pripravo sladic. Na jedilniku so bili Nutellini cakepopsi in limonino makovi mini mafini. Precept za prve sledi danes. Kdaj bo na vrsti drugi, pa je odvisno od 'lenobe' in zaposlenosti naše velenjske Pike Nogavičke.

 

[yumprint-recipe id='82']

 

Breskovi mafini z jogurtom

Tako dolgo sem spodnji recept pustila na intenzivnem valjanju med osnutki, da me je prihtel Piknik teden, ki ga je pred kratkim otvorila Tina. Pa ker nismo ravno picajzlaste, bomo recept za jogurtove mafine podtaknile med ostale piknik dobrote. Konec koncev so mafini majhni, prenosljivi in sladki, kar jih - če bi obkljukali še kategorijo "imajo okus po čevapih" - praktično naredi za idealno piknik hrano. Še posebej, ko jim dodamo domače breskve, ki jih letos v našem mini sadovnjaku v izobilju. In kako dišijo!

Prva kuharska knjiga ...

... v katero se zatečem po določen recept, ki ga v danem trenutku iščem ali potrebujem, je www.bormasinazapunce.si, hehe. Predvsem zato, ker ji najbolj zaupam. Preverjeni recepti so nekaj, česar v določenih zbirah, pa četudi izidejo pod pokroviteljstvom še tako uveljavljene založniške hiše, ne moremo jemati povsem za samoumevno. Da o raznih revijah niti ne govorim. Ko sem ugotovila, da v reviji Dober tek večina receptov niti ni avtorskih in preverjenih, ampak preprosto izbranih iz nekaj kuharskih zbirk, sem po hitrem postopku preklicala naročnino. Saj ne rečem, revija Dober tek še vedno prinaša veliko informacij in avtorskih prispevkov s področja kulinarike, ampak preverjeni recepti so pri meni tisto, kar šteje. (Zato imam tudi tako rada prilogo Nedela Odprta kuhinja.) Pa da ne bo sedaj zvenelo, kot da ne zaupam nobenim kuharskih knjigam ali publikacijam - tiste knjige, katere avtor je jasno in glasno izpostavljen, z veseljem prebiram in po njih tudi kuham. 

Tako. Sedaj pa k zgodbi o tem, kako sem danes zjutraj ugotovila, da se v moji najljubši kuharski knjigi (khm khm www.bormasinazapunce.si khm khm) ne nahaja recept za čisto navadne mafine.

Priprave na poletje: sacher mafini

Če bi se držala navodil in trmasto sledila svojemu načrtu, bi danes brali slavospev brownijem s podlago iz piškotov s koščki čokolade. No, ker sem blondinka, moja volja pa močna približno toliko, kot volja tistih, ki z dieto pričnejo vsak ponedeljek, sem zlahka podlegla pritisku, ki sta ga nad mano brez zadržkov izvajali Tina in Sanja. Redki dve, ki se za razliko od večine, ne pretvarjata, da se pospešeno pripravljata na sezono kopalk, odkrito 'grešita' in sta posledično tarča zavidanja večine, ki se z enormnimi količinami hrane druži v samoti, ob ugasnjenih lučeh. Torej, predlagam, da se jima pridružimo. Navsezadnje so vidke postave v modi že kar nekaj časa, zato si upam trditi, da je letos sezona oblin! Tako se vsaj tolažim, ko si v usta bašem že drugi primerek … saj veste, da prvi ne bo sam ;)

P.S. Pomanjkanje slik je posledica 'na vrat na nos' spremembe načrta in moje predanosti uresničiti cilj 'pripravi telo na poletje'. Saj veste, april je že, poletje se bliža in časa ni več prav veliko!

Slovenski zajtrk v grižljaju - Medeni mafini

Slovenski zajtrk

Prazna vreča ne stoji pokonci!

Po jutru se dan pozna.

Rana ura, zlata ura.

Vstal sem z levo nogo.

Dobra jed se sama ponuja.

Vse je šlo za med.

Sekira mu je padla v med.

Bolje cel črv v jabolku kot samo pol.

Šlo je kot po maslu.

Vreči puško v koruzo.

 

Ko zapojejo maline.

Na našem vrtu imamo za hišo v enem kotu posajene maline in ribez. Mala divjina našega vrta. Maline so namreč precej ofenzivne in iz leta v leto se širijo. Tam nekje globoko v njihovi notranjosti je pokopan tudi moj hrček. Dobila sem ga, ko sem bila stara 10 let, umrl je dve leti kasneje. Ime mu je bilo Dolfi in strašansko sem se ga bala. Jaz bi se z njim igrala in ga premetavala po rokah kot malo plišasto igračo, on pa je pogrizel vse, kar mu je prišlo pod zobe, vključno z maminimi zavesami, lončnicami in prsti vseh mojih prijateljev. Z Dolfijem sem imela kontakt samo, kadar sem mu čistila kletko, in sem ga precej nerodno transportirala iz varnega zavetja njegove hiške v kopalno kad. Tam je potem panično tekal gor in dol. Potem je nekega dne v hišo prišla Bona, Dolfi je imel svoj mir in potem je enega poletja umrl, ko sem bila na morju, brat pa ga je pokopal med maline.

Korenje za zdravo življenje

Sedim. Sedim in razmišljam in čakam, da se misli izlijejo čez tipke in odplavajo v virtualni svet. Naj poskusim pisati vse, kar mi v danem trenutku pride na misel? Naj samo tipkam? Poskušam. Zatakne se pri prvi zafocljani in nedokončani misli, ki zaide v slepo ulico. Zafocljano. Zavozljano? Tako kot moja Curaprox zobna ščetka. Vsakič, ko si drgnem zobe, razmišljam, ali sploh še obstaja kdo, ki ne uporablja Curaproxa? Z njo sem osvojila in zasvojila vse moje prijatelje, upirajo se samo tisti, ki so vedno najpametnejši in trdijo, da je njihova trenutna ščetka absolutno najboljša in ravno to, kar so celo življenje iskali. Pa kako hudiča lahko veš, da je to to, kar si celo življenje iskal, če pa nisi poizkusil čisto vsake sleherne zobne ščetke, ki jo je moč kupiti v tem čudovitem svetu kapitalizma? Ko smo že pri spominih - ne vem, če bom kdaj pozabila, kako sem se tam nekje sredi gimnazijskih let nekega povsem običajnega, dolgočasnega pozno jesenskega/zgodnje zimskega jutra peljala na avtobusu v šolo. Pri Smeltu je s tastare šestke (take, ki jih je sedaj res še zelo malo, tista, z lesenimi sedeži, iz katerih te na novem (in pod to oznako 'novo' imam v mislih par let staro) rondoju med Dunajsko in Nemško prav damsko spodnese in vrže na drugo stran) dobesedno pobegnil in poletel nek mladenič, se naslonil ob zaščitno ograjo gradbišča takrat vzhajajoče Rotonde, in na pločnik zbruhal čokoladno mleko. Ali pa čokolino. Definitivno je bilo nekaj čokoladnega. In najverjetneje je bil zajtrk. Kakorkoli že, jasno sem pogled s tega čudovitega prizora usmerila v drugo smer v približno sekundi petinštirideset. In pogled je pristal na jumbo plakatu, s katerega se je bohotila reklama za neko revijo. Na tej točki moj spomin malce zašepa in žal natančnega imena revije ne morem podati, lahko pa nadaljujem in dodam, da se je z naslovnice te revije smehljala Natalija Verboten, pod njenim bujnim oprsjem pa je bil lociran strateško izbran naslov intervjuja, citat - "Pri tridesetih sem končno našla samo sebe." In takrat, na tisti stari šestki, ob zvokih bruhajočega mladeniča, sem se zavedla, da ljudje mislimo, da vemo vse, pa v resnici ne vemo prav ničesar. Mogoče tisto zadnjo stotinko, preden se poslovimo od tega sveta in menda odidemo na lepše, mogoče imamo takrat neko predstavo, kaj hudiča je bil sploh smisel vsega. Do takrat pa lahko uživamo ob takih majhnih zavedanjih, ki se nam v specifičnem trenutku zdijo osebnostno revolucionarni, čez par let pa se tolčemo z glavo ob mizo in vzdihujemo nad lastno patetičnostjo. No, ampak vseeno, trenutek, ko sem pri petih letih stala na stopnišču, ki vodi v našo klet, se držala lesene ograje in čakala očija, da iz kleti prinese krompir (priznam - lažem, morda ni bil krompir), ter razmišljala, kako izrečem prav vse, kar mi gre po glavi, a hkrati prav te misli v tistem hipu zadržala zase, no, to je bil začetek tega, da ubesedim in v krasni beli svet pošljem same bisere moje artikulacije. Seveda, potrebujem še nekaj vaje pa precej filtra, ampak ... popolnost in dovršenost je tako ali drugače čisto preveč dolgočasna.

Pa pojdimo raje na preprostejše stvari. Korenčkovi mafini.

