Pa smo prilezli ...

... do konca še enega leta. Še en krog je sklenjen, nekateri dogodki se nam bodo za vse večne čase vtisnili v spomin, druge bomo po hitrem postopku pometli pod preprogo. 

Za nami je uspešno leto, polno prelomnic, velikih in manjših korakov, složnega sodelovanja, tudi brez občasnih paničnih izbruhov ni šlo. Kakorkoli že, me bodo danes nazdravljale na prihodnost in se pogumno podale v liho leto (za katere je dokazano (s strani Tine), da so slabša leta, hehe), kjerkoli že bomo. Vsem bralcem pa želimo ... uf ... uspešno, optimistično, mirno, okusno, zmerno, najbolj od vsega pa prijetno leto 2015. Pustimo se presenetit, kaj vse čaka. Pa po pameti. ;)

Slavnostna večerja - nekaj za popiti

Na meniju so se zvrstile že vse jedi, ki smo jih pripravile za našo slavnostno večerjo, zato je skrajni čas, da vam zaupamo, katere pijače smo si pripravile, da smo poplaknile tiste grižljaje, ki smo jih iz nestrpnosti malo prehitro pogoltnile. Odločile smo se za pripravo treh koktajlov, a na koncu pristale pri dveh, ker tretjega enostavno ne bi uspele skonzumirati, saj je bilo hrane toliko, da enostavno ne bi šlo. Sploh ker je bil tretji malce bolj nasitna zadeva, ki bi za nekatere lahko celo nadomestil sladico. Pa ga kar pustimo za kakšno drugo priliko, danes je čas za dva osvežilna koktajla: kivi bellini in ice bite.

Ko sem listala po knjižici s 500 recepti (500 Cocktails avtorice Wendy Sweetser), sem imela za vodilo najprej to, da ne vsebujejo preveč eksotičnih sestavin ali prevelikega števila različnih alkoholnih pijač, ki jih nobena od nas nima na zalogi. Dodatno sem upoštevala še izbiro svežega sadja ali sadnih sokov in drugih sestavin, ki so nam dosegljivi v trgovinah. Izbira koktajlov se je tako iz 500 zmanjšala na 10, med katerimi smo potem izbrale tri oz. dva taka, ki se bosta kar najbolje podala k naši večerji in bila tako ali drugače slavnostna. Prvi, kivi bellini je alkoholen, drugi, ice bite, pa brezalkoholen in tako primeren tudi za tiste, ki alkohola ne pijejo (in ne govorim samo o najmlajših).

Slavnostna večerja - Snežne kepe

Božični nemir (da ne rečem panika) je mimo, zapozneli božički tu in tam še tečejo šprint, da pustijo darilca pod jelko. Božično prenajedanje je prav tako mimo, izgovorov za pretirano posvečanje hrani in pijači pa je še vedno dovolj. Vendarle je treba biti gostitelj, kot se šika. Družina je svoje delo kot poskusni zajček za nove recepte opravila, prijateljem zdaj lahko serviramo preizkušene in izboljšane recepte. Sicer sem sama naredila ravno obratno, nihče pa se ni pretirano zgražal (razen nekaj godrnjanja 'kam naj spravim še sladico', ki pa ga gladko preslišim).

Zakaj sem za slavnostno večerjo izbrala ravno snežne kepe? Ker so tako retro, da so že zato vedno 'in', pa tudi zato, ker smo si sneg želeli že par tednov nazaj, pa ga ni bilo od nikoder. Sladica je preprosta, lahko jo pripravite malo vnaprej, dobra je topla in mrzla, ostala pa tako ali tako ne bo! 

Slavnostna večerja - oblečeni čevapčiči, mesna glavna jed

Ura je 8:00. Vsi avtomobili pred sosednjimi hišami so lično parkirani.

Število avtomobilov, ki bi hiteli v službe na bližnji lokalni cesti, je hudo pod povprečjem.

Socialna omrežja samevajo, edina, ki mi odpisuje, je Nina.

Tudi moja mami spi. Madoniš, še sosedova psa, ki sicer lajata 24/7, sta tiho.

Jaz pa pokonci in pripravljena na osvajanje sveta kot vsak drug dan.

 

Slavnostna večerja - zelenjavni quiche, prva glavna jed

Ker sem včeraj zvečer utopila možgane v bifteku in maslu, sem tvegala, da me vržejo iz kluba vražjih babnic, ker sem preprosto spregledala štafetno palico slavnostne večerje, ki mi jo je v torek predala Ana. Po tem ko sem preživela eno izjemno neudobno potovanje z nacionalnim potniškim prometom, okrasila drevešček (ki bi lahko mimogrede pobral nagrado za najbolj kičasto božično stvaritev na severni polobli – nič ne more premagati testeninskih angelov), se okopala v pohanju in sorazmerno uspešno preživela družinski popoldan, se mi, čisto po pravici, ni dalo kuharskih miselni paketkov zavijati v besedne.

Zdaj pa zamujam že več kot en dan, skregala sem se z vso tehnologijo in polovico žlahte, in če hočem zvečer na koncert vaškega pevskega zbora, da znižam povprečno starost publike, moram pohiteti z zapisom. Moja naloga je bila priprava brezmesne glavne jedi, čemur nisem nameravala posvečati posebne pozornosti, dokler me punce niso prijazno obvestile, da kuhana zelenjava s koščkom masla baje ne šteje za slavnostno. V navalu panike sem med nakupovanjem božičnih daril sebi kupila še čisto nov pekač za quiche, ki na prvi (in amaterski) pogled zgleda tako prijetno neuporaben, da mi je kot pisan na kožo.

Slavnostna večerja - losos z belo čokolado, topla predjed

Vsak tematski sklop, ki se ga s puncami na bor mašini za punce lotimo, si poskušam narediti za izziv in iščem recepte, ki jih še nisem preizkusila ali samo sebe testiram v pripravi jedi, ki jih običajno ne pripravljam. Slavnostna večerja. Spet sem bila sprva malce prestrašena, ko smo se dogovorile, da bomo kuhale večerjo (ali kosilo) s petimi hodi. V resnici mislim, da sem od 'slavnostnih' stvari najbolj izkušena v sladicah. Slane jedi so navadno bolj preprosti in moram priznati, da čisto prave slavnostne večerje še nisem pripravljala. Vsaj po mojih standardih ne. Če pa že sem kaj pripravljala, sem to delala za svoje prijatelje ali dragega, tako da sem zaupala v njihovo razumevanje, če zadeva ni bila popolna.

Slavnostna večerja – nadevani šampinjoni, hladna predjed

Tako, najlepši čas v letu se bliža vrhuncu – slavnostni večerji. S puncami smo staknile glave in prišle do spoznanja, da se v ta namen spodobi, da vam postrežemo z našo verzijo prazničnega menija. Ker nas je 5 smo za vas pripravile 5 hodov. In vse smo tudi z veseljem pojedle. V enem dnevu. No v bistvu popoldnevu … no če smo čisto iskrene v razmiku parih ur, ampak ne bodimo malenkostni. December je namenjen izključno prehranjevanju, slaba vest pa pridno čaka v januarju. Kot rečeno smo pripravile pet jedi, odločitev, ali boste na vaš praznični meni uvrstili vse ali le nekatere izmed njih, pa prepuščamo vam.

 

 

Čarobni december in mini burgerji

Ah, ti prazniki. Čas, ko se nam vse stvari zdijo preprosto čarobne in nepopisno lepe. Čas, ko se hitenje po Čopovi spremeni v počasno potikanje in opazovanje lepot naše prestolnice. Čas, ko se nadležni kitajski turisti, ki z ogromnimi iPadi slikajo ljubljanske viseče spermije in vrhnje dele glav svojih soturistov, spremenijo v pozorne in hvaležne opazovalce slovenskih lepot. Ko fušajoče strune kitar pouličnih glasbenikov postanejo nežna simfonija, ki nas spremlja na poti do božičnega čudeža, naporni sorodniki pa prijetna popestritev prazničnih dni.

