Lidlova SLADOLEDoteka: sladoledna gostija

Kot že veste, nas je Lidl povabil k sodelovanju v Lidlovi SLADOLEDoteki, kjer smo sodelovale kot žirija in pomoč pri ocenjevanju sladolednih kombinacij, ki ste jih prispevali vi, kupci in obiskovalci Lidlove Facebook strani. Naloga izbora najboljših kombinacij je bila težka in med vsemi predlogi (bilo jih je skoraj 15.000!) smo se s težavo odločili za 30 kombinacij. Za dodaten izbor pa ste nam stopili na pomoč ponovno vi in izbor skrčili na 5 finalistov. Bormašince smo kot del komisije nato odšle v Ajdovščina, v podjetje Incom, kjer smo se žrtvovale in za vas preizkusile 9 različnih okusov sladoledov, od vsakega po dve možnosti ...

[caption id="attachment_4133" align="aligncenter" width="600"] Kombinacije: #1: navaden kornet + grški jogurt + gozdni sadeži + preliv iz gozdnih sadežev + mandlji, #2: veliki karo kornet + gozdni sadeži + vanilija + preliv črni ribez + hrustljave žitne kroglice, #3: navaden kornet + limona + pomaranča + preliv limeta + maringe, #4: čoko kornet + bela čokolada + toffee karamel + preliv mlečna čokolada + karamelni koščki, #5: čoko kornet + kokos + mlačna čokolada + preliv mlačna čokolada + mandlji[/caption]

Ocenjevanje je bilo izjemno zanimivo, da ne rečem okusno. In lotili smo se ga skrajno resno.

Sladoledni korent z navdihom

Huh, zadnjih 14 dni smo tako intenzivno čivkale in po drugih družbenih omrežjih razglašale in pozivale, da brž na Sladoledoteko ustvarit svojo najboljšo kombinacijo sladoleda, da smo povsem pozabile napisat še tule gor, kaj se sploh dogaja! No, akcija izbiranja Lidlovega najbolj navdihujočega sladolednega korneta še zdaleč ni zaključena! V resnici se je komaj dobro začela. 

Ste vedeli, da imamo v Ajdovščini največjo tovarno sladoledov v Sloveniji? Mhm, to ni nihče drug kot podjetje Incom, ki je proizvajalec sladoledov blagovne znamke Leone, tesno pa so z Lidlom prepleteni ne samo v aktualnem projektu Sladoledoteke, temveč tudi pri prozvodnji sladoledov blagovne znamke Deluxe. 

Saj se še spomnite lanskoletne Jogurteke, kaj ne? Izkazalo se je, da Slovenci naravnost uživamo v ustvarjanju svojih okusov in kombinacij. Lani je pri ustvarjanju okusov jogurta sodelovalo več kot 3000 uporabnikov. Koliko vas je letos ustvarilo svoj kornet, vam ne znam povedati, lahko pa vam izdam, da je bilo ustvarjenih okusov sladoledov zelo veliko. Toliko, da jih v enem življenju ne bi mogla vseh preizkusiti. Številka v resnici sploh ni presenetljiva - sladoledoteka je ponujala več kot miljon kombinacij okusov - 3 različne vaflje, 31 okusov sladoleda, 22 različnih prelivov ter 16 posipov. Če to niso sladoledna nebesa, potem pa res ne vem.

No pa saj ne vem, zakaj sem sploh presenečena. Lidl je moj najljubši trgovec. Pa ne samo, da nas redno razvaja s takšnimi in drugačnimi projekti, ki bogatijo sicer že tako široko ponudbo izdelkov lastnih blagovnih znamk - v Sloveniji imajo trenutno 49 trgovin in zaposlujejo 1300 ljudi! Čedalje bolj se mi dozdeva, da njihov slogan "Preprosto več za vas" ni samo marketinški slogan, ampak dejansko vodilo, ki odraža njihov odnos do strank in trud po dodatni ponudbi, ki obogati primarno dejavnost.

Malce sem zašla, ampak preprosto ne morem skriti navdušenja nad tem, kaj vse še sledi! S takim fajn projektom, ki nam zaposli možgančke in pocedi sline, bo poletje en dva tri pred vrati. Z njim pa Sladoledni kornet z navdihom v Lidlovih zamrzovalnikih.

Filmi pod zvezdami z okusom po meti

Kino pod zvezdami. Že par let se poleti z veseljem odpravim v ta ali oni kino na odprtem. Vsako leto odkrijem kakšnega novega v kakšnem drugem kraju v Sloveniji. Najbližji in največji mi je seveda tisti na Ljubljanskem gradu. Všeč mi je, ker vrtijo tako premiere nekaterih bolj popularnih filmov, manj holivudske filme in par filmov, ki si jih ljudje niso uspeli ogledati v kinu čez leto. Lani sem odkrila brezplačni kino na odprtem v organizaciji lokalnega mestnega kina v Domžalah v Češminovem parku, kjer smo si z družbo brezplačno ogledali film, ki se je takrat sicer vrtel v kinematografih. Med drsanjem po časovnici na družabnih medijih pa sem letos zasledila še Filme na Vovkovem trgu v organizaciji Layerjeve hiše v Kranju. V Ljubljani se avgusta tudi na Kongresnem trgu nekaj dogaja, filmsko, mislim. Prepričana sem, da tudi drugje po Sloveniji organizirajo podobne oglede bolj ali manj popularnih filmov.

Nesreča je, da grem navadno v času poteka teh projekcij na dopust. No, vsaj del časa. Že tako gre čas, iz neznanih razlogov, čudno mimo in včasih pozabim ali se dogovorim za kaj drugega, v glavnem, izgovorov se tudi kar nekaj najde in na koncu si ne uspem privoščiti toliko filmskih večerov, kolikor bi si na začetku zaželela. Mogoče naslednje leto. ;) Kakorkoli, včeraj sem si ogledala prvi film pod zvezdami letos, Meggie-jin načrt. Po opisu iz imdb-ja je to film o ženski, ki si želi otroka, vendar ni najboljša v vztrajanju v ljubezenskih zvezah, zato se odloči za umetno oploditev. Nakar spozna poročenega moškega ... Ko sem se odpravljala na grad, sem si mislila, da bo to težek film, drama, s kopico muk in težav, s katerimi se bodo spopadali glavni liki. Večer se je obrnil čisto drugače. Film me je nasmejal, na nekoliko lahkotnejši način in iz nekega drugega zornega kot je obravnaval življenjsko situacijo, v kateri so se znašli glavni liki ... v glavnem, prav poletno simpatičen.

Vsekakor je k poletnemu, sproščenemu in dobremu vzdušju prispevalo tudi dejstvo, da sem pred odhodom na grad, doma pojedla košček sveže delno zmrznjene metine pite. Domače. Da si jo lahko pripravite tudi vi, delim z vami recept.

Nosečnost za telebane, šestič: gnezdenje.

Gnezditveni sindrom.

Menda se dogaja, da nosečnice v zadnjem tromesečju neprestano samo čistijo, perejo, likajo, ali kako drugače pripravljajo vse potrebne pripomočke za prihod otroka. Nekateri viri navajajo, da se to lahko zgodi šele par dni ali par ur (!!!) pred porodom, spet druge o gnezdenju začnejo razpredati že kmalu po tem, ko se na polulani palčki pojavita dve črtici ali plusek. 

No, jaz še kar čakam. Priznam, da lahko povsem mirno presedim celo dopoldne na kavču in prav nič me ne motijo pasje dlake na preprogi, umazana skodelica čaja od pred-pred-pred-včerajšnjim ter dejstvo, da skozi okno ne vidim tako bistre slike, kot bi jo lahko, če bi bila okna očiščena. V resnici se moram popraviti - vse našteto me že moti, ampak absolutno ne do take mere, da bi dejansko vstala in celo dopoldne obsesivno čistila. No, spodobi se, da na tej točki priznam (prav nič s težkim srcem), da res nisem najbolj redoljubna in disciplinirana oseba, ko pridemo do gospodinjskih opravil. Dobro, ni ravno tako hudo, da bi mi nekega dne zmanjkalo čistih spodnjih hlačk ali pa da ne bi bilo v omari čistega kozarca. Načeloma je mansarda v čisto okej stanju, mene bolj jezi to, da ne morem vzpostaviti takega nivoja discipline, kot sem ga imela na izmenjavi v Španiji. Res je, da se nas je tam ponavadi v kuhinji gnetlo pet hkrati in da drugače, kot da posodo, v kateri si kuhal, pomiješ, še preden sploh poješ, res ni šlo. Doma pa imam absolutno preveč posode, pa pomivalni stroj in potem se mi to nabira in nikakor ne pridem s posodo na zeleno vejo. Ko pomijem tisto od zajtrka, je že umazana nova od kosila. Vsekakor pa se lahko pohvalim s tem, da po tuširanju vedno do suhega pobrišem celotno tuš kabino (beri: ploščice in steklo), prav tako po vsakem umivanju rok/zob pobrišem tudi umivalnik. Ha!

Okej, pustimo moje običajne navade glede čiščenja ob strani. Gnezdenje. Recimo, da ga lahko razdelimo na dva dela: prvi del obsega priprave oz. nakupovanje vsega potrebnega, drugi del zajema že prej omenjeno obsesivno čiščenje. S prvim delom nimam težav - v resnici imam že kar precej stvari pripravljenih, manjka mi samo še kakšna malenkost, ki pa spet ni tako zelo tragična. Plenice imam, bombažne vložke za čiščo tudi, oblačila za otroka, v glavnem, načeloma vse štima. Na obsesivno čiščenje pa še čakam. Fino bi bilo res še enkrat počistiti okna, pa pospraviti tam en vogal v kuhinji, kamor zadnje leto kar nalagam in nalagam vse tisto, za kar ne vem, kam spada, pa še par malenkosti bi bilo fino pospraviti in posortirati, ker si predstavljam, da bo potem še večji kaos.

Ampak moja najtrdnejša teorija do sedaj o tem gnezdenju pa je ta, da je to v resnici en velik nateg. Placebo. Da se bom morala kar sama zmotivirati in vse postoriti, da v resnici ne obstaja neka čudežna nevidna sila, ki me bo spravila v stanje obsedenega čiščenja. Bom poročala. 

Sicer pa je danes na sporedu sladkanje s karamelnim sladoledom.

Kakšnega okusa je rabarbara?

Mislim, da je sladoled eno izmed redkih živil oziroma končnih produktov, ki se jih, ob večji potrošnji, cenovno absolutno ne splača proizvajati doma. Dejstvo je, da se litrska banjica kremastega božanstva v najcenejših diskontih dobi že za dober euro. V domači proizvodnji toliko stane cca. 3 dl sladke smetane, kje so potem še jajca, sadje oz. druge arome in okusi. Pa še domač sladoled je trši, ni tako kremast. Je pa, seveda, ravno zaradi tega, brez E-jev. Končni rezultat je razmeroma "čisto" živilo, za katerega točno vemo, kaj vse vsebuje. Pretuhtajte sami, kaj se vam najbolj splača. Meni bi ob naši potrošnji sladoleda, za izdelavo vseh potrebnih količin, že zdavnaj pregorel Delimanov strojček. Tako se s sladoledom in okusi poigram samo takrat, kadar gre za nekaj posebnega. Nekaj takega, kot je, na primer, sladoled z okusom rabarbare. 

Sladoled, ampak ne čisto sladoled: semifreddo.

Z dragim in prijatelji smo bili na morju in ker smo šli na izlet v sosednje mesto za čez dan, smo se na kosilu ustavili v lokalni restavraciji. Med pregledovanjem menija, smo kakopak pregledali tudi ponudbo sladic. Med njimi se je znašel semifreddo, za katerega ostali niso vedeli, kaj je. Po pravici povedano, jim nisem znala najbolje razložiti. Slišala sem že za to ime, tudi jedla sem ga že, ampak ga nisem ga znala razumljivo opisati. Poleg tega nisem bila zares prepričana, da se ne motim. Semifreddo, delno leden. Gre za sladoled, ampak ni čisto sladoled, je tak bolj puhast, manj leden. V bistvu je malo bolj 'topel' od sladoleda, tudi če ga hranijo v zamrzovalni skrinji. Ampak je sladoled. Dobiš ga v sladoledarni. Hm ... Ni jim bilo jasno in niso vrtali dalje, jaz pa tudi nisem znala razložiti kaj več, ker nisem vedela, kako se ga pripravi.

Bila sem na dopustu, brez interneta, tako da sem na semifreddo za nekaj časa pozabila. Potem so prišli ledeni tedni in ker se je Tina veliko prej kot jaz angažirala v iskanju ledenih sladic, ki bi jih lahko pripravile, nam je poslala povezavo do recepta za Nutellin semifreddo. 'U, to bom pa naredila,' sem si rekla in začela raziskovati svet semifredda. Nisem hotela narediti Nutellinega, saj sem vedela, da je Tina že pripravila sladoled enakega okusa. Nič ne rečem, Nutelle ni nikoli dovolj, ampak zavoljo raznolikosti, in ker mi je ostalo kar nekaj karamele od cimetovega sladoleda, sem začela razmišljati, kaj lahko pripravim s preostankom te slastne zmesi. Po naključju sem nekaj dni pred tem kupila zalogo arašidov, ker sem si zaželela arašidove sladice. Rešitev je bila na dlani, pripravila bom semifreddo z okusom snickersa.

Sladoled, ampak ne čisto sladoled: semifreddo.

Avtorica: Ana

Z dragim in prijatelji smo bili na morju in ker smo šli na izlet v sosednje mesto za čez dan, smo se na kosilu ustavili v lokalni restavraciji. Med pregledovanjem menija, smo kakopak pregledali tudi ponudbo sladic. Med njimi se je znašel semifreddo, za katerega ostali niso vedeli, kaj je. Po pravici povedano, jim nisem znala najbolje razložiti. Slišala sem že za to ime, tudi jedla sem ga že, ampak ga nisem ga znala razumljivo opisati. Poleg tega nisem bila zares prepričana, da se ne motim. Semifreddo, delno leden. Gre za sladoled, ampak ni čisto sladoled, je tak bolj puhast, manj leden. V bistvu je malo bolj 'topel' od sladoleda, tudi če ga hranijo v zamrzovalni skrinji. Ampak je sladoled. Dobiš ga v sladoledarni. Hm ... Ni jim bilo jasno in niso vrtali dalje, jaz pa tudi nisem znala razložiti kaj več, ker nisem vedela, kako se ga pripravi.

Bila sem na dopustu, brez interneta, tako da sem na semifreddo za nekaj časa pozabila. Potem so prišli ledeni tedni in ker se je Tina veliko prej kot jaz angažirala v iskanju ledenih sladic, ki bi jih lahko pripravile, nam je poslala povezavo do recepta za Nutellin semifreddo. 'U, to bom pa naredila,' sem si rekla in začela raziskovati svet semifredda. Nisem hotela narediti Nutellinega, saj sem vedela, da je Tina že pripravila sladoled enakega okusa. Nič ne rečem, Nutelle ni nikoli dovolj, ampak zavoljo raznolikosti, in ker mi je ostalo kar nekaj karamele od cimetovega sladoleda, sem začela razmišljati, kaj lahko pripravim s preostankom te slastne zmesi. Po naključju sem nekaj dni pred tem kupila zalogo arašidov, ker sem si zaželela arašidove sladice. Rešitev je bila na dlani, pripravila bom semifreddo z okusom snickersa.

Za začetek sem oluščila in na grobo zmlela arašide, da sem dobila 75 g oluščenih. Postavila sem jih v skodelico in jih dala na stran. Vzela sem 4 jajca in ločila beljake od rumenjakov. K rumenjakom sem primešala 40 g sladkorja in jih v stekleni posodi položila na posodo z vodo, ki sem jo grela na plošči, vendar nisem dovolila, da voda zavre. Rumenjakom sem dodala še žličko vanilijine esence in vse skupaj mešala, dokler nisem dobila svetlejše, penaste zmesi. Posodo sem odstavila z ognja.

Na manjše koščke sem narezala 65 g mlečne in 55 g temne čokolade. V manjši posodi sem na srednji temperaturi stopila 15 g masla, mu dodala arašide, obe čokoladi in tri velike žlice karamele ter mešala, dokler se čokolada ni popolnoma stopila. Čokolado sem odstavila s plošče in zmes poskusila. Morala sem se prepričati, če dodam še ščepec soli, prisežem. ;) V mojem primeru ni bilo potrebno, saj je bila karamela dovolj slana, če pa se vam zdi, da bi sol dodala malo okusa, svojo čokolado začinite s ščepcem (res malo).

Imela sem že tri posode sestavin, ki so čakale, da z njimi nekaj naredim, ampak sem prej morala umazati še dodatni dve. Beljake s ščepcem soli sem z mešalnikom stepla v trd sneg, umila metlici in v drugi posodi z osušenimi metlicami stepla še 500 g sladke smetane. Stepeni smetani sem počasi, na roke, primešala rumenjake in nato še sneg iz beljakov.

V daljši pekač z višjimi robovi in nekaj manjših posodic (uporabite lahko oblike in velikosti, ki vam najbolj ustrezajo) sem dala plastično folijo tako, da je pokrivala dno in vse strani ter je pustila toliko, da sem lahko z njo kasneje v celoti pokrila semifreddo. To je predvsem fino zato, da sem ga, ko je bil pripravljen, z lahko vzela ven, brez posebnega predhodnega odtajanja. Približno polovico pripravljene osnove sem vlila v pekač in pripravljene modelčke, v preostalo polovico pa sem primešala čokolado z arašidi in karamelo ter jo prilila nad osnovo. Vse skupaj sem še malo premešala v želji, da bi na koncu dobila vzorčke v pripravljenem seifreddu. Vse skupaj sem pokrila s preostankom folije in dala čez noč v zamrzovalno skrinjo.

Pri pripravi se lahko igrate z okusi tudi tako, da čokolade ne spojite popolnoma z osnovo semifreddda in ustvarjate iz nje različne vzorčke ali pa jo prelijete čez vrh, dno ali sredino semifredda. Čokolado, karamelo in arašide lahko po želji pustite tudi ločene in v mašo primešate ali posujete ločeno in ustvarjate različne videze svoje na pol ledene sladice.

Naslednji dan sem iz skrinje vzela enega od modelčkov in ga do konca pripravila, ali bolje rečeno, okrasila svoj semifreddo. Ker nisem najbolj vešča pri okraševanju svojih sladic za pomembna fotografska zasedanja, sem v prvem poskusu hotela enostavno preveč:

Ko sta prišla Tina in Denis na obisk z morja, sem že vedela več, in sem jima pripravila okleščeno različico dekoracije, ki je pustila semifreddu dihati in mu omogočila, da je od sebe res dal ves svoj okus. Oluščila in zmlela sem še par arašidov in jih potresla po semifreddu. Malce sem pogrela karamelo, da je postala tekoča in jo pokapljala po sladici. Malo bolje, ne?

Torej, to je to, semifreddo. Delno ledena sladica. Je sladoled, ampak v resnici ni. Je malo manj leden sladoled. Ne, še vedno ga ne znam bolje imenovati ali opisati, ampak zdaj vsaj vem, kako se ga naredi in sem prepričana, da ga bom še kdaj pripravila. Tega in kakšen drug okus. Še to, za pripravo tega pol-sladoleda ne potrebujete aparata za sladoled. ;)

Cimetov sladoled ali kaj pa vam orosi oči in prikliče spomine?

Avtorici: Bernarda in Ana

Že res, da je čokolada klasika, vanilija in limona pa njeni nič kaj manj mični sestri, ampak meni, meni srce zaigra takrat, ko kdo v istem stavku omeni cimet in sladoled. Če je zraven še Bled, si skoraj ne upam sanjati, da gre o Jagodah s cimetovim sladoledom (ne veste, zakaj se mi ob tem šibijo kolena? Ana je o tem na široko vsem novic in čvek željnim razkrila v prejšnji objavi, ampak nič ne de, zna biti, da bom omenila vsaj še parkrat. Če ne, naženite miško, da vam poišče dotično objavo.).

Cimet načeloma ni nekaj, kar bi rekla, da obožujem. Recimo, da je fajn. Je zimska začimba, oziroma, bolj božična. Januarja smo že tako ali tako vsi siti vonja cimeta in klinčkov, pa bi raje šli kam na toplo in srkali meni nič tebi nič opite koktejle in pozabili, da smo lanske obljube prenesli na letos.

Cimetov sladoled ali kaj pa vam orosi oči in prikliče spomine?

Avtorici: Bernarda in Ana

  Že res, da je čokolada klasika, vanilija in limona pa njeni nič kaj manj mični sestri, ampak meni, meni srce zaigra takrat, ko kdo v istem stavku omeni cimet in sladoled. Če je zraven še Bled, si skoraj ne upam sanjati, da gre o Jagodah s cimetovim sladoledom (ne veste, zakaj se mi ob tem šibijo kolena? Ana je o tem na široko vsem novic in čvek željnim razkrila v prejšnji objavi, ampak nič ne de, zna biti, da bom omenila vsaj še parkrat. Če ne, naženite miško, da vam poišče dotično objavo.).