V večjo posodo ubijemo dve celi jajci, dodamo en navaden jogurt (180 ml), pol decilitra olja, 120 gramov sladkorja (ali 60 gramov sladkorja in žličko domače stevie) in premešamo. Potem dodamo še 220 gramov presejane moke in 2 žlički pecilnega praška. Dobro premešamo. Naribamo 250 gramov korenja in ga vmešamo v maso. Če je pregosta (saj vemo, moka se napne in tako naprej), vlijemo še pljunek mleka ali dva (lahko pa tudi limonin sok). Napolnimo modelčke, pride krasnih 12 mafinov, ki se pečejo 25 minut na 180°C. Niti električnega mešalca (= bor mašine za punce) ni potrebno izvlečt iz omare.

Bolj preprosto je že skoraj težko.

Aja, recept iz Kulinarike.

Včasih se pa splača pogledati tudi v košaro s sadjem II. kvalitete.

Tam se namreč ne nahaja nič drugega kot tisto sadje, ki je imelo na razpolago precej časa, da je lepo dozorelo. Nekateri se lahko zmrdujejo, da je to gnilo, ampak ni. Nobena tista še napol zelena in trda banana, ki v večini trgovskih centrov stanejo cca. 1.15€, ne bi spodnjemu receptu dala takega okusa in vonje, kot so mu dale banane, ki sem ji čisto po naključju odkrila in kupila za 0.65€ na kilogram. In kakšen vonj je izbruhnil ven iz tiste mehke banane, omojbog, ne znam opisati.

Bananini mafini

Sestavine (za 15 mafinov in še za eno žlico surove mase za v usta)

• 250 g zmečkanih banana (to so približno 3 večje oz. 4 manjše banane)


• 125 g masla


• 1 vanili sladkor


• 100 g kristalnega sladkorja


• 2 jajci


• 200 g moke


• 1 pecilni prašek


• 5 žlic ovsenih kosmičev


• malo limoninega soka


• pljunek tekočega jogurta

Priprava

Banane zmečkamo. Maslo stopimo in ga stepemo s sladkorjem (kristalni + vanilijev). Maslu dodamo še 2 jajci in stepemo. Tudi banane dodamo mokrim sestavinam, prav tako limonin sok (po okusu, vsaj kakšni 2 žlici). Moko in pecilni prašek presejemo v mokro zmes in zmešamo. Če je masa zelo gosta, dodamo še jogurt (lahko tudi mleko). Na koncu dodamo še ovsene kosmiče. Maso nadevamo v modelčke, sama na koncu po nepečenih mafinih potresem še malo cimeta. Pečemo 20 minut na 180°C.

Bolj enostavno kot to je že težko.

Pizza mafini, prvi vtisi in nekaj nepozabnega

Minil je verjetno najnapornejši teden mojega življenja. Prvič sem se morala zbuditi sredi noči, pa ne z namenom, da ujamem letalo ali avtobus, ki bi me popeljal na kakšno zanimivo doživetje, ampak ker sem morala iti v službo. Moram reči, da se je precej zanimivo zbuditi ob pol štirih zjutraj. Od vsega adrenalina me je kar odneslo v kopalnico in naravnost neverjetno je, kako malo časa je ob tej uri potrebnega, da se človek uredi in odpelje od doma. Maia me je v komentarju vprašala, kaj je ta čarobni kraj, kjer delam. To ni nič drugega kot preljubi Kolosej, v katerem se skriva prava pravacata slaščičarska delavnica. Dela je presenetljivo veliko, pa ne samo kar se tiče pripravljanja slaščic (te so na žalost narejene izključno in samo iz čudežnih praškov), ampak tudi sendvičev, narezkov in podobnih zadev. Dela tam se precej veselim, četudi sem do sedaj delala samo enkrat, saj je bil prejšnji teden naravnost ... pester. Tudi to, da bom morala v prihodnje vstati še prej (ob 3:00), mi ni taka ovira, saj mi lahko potem vseeno uspe priti še na faks, popoldne pa sem prosta kot ptička na veji.

Kaj se je prejšnji teden še dogajalo? Zavarovala, registrirala, z letnimi gumami opremila in na tehnični pregled sem pospremila mojo Škatlco. Zahvaljujoč temu sedaj po svetu hodim s peresno lahko denarnico na eni in oglasom za prodajanjem bobnov na Bolhi na drugi strani. Če kdo koga pozna, da potrebuje bobne ... ali pa če kdo potrebuje kakšno domačo torto, iz pravih sestavin ... vsak zaslužek mi pride prav.