December pa je ob enem tudi čas, ko so nenapovedani obiski prej pravilo kot izjema in čas, ko vsi po vrsti pričakujejo, da jih bomo po gosposko postregli. Ja, čisto vsi po vrsti. Tudi tista teta iz Spodnjega Dupleka, za katero se nihče več natančno ne spomni kakšne družinske vezi nas družijo, da o imenu niti ne govorimo, in ki nas naslednji dve uri po prihodu dolgočasi z zgodbicami iz svojega otroštva in tako počasi a vztrajno ubija božični duh vseh prisotnih mlajših družinskih članov. Saj ne rečem, obiski so lahko čudovita stvar. Če so napovedani in posledično zaželjeni. Ali pa, če gre za redke posameznike, katerih družbe se nikoli ne branimo. Okej, pa če imajo darila. V tem primeru spregledam nenapovedanost in težak karakter, priznam.

En pohan december, prosim

Razmišljam, kako naj ubesedim zaključek včerajšnjega večera, ko smo Ana, Sanja in jaz po večerji s petimi hodi, ki smo jo pripravljale (nekatere bolj aktivno, druge malce bolj samo z opazovanjem in slinjenjem v potokih) na druženju z Andrejem Kuharjem, na katerega nas je povabil Mercator, sedele v McDonaldsu ter brskale vsaka po svojem McFlurryju, češ, mogoče pa se čudežno pojavi še kaj te sladke epskosti. Da se ne bomo narobe razumeli - 5-hodni meni s hobotnico, govejo juho, riževimi kroglici s škampi, piščancem z zelenjavo ter mangovo tortico je več kot zadovoljil naše, sicer na povprečno študentsko hrano vajene brbončice, a McDonalds je le tisti, ki v hladnem decembrskem večeru, ko se je po Čopovi pod vplivom kuhanega vina nevarno pozibavalo že kar veliko število naključnih majajidočih (majav+mimoidoč), ponudi toplo zavetje, oporo za zadnjico in ravno dovolj šundra, da se klepeti o januarskih dietah porazgubijo do sosedne mize.

 

Skoraj kitajski devžej

Z gosti imam zelo malo opravka. Malo zato, ker na moji levi rami čepi gospa Mati, ki pravi, da moraš pred prihodom obiskov nujno pobrisati prah tudi po najvišjih policah (moji lenobi se pa kaj takega seveda ne da), malo pa zato, ker študentska soba ni ravno kraj, zaradi katerega bi Gatsbyjev organizator zabav padal po tleh. No, če se kak obisk ustavi v mali študentski kuhinji, pripravim palačinke, ki so tako že uveljavljena študentska sladica. Veliko raje sem sama gost. Ni boljšega, ko te nekdo postreže, pa četudi "samo" z sirovim toplim sendvičem.

Kvazi kitajski navdih za spodnje Bor mašina prigrizke se je pretihotapil iz poznonočnih pogovorov s cimro, ko obe sanjava o dostavi iz zaprtih kitajskih restavracij. In s ''kitajskim navdihom'' mislim predvsem na sojino omako, ki je v naši domači kuhinji precejšnji neznanec.

Pomarančice

Rada imam, ko pridejo prijatelji k nama na obisk. Še raje, če le imam čas, zadnje pripravim kakšen domač prigrizek. Najmanj pri srcu mi je, da v ta namen odprem čips ali kakšen drug, v trgovini kupljen, prigrizek. Tako sem nekoč sama pripravila slane ribice. Ali pa spekla male pice. Enako, kot bi pripravljala pico za kosilo, sem zamesla testo, ga vzhajala in na koncu oblikovala male krogce (lahko s kozarcem, lončkom ali modelom za krofe) in jih nadevala s poljubnimi sestavinami. Prigrizek za v roko. Ne potrebuješ krožnika za vsakega od gostov, vilice ali drugega pribora. Praktično, simpatično, dobro in predvsem domače. S tem v mislih smo se lotile priprave našega naslednjega sklopa receptov: prstkanje. Prigrizgi in podobna hrana 'na prste', torej taka, ki jo lahko jemo z rokami in ponudimo našim gostom. Nekaj obiskov pa bo. :)

Tako sem se tudi danes lotila priprave nečesa slanega, majhnega in okusnega. Sicer bom tole danes snedla kar sama, ker nimam napovedanih obiskov, vsekakor pa bom tale prigrizek za 'prstkanje' še kdaj pripravila svojim gostom. Odločila sem se, da pripravim arancini-je oz. pomarančice v dobesednem prevodu iz italijanskega jezika.

Lepota iz kuhinje

Tedni šviga-švagajo čez december, sama pa komaj lovim sapo ob vseh opravkih in planiranih srečanjih s prijatelji. Ta vikend sem si, saj mi je kar malo nerodno, koliko časa je že minilo, končno rekla, da je dovolj, in šla malo po svež zrak na, recimo temu bližnjo, škofjeloško goro Lubnik. Ko sem v knjižici, kjer pridno zbiram žige vrhov, opazila zadnji datum vzpona na katerokoli vzpetino že, sem pomislila, da a.je sonce takrat še fino žgalo in listje še ni bilo čisto rjavo in b. mi ne bo uspelo zbrati zadanih 50-ih vzponov na Šmarno, kar je bila želja za 2014. Tako da v 2015 že imam vsaj eno željo, sem jo kar prenesla:)

No, in medtem, ko sem se nadihala svežega zraka (ja, pihalo je in ja, prvega snežaka sem že naredila letos!), pojedla sveže pečeno pehtranovo potico iz koče na vrhu (ki je bil, bajdvej, največji kos potice na planetu), pogovorila do onemoglosti so-hribolazca, zlezla do teme nazaj dol in uspešno končala podvig, sem se odločila tudi, kaj dobijo za letošnji božič moje prijateljice. Ker jih je kar precej, je treba ubrati logistično nezahtevno pot, še vedno lepo in uporabno darilo in ne sme se ponoviti od zadnjih 5-ih let. Kar je kar izziv, ampak, zmogla bom. Tako da drage bormašince, drage hruške, cimra, velenjske fufle in še katero lahko umestim sem: ne berite dalje, spoiler alert!

Sladko kot limona

Jaz sem en tak seljak, sem si mislila in sekundo kasneje te dotične misli izrazila še njemu, potem pa se z glavo zakopala v svežo preoblečeno blazino in si iz spomina skušala izbrisati rahlo razočaran obraz bellboy-a, ki naju je od hotelske recepcije vodil skozi labirint hodnikov in za sabo potiskal kovčka, polna kopalk in poletnih sandalov, med tem ko sva se midva borila s softshell-i in puloverji, v katerih je bil še vedno ujet ljubljanski zrak. (Okej, najdaljši stavek vseh časov, se oproščam!) Torej - ležim z glavo v blazini, si mislim zgornje misli, hkrati pa se sprašujem, ali je gospodič v zelenem puloverju pričakoval napitnino ali sem si njegov rahlo razočaran izraz v poltemi samo narobe intepretirala. Ampak se ne zadržujem dolgo pri tem problemu, na obzorju se v spremljavi simfonij mojega praznega želodca že riše še hujša dilema: kako za vraga izgleda večerja na all-inclusive počitnicah? V šolah nas učijo integrale, priredja in podredja, a tega, kako se pritožiti na izračun dohodnine in kako preživeti na all-inclusive počitnicah nam ne pove nihče.

Še enkrat ponovim mojo mantro tistega večera - jaz sem en tak seljak - in naju hrabro spodbudim: "Se bova že nekako znašla."

Predbožična mrzlica okraševanja in obdarovanja

Če sem v prejšnji objavi tarnala, da si božično okrasje zaenkrat ogledujem le v centru Ljubljane in supermarketih, se lahko pohvalim, da od nedavnega tudi v moji sobi prevladujejo zlati in rdeči predmeti vseh (božičnih) oblik in odtenkov. Ne, ni se mi še popolnoma zmešalo in vem, da smo šele dobro zakorakali v december, ampak preprosto se nisem mogla upreti.

Celi dnevi v kuhinji

Zadnji teden sem preživela toliko časa v kuhinji kot še nikoli. Poleg packarij, ki sem jih pripravljala za bor mašino, sem pekla še tri runde piškotov, kuhala kosila, pekla mafine in najbrž še kaj, česar se ne spomnim več. V glavnem, cel delovnik sem dnevno preživela v kuhinji. Poleg tega, da sem bila veliko v kuhinji, se mi zdi, da sem tudi ogromno pospravljala in pomivala. Sploh pri pripravi sladic mislim, da je veliko čiščenja in pomivanja posode. Sploh, ker je veliko take posode, ki se ne pomiva v pomivalnem stroju, ampak jo je treba pomiti na roke. Če pa se že pomiva v pomivalnem stroju, sem jo pa tako ali tako mogla pomiti na roke, ker sem jo potrebovala prej, kot bi stroj opral. Pred časom sem razmišljala, kako bi se obnesla v kuhinji cele dneve, pa mislim, da bi mi kar šlo. Najbrž bi bil tempo veliko hujši in bi morala delati bolj stvari, ki mi niso všeč, kot tiste, ki so mi. Bistveno pa je, da bi zdržala.

