Obožujem poimenovanje tega peciva. Ker roko na srce, to je pecivo, kolač, sladica in nič drugega. Poimenovanje kruh pa je priročno samo za to, da ga lahko poješ kakšen košček več in nimaš slabe vesti. Še več, nanj še celo namažeš nutelo! No, zdaj pa šalo na stran. (Kar ne pomeni, da ga dejansko nisem pojedla v kombinaciji z nutelo, ampak pšt!) Tole je bil prvi recept, ki sem ga izbrala za pripravo v prihajajočem SilverCrest Monsieur Cuisine mašini, in če odštejem eno posodo, v kateri sem tehtala sestavine ter dva kosa pribora, je bilo to tudi vse, kar umazala. Posodo in rezilo Monsieur Cuisina, namreč. Rezultat pa je najbolj mehek in bananasto dišeč bananin kruh, kar sem jih kdaj jedla.
Tale lepotička, ki vam bo danes padla v oči, je nastala po receptu Le Cordon bleu skupnosti. Sledila sem receptu(om), kolikor se je dalo, seveda pa je recept, kot se za šolske učbenike spodobi, napisan res natančno in na pravih mestih oborožen s fotografijami. Sama sem bolj kuharca svobodomiselne nravi, pa sem recept prepisala, na oko premerila čase tam in čase tu, spremenila beli v kokosov sladkor, zmešala več mok skupaj, kar se mi je pač zdelo, da bo zame boljše, pa je nastala tale sladka lepotica. Tisti Francozi tam se križajo in zavijajo z očmi, jaz pa s prsti pobiram drobtinice po krilu. NJam!
Lahko bi rekla, da so pite moja specialiteta. Pa preden kdo pomisli, da sem se tako samozavesto in brez problema proglasila za kulinaričnega mojstra … ne gre za to. Vse skupaj gre bolj pripisati dejstvu, da sem tudi sama včasih v kuhinji prava lenoba.
Sploh če govorimo o kuhanju v poletnem času. Pri nas kljub visokim temperaturam zelo radi jemo sladko, kar pomeni, da sem hote ali nehote napotena na začasno delo v zaprto, neklimatizirno kuhinjo. Ko pomislim, da bi pri tistih trideset in nekaj stopnijah še pekla biskvite, mešala kreme in … ne hvala. Nisem tako nora. Raje se zatečem k pitam. Če sem malo bolj pri volji testo za pito pripravim sama, če ne, se poslužim 'podlage za lenobe' v kombinaciji piškoti-maslo, ki je prav tako odlična.
S pitami tako v poletnih časih kar precej eksperimentiram, da nam ne postane dolgčas, domači pa skorajda ne opazijo, da tri mesece zaporedoma praktično jedo eno in isto zadevo v sto in eni obliki. Pa je volk sit in koza cela, moj ljubi predpasnik pa neprešvican.
Med vsakimi počitnicami pod našo streho nekaj dni preživi bratranec, s katerim si Mulc deli čisto vsa internetna zanimanja. Letos je njegov prihod sovpadel (nihče ne verjame, da po naključju) z dopustovanjem višjih inštanc iz našega gospodinjstva. Milo rečeno to za mladiča, ki ju hormonska ravnovesja odbijajo od sten in zdrave pameti, pomeni popolno svobodo buljenja ekranov. Ko sem prišla domov, sta me po pičlega pol dneva odsotnosti staršev pozdravila s krvavo rdečimi očmi. Upam priseči, da so bile tudi malo bolj kvadrataste kot sicer.
Kljub temu da sicer najbrž ne bi umrla od lakote – založena sta bila namreč vsaj s petimi paketi toastov in pol kilograma sira – so me pod pretvezo pogrešanja po kakšnem mesecu tavanja po prestolnici le pripravili do prihoda domov, da bi za podmladek pripravila kakšen kuhan obrok. In pazila, da ne zažgeta hiše. Ker danes ni več problem v tem, da bi najstniška zabava, ki nenadzorovano uide izpod nadzora, poskrbela za razpad siceršnjega hišnega reda. Ne, danes lahko zaradi preobremenjenega električnega omrežja pride do kratkega stika, ki bi stokrat presušeni parket zakuril kot seno.
Že ničkolikokrat sem se opekla s preizkušanjem ameriških receptov. Jaz ne razumem, a imajo Američani povsem "skurjene" brbončice za zaznavanje sladkobe, ali pa ... sem jaz čudna. Kajti tale recept, ki vam ga predstavljam danes, je slaaaaaaaadek. Hudo sladek. Tako sladek, da bi šel v tek morebiti edino mojemu bratu, največjemu sladkoholiku daleč naokoli. No, tudi jaz sem jedla tole pito, ampak kar kmalu obupala. Povsem enostavno pa bi jo lahko postregli vsem nosečnicam, ki se spopadajo z OGTT presejalnim testom za odkrivanje nosečniške sladkorne bolezni. Na tem testu je namreč potrebno spiti cca. 2 dl vode, v kateri je raztopljena ne-vem-kolikšna količina čiste glukoze. No, ta napitek je bil prav tako res sladek. Skoraj tako sladek, kot moja pita. Hehe.
Že ko sem recept brala na enem izmed ameriških kulinaričnih blogov, sem vedela, da bo sladko. Kondenzirano mleko v kombinaciji z belo čokolado ... uf. No, jaz sem omenjeno mešanico še dodatno razredčila s stepeno smetano (NESLADKANO!), pa je zadeva še vseeno zelo sladka. Ampak v resnici je dobra. Sama namreč naravnost obožujem kondenzirano mleko in tokrat mi ga je po dolgem času končno uspelo narediti. Lotila sem se ga prvič, in čeprav ni take čiste bele barve, kot tisti iz tube, je po okusu natančno tak, kot sem ga na žlico jedla v Sevilli. Mmmm, nebesa!
En nasvet za pripravo kondenziranega mleka - potrpežljivost in čas. Meni je mleko s sladkorjem vrelo kar dobro uro, pa je bilo še vedno tekoče. Pa sem ga vseeno dala v hladilnik in se je čez noč ohladilo in doseglo pravo konsistenco.
Aha, navedene količine zadostujejo za dve piti premera 15 cm. Vsako sem narezala na 4 majhne koščke.
Jeyne je zazehala: "Imamo kaj limoninega peciva?" Sansi ni bilo všeč, da jo je prekinila, a morala je priznati, da se ji zdi limonino pecivo zanimivejše kot večina dogajanja v prestolni sobani. "Poglejva", je rekla. V kuhinji nista našli limoