Prikaz objav z oznako kremni sir. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako kremni sir. Pokaži vse objave

nedelja, 10. september 2017

262 dni ...

... je minilo od mojega zadnjega prispevka na Bormašini. Od takega zapisa, kot se ga pričakuje - z receptom in fotografijo. Kar zmrazi me. To so skoraj 3/4 leta! Kaj se je v tem času dogajalo? Zaposlila sem se. In 40-urni delovnik me je popeljal na tak roller coaster čustev, kot si nisem mogla niti zamisliti. Saj ni prvič, da sem v službi za polni delovni čas, da po enem letu magisterija in porodniški se človek hudo odvadi vsakodnevne 8-urne obveze. In ta sprememba me je popeljala na en cel kup osebnostnih sprememb in prilagajanj ... predvsem pa mi je prinesla pomanjkanje časa. Pomanjkanje časa za druženje z mojo čebelco, pomanjkanje časa za najbolj osnovna gospodinjska dela, kje je šele telovadba, da o kuhariji sploh ne govorim. Ampak moj škrat raste. Postaja velika in samostojna deklica, hkrati z dolgimi zimskimi dnevi, zaradi katerih bomo primorani poiskati aktivnosti znotraj štirih sten pa vam obljubim, da prihajajo boljši časi tudi za mojo kuhinjo in Bormašino. O vseh novostih in dogajanju v tem letu vas definitivno seznanim še v prihodnjih objavah, danes pa pojdimo raje kar na recept.

Zadnjič sem za uverturo spekla piškote. Še vedno imam najraje izzive, ko imam v hladilniku kakšno določeno sestavino, ki jo moram porabiti. Tokrat je bil to kremni sir. Pinterest mi je hitro ponudil recept za piškote iz kremnega sira in nastali so najbolj enostavni, mehki, biskvitasti piškotki, s čudovito aromo vanilije. Toplo vam jih priporočam kar tako, za posladek k kavici.



sobota, 26. december 2015

Silvestrska predjed prosto po Bormašini.

Letošnja rdeča nit naše silvestrske večerje, ki se je sicer v resnici zgodila sredi decembra na megleno nedeljsko dopoldne, je bila 'naredi čimveč vnaprej in na licu mesta samo pogrej/dokončaj/položi na mizo'. Imele smo dober, praktičen razlog, naša najmlajša članica tima je imela slab mesec, kar je pomenilo boljšo organizacijsko shemo kot lani. Lani smo mrcvarile jedi cel dan, vse naredile šele potem, ko smo eno pojedle, letos pa je to šlo mimo v hipu. Ana je bila zadolžena za sladico in je dokončano torto samo postavila v hladilnik minuto po prihodu k Tini, Nina je solato narezala in zložila na krožnik za par minut dela, Tina je pijačo zakuhala vmes, ko sem cartala tamalo, jaz sem namaze in palčke naredila dan prej, samo meso sem morala še popeči, Sanji pa se je pospravljena kuhinja zdela čisto preveč žalostna z neizkoriščenim potencialom in si je raje vzela čas za glavno jed. Tako je pela pečica, hladilnik se je šibil od vseh prinešenih posod, KitcenAid je malo pomigal, pa je bilo.


Na koncu smo ugotovile, da smo si zadale prav fin izziv. Recepte, ki smo jih izbrale, so preprosti, hitro ustvarjeni, tudi za tiste, ki kuhajo manj, večino lahko pripravimo vnaprej in se lahko našim lačnim gostom, ki jih prijazno vabimo na večerjo, zares posvetimo bolje kot sicer. Kdo pa pravzaprav sploh uživa, če mora medtem, ko bi tretji hugo že presahnil v kozarcu, ko se debata razvije in uživamo ob odpiranju daril, moral skakati do kuhinje in paziti na vse detajle fensi večerje? Ne mene gledat, jaz si grem samo po pijačo!


File 25-12-15 02 39 36

Letos sem imela čez predjed. Ne, ne bo juha. Ne, ne bo ogromen krožnik s kockico plesnivega sira. Bo en kup napol pripravljene hrane, ki si jo vsak vmeša po svojem okusu. Predjed se mi je zdela fina tudi zato, ker je lahko uporabljena kot prigrizek, ko se gosti počasi nabirajo za mizo. Vsi imamo kakšnega, pa ne bomo o imenih, ki vedno zamuja, ali pa smo ga na poti poslali še kaj iskat. Tole je super tudi ob družanih igrah, ob gledanju filma, poleti na terasi, na vrtnih zabavah,...

torek, 1. december 2015

Silvestrovo s prijatelji

December se je komaj začel, mi smo pa že pri koncu starega leta oz. tik pred vstopom v novega. Mercator nas s projektom #KuhaM ni zaposlil samo z razmišljanjem o idejah o tem, kako preživeti trenutke v kuhinji z našimi najmlajšimi, ampak tudi to, kako se ob koncu leta poveseliti s prijatelji. Malo sem tuhtala, kaj dobrega bi lahko Bormašince pripravile, potem sem pa med gledanjem moje ljube Laure naletela na tale koncept pull-apart bread. Oziroma če skušam posloveniti - narazen-potegljivi kruh, hehe. Ona je sicer pripravila jesensko različico, jaz pa sem se poigrala s silvestrsko. No, roko na srce, sestavine niso nič kaj posebno praznične, ampak brez problema recept malce prilagodite in popestrite s kakšno dobroto, ki jo čuvate in hranite samo za posebne praznične priložnosti. Pa začnimo - narazen-potegljivi kruh s čebulno pomako.


21


Kuham

sreda, 27. maj 2015

Rekorderski maj.

Tole je naša četrta objava v maju. Kaj pa vem, življenje se dogaja, potem si človek rad vzame kakšno uro več v naravi in kakšno uro manj v kuhinji. Nič hudega. Jaz na take reči gledam kot na zavetje pred viharjem - ko bodo naše glave polne idej in bo na Bormašini spet veselo. In ja, kar nekaj projektov prihaja, tako da nikamor nam ne pobegnit.


Kaj se sicer dogaja? Mene je v teh dneh popolnoma povozil faks in vse obveznosti, ki so se mi nakopičile. Spet sem v tistem obdobju, ko si na list papirja naredim koledarček in na njem za vsak posamezen dan označim, katero seminarsko nalogo bom pisala in koliko moram napisat, hehe. Smešno, saj vem, ampak jaz nisem človek, ki bi se lahko usedel in bil sposoben napisati vseh zahtevanih 4000 besed v enem dnevu, tako da je razporejanje dela moj edini ključ do (relativnega) uspeha. Sploh pa je pred mano dolgo poletje, ko bo tudi še čas za kakšen stari greh, hehe.


No, za začetek je bormašince iz spomladanske utrujenosti predramil Mercator. Doletela sta nas kar dva izziva, jaz pa danes začenjam s tistim, ki je tesno povezan tudi z nogometom. Bliža se finale lige prvakov in sama sicer nisem noben strokovnjak, a nekaj malega sem kot pasivna gledalka vendarle ujela. In kaj je najlepša možna kombinacija s televizijo (nogomet gor ali dol)? Hrana, kaj pa drugega. 


1


ponedeljek, 22. december 2014

Slavnostna večerja – nadevani šampinjoni, hladna predjed

Tako, najlepši čas v letu se bliža vrhuncu – slavnostni večerji. S puncami smo staknile glave in prišle do spoznanja, da se v ta namen spodobi, da vam postrežemo z našo verzijo prazničnega menija. Ker nas je 5 smo za vas pripravile 5 hodov. In vse smo tudi z veseljem pojedle. V enem dnevu. No v bistvu popoldnevu … no če smo čisto iskrene v razmiku parih ur, ampak ne bodimo malenkostni. December je namenjen izključno prehranjevanju, slaba vest pa pridno čaka v januarju. Kot rečeno smo pripravile pet jedi, odločitev, ali boste na vaš praznični meni uvrstili vse ali le nekatere izmed njih, pa prepuščamo vam.