Tudi danes, kot pretekle dni, sem se po dveh obiskih trgovine - ker sem pač prvič pozabila kupiti nekaj stvari, utaborila v kuhinji. Danes sem pripravljala moje tretje darilo iz kuhinje: čokoladni namaz (ja, govorimo o domači različici Nutelle).

Vaba za piškotno pošast

Ne gre nam tole, decembrsko obdarovanje. Samo Ana se pridno prebija čez teden kulinaričnih darilc, druge pa smo se izgubile nekje med dirkanjem po Ljubljani. Ali Egiptu, tako kot Tina, ki uživa na zimskopoletnem dopustu. Ostale navdušeno vzdihujejo ob fotografijah palm, jaz imam pa čisto rada mraz. Tako lepo se lahko zapakiram v žabe in štumfe in škornje in spodnje majice in tople puloverje in šale. Samo nos kuka ven. Nos, ki zaradi nizkih temperatur/kuhanega vina/stiskanja mozoljev večkrat zardi.

Zardeva pa tudi moj božiček, ki z vedno bolj častitljivo starostjo postaja vedno bolj dolgočasen. Letos se sploh namerava izogibati nakupovalnim prostorom, zato je opasal predpasnik, odprl Bor mašino za punce, pobral ideje Piškotarije 2014 in se za en dan zaprl v kuhinjo. No, Božiček sem jaz, zato so tudi piškoti primerno ponesrečeni. Čokoladni after eight so padli skupaj, čokoladno-pomarančni grižljaji niso nikoli dobili oblike smrečic, kokosovih poljubčkov nikakor nisem znala ravno prav zapeči ... no, marmeladne lunice pa so sorazmerno uspele.

 

Hrustljave palčke vseh okusov

Pravkar sem prišla iz plesnega tečaja, zato ponovno tako pozna objava. Cel dan sem hitela, da sem naredila vse ali skoraj vse, kar sem si danes zadala. Hotela sem speči dve vrsti piškotov, pripraviti grisine, iti v trgovino in nesti v čistilnico stari novi plašč, hkrati sem se želela naužiti sonca po tako dolgem času, tako da mi je pred tečajem enostavno zmanjkalo časa, da vam zaupam tale čisto preprosti recept za grisine, hrustljave palčke, ki jih lahko podarite kot slano darilo za kakšen praznik, jih s seboj prinesete na zabavo ali jih pripravite, ko pričakujete goste. Okuse pa lahko dodajate po vašem okusu in pripravite pravo mešanico raznovrstnih okusov. Edino kar bi opozorila pri tem darilu je to, da najbrž grisini ne bodo dobri čez kakšen teden ali dva, tako da jih pripravite dan prej ali na sam dan obiska/obdarovanja.

Osem okusov vročih čokolad

Pretekli teden smo pekle piškote, da smo z njimi posladkale svoje najdražje za sv. Miklavža. Zdaj pa je počasi čas, da začnemo razmišljati o naslednjem 'obdarovalnem' prazniku, božiču. December bomo namreč na bormašini za punce namenile prav temu, da lahko s pomočjo naših receptov presenetite z okusnimi darili vse, ki so vam sladkali preteklo leto. To je seveda tudi odličen izgovor za nas, da pripravimo za svoje prijatelje, družino in sodelavce prav prijetna sladka (in slana?) darila.

Sama se vsako leto poskušam spomniti česa novega in božična darila pripraviti sama. Pa ne (samo) zaradi tega, ker zadnje čase varčujem (da vas 'potolažim', na koncu vedno zapravim več, kot če bi darila kupila v trgovini), ampak predvsem zato, ker mislim, da imajo doma izdelana darila nekaj več duše. Letos sem se odločila, da izkoristim preizkus priprave domače vroče čokolade in ga zapakiram v darilo.