 Cimet načeloma ni nekaj, kar bi rekla, da obožujem. Recimo, da je fajn. Je zimska začimba, oziroma, bolj božična. Januarja smo že tako ali tako vsi siti vonja cimeta in klinčkov, pa bi raje šli kam na toplo in srkali meni nič tebi nič opite koktejle in pozabili, da smo lanske obljube prenesli na letos.

Lep pozdrav in malinov sladoled

Ne vem, kakšno je stanje v Sloveniji, ampak kar se moje trenutne lokacije in spremljajočih temperatur tiče, je tale ledeni teden na Bor mašini povsem primeren. Tudi ob tistih občasnih popoldanskih plohah in črninah, ki preplavijo naš delček Istre, zamižim na eno oko in vseeno zmažem kepico sladoleda. Tale dopust sem si sicer prav zares hudo prislužila. Zadnjih pet mesecev sem pridno službovala, poleg tega spisala tudi diplomo in sedaj zasluženo molim vse štiri od sebe.

Ura bo kmalu poldne in ravno smo se iz sonca dobro prestavili v senco. Na moji desni gospodič posluša podcast, meter in pol od mene pa počiva najljubša štirinožka.

V resnici se mi čedalje bolj dozdeva, da je moj navdih za pisanje utonil nekje med današnjim jutranjim plavanjem. To, ali pa so moje misli preveč zasedene z uhajanjem k tisti popraženi bučki in papriki, ki bosta skupaj s tuno in rižem tvorili moje kosilo.

Zadnjič sem prijatelja povabila na sladoled. Sicer sem imela v mislih, da bosta ujela še kaj nutelinega in robidovega iz prejšnje objave, ampak ... No, stvari so se zataknile (beri: žlica z omenjenim sladoledom se je pridno zatikala v mojih ustih) in tako sem morala poseči po alternativni rešitvi. Malce sem nejevoljno zmajevala z glavo ob misli na "dolgotrajnejšo" francosko metodo priprave sladoleda, zato je bila naslednja logična izbira ameriška metoda. Ta je, seveda, kako "ameriško", občutno preprostejša. Postopek za malinov sladoled gre nekako takole:

Lep pozdrav in malinov sladoled

Avtorica: Tina

Ne vem, kakšno je stanje v Sloveniji, ampak kar se moje trenutne lokacije in spremljajočih temperatur tiče, je tale ledeni teden na Bor mašini povsem primeren. Tudi ob tistih občasnih popoldanskih plohah in črninah, ki preplavijo naš delček Istre, zamižim na eno oko in vseeno zmažem kepico sladoleda. Tale dopust sem si sicer prav zares hudo prislužila. Zadnjih pet mesecev sem pridno službovala, poleg tega spisala tudi diplomo in sedaj zasluženo molim vse štiri od sebe.

Ura bo kmalu poldne in ravno smo se iz sonca dobro prestavili v senco. Na moji desni gospodič posluša podcast, meter in pol od mene pa počiva najljubša štirinožka.

V resnici se mi čedalje bolj dozdeva, da je moj navdih za pisanje utonil nekje med današnjim jutranjim plavanjem. To, ali pa so moje misli preveč zasedene z uhajanjem k tisti popraženi bučki in papriki, ki bosta skupaj s tuno in rižem tvorili moje kosilo.

Zadnjič sem prijatelja povabila na sladoled. Sicer sem imela v mislih, da bosta ujela še kaj nutelinega in robidovega iz prejšnje objave, ampak ... No, stvari so se zataknile (beri: žlica z omenjenim sladoledom se je pridno zatikala v mojih ustih) in tako sem morala poseči po alternativni rešitvi. Malce sem nejevoljno zmajevala z glavo ob misli na "dolgotrajnejšo" francosko metodo priprave sladoleda, zato je bila naslednja logična izbira ameriška metoda. Ta je, seveda, kako "ameriško", občutno preprostejša. Postopek za malinov sladoled gre nekako takole:

v blender ali multipraktik stresemo sveže ali zamrznjene maline, ki smo jih odtalili. Količinsko, hja, kaj pa vem, mogoče kakšnega pol kilograma? Več jih bo, intenzivnejši bo sladoled. V blenderju/multipraktiku maline spasiramo skupaj s cca. petimi žlicami sladkorja. Malce poskusite in na podlagi kislosti malin uravnavajte količino sladkorja. Potem v blender/multipraktik dolijemo 500 ml sladke smetane, lahko pa del smetane zamenjate tudi s polnomastnim mlekom. Ker so moje zamrznjene maline spustile precej tekočine, sem mleko raje izpustila, saj nisem želela, da bi bil sladoled pretrd in preveč voden. Vse skupaj za par minut zblendamo, da je vse dobro premešano, potem pa lahko zmes takoj vlijemo v aparat za pripravo sladoleda ali pa se lotite priprave sladoleda po postopku, ki ga je opisala Nina.

To je vsa umetnost. Nikakršnega ohlajanja baze sladoleda, kot je bilo to potrebno pri francoski metodi, rezultat je pa še vseeno super dober in kremast sladoled.