1


 


 


sobota, 12. julij 2014

Več vadbe, več slaščic?



Tako kot Tina, imam tudi sama rada izzive. V bistvu je to zame nekaj novega, vsekakor se jih nisem lotila še toliko. V bistvu bi lahko rekla, da sem se počasi naučila nekatere stvari planirati. Tiste stvari, ki se jih težje lotim, ali pa se jih ne uspem držati daljše obdobje, čeprav se mi to zdi smiselno. Dejstvo, da plan poimenujem izziv, me veliko bolj motivira. V bistvu se na nek način prevaram s tem, da si rečem, da gre za izziv. Rečem si: "Si upaš?" in seveda moram na tako provokacijo odgovoriti z akcijo in si dokazati, da si upam in da lahko nekaj naredim. Plani pa, na drugi strani, nimajo tolikšne moči, so samo želje, nekaj, kar bi rada naredila, tudi če gre v resnici za popolnoma enako stvar, samo poimenovanje je drugačno. Smo kar malo hecni, ne? Poleg te 'psihološke prevare' mi dodatno motivacijo za dokončanje izziva daje dejstvo, da o izzivu povem več ljudem. Recimo na Twitterju. Tako se nisem zgolj sama sebe 'potiho' izzvala, ampak sem povedala tudi drugim, da bom to počela in to me še dodatno motivira, saj bi se rada dokazala in poleg sebi, dokazala tudi drugim, da zmorem. Hkrati pa jim pokazala, da če zmorem jaz, zmorejo tudi oni. Takšna 'javna objava' nekega izziva mi predstavlja še dodatno motivacijo, če se ga ne lotevam sama, ampak se v izziv spustim z neko skupino ljudi, ki jih je moj izziv pritegnil (ali mene njihov).


Več vadbe, več slaščic?

Avtorica: Ana

Tako kot Tina, imam tudi sama rada izzive. V bistvu je to zame nekaj novega, vsekakor se jih nisem lotila še toliko. V bistvu bi lahko rekla, da sem se počasi naučila nekatere stvari planirati. Tiste stvari, ki se jih težje lotim, ali pa se jih ne uspem držati daljše obdobje, čeprav se mi to zdi smiselno. Dejstvo, da plan poimenujem izziv, me veliko bolj motivira. V bistvu se na nek način prevaram s tem, da si rečem, da gre za izziv. Rečem si: "Si upaš?" in seveda moram na tako provokacijo odgovoriti z akcijo in si dokazati, da si upam in da lahko nekaj naredim. Plani pa, na drugi strani, nimajo tolikšne moči, so samo želje, nekaj, kar bi rada naredila, tudi če gre v resnici za popolnoma enako stvar, samo poimenovanje je drugačno. Smo kar malo hecni, ne? Poleg te 'psihološke prevare' mi dodatno motivacijo za dokončanje izziva daje dejstvo, da o izzivu povem več ljudem. Recimo na Twitterju. Tako se nisem zgolj sama sebe 'potiho' izzvala, ampak sem povedala tudi drugim, da bom to počela in to me še dodatno motivira, saj bi se rada dokazala in poleg sebi, dokazala tudi drugim, da zmorem. Hkrati pa jim pokazala, da če zmorem jaz, zmorejo tudi oni. Takšna 'javna objava' nekega izziva mi predstavlja še dodatno motivacijo, če se ga ne lotevam sama, ampak se v izziv spustim z neko skupino ljudi, ki jih je moj izziv pritegnil (ali mene njihov).

ponedeljek, 2. junij 2014

Čizkejk.



Ura je pol šestih zjutraj, moje telo se že zadnja dva tedna takole zbuja pred budlko, in oprostite mi, če moje misli niso najbolj nabrušene. Veste, občutek, ko človek odpre oči pred budilko, je zanimiv. Prva stvar je ta, da ti niti ni najbolj jasno, kateri dan sploh je. Zvonjenje budilke ti najbrž kaj hitro da vedeti, da vstajaš pod prisilo, kar lahko enačimo s tem, da je treba v službo. Brez budilke pa so misli za trenutek prepuščene interpretaciji. Kateri dan je? Kateri del dneva je? Koliko je ura? Zakaj budilka ne zvoni? No ... vse to je hitro rešeno s pogledom na uro. Potem pa naprej ... ali naj vstanem? Naj še malo poležim? Borba je huda, ampak misel na to, da me zbudi nehumano tuljenje budilke je veliko težja od tega, da kar vstanem in postorim kaj, za kar mi bo popoldne tako ali drugače zmanjkalo časa.

In sedaj sem tu.

V soboto pa sem bila v zidan'ci. Dva avtomobila z ljubljansko registracijo sta onesnažila malce dolenjskega zraka in slavilo se je dolgo in obilno. Moja najljubša oseba pod soncem je praznovala rojstni dan. Sladki program je bil obsežen in izjemen, šel je pa nekako takole. Slavljenčeva mama se je že zjutraj odpravila v lokalno pekarno po mini krofke in rogljičke, ki so naravnost za umret.






Čizkejk.

Avtorica: Tina

Ura je pol šestih zjutraj, moje telo se že zadnja dva tedna takole zbuja pred budlko, in oprostite mi, če moje misli niso najbolj nabrušene. Veste, občutek, ko človek odpre oči pred budilko, je zanimiv. Prva stvar je ta, da ti niti ni najbolj jasno, kateri dan sploh je. Zvonjenje budilke ti najbrž kaj hitro da vedeti, da vstajaš pod prisilo, kar lahko enačimo s tem, da je treba v službo. Brez budilke pa so misli za trenutek prepuščene interpretaciji. Kateri dan je? Kateri del dneva je? Koliko je ura? Zakaj budilka ne zvoni? No ... vse to je hitro rešeno s pogledom na uro. Potem pa naprej ... ali naj vstanem? Naj še malo poležim? Borba je huda, ampak misel na to, da me zbudi nehumano tuljenje budilke je veliko težja od tega, da kar vstanem in postorim kaj, za kar mi bo popoldne tako ali drugače zmanjkalo časa.

In sedaj sem tu.

V soboto pa sem bila v zidan'ci. Dva avtomobila z ljubljansko registracijo sta onesnažila malce dolenjskega zraka in slavilo se je dolgo in obilno. Moja najljubša oseba pod soncem je praznovala rojstni dan. Sladki program je bil obsežen in izjemen, šel je pa nekako takole. Slavljenčeva mama se je že zjutraj odpravila v lokalno pekarno po mini krofke in rogljičke, ki so naravnost za umret.


Tudi naša mati se je menda že zjutraj vrtela po kuhinji in obljubim vam, da pridobim recepturo za tisto pehtranovo potico, ki je vredna vsakega greha - sveža se je pa še premaknila na vrh mojega seznama jedi, ki jih želim jesti tik preden umrem.

Za spremljevalni program so bile mišljene tudi Jaffa kroglice, ki so v oblici vsega drugega ostale malce zasenčene, ampak pojedli smo jih tako ali drugače, če ne v soboto pa včeraj po kosilu in tudi one se bodo v prihodnjih dneh znašle tule gor.

In premaknimo se torej končno do zvezde večera: Cheesecake, sirova torta, sirovo-skutna torta, tole slednje bo kar najbolj pravilno.

