Testenine: Ajdove krpice

Huh, prejšnja nedelja je bila ultra delovna. Z Beti sva se do komolcev zakopali v moko, strojček za izdelavo testenin pa je ob koncu dneva že pošteno škripal. Do testenin imam sama precej hecen odnos - domače so veliiiiiiko boljše kot kupljene, ampak ko je lakota huda in je treba nekaj hitro skuhati, mi niti na pamet ne pride, da bi se izdelave lotila sama. Tako kot marsikateri problem v mojem življenju, bi tudi tokrat to zagato rešilo malce vnaprejšnjega planiranja. Nekoč, ko bom kuhala za koga več, kot samo zase, bom vsak dan imela določeno glavno sestavino - riž, testenine, krompir, meso, ribe ... Si mislim, da je življenje tako enostavnejše. No, bomo videli. In zatavala sem. Bila sem pri testeninah. 

Priznam, da se jih sama še nikoli nisem lotila tako konkretno, kot sedaj. No, enkrat sem naredila zeljne krpice po receptu Novakovih, to pa je bilo to. Prav vesela sem za tale tematski sklop, da je babičina mašina za testenine končno prišla v uporabo. In precej prepričana sem, da bodo sedaj večkrat na jedilniku. Sploh, ker je priprava testa v multipraktiku ("na nož") sila enostavna, testo pa lahko v hladilniku počaka tudi na drug dan. To, da naredimo krpice, pa je pred nedeljskih kosilom približno tako časovno potratno, kot lupljenje krompirja. Pa pojdimo.

Mafin kruhki

napisano v ponedeljek zjutraj

Mafin kruhek je čisto navadno testo za kruh, natlačeno v modelčke za mafine. Enkrat poleti sem pridno mesila, da bi jih jeseni odmrznjene lahko pridno mlatila za malico. Končali so v mojem želodcu, se preden so se zares ohladili, česar pa za današnjo jutranjo kavo ne morem trditi. S popečenim jezikom in nemirnim želodcem se poskušam koncentrirati na zapis, misli pa se podijo nekje med potni list-dežnik-polnilci-dežnik relacijo. Čez 12 ur bom izgubljeno stala na letališču v drugem koncu Evrope in iskala javni prevoz do Londona.

*vstavi krik navdušenja, ki se sčasoma prelevi v krik histerije* Samo redkim (pha) je znano moje katastrofalno prenašanje potovalnega stresa .....

Krof, ki to ni

Ko nas je Mercator razveselil s pustno novico in izzivom zdravih krofov sem se ... prestrašeno zvila v dve gubi. Priznam, na trenutke iz dna srca preziram vse tisto, kar se dandanes prodaja kot zdravo, še bolj pa me jezi človeška pamet, ko bi povsem enostavno lahko marsikateri problem rešili s preprosto zmernostjo, pa se raje zatekamo v take ekstreme, da hudo bolita in srce in denarnica. Ob telih naših zdravih krofih sem se nevšečnostim enostavno izognila tako, da sem na tlako povabila Ano in Sanjo, potem pa sta packali in se matrali, jaz pa sem lepo tiho pomivala posodo in si mislila svoje. In ob vsakem poizkušanju zmajevala z glavo in mrmrala: "To niso krofi." Pa saj smo se dekleta imela čisto fino, lepo smo se podružile, klepetale na dolgo in široko, jaz pa mislim, da bom do nadaljnjega zaključila s takšnimi in drugačnimi "zdravimi" različicami klasik - raje pojem samo enega. Eden je zdrav, nihče me ne bo prepričal v nasprotno. Tako, Tina se poslavljam, v branje vam prepuščam Anine pisarije.