Rubus fruticosus in Nutelus delicius

Tam nekje sredi maja je že povsem legitimno in družbeno sprejemljivo, da posameznik najprej priredi megalomanski piknik za vse sosede, znance, najboljše prijatelje in dežurne vsevede/vsesplošne pametovalce - vse to z enim samim ciljem: pojesti kar se da veliko čevapčičev, pleskavic, vratovine in zamrznjenih bučk, da se sprosti še kako potreben prostor v zamrzovalniku, ki ga bo tja do konca septembra zasedal ... SLADOLED. Ne vem, če se mi kulinarične hlačke tako močno ovlažijo še ob kakšni drugi specialiteti, kot je ena čisto navadna skleda nakoščkanih nektarin in melone, oplemenitenih s tremi veliki žlicami vanilijevega sladoleda iz Hoferja.

Rubus fruticosus in Nutelus delicius

Avtorica: Tina

Tam nekje sredi maja je že povsem legitimno in družbeno sprejemljivo, da posameznik najprej priredi megalomanski piknik za vse sosede, znance, najboljše prijatelje in dežurne vsevede/vsesplošne pametovalce - vse to z enim samim ciljem: pojesti kar se da veliko čevapčičev, pleskavic, vratovine in zamrznjenih bučk, da se sprosti še kako potreben prostor v zamrzovalniku, ki ga bo tja do konca septembra zasedal ... SLADOLED. Ne vem, če se mi kulinarične hlačke tako močno ovlažijo še ob kakšni drugi specialiteti, kot je ena čisto navadna skleda nakoščkanih nektarin in melone, oplemenitenih s tremi veliki žlicami vanilijevega sladoleda iz Hoferja.

Kakorkoli že. Zadnjič sva se sprehajala po nakupovalnem centru in v duhu moje iztekajoče se študentske zaposlitve, sem si privoščila malce impulzivnosti in mojo kuhinjo obogatila z novim aparatom za izdelovanje sladoleda. Stvar je taka, da sladoledni navdušenci, sploh tisti, ki prestopimo mejo obsesivnega kupovanja tega (industrijsko proizvedenega) eliksirja bogov in si zaželimo morda to čudovitost poustvariti tudi z lastnimi rokami, dokaj hitro sklonimo glave, ko v množici okusnih receptov, ki poleti zaobkrožijo svetovni splet, slej ali prej najdemo čarobne besede "maso zlijte v aparat za pripravo sladoleda" ... Whoa, tole je bil dolg stavek. No kar hočem reči je to, da imamo v takih okoliščinah, ko si doma želimo sami pripraviti sladoled, na izbiro dve opciji. Prva je ta, da iz sebe izpljunemo tistih 30 EUR, kolikor stane nek povprečen strojček za pripravo sladoleda. Druga pa je ta, da ne obupate in še naprej spremljate naš blog, kajti v prihodnjih 14 dneh bomo poskrbeli tudi za vse tiste, ki strojčka nimate. Seveda se pa vedno da domače sladolede, ki sicer kličejo po pripravi v strojčku, pripraviti tudi brez njega - če ste le dovolj vestni, da vsakih 15 minut premešate zamrzujočo se mešanico.

In tako sem oni dan, ko so se robide ob robu sosednjega gozda pričele barvati, pogumno zakorakala med to bodičevje in koprive in jih nabrala en slab liter. Nekaj mi jih je mati pozobala po kosilu, ostanek pa se je preobrazil v to čudovito vijoličasto zmrzlino, ki jo lahko opazite na fotografijah. Naslednji dan sem poizkusila še, kako se v sladoledu obnese Nutella in tako vam v tem trenutku lahko ponudim odličen recept za Robidov sladoled in Nutellin sladoled.

Najverjetneje tega niste vedeli, če pa ja, pa toliko bolje, ampak sladoled se lahko pripravi na več načinov. Dva najbolj begajoča, s katerim se začetniki ustvarjanja sladoledov srečamo, sta francoski in ameriški način. Sestavine so pri obeh metodah v večini enake (smetana, mleko, sladkor), s to razliko, da francoska metoda uporabi še jajca oz. rumenjake. Razlika je samo v malce bolj polnem, kremastem okusu. V kratkem vam zapišem še postopek za ameriško metodo, ampak danes si poglejmo, kako sta nastala omenjena sladoleda.

Sestavine so sledeče:

Robidov sladoled                                             Nutellin sladoled

5 rumenjakov                                                              1 celo jajce in 2 rumenjaka

160 gramov sladkorja                                               100 gramov sladkorja

250 ml sladke smetane                                             250 ml sladke smetane

250 ml polnomastnega mleka                                  250 ml polnomastnega mleka

1 vanilijev strok                                                          1 vanilijev strok

ščepec soli                                                                   ščepec soli

cca. 900 ml robid                                                       3 velike žlice Nutelle

Francoska metoda gre vedno takole: v posodi z električnim mešalcem stepemo rumenjake oz. jajca s sladkorjem, da zmes postane svetla, penasta in se podvoji. Medtem v loncu segrevamo mleko, smetano, ščepec soli ter vanilijev strok, ki smo ga razpolovili, postrgali semena z nožem in jih dali v mleko (tudi olupek damo v tekočino). Zmes segrevamo toliko, da začne brbotati, nikakor pa ne sme zavreti. Od brbotajoče zmesi vzamemo eno zajemalko in jo zlijemo k jajčni zmesi ter hitro premešamo - ta postopek se imenuje temperiranje jajc. Pomemben je zato, da izenačimo temperaturo, saj bi jajca drugače zakrnela, če bi jih vmešali neposredno v vroče mleko in smetano. Ko so jajca temperirana, jih v počasnem curku med neprestanim mešanjem vlivamo k mleku in smetani. Kuhamo kakšnih pet minut na srednjem ognju, spet, zmes ne sme vreti! Potem vse skupaj precedimo skozi fino cedijo, tako, da ostane vanilijev strok in kakšni čudni delci, ki so se tvorili med samim kuhanjem. Pri Nutellinem sladoledu kar takoj v še vročo zmes vmešamo Nutello, da se lepo raztopi in dobimo homogeno zmes. Ohlajamo čez noč ali vsaj kakšne dobre 4 ure. Bazo za robidov sladoled pa ohlajamo čez noč ali vsaj 4 ure, potem pa, preden maso zlijemo v strojček, dodamo še spasirane robide, ki smo jih precedili, tako da se znebimo semenk in luščinic. Ko je masa za sladoled res hladna, jo zlijemo v strojček in pustimo mešati kakšne pol ure. Kako hitro bo sladoled začel zmrzovati, je odvisno predvsem od tega, koliko časa boste ohlajali bazo. Po mešanju ga preložite v plastično posodo in obvezno naj potuje v zamrzovalnik še za par ur, preden se lotite degustacije. 

Mogoče lahko opozorim še to, da je domač sladoled, ki ga vzamemo po nekaj časa iz zamrzovalnika, precej trd. Ni panike - pustite ga na sobni temperaturi kakšnih 10 minut, in bo povsem primeren za zajemanje tudi s tisto tapravo sladoledno žlico. 

Verjamem, da je tole branje mogoče malce komplicirano. Ampak, seveda se najdejo krasni spletni kuharji, ki pokažejo, kako enostavno je v resnici. Byron Talbott se je lotil Nutellinega sladoleda, Laura Vitale pa jagodnega (ki jih preprosto zamenjate z robidami). 

Tako, sedaj pa se umikam in grem razmišljati, kam z vsemi temi preostalimi beljaki, hm ...

Ledeno z aromo kave

"Preveč sem sit, ne morem še sladoleda." S pobešeno čeljustjo sem se skoraj zatajila edinega brata, ki je pozabil na pravilo, da gredo sladice v poseben želodec, itak pa sladoled kot hrana ne šteje, ker se raztopi že v ustih, če ga ješ prehitro, pa čez pore skupaj s švicem izpuhti v zrak. Zato tudi ne redi, samo povem. No, po tem ko sem že jaz hladila svoj jezik, so Mulca kakopak premamile banjice s slastnimi barvastimi kremami. Oba velika ljubitelja čokoladnih okusov, vedno sumničavo pogledujeva proti grozljivo zeleni pistaciji ali sončno rumenemu mangu. Okus modrega neba (???) je bil moderen v času mojega otroštva, sedaj čakam na trend rukolinega sladoleda. Ne, moje brbončice srečanju strogo nasprotujejo, potrebujem pa novega grešnega kozla. Ker glede na porast prehrambenih religij moje zgražanje nad sladoledom brez laktoze/sladkorja/maščobe/krvi mladih devic počasi postaja politično sporno.

Mogoče se vam že svita, ob čem se bodo cedilo sline naslednji teden ali dva. Ledene sladice! Če bi se blog spravila pisati prej, bi na tem mestu spesnila hvalnico milemu vremenu, letos tako zelo prizanesljivemu vročini nasprotujočim dušam. Tako pa mi je pred nekaj urami žlica filane paprike obstala pred odrtimi usti, ko sem izvedela, da je letošnje pomanjkanje kontinuirano sončnega vremena solinarjem preprečilo kakršnokoli žetev soli. :( Ampak! Ker je poletje*, se vsekakor spodobi, da recept ali dva namenimo hladnejšim posladkom.

Ledeno z aromo kave

Avtorica: Sanja

"Preveč sem sit, ne morem še sladoleda." S pobešeno čeljustjo sem se skoraj zatajila edinega brata, ki je pozabil na pravilo, da gredo sladice v poseben želodec, itak pa sladoled kot hrana ne šteje, ker se raztopi že v ustih, če ga ješ prehitro, pa čez pore skupaj s švicem izpuhti v zrak. Zato tudi ne redi, samo povem. No, po tem ko sem že jaz hladila svoj jezik, so Mulca kakopak premamile banjice s slastnimi barvastimi kremami. Oba velika ljubitelja čokoladnih okusov, vedno sumničavo pogledujeva proti grozljivo zeleni pistaciji ali sončno rumenemu mangu. Okus modrega neba (???) je bil moderen v času mojega otroštva, sedaj čakam na trend rukolinega sladoleda. Ne, moje brbončice srečanju strogo nasprotujejo, potrebujem pa novega grešnega kozla. Ker glede na porast prehrambenih religij moje zgražanje nad sladoledom brez laktoze/sladkorja/maščobe/krvi mladih devic počasi postaja politično sporno.

Mogoče se vam že svita, ob čem se bodo cedilo sline naslednji teden ali dva. Ledene sladice! Če bi se blog spravila pisati prej, bi na tem mestu spesnila hvalnico milemu vremenu, letos tako zelo prizanesljivemu vročini nasprotujočim dušam. Tako pa mi je pred nekaj urami žlica filane paprike obstala pred odrtimi usti, ko sem izvedela, da je letošnje pomanjkanje kontinuirano sončnega vremena solinarjem preprečilo kakršnokoli žetev soli. :( Ampak! Ker je poletje*, se vsekakor spodobi, da recept ali dva namenimo hladnejšim posladkom.     

Ko pride do sladoleda sem izredno ... preprosta. Zaprta v svoj mini mehurček, kjer je edina legitimna smetana tista iz mleka in kjer je rukola na pici samo izgovor za slabo vest. Preizkušanje novih okusov mi je skorajda tuje, če pa že, ga mora zvesto spremljati preverjena aroma čokolade. Čeprav čokoladni sladoled nima zares okusa po čokoladi. V resnici pa z njim težko brcneš v temo, ker je preprosto dober. Še najbolj avanturistično je bilo moje eksperimentiranje z okusom mlečnega riža. Čisto solidno, ampak jaz še vedno navijam za trapast film in pol litra planice direkt iz škatle.

Pa dajmo narediti konec moji ozkogledi sladoledni filozofiji, ki najbrž ne zanima nikogar. Ali pa mogoče tiste, ki me želijo peljati na kepico. Mini raziskava o sladoledu niti ni bila tako zelo mini, ker sem na priporočilo kolovodje prebrala tole mestoma pohujšljivo knjigo, ki za potrebe zgodbe malce poetično opisuje ''izum'' sladoleda. Najbolj sladke prste imajo zagotovo Italijani, ki so kitajski recept za aromatiziran sneg malce priredili in mu za bolj kremasto strukturo dodajali mleko. Tako kot se je takrat (okoli 16. stoletja) širila večina ostalih stvari, naj bi sladoled v Francijo prinesla poroka, kjer je postal prava modna muha. Danes poznano obliko naj bi ustvaril italijanski kuhar na dvoru angleškega kralja Karla II, o čemer pripoveduje zgoraj omenjena zgodba. Špekulacij o očetu sladoleda je več, seveda tudi zaradi nestrinjanja, na kateri razvojni stopnji ga že lahko okličemo za Sladoled. 

Tako, malo teorije ne škodi, preveč pa zagotovo, zato se ustavljam in predstavljam recept, ki to v bistvu ni: vtis o pripravi ledene kave.

Postopek je res simpl - če imaš dovolj denarja/nisi škrt, greš na ledeno kavo v lokal. Če imaš rad stvari iz tetrapaka/si lene duše/rad mešaš razne praške, v najbližji trgovini kupiš kemični pripravek, ki najbolj ustreza tvojim trenutnim potrebam. Jaz sem usekana na njih, ampak ne mene poslušat, jaz tudi preferiram  kupljene tortilje. Lahko si pa vzameš čas in skuhaš** (ali pa ti jo avtomat) kavo doma. Če je turška, je filtracija nujna; razen seveda, če tvoj zobozdravnik računa čisto preveč za odstranjevanje zobnega kamna.  Priporočljivo je hlajenje kave, nato pa jo v poljubnem razmerju zmešaš s hladnim mlekom, sladoledom in sladko smetano. Pozor: če pijete kavo sladkano, sladkor zaradi boljšega raztapljanja dodajte še v toplem stanju. Avtorica priporoča še jedljive estetske dodatke. Ledena kava v najbolj razkošni obliki. Približno takšno - z bolj ali manj sumlj... kvalitetnimi sestavinami - boste dobili v večini slovenskih lokalov.

Obstaja več različic ledene kave, največkrat odvisno od geografske lege. Zgoraj opisano pijejo tudi v Avstraliji in Nemčiji, medtem ko se v Indiji in južnoameriških državah igrajo še z raznimi aromatičnimi dodatki. Na Japonskem in Združenih državah Amerika, pa je zelo priljubljena ... hm. Hladno kuhana kava? Zelo približen prevod iz cold brewed coffee. Gre pa za to, da čez mleto kavo prelijemo vodo sobne temperature in stvar za vsaj 12 ur postavimo v hladilnik (+ filtracija). Prepričana sem, da obstaja kakšen fensi količinsko natančen recept, ampak jaz sem spet delala bolj po občutku. Tri velike zvrhane žlice kave in skoraj pol litra vode. Priznam, bila sem super skeptična, ampak napitek je res FAJN. Krasna, nevpadljiva aroma, okus pa pritajeno grenak in presenetljivo poln. Kava kot se šika.

Preizkusila sem še eno možnost: hlajenje vroče kave z ledom. Skuhaš približno tako močno kavo kot na zadnjo noč pred oddajo seminarske, saj jo bodo kasneje razredčile taleče se ledene kocke. Morebitni kanec mleka popestri okus in s počasnim dolivanjem poskrbi za zabavo vidnih organov. Ni švoh.

Moja najlubša? VSE. Ker kava in ker sladoled. Your argument is invalid.

*Uporaba dovoljena v kateremkoli položaju Zemlje.

** Recepta za napitek bogov ne bom pisala. Če ga do sedaj ne znaš pripraviti, si tudi homemade ledene kave ne zaslužiš.