Kakorkoli že. Teden se je zaključil naravnost čudovito ... v najboljši možni družbi. Najprej sva šla v Firence in po precej mučni 7-urni vožnji na neudobnih avtobusnih sedežih so Mumford&Sons nežno pobožali bobniče in na plan privlekli vse tiste spomine na samotna pohajkovanja po španskih ulicah s slušalkami v ušesih. Po sobotnem dopoldanskem power napu sva počistila kopalnico, ki je skoraj že končana in prav zelo lepa. Nedelja pa vremenu primerna lenobna. Prav hecno je, kako se mi dogaja hkrati tako zelo veliko, a po drugi strani nič posebnega. Spet čakam, da se vzpostavi ena taka prijetna rutina, da bom imela malce časa tudi za ... brezskrbno lenarjenje.

Ob vsem tem mojem nakladanju pa končno pridemo do tistega dela, kjer vam ponudim kaj koristnega. Pizza mafini. Muffini. Mafini. Nima veze.

Sestavine (za 16 mafinov)

• salama


• sir


• ena čebula


• 4 dl moke


• pol vrečke pecilnega praška


• pol čajne žličke soli


• origano


• bazilika


• 3 jajca


• 1 žlička paradižnikovega koncentrata


• 3 žlice olja


• 2 žlici kisle smetane


• 2 žlici mleka

Priprava

Salamo in sir nasekljamo/naribamo. Količina je poljubna. Jaz sem uporabila cca. 100 gramov sira in 100 gramov salame. Tudi čebulo nasekljamo in jo prepražimo na malo olja.

V eni posodi zmešamo jajca, paradižnikov koncentrat, kislo smetano in mleko. V drugi posodi zmešamo moko, pecilni prašek, sol, origano in baziliko. Suhe sestavine nato dodamo mokrim, na hitro premešamo, dodamo še sir, salamo in čebulo, nadevamo v modelčke in pečemo od 20 do 25 minut na 180°C. Bolj enostavno kot to že ne more več biti.

Limonini mafini, marec in to je to

Takole sedim pred računalnikom že nekaj časa in razmišljam, kaj bom sploh napisala. Nič kaj posebnega se ne dogaja, razen tega, da je nastopil marec, najlepši mesec leta (in vsak, ki si upa trditi nasprotno, naj pogleda skozi okno in se spomni tudi zadnjih dveh dni, a?), ampak v resnici tudi to ni prav nič posebnega, saj konec koncev marec pride vsako leto znova. Prav nič presenetljivega, prav nič novega, ampak še vedno nekaj tako čudovitega. Meni je všeč to, da ima Slovenija štiri letne čase, da trpiš pozimi v snegu, komaj čakaj vroče poletje in morje in sonce, potem le-to končno pride in trpiš in se topiš na 30 stopinjah in več in se ti zaradi sonca naredijo izpuščaji in slane lise na koži vse skupaj delajo samo še bolj neznosno. No, potem ti misli spet odplavajo nekam v neokrnjeno naravo, kjer je samo sneg in mir in tišina in ... Konstantno prepletanje letnih časov, pojavov, ... Človek si mora spočiti od sonca, pa od mraza. Vse ima svoj razlog. To je to.

In treba si je spočiti tudi od dobre hrane in sladkih razvajanj. Ta teden ni bil najboljši, samo v petek mi je uspelo, da sem prste držala stran od čokolade, piškotov in drugih dobrot. Ampak!, za prihajajoči teden imam večje načrte in upam, da bom drug teden takle čas lahko rekla, da sem sladkarije jedla samo v nedeljo. Pustimo se presenetiti. Upam, da mi uspe, do takrat pa bom obujala spomine na včerajšnje Limonine mafine s kremo iz bele čokolade.

Sestavine (za 16 mafinov)

• 300 gramov moke


• 1 pecilni prašek


• 2 jajci


• 180 gramov sladkorja


• 2 limoni


• 2 žlici kisle smetane


• 1 žlica olja

 

Priprava

V posodi stepamo jajci in sladkor, dokler zmes ne naraste in postane svetlo rumene barve ter zelo penasta. Limoni dobro umijemo, naribamo lupinico in stisnemo sok. Tako lupinico kot tudi sok dodamo jajcem in sladkorju ter premešamo. Moko in pecilni prašek presejemo v zmes, premešamo. Na koncu vmešamo še kislo smetano in olje. Če je zmes pregosta, dodamo še olja. Pečico segrejemo na 180°C in napolnimo modelčke. Pečemo približno 22 do 25 minut.

Krema

• 60 gramov bele čokolade


• žlica jogurta


• 100 gramov sladke smetane


• 150 gramov maskarponeja

Belo čokolado in jogurt pristavimo na manjši ogenj in stopimo. Bela čokolada se zelo hitro sesiri, tako da jo lahko počasi topimo tudi v mikrovalovki. Počakamo, da se stopljena zmes ohladi in jo zmešamo z maskarponejem. Vse skupaj primešamo stepeni sladki smetani in okrasimo mafine.