Dekadenca, požrtija in karies!

Temni časi so pred nami. Temni in težki. Ovešeni z lučkami in sladkobnim vonjem gnijočega smrečja. Babice bodo besno pekle, sloka meščanska gospoda bo po rokah premetavala bio sladkarije in se pretvarjala, da pod posteljo ne skriva lanskoletnih miklavžev iz najcenejše čokolade. Zasebni prostor na javnih površinah bo postal luksuz, takisto pobožne želje bo belih kosmičih iz nebes. Glede na dosedanji trend se bomo med zimskimi počitnicami obmetavali s kepami blata.

Spraševali se bomo, če nam od hudega zvoni v ušesih, nato pa ugotovili, da so zlobni glasbeni škrati v vsako pesem na radijskih valovih podtaknili zvončkljanje kraguljčkov. Telefoni bodo kot zmešani zvonili v zobozdrastvenih ordinacijah, ko se bomo vsi hkrati poskušali naročiti na januarski pregled zobovja, saj se kot odgovorni odrasli seveda zavedamo, da po toni sladkorja obstaja nevarnost kariesa. (Fun facts; ste vedeli, da decembra pri zobozdravnikih ni rednih pregledov? Vse termine imajo sproščene za reševanje najbolj radikalnih jedcev, ki jim lepljivi karamelni bomboni pokradejo stare plombe.)

Čakam na maj in Čokoladni piškoti After Eight

 Vse bolj vreme nakazuje temne zimske dni, ko je najbolj svetlo ravno takrat, ko nimaš časa. 'Po temi grem in po temi pridem' misel je vsak dan malo glasnejša, in v bistvu odštevam dni do pomladi

Zima me ni nikoli pretirano osrečevala, razen tistih redkih trenutkov, ko čutim pomirjenost, ko stopim v čisto sveže zapadel sneg in fino škripa pod čevlji. In takrat, ko ga zapade na hitro malo več, in se mi zdi, da je svet utihnil in obstal. Ko gledam soj svetlobe ulične svetilke in negibno opazujem ples snežink in čutim, kako mi padajo na obraz. Takrat tudi ni tako mrzlo in si želim, da se čas ustavi..

Ampak potem pride naslednji dan s plundro, umazanim snegom, gazenje čez nariti sneg po pločnikih, neprijazne voznike, ki ti grobo piskajo in te pošiljajo k materi, ker hodiš po spluženi cesti, in potem še komaj čakaš, da slečeš ledeno mokra oblačila, se stisneš pod kovter in čakaš na julij s pregrešnimi 35°C. No, še ena dobra stran zimskega časa pa je tudi, da bolj z veseljem zavrtimo gumb na pečici in tako prijetno zadiši po kuhinji. Poleti pri 35°C si pač nihče ne želi vklapljati pečice, ne? 

 

Kapitalne napake mojega življenja

Ne vem, kako je z vami, ampak jaz na vsake toliko naredim eno kapitalno traparijo. Ko sem bila manjša, sva s sošolko klicali na Fontastik in staršem nakopali gromozanski račun. Se še spomnimo, kaj je bilo to? Telefonska storitev za zmenkarije ali nekaj takega. No, da ne bo prišlo do pomote - na omenjeno 090 številko nisva klicali zato, ker bi si želeli spoznati moškega svojih sanj, ampak zgolj zato, ker je ta storitev omogočala, da si posnel svoje predstavnostno sporočilo in nama je bilo poslušanje najinega glasu na 090 številki pač veliko bolj všeč, kot če bi se snemali na domač kasetofon. 

Druga kapitalna je bila tista, ko sem v petem razredu osnovne šole na šoli v naravi na Pohorju pri izstopu iz vlečnice poleg sidra izpustila še moji dve smučarski palici, ki sta obležali v snegu. Pogumna, kot sem bila, sem se pognala za njima, v tistem pa se je že približala sošolka, ki se je s sidrom vozila za menoj in le-to se je romantično združilo z mojo glavo. Naj vam zatrdim, da je vožnja z akijem v dolino nekaj, kar bi moralo biti na 'bucket list'-i vsakega posameznika.

Tretjo kapitalno napako sem storila včeraj okoli pol polnoči zvečer. Spekla sem najboljše kokosove piškote vseh časov.

Pa so mi le uspeli!

Prva stvar, ki sem se je naučila kuhati je bila pašta (testenine) z gorgonzolino omako. Potem so sledile druge omake. Za tem pa sem počasi prijela tudi kakšno kuharico v roke in se lotila različnih receptov. Za slane, predvsem pa sladke jedi. Slanih nisem veliko kuhala, ker sem stanovala še doma in je bila za to navadno zadolžena mama. Sama pa sem, sladkosneda kot sem, rada pripravljala sladice. Torte, biskvite, palačinke, ... Vse mi je kar dobro uspevalo in bila sam zadovoljna s svojo predstavo v kuhinji. Nekega dne sem se odločila, da bom poskušala speči piškote. Niso mi uspeli. Ajde, se zgodi, sem si rekla. Pa jih vseeno kar nekaj časa nisem več pekla. Potem sem se znova opogumila in jih spekla. Nope, nič boljše. Poskusila sem še nekajkrat in rezultat je bil vedno bolj ali manj enak, torej neuspešen. Piškoti so bili premastni, preveč drobljivi, premalo drobljivi, so se razlezli ... vse kar si lahko predstavljate, da gre lahko narobe s piškoti, je šlo narobe. Prav zaradi tega sem se našega novega izziva, torej peke piškotov, kar malo ustrašila. Hkrati pa sem si zadala, da sem bom resnično potrudila in jih pekla, dokler mi ne bodo uspeli.

Babičine skrivnosti in okraševanje božičnih piškotov

No, pa smo ga končno dočakali! December je in z njim čas za zapiranje med štiri stene in peko neštetih vrst piškotov in peciva. Če povem po pravici, ne vem, kam je šel november. Zdi se mi, da zadnje čase meseci na splošno minevajo s svetlobno hitrostjo. Kot da bi bilo včeraj, ko smo se skupaj s polovico Ljubljane drenjali na Žalah in zmedeno iskali kam položiti svečko. K počasnejšemu minevanju časa nikakor ne pripomorejo supermarketi in nakupovalni centri, ki nas že dober mesec bombardirajo z božično dekoracijo. Sama sicer spadam med privržence vsega božičnega. December je nedvomno eden izmed mojih najljubših mesecev in z veseljem bi ga podaljšala za kakšen dan ali dva, niti slučajno pa si ne bi želela, da traja že od novembra! No, če bo šlo tako naprej, potem verjetno kmalu že od oktobra.

Bor mašina za punce 2.0

Če bi vi vedeli, koliko konstruktivnih debat o tem, ali je tista oranžna pikica desno zgoraj ravno prav oranžna in velika, da ni morda preveč medla, da ni po kakšnem groznem slučaju premajhna, da ni preblizu tisti sosednji modri pikici in da se morda ne tepe preveč s kremo na drugem kolačku levo spodaj, se je v zadnjem mesecu prenašalo iz petih različnih računalnikov v skupen pogovor Bormašinc na Facebooku. Na koncu smo bile že vse precej zafrustrirane in debato smo zaključile z besedami: "Bernarda, sama se odloči!" In sedaj imamo, kar imamo, našo novo spletno kuhinjo, ki je čisto in povsem naša in nihče nima enake. Upam, da boste vi v njej uživali svoj toliko, kot v ustvarjanju tega bloga uživamo me.

Poleg tega je pa tu še december. Uf, že kakšnih 14 dni imamo v koledarjih zabeležene tematske sklope, ki smo vam jih pripravile, da bo vaš december mogoče tudi z našo pomočjo malenkost slajši. Tudi same se veselimo projektov, ki smo si jih zastavile za zadnji mesec leta 2014, in če smo že ob koncu leta tako polne energije in načrtov, kaj bo šele v novem letu? Ampak pustimo to decembrsko sentimentalnost ob strani, za vse to bo med zobanjem prazničnih dobrot še dovolj časa. Torej ... decembrska pustolovščina se pri meni že nekaj let tradicionalno pričenja s peko piškotov, predvsem za potrebe obdarovanja domačih in prijateljev v času Miklavža. Letos smo se v piškote podale vse Bormašince in ne preostane mi nič drugega kot da vam zaželim eno lepo dobrodošlico v ... Piškotariji 2014!