Stvar je taka, da jaz nisem najbolj navdušena nad ameriškimi pogruntavščinami. Njihova preprostost me plaši, lenoba njihovih iznajditeljev se mi gabi, vse skupaj pa je na koncu tako ali drugače velikokrat ... zanič. Sem se enkrat lotila Red velvet cake in ne pomnim, kdaj v življenju sem jedla še tako ogabno torto. In glavni krivec za to je bil prav cream cheese oz. kremni sir. Philadelphija oz. kakšen drug cenejši ekvivalent. In potem po celem tednu prebiranja receptov za cheesecake in kombiniranju, končno najdem zadovoljivega, v nadevu pa so omenjeni trije lončki kremnega sira. Že sama misel na to me je ... nasitila. Pa sem si rekla, bom jaz poskusila malce po svoje. In sem res zamenjala en del kremnega sira za skuto in nastala je sicer malce kompaktnejša, ampak v kombinaciji z goznimi sadeži zelo dobra torta.

Gre pa takole. Najprej se lotimo podlage. 250 gramov polnozrnatih piškotov sem zmlela v multipraktiku, medtem pa v posodi na štedilniku stopila 125 gramov masla, ki sem mu dodala malce cimeta. Potem sem maslo zlila k drobtinam, dobro premešala, dodala malo ruma, stresla v tortni pekač premera 26 cm, ki sem ga prej obložila s peki papirjem, in z roko vse dobro potlačila ob dno. Tudi še se podlaga zdi malenkost suha - jo bo že tudi nadev še dodatno navlažil. Podlago postavimo v hladilnik.

Jaz sem jo sicer pustila čez noč, ampak mislim, da ne igra hude vloge dejstvo, ali je v hladilniku pol ure ali eno noč. V vsakem primeru se lahko lotimo nadeva. V posodo sem dala 400 gramov kremnega sira (kupila sem ga v Lidlu) in 500 gramov pasirane skute (prav tako Lidlove). Dodala sem 150 gramov sladkorja (od tega sta bila zraven dva vanilijeva sladkorja, ampak skupna količina še vedno 150 gramov), vlila zraven še malo koncentrata limone in vanilijeve esence. Vse sem dobro zmiksala, da je nastala gladka zmes. Potem sem dodala 3 jajca in še malo zmiksala, da so se lepo vmešala. Ampak zmes ne sme nastati penasta in rahla, še vedno mora biti gladka. Potem jo samo vlijemo v pekač in pečemo slabo uro na kaj pa vem, tam nekje med 160 in 170 stopinj C. Jaz sem začela na malce večji temperaturi, potem sem vmes malo znižala, potrebno je opazovati, kako se torta obnaša. Ko enakomerno porumeni, ko je na otip skorja zapečena in kompaktna, takrat je to to. Pa ne se ustrašit, med peko torta kar naraste, ob ohlajanju pa se spusti nazaj dol. Ko je torta pečena, jo najprej pustite še malo v pečici s priprtimi vrati. Potem naj se ohladi na pultu in šele potem lahko roma v hladilnik.

Sledi pa še preliv iz gozdnih sadežev. Jaz sem uporabila 750 gramov zamrznjenih gozdnih sadežev. Po navodilih Huferke sem jim dodala 100 gramov sladkorja, za 120 ml mešanice limoninega soka in vode ter dve žlici škroba, malce pokuhala in vse skupaj prelila čez torto. To je potem celo noč počivalo v hladilniku. Zmes se je zgostila, nastal je tak sirup, ki pa se je razlil čez torto, ko smo sneli obroč. Ni bilo nobene tragike, ampak potemtakem lahko ta preliv pustimo tudi kar v ločeni posodi in ga samo dodamo na vsak kos posebej, bo mogoče še bolj smiselno. Za strjen nadev iz gozdnih sadežev bi bilo pa potrebno dodati bodisi želatino, ali pa gozdne sadeže zakuhati v vanilijev puding (kot to delam za malinino torto po receptu moje mami, ki pa ne vem, če se je že imel priložnost znajti tu zgoraj). 

Kakokoli že, bilo je odlično, jaz sem zraven ponudila še žlico stepene smetane. Nomz na kvadrat.