Ko kuham s Tino/pri Tini sem iz neznanega razloga vedno živčna. Ne zaupam toliko v svoje kuharske sposobnosti in ves čas mislim, da bom nekaj naredila narobe. In neizbežno se to tudi zgodi, prav zaradi tega, ker me je strah. Sicer nič nerešljivega, sploh tokrat ni bilo skoraj nobenih zapletov, vseeno pa sploh nismo bile navdušene nad nalogo in smo 'zdrave krofe' že pred začetkom obsodile na propad. Sama sem bila najbrž še najbolj avanturistična in sem si želela nekega rezultata, tako da sem se lotila dela.

Zarečenega kruha (brez gnetenja) se največ poje (z zaseko in zelišči)

Danes vam predajam še druga dva recepta za kruh. Prvi je najenostavnejši kruh vseh časov, ki je tako brezvezen recept, da se ga dolgo sploh nisem lotila, ker se mi je zdel larifari. Ker, kaj točno naj bi dobrega prišlo iz recepta 'vse nameči skupaj, zmešaj, pusti dolgo časa, potem pa speči'?

Društvo anonimnih mehovčkov

 

Meh. Saj se trudim biti pozitivna in ne razmišljati o stvareh, ki me tarejo, predvsem zato, ker so tako zelo banalne, da me je sram že samo, ko o njih razmišljam, ampak nekako se vedno znova vrnejo nazaj in me ulovijo med čakanjem avtobusa, brisanjem ploščic pod tušem do suhega, čakanjem, da se Pesjanka na travniku pokaka in tako dalje. Mislim, da sem v zadnjih petih, šestih letih, ko je bila ponovoletna motivacija moja zvesta spremljevalka, izčrpala svoje zaloge le-te ... motivacije torej. Presedam se iz enega stola na drugega in samo sanjam o dneh, ko je bila rutina moja najboljša prijateljica, tesno za petami pa ji je sledila disciplina.

Ma kaki kaki, raje bi kakijevo pito.

Ko sem bila majhna, je pred hišo od none in nonota stal poleg mandlje tudi kaki (ki je kasneje moral proč, ker sta bili drevesi preveliki in ni bilo dovolj prostora za obe). Tako smo imeli vsako zimo na zalogi kar nekaj kakijev. Tistih mehkih, seveda. Kakije sem vedno rada jedla, sploh, ker sem lahko packala, ko sem z žličko v njegovi notranjosti iskala še kaj mehkega mesa kakija. Velikokrat se je zgodilo tudi, da sem se kakija lotila, ko še ni bil dovolj zrel. Saj poznate tisti občutek, ko vam usta potegne skupaj, ne? Vseeno imam kakije še vedno rada, čeprav jih danes pustim, da so res čisto mehki, preden zagrizem v kakšnega. Tako da je jasno, da mi tisti trdi kakiji niso najbolj jasni in ne vem točno, kako do njih pristopati. Kdaj naj vanj ugriznem, ne da bi se pri tem skremžila zaradi nezrelosti?

Kakorkoli, danes nisem imela takšnih težav. Doma sem imela namreč 5 čisto zrelih, mehkih kakijev in sem se odločila, da poskusim narediti iz njih pito. Torej, malo bolj zdrava kakijeva pita:

Ma kaki kaki, raje bi kakijevo pito.

Avtorica: Ana

Ko sem bila majhna, je pred hišo od none in nonota stal poleg mandlje tudi kaki (ki je kasneje moral proč, ker sta bili drevesi preveliki in ni bilo dovolj prostora za obe). Tako smo imeli vsako zimo na zalogi kar nekaj kakijev. Tistih mehkih, seveda. Kakije sem vedno rada jedla, sploh, ker sem lahko packala, ko sem z žličko v njegovi notranjosti iskala še kaj mehkega mesa kakija. Velikokrat se je zgodilo tudi, da sem se kakija lotila, ko še ni bil dovolj zrel. Saj poznate tisti občutek, ko vam usta potegne skupaj, ne? Vseeno imam kakije še vedno rada, čeprav jih danes pustim, da so res čisto mehki, preden zagrizem v kakšnega. Tako da je jasno, da mi tisti trdi kakiji niso najbolj jasni in ne vem točno, kako do njih pristopati. Kdaj naj vanj ugriznem, ne da bi se pri tem skremžila zaradi nezrelosti?

Kakorkoli, danes nisem imela takšnih težav. Doma sem imela namreč 5 čisto zrelih, mehkih kakijev in sem se odločila, da poskusim narediti iz njih pito. Torej, malo bolj zdrava kakijeva pita:

Zajtrk, najpomembnejši obrok v dnevu

Odkar pomnim, sem jedla zajtrk. Kljub temu, da sta ga moja starša redno ignorirala (mama ga še vedno, kljub prigovarjanju), sem se sama kot otrok rada zjutraj posladkala. Nisem vedela, kaj je slovenski zajtrk in sem šele pred kakšnim tednom ugotovila, da je kruh z maslom in medom, jabolko in kozarec mleka tradicionalen slovenski zajtrk. Pojma nisem imela. Kot otrok sem za zajtrk jedla 'merendine', ali male malice, če direktno prevajam. V bistvu gre za kupljene in zapakirane 'tortice', roladice in različne druge biskvite, ki so bili pri meni navadno polnjene z mlečno kremo in oblite s čokolado. To so bili moji otroški zajtrki. Zelo zdravo, ha? No, na neki točki sem jedla tudi kosmiče, ampak so bili tudi ti precej sladki in mislim, da nič kaj bolj zdravi. Ampak bolje nekaj, kot nič do 11.00, ne?

Tudi danes ohranjam dobro navado zajtrkovanja zjutraj. Večinoma so moji zajtrki bolj zdravi, kot so bili nekoč. Se pa tudi kakšen dan zgodi, da vase spravim kup sladkorja. Včasih je tako enostavno lažje. Naj se vrnem k slovenskemu zajtrku, ki je bil naš naslednji #kuhaM izziv. Jaz sem si ga zakomplicirala in najbrž sem ga naredila malo manj zdravega, kot je v osnovni različici. Sem se pa zato poigrala s sestavinami in dobila ocvrte/pečene jabolčne krhlje v kruhovi škorjici.

Zajtrk, najpomembnejši obrok v dnevu

Avtorica: Ana

Odkar pomnim, sem jedla zajtrk. Kljub temu, da sta ga moja starša redno ignorirala (mama ga še vedno, kljub prigovarjanju), sem se sama kot otrok rada zjutraj posladkala. Nisem vedela, kaj je slovenski zajtrk in sem šele pred kakšnim tednom ugotovila, da je kruh z maslom in medom, jabolko in kozarec mleka tradicionalen slovenski zajtrk. Pojma nisem imela. Kot otrok sem za zajtrk jedla 'merendine', ali male malice, če direktno prevajam. V bistvu gre za kupljene in zapakirane 'tortice', roladice in različne druge biskvite, ki so bili pri meni navadno polnjene z mlečno kremo in oblite s čokolado. To so bili moji otroški zajtrki. Zelo zdravo, ha? No, na neki točki sem jedla tudi kosmiče, ampak so bili tudi ti precej sladki in mislim, da nič kaj bolj zdravi. Ampak bolje nekaj, kot nič do 11.00, ne?

Tudi danes ohranjam dobro navado zajtrkovanja zjutraj. Večinoma so moji zajtrki bolj zdravi, kot so bili nekoč. Se pa tudi kakšen dan zgodi, da vase spravim kup sladkorja. Včasih je tako enostavno lažje. Naj se vrnem k slovenskemu zajtrku, ki je bil naš naslednji #kuhaM izziv. Jaz sem si ga zakomplicirala in najbrž sem ga naredila malo manj zdravega, kot je v osnovni različici. Sem se pa zato poigrala s sestavinami in dobila ocvrte/pečene jabolčne krhlje v kruhovi škorjici.