V iskanju recepta za piškote z ovsenimi kosmiči

Na morju sem brala knjigo Tihi avtorice Susan Cain. Gre za knjigo z oddelka psihologije, verjetno bolj pop psihologije. Tako je tudi napisana. Avtorica obravnava temo introvertnosti (in ekstravertnosti) ter to, kako uspeti kot introvert tudi v svetu, ki pričakuje od nas, da smo ekstravertni. Poenostavljeno, kako tihi, mirni ljudje, ki so radi sami, uspejo v hrupnem svetu, kjer je potrebna velika mera družabnosti, povezovanja in tako ali drugače 'prodajanja' samega sebe. Avtorica je iz ZDA, kjer celotna družba še toliko bolj pričakuje in nagrajuje lastnosti, ki jih navadno pripisujemo ekstravertnim ljudem. Pri nas, mislim, stvar (še) ni prišla do skrajnosti, ki jih včasih avtorica opisuje v knjigi.

Vroče poletje

Dragi naši bralci, se opravičujemo. Življenje nas prehiteva in nam daje zahtevne naloge. Me pa enostavno ne uspemo. Skuhamo že, težje pa se spravimo za tipkovnico in vse skupaj postavimo v življenje.



Pišem vam po dolgem času, z otrokom, ki pridno raste, v novi hiši, ki jo pridno pospravljamo, z zaraščenim vrtom, od plevela, ker je tudi zanj zmanjkalo časa. Včeraj sem ob mraku malo poplela in ugotovila, da je celo nekaj zelenjave uspelo pokukati na plano! Spomladi sem imela nekaj uric, da sem ga poplela in na hitro posejala nekaj zelenjave. Od takrat sem ga samo gledala in upala, da bom imela kaj časa, da ga uredim. No, nisem ga še. Prav tako gledam naš blog in mi vedno zmanjka časa.

No, danes se vam končno oglašam. Pa še to zato, ker smo čez poletje bormašince prevzele Lidlov instagram profil in se vam čez vikende oglašamo, vsaka s svojega konca. Preverite. ;)

Neznanci in kostanjevi piškoti

Rada opazujem ljudi. Zanimivi smo. Vsi tako drugačni, pa vseeno vsi tako enaki na nek način. Včasih, ko je dovolj toplo, se rada usedem na kakšno klopco in opazujem mimoidoče. Kako so oblečeni, kaj počnejo, s kom se pogovarjajo, opazujem njihovo mimiko in telesno govorico. Včasih si zamišljam, kaj počnejo v življenju, kdo so, kakšen karakter imajo ... Zanimivo je, ker vidim ljudi, ki so tako drugačni od mene, od moje družbe, od ljudi, s katerimi se obkrožam. Včasih so to ljudje, s katerimi si ne bi želela biti v stiku, spet drugič me pritegnejo in bi jih najraje ogovorila, spoznala, ugotovila, kdo so, kakšen je njihov pogled na svet.

Pred nekaj tedni sem poslušala en Ted talk o tujcih in kaj nas lahko naučijo. Gospodična je razlagala o tem, da se neznancev večinoma izogibamo, saj nikoli ne veš, kdo ti lahko kaj naredi.

Lonček sreče.

Danes samo recept. O dogodivščinah s 4-mesečno dojenčico kdaj drugič, ko bo inspiracija na vrhuncu. Moje misli so na udaru spomladanske utrujenosti, sklepam.

Tole danes je sladica v kozarčku, kot lahko vidite. Sila preprosta, zahteva samo 5 minut priprave večer prej in malce potrpljenja pri počitku v hladilniku. Kozarčki s kokosovo in čokoladno kremo.

Švedske mucke

December, še malo prej v letu smo komaj čakali nate, zdaj pa se mi bolj zdi, da nam boš ušel, še preden te uspemo sploh dodobra zagledati. Vse/i tako hiti/mo in hiti/mo, da sem ravno zajela sapo, pa bo že januar. In še eno leto. Šestnajstka. Dva-šest-najst. Miselno sem še vedno nekje v začetku oktobra, vreme očitno tudi. Malo prej sem šla čez staro jedro Ljubljane in se čudila toplemu vetru. Saj ne, da kuhanček ne bi pasal, ali pa, da bi si želela snežne zamete brez možnosti izhoda, ne ne, želela bi si tisti stari božič nazaj. Tisti, ko smo lopatali parkirišče na petek in svetek, ko smo hodili po snežnih kozjih stezicah, drevje je počivalo pod težo odeje in so bili letni časi jasno opredeljeni. Tako zimo sem imela res rada. Danes, 22. v mesecu, ko bi moralo prvo navdušenje nad snegom že zbledeti in bi se roke že navadile mrzlih kep, mi še vedno nismo videli snega tako, zares zares. Vem, to je pač zima, ki jo imamo, jamr čez 'včasih je bilo pa to tako...' ne pomaga, ampak potožim pa lahko. Vreme, tole ni za nikomor. A veš.

In ker je treba tale decembrski vrvež malo umiriti, se vsesti, narediti kakšen drzen plan za leto, ki nam že precej od blizu žuga, da prihaja, vam ponujam rešilno bilko. Nalijte si šalico mleka, zleknite utrujene nožice na kavč, odprite škatlo s temi krasnimi piškoti in si zamislite, da se vam nikamor ne mudi. Ni vam treba pospravljati stanovanja, ni vam treba v trgovino na drugo stran mesta, kup umazanega perila ne obstaja, psa ni treba ravno zdaj peljati ven. Samo pomakajte piškot v mleko in uživajte. Napolnite svoje baterije, ta mirnost vam zna priti še kako prav v tej decembrski noriji in na družinskih srečanjih. Bo šlo?

Nosečnost za telebane, sedmič: presenečenje

To, kako sem predprejšnjo nedeljo mislila, da grem prvič v življenju na nogometno tekmo, vam je v ponedeljek razkrila že Nina. Še danes v bistvu ne morem verjeti in srce mi poskoči vsakič, ko pomislim, kako so se punce (in fantje) za vse morali potruditi, zorganizirati, skrbno načrtovati ... v glavnem, do konca življenja bo to ostal en lep in krasen spomin in res sem srečna, da imam okoli sebe take ljudi. 

V resnici se je precej drzno takole poigravati z nosečnico in sama sreča je, da je moj pritisk vedno v takih nižinah, da ga taki podvigi, ki mi hitro pospešijo srce, kvečjemu dvignejo na normalno raven. Je pa tudi res, da me punce potem niso preveč mučile s takšnimi in drugačnimi nalogami in izzivi. "Smisel" babyshower-ja je sicer resda tudi v tem, da se prijateljice pred porodom in predvidenim koncem družabnega življenja za vse bližnje vpletene (mama, ata) še zadnjič malce podružijo, brez obveznosti in skrbi, je pa treba bodočo mati tudi malce preizkusiti. Sistem je dokaj podoben dekliščinam, na katerih mora bodoča nevesta ponavadi dokazati, da je sposobna in pripravljena, da skoči v zakonski stan, no, tu pa sem se spopadala z nalogami, primernimi za mojo novo prihajajočo vlogo. 

Kaj smo počele? Punce so zadevo super organizirale tako, da nisem bila jaz edina na tapeti za mučenje, tako kot je to v navadi pri dekliščinah. Fino so bile vse vključene v izzive in tako sem najprej dobila super predloge za dekliška in fantovska imena od A do Ž. Pustimo ob strani to, kakšni so ti predlogi, saj je bila naloga seveda časovno omejena in posledično imam lep cvetober imen, ki geografsko niso omejena samo na Slovenijo, temveč zajemajo širši Balkan. Super zabavno je bilo videti tudi njihove zmedene obraze, ko so z vrvico ugotavljale, kolikšen je obseg mojega trebuha. Zadnjič je meril točno 100 cm, punce pa so vse bile preveč pogumne in mi dodale še kakšnih 15 cm poleg. Tudi do tja še mogoče pridemo, hehe. Sama sem se morala malce namučiti v nosečniški pantomimi, pa v resnici ni bilo tako hudo, kot sem si mislila, malo nelagodna je bila samo prsna črpalka, ampak smo se ob njej vse fino nasmejale. Punce so v resnici ogromno znanja pokazale tudi pri nosečniškem kvizu, ki je potekal v stilu abecede, kot smo je vajeni z Malih sivih celic. Fantje so se s sprehoda vrnili ravno pravi čas, da sva v tandemu nekako le uspela previti do sredine hrbta pokakanega dojenčka, kot bodoča mama, od katere se bo tudi po rojstvu pričakovalo, da je vedno tako zelo urejena, kot sedaj (ahahahahahahaah, včeraj sem si po treh tednih namazala trepalnice z maskaro), pa sem si morala nalakirati nohte na rokah z zavezanimi očmi, pri tistih na nogah pa sem potrebovala njegovo pomoč.

Res en super, super večer. Zdaj pa hitro k receptu, tale sobota kar beži mimo in danes je čas, da po kosilu s kakšno poslastico razveselimo najbližje. Zadnjič sem pripravila borovničevo in nutellino kremo v kozarčku.  

Ko imajo v trgovini zrele banane po znižani ceni ... koliko receptov!

V lokalni trgovini sem naletela na akcijsko ceno zrelih banan, kar sem seveda izkoristila. Kljub nekoliko nižjim temperaturam v zadnjem tednu, bodo te gotovo še narasle, zato ni nič narobe, če si nekaj banan narežem na rezin in jih zmrznem za kasnejšo pripravo sadnega sladoleda. Stvar je seveda zelo preprosta: v mikserju dobro zmešaš zmrznjene banane in drugo poljubno zmrznjeno sadje (no, malce ga pustiš, da se aklimatizira, vendar daleč od tega, da bi se odtalilo). Ta-dam, domač sadni sladoled (saj veste, tisti 100 %, za katerega v sladoledarni plačamo višjo ceno). Po želji ga lahko naredimo bolj kremnega in med mešanjem v mikserju prilijemo nekaj ohlajene sladke smetane.

[caption id="attachment_2297" align="aligncenter" width="600"] banane + maline + smetana                                         banane + nutella[/caption]

Ampak danes se nisem lotila bloga zaradi recepta za sadni sladoled. Nič pa ne škodi, če sem ga delila z vami, ne? :) Naj se vrnem na banane. Nekaj sem jih res narezala in dala v skrinjo, nekaj pa sem jih pustila, da bom kasneje pripravila neko pecivo. Že dolgo nisem ničesar ustvarjala v kuhinji. Pobrskala sem po polici s kuharicami (da ne bo pomote, tam nimam zloženih žensk, ki delajo v kuhinji, temveč svoje kuharske knjige) in našla recept za bananino pito brez peke. Kot nalašč za poletje.

Izpovedi povprečne blondinke in Piškoti z arašidovim maslom

Avtorica: Nina

  Za razliko od večine mojih vrstnikov imam sama pogosto problem, da se zbujam prekmalu. Običajno sem v pogonu že okrog šestih zjutraj. No, če sem čisto iskrena se je moj urnik zadnji mesec precej spremenil, saj do zgodnjih jutranjih ur zrem v računalniški ekran in spremljam Tino. Aha, trenutno spadam med tiste strašljive ljudi, ki poslušajo pogovore popolnih neznancev in se ob tem neznansko zabavajo! Na to sicer nisem ponosna, ampak imam vsaj dober izgovor. Tolažim se z dejstvom, da če ne bi poznala Tine, šova ne bi spremljala tako podrobno in ker sem nad najdenim izgovorom navdušena in vanj  trdno verjamem, se še vedno brezskrbno predajam najmodernejši obliki zasledovanja. 

Obljuba dela dolg!

Avtorici: Nina, Tina

Danes samo na hitro, ker smo busy, busy, busy ... Ena gospodična pakira kovčke, saj nam kmalu spet pobegne na lepše, dežurni pretipkovalki recepta pa se mudi preobrazit narabutane robide v sladoled. Ampak ker so tele piškotne poslastice z dulce de leche že pred časom na Instagramu in Facebooku sprožile kar nekaj zanimanja, bi bilo res naravnost neprimerno, da vas prikrajšamo za omenjene dobrote. Zatorej, receptura. Piškotni lončki z dulce de leche in čokolado.

Glede podajanja recepta sem dobila sledeče napotke: lončki oz. posodice so narejeni iz testa za piškote s koščki čokolade. Jaz imam preizkušenega sledečega: Stehtamo 50 gramov rjavega sladkorja, potem pa zraven v posodico stresemo še kakšen vanilijev sladkor ali dva in dodamo še toliko navadnega sladkorja (ali katerega drugega), da tehtnica pokaže 100 gramov. V posodo ubijemo še eno jajce in pričnemo umešati, dokler ni zmes lepo penasta. Nato stehtamo 125 gramov moke, v lonček dodamo še en pecilni prašek in vse to skupaj presejemo k jajcu in sladkorju. Mešamo. Dodamo ščepec soli ter dolijemo še 125 gramov stopljenega masla in zopet, kdo bi si mislil, premešamo. Na koncu vmešamo še 125 gramov čokolade, narezane na manjše koščke. Maso postavimo v hladilnik ali zamrzovalnik za toliko časa, da je precej kompaktna in se bo z njo dalo oblikovati lončke.

Potem pa pridemo do zahtevnejšega dela - oblikovanje lončkov. Potrebovali bomo pekač za mini mafine. Sedaj - lahko bi se lotili postopka, ki je opisan pri tem receptu za mikro pite z marmelado, ampak ker se testo za chocolate chip cookies ponavadi ne valja, je Nina svetovala, da v pekač (ki ga obložite z mini papirčki za mafine) nadevate kar po eno žličko testa za piškote. Testo spečete na 180° slabih 10 minut oziroma dokler ne porjavi, potem pa s kuhalnico izoblikujete luknjico, v katerega nadevate dulce de leche. Druga opcija je, da testo ročno oblikujete po obliki pekača za mini mafine. Na koncu kolačke samo še prelijete s stopljeno čokolado - menda je super tista z malce večjim deležem kakavovih zrn.

Tako, upam, da ne bo potrebne preveč improvizacije. Prijetno sladkanje!

Več vadbe, več slaščic?

Avtorica: Ana

Tako kot Tina, imam tudi sama rada izzive. V bistvu je to zame nekaj novega, vsekakor se jih nisem lotila še toliko. V bistvu bi lahko rekla, da sem se počasi naučila nekatere stvari planirati. Tiste stvari, ki se jih težje lotim, ali pa se jih ne uspem držati daljše obdobje, čeprav se mi to zdi smiselno. Dejstvo, da plan poimenujem izziv, me veliko bolj motivira. V bistvu se na nek način prevaram s tem, da si rečem, da gre za izziv. Rečem si: "Si upaš?" in seveda moram na tako provokacijo odgovoriti z akcijo in si dokazati, da si upam in da lahko nekaj naredim. Plani pa, na drugi strani, nimajo tolikšne moči, so samo želje, nekaj, kar bi rada naredila, tudi če gre v resnici za popolnoma enako stvar, samo poimenovanje je drugačno. Smo kar malo hecni, ne? Poleg te 'psihološke prevare' mi dodatno motivacijo za dokončanje izziva daje dejstvo, da o izzivu povem več ljudem. Recimo na Twitterju. Tako se nisem zgolj sama sebe 'potiho' izzvala, ampak sem povedala tudi drugim, da bom to počela in to me še dodatno motivira, saj bi se rada dokazala in poleg sebi, dokazala tudi drugim, da zmorem. Hkrati pa jim pokazala, da če zmorem jaz, zmorejo tudi oni. Takšna 'javna objava' nekega izziva mi predstavlja še dodatno motivacijo, če se ga ne lotevam sama, ampak se v izziv spustim z neko skupino ljudi, ki jih je moj izziv pritegnil (ali mene njihov).

Krogličanje serijsko.

Avtorica: Tina

Zadnjič me je svakinja prosila, če lahko pripravim nekaj Jaffa kroglic, da se bodo z njimi posladkali otroci v vrtcu ob zaključku leta. Sem rekla 'seveda, ni problema', masa je itak hitro narejena, krogličanje pa odlična zaposlitev za roke, medtem ko misli letijo v nebo. No, potem pa drug dan prejmem klic, da so imeli roditeljski sestanek in so se starši prepirali o sladkarijah in o tem, kako otroci praznujejo rojstne dni in da pojejo preveč sladkorja. Ha. 

Jaz vem, od kje to izhaja. Od tule. Naj najprej razjasnim nekaj: tale Tarča je bila vsekakor nekaj najboljšega, kar se je zgodilo slovenski televizijski produkciji. In ogled bi moral biti obvezen v vseh vrtcih, šolah, pa ne za otroke, ampak starše! Po drugi strani pa ljudje (starši) v afektu po ogledu take oddaje začnejo panično mlatit naokoli in črtat vse, kar je slabega, brez nobenega premisleka in razumnega pristopa k stvari. To, da praktično noben otrok ne zna piti vode, vsi vase vlivajo le hektolitre sokov in drugih sladkanih pijač, ja, to je problem. To, da starši otroku, ki se v trgovini meče po tleh, kupijo vrečo bombonov, ki niso res čisto nič drugega, kot samo in zgolj sladkor, ja, to je tudi problem. Pa to, da se otroku, ko joka, ali ko se udari, ali ko doma trmari, ponudi čokolado, to je tudi velik problem, ki preraste v to, da povezujemo čustva s sladkorjem in se še kasneje v odraslosti v trenutkih obupa, žalosti, jeze, negotovosti, pa tudi veselja, nažiramo s sladoledom. Hello there, fellow emotional eater. 

Sama sem tudi šele v sredini srednje šole črtala vse sladke pijače in začela piti samo vodo. Dandanes jo čisto vsak dan spijem približno 3 litre. Odkar v večini sama skrbim in financiram (!!!) svojo prehrano, mi je tudi škoda namenjati dragocene € za sladkarije, ker so drage in definitivno bi morale biti še dražje. Čustveno prenajedanje pa ostaja problem.

No in tako razmišljanje je očitno doletelo tudi te nesrečne panične mame, da so otroci potem vseeno lahko uživali v kroglicah. Jaz še vedno trdim, da domače ni niti približno tako škodljivo kot industrijsko, sploh pa, če poješ nekaj z užitkom, ne redi, hehe. In pa seveda ... da so te sladke malenkosti res samo priložnostne. Rojstni dnevi, kakšna lepa nedelja in tako dalje. To je tudi cilj, ki ga jaz želim nekoč doseč. Saj bo, počasi.

Kot že rečeno - Jaffa kroglice. Zdaj sem jih delala že kar nekajkrat, postopek je res enostaven, kroglice so pa super mehke in sočne in meni so sploh super oblite v čokolado. Ker potem, ko pregrizneš ohlajeno in strjeno čokolado, te notri pričaka mehek nadev. Joj, kar lačna ratujem, ko tole pišem. Tokrat sem jih sicer samo povaljala v različnih čokoladnih koščkih in mandljih, ker bi se čokolada med otroškimi prsti najverjetneje stopila in povzročila precej ... umazanije, hehe.

Tako preprosto, da je veliko težje dejansko napisat recept, kot pa tole narest. 300 g zmletih piškotov, 150 ml pomarančnega soka, 1 vanilin sladkor, 2 veliki žlici pomarančne ali marelične marmelade (jaz sem dala pa tudi že slivovo), 2 žlici kakava in 1 rebro stopljene čokolade za kuhanje (med in naribano pomarančno lupinico pa sem jaz izpustila). Včasih dodam še malo limoninega soka, da je vse skupaj še bolj osvežilno. Vse zmešamo, damo v hladilnik za eno uro in potem .. krogljičamo. 

P.S.: Bor mašino za punce lahko najdete tudi na Facebooku.

Kolo in karamela.

Avtorica: Tina

Prejšnji teden sem se začela vozit s kolesom v službo. Dovolj sem imela tega, da mi je vsak dan nekdo trobil, me kdo izsilil, da sem skoraj povozila kolesarja, ki se je vzel od bogvekje, potem, ko me je pa še nekdo nadrl, zakaj parkiram na prostoru, ki je rezerviran za stranke (pa to sploh ni res!), sem imela pa res dovolj. In sem si rekla, da se bom začela vozit s kolesom. 

O tem, da bi kolo postalo moje primarno prevozno sredstvo, sem razmišljala že pred tremi meseci, ko sem sploh začela delati na trenutni lokaciji. Ampak časovno ne bi profitirala in potem sem razmišljala še o vročini in dežju in avto se mi je vseeno zdel boljša in bolj udobna opcija. Ampak šele sedaj, ko se vsak dan vozim s kolesom, dejansko vidim da - časovno (vsaj zjutraj) mi kolo ne vzame čisto nič več časa. Poraba bencina je odlična (torej nična) in s tem se tudi najbolj tolažim, ko se tudi s kolesom zapletem v ... nelagodne situacije.

Drugače se mi zdi, da je kultura voznikov do kolesarjev precej na nivoju. Večina ti lepo ustavi, te spusti čez prehod in tako dalje. No, zadnjič pa sem uspela naletet na eno pacientko. Žal me je ujela ravno na vrhuncu vročinskega vala, ki nas je zajel prejšnji teden in končalo se je tako, kot se je končalo - predvsem z enim kupom počenih živcev in visokim, zelo visokim srčnim utripom. Peljala sem se namreč iz faksa do službe, tam mimo DURS-a, lepo po desni strani, na kolesarski stezi, ko se omenjena gospa pripelje iz parkirišča in se postavi popolnoma ob rob ceste, zavijala je levo na precej prometno cesto, torej je jasno, da je čakala kar nekaj časa, da je imela možnost zaviti. Postavila se je seveda na celo kolesarsko in čez cel pločnik, tako da bi morala jaz zaviti močno na cesto, da bi jo obvozila. 

Gledala me je, ko sem se peljala proti njej. Potem me je gledala, kako sem se z vso hitrostjo ustavila tik ob njenem avtu, res, manjkala sta 2 cm, pa bi se je dotaknila. Gledala me je, kako sem ji z roko nakazala, če se lahko umakne pol metra vzvratno, da zapeljem mimo. Potem me je gledala, kako sem z desnico pokazala sredinec. Gledala me je tudi, ko sem se ji s kolesom zapeljala pred avto in tam stala nekaj časa. Medtem sem sama gledala naokoli in si mislila, da je očitno še najboljši način brez stresa, če se na delo kar teleportiram. Upam, da me je gledala v ustnice tudi takrat, ko sem ji zaklicala, da je "krava zabita" in potem sem šla. 

Hja, zadnjič je naš najljubši Dolenjec ugotovil, da se z mano ni za hecat kadar a) sem hudo lačna, b) [cenzura] in c) mi je zelo vroče.

Več sreče prihodnjič.

Včeraj smo bili na praznovanju rojstnega dne in spekla sem sledečo torto, ki je v resnici sploh nisem pekla. Čokoladno-bananina torta s karamelnim prelivom.

V prvi polovici tega leta sem spekla toliko tort s biskvitom, da se mi v zadnjih časih le-tega nikakor ne da spet uporabljati. Zato se raje zatečem k drugim alternativam - tokrat je bila to piškotna podlaga. Uporabila sem 250 gramov piškotov, ki jih zmeljemo, da nastanejo fine drobtine, in 125 gramov masla, ki ga stopimo in z njim prelijemo piškote. Potem vse skupaj dobro premešamo in razporedimo po pekaču premera 26 cm ter fino potlačimo. Postavimo v hladilnik.

Recept za kremo sem našla pri Ani. Prilagodila sem le količine. Za prvo plast čokolade sem uporabila 400 ml sladke smetane, ki sem jo stepla. Potem sem ji dodala 250 gramov maskarpone sira in vse skupaj še malo stepla. Na koncu sem vmešala še 250 gramov stopljene čokolade - ne sme biti prevroča, čisto hladna pa tudi ne, saj se drugače ne vmeša lepo v smetano. Mlačna bo ravno pravšnja. Vse dobro premešamo in vlijemo na piškotno podlago. In veselo v hladilnik.

Druga plast kreme je bananina krema. Spet sem stepla 400 ml sladke smetane, ji dodala 300 gramov bananinega jogurta, v mikserju pa zmiksala 2 banani, ki sem jima dodala eno vrečko želatine v prahu (prej jo seveda namočimo v vodo, da nabrekne) in pol zavitka instant želatine iz Hoferja. Dodala sem tudi en pljunek limoninega soka. Banane dobro zmiksamo, potem pa kar hitro z njimi v smetano in jogurt, saj se zmes res ekstremno hitro prične trditi. Vse dobro premešamo in prelijemo na čokoladno plast. Poravnamo in pustimo v hladilniku čez noč. 

K banani paše karamela, zato sem čisto po občutku stopila nekaj sladkorja, količine vam ne znam povedati. Ko se nastala karamela, sem ji dodala 1 dl vroče sladke smetane, da je nastala karamelna omaka. Ko se je malo ohladila, sem z njo prelila torto, ampak ta omaka se ne strdi popolnoma, nastane pa precej gosta. V bistvu je še kar dobro izpadlo vse skupaj.

Dekorirala sem z lešniki, oblitimi s čokolado in s karamelnim gnezdom. Po napotke, kako ga ustvariti, se obrnite na tale čudovit blog.

Zdaj pa letim v službo ... še vedno s kolesom.

Po stotih letih ...

Avtorica: Tina

... (beri: izpitnem obdobju), se je končno spet pojavila koncentracija treh dni, ki jih bom preživela ob socializiranju z drugimi homo sapiensi. To, jasno, pomeni tudi to, da končno spet lahko kaj spečem, hkrati pa samo upam, da se gostje tudi sami niso podali v razne sladkorno-abstinenčne izzive. To bi bila tragika. 

No, ker se mi v tem momentu počasi res že mudi na prvo socializiranje, naj postrežem samo z receptom za torto. Skuta in breskve. 

Biskvit: kot ponavadi: 6 jajc in 250 gramov kristalnega sladkorja, stepamo vsaj 10 minut, da zmes dodobra naraste. Temu se sicer reče "topla priprava biskvita", v originalu bi se to moralo sicer stepati nad vodno kopeljo, ampak z zmogljivim mešalcem je rezultat enak tudi brez toplotne obdelave. (Hladna priprava pa je tista, ko ločimo rumenjake in beljake.) Potem previdno vmešamo 250 gramov presejane moke. Brez kemije, pecilnih praškov, masla - osnovni recept za univerzalni biskvit. Pečemo 40 minut na 180°C, pustimo, da se še par minut ohlaja v pečici, nato ohladimo.

Krema: skuhala sem en vanilijev puding po navodilih na vrečki - pol litra mleka, en vanilijev puding, 3 žlice sladkorja. Skuhamo, med ohlajanjem mešamo. Potem stepemo še 200 ml sladke smetane. V posodo nato damo 500 gramov rikote ali pasirane skute, ji dodamo vanilijev puding, stepeno smetano, en zavitek želatine (jaz sem uporabila Hoferjevo), vse dobro premešamo, sladkamo po okusu (natančne količine nimam, mogoče sem dodala kakšnih 5 žlic?, ugibam.).

Potem se lotimo sestavljanja torte: pečen ohlajen biskvit prerežemo na tri plasti - eno prihranimo za kdaj drugič, tokrat bomo potrebovali samo dve. Prvo plast položimo na krožnik, jo vpnemo v obroč in nasočimo s sokom, v katerem so bile breskve. Kompot malce razredčimo s toplo vodo in mu dodamo rum. Potrebujemo torej najmanj eno konzervo breskev. Zakaj najmanj eno - jaz sem uporabila eno in pol, da je torta res bogata s sadjem, pa še za dekoracijo sem jih uporabila. Na prvo plast biskvita potresemo na koščke narezane breskve, prelijemo s polovico kreme. Nato vse skupaj ponovimo še s drugo plastjo. Biskvit - nasočimo - breskve - krema. Lepo jo poravnamo, saj bo to naš vrh torte. Ohlajamo čez noč.

Dekoracija je pa samo še stvar okusa. Jaz sem celo torto obmazala z marelično marmelado, po obodu sem jo obdala z mletimi piškoti, na vrhu porisala s čokolado in obložila s sadjem. Lahko jo obmažete tudi s smetano, dodate mandlje, ki gredo super zraven, potresete s kakšnimi drugimi oreški, možnosti je neskončno. 

Tampararampampam ... Slaščičarka!

Avtorica: Tina

Zadnja dva dneva sem se potila v šolskih slaščičarskih delavnicah, živčna in nervozna sem se zbujala še pred budilko, preventivno od doma odhajala veliko pred načrtovanim odhodom ... vse samo zato, da se lahko sedaj pohvalim, da sem (končno) opravila zaključni izpit za slaščičarko! Sicer sem hotela iti že lani, pa mi ni uspelo opraviti vseh nečloveških 540 ur zunanje prakse v enem poletju. Zatorej sem jo lepo počasi in z užitkom opravila še letos in tako sedaj končno zaključila z mojim izobraževanjem.

Izpit je torej potekal dva dni, morala pa sem pripraviti štiri izdelke. Sploh ne vem, zakaj me je zadeva tako zelo utrudila, saj peke ni bilo tako ogromno. Bolj je bil kriv ta psihični pritisk, ali mi bo uspelo pravočasno in najbolje možno. Na koncu se je vse dobro izšlo.

Da pa me ne bodo samo besede, kot vedno, slikovni dokazi:

Indijančki

Sadna torta

Kokosovi poljubčki

Dekorativna torta - okus Schwarzwaldska

Kovčki, pogledi in malce improvizacije

Avtorica: Tina

Preživljam še mojih zadnjih 24 ur v Sevilli. Jutri take čas bom že čakala na vstop na letalo v Barceloni. Na tleh moje sobe je že skoraj popolnoma napolnjena potovalka, na postelji počivajo samo še oblačila, ki jih potrebujem danes/jutri. Kar težko verjamem. Pred slabimi petimi meseci sem prišla v razgreto Sevillo, s toliko najrazličnejših misli in občutkov v glavi, in danes odhajam. Ko človek zapušča mesto in ljudi, je kar naenkrat vse lepše, vse ima nek svoj čar, odnosi s cimri so popolni in ... kako hecno, za krajši moment si želiš, da mogoče sploh ne bi šel domov. Ampak moje srce je še vedno v Ljubljani. V tisti Ljubljani, v kateri me vsako jutro zbudi sonce, ki se sramežljivo prikaže izza gozda. V tisti Ljubljani, kjer je vsega ravno dovolj in ne preveč. V tisti Ljubljani, ki je moj dom in je ne zamenjam za nič na svetu.

Obstajajo ljudje, ki si želijo potovati, živeti po celem svetu. Takšna je moja cimra Clara, ki živi malo v Parizu, pa se potem vrne v Nemčijo, pa gre v ZDA, pa v Španijo. In potem sem tukaj jaz, ki uživam doma. Rada sem nekje, ker imam ustaljeno rutino in red v življenju. Zakaj sem potem sploh šla za pol leta na izmenjavo? Mogoče zato, da sedaj še bolj vem, kako rada imam svoj dom? Ne vem, kakšne posledice (predvsem dobre) bo Sevilla pustila na meni. Vsekakor bo to pokazal čas.

Ta teden smo se s cimri veliko družili. Vsak večer smo skupaj jedli večerjo, za danes pa imamo v načrtu poslovilno večerjo. Vsak bo pripravil nekaj malega za jest in jaz sem se seveda ponudila za sladki program. Ker pa imam danes še kar nekaj obveznosti - posloviti se moram od moje španske družine in od nemških prijateljic - sem sladico pripravila že včeraj. No, slaba novica je ta, da smo jo zmazali že včeraj. Dobra novica je ta, da se je za današnji posladek javila tudi Francozinja, tako da bomo vseeno po večerji uživali še v malce sladkih dobrotah.

Seveda je tale sladica plod improvizacije, ampak sedaj razmišljam, katere sestavine sem uporabila, in mislim, da bi jo lahko poimenovala kar Španski kozarček (jogurtova krema z marmelado in piškoti v kozarcu).

Sestavine (za 7 porcij, pa še malo vmes za v usta)

• 200 gramov piškotov
• 300 gramov marmelade z okusom gozdnih sadežev
• pol limone
• pol litra sladke smetane
• 750 mL jogurta (ne tekoči!)
• tri žlice sladkorja v prahu
• eno rebro čokolade

Priprava

Piškote (lahko so navadni albert keksi, lahko so polnozrnati, po želji) damo v plastično vrečko in jih zdrobimo s pomočjo valjarja, lahko pa jih damo v multipraktik in jih zmeljemo, tako da dobimo mešanico fino mletih piškotov, vmes pa je lahko še kakšen večji košček.

Potem pripravimo marmelado. Iz kozarca jo damo v posodo in jo malce segrejemo ter premešamo, tako da je bolj tekoča. Dodamo ji tudi malce limoninega soka.

Stepemo pol litra sladke smetane (jaz sem jo včeraj stepla na roke!, zelo zanimiva izkušnja, priporočam vsem). Med stepanjem dodamo 3 žlice sladkorja v prahu in preostali limonin sok polovice limone. Smetano stepamo toliko časa, da je dovolj trdna, a ne preveč. Nato vanjo vmešamo še jogurt, lahko z mešalnikom ali pa na roke.

V kozarce (moji so bili prostornine 2 dcl) potem poljubno zložimo - plast piškotov, nato marmelada, nato krema. Ponovimo dvakrat ali večkrat, po želji.

Po vrhu potresemo še s sesekljano čokolado in uživamo.

Makovi rogljički z belo čokolado

Avtorica: Tina

 

Sestavine

• 170 g moke
• za noževo konico pecilnega praška
• 85 g sladkorja v prahu
• 1 zavitek vanilin sladkorja
• 2 rumenjaka
• 140 g na koščke narezane margarine
• 70 g mletega maka

Priprava

V posodo presejemo moko in pecilni prašek. Dodamo ostale sestavine in z mešalnikom (z metlicami) najprej pri najmanjši, nato pa pri največji hitrosti zmešajmo gladko testo. Teslo lahko umesimo tudi na roke. Na pomokani delovni površini ga še enkrat pregnetemo, nato pa postavimo v hladilnik. Testo razdelimo na 4 enake dele, iz njih oblikujemo za prst debele svaljke in jih narežemo na enakomerne dele. Iz njih oblikujemo rogljičke in jih polagamo na pekač, ki smo ga obložili s papirjem za peko. Pečemo slabih deset minut na 180°C.

V mikrovalovki stopimo 100 gramov bele čokolade in ji dodamo pol žlice olja ter vse skupaj zmešamo v gladko zmes. Rogljičke pomakamo v čokolado in jih zlagamo na rešetko, da se čokolada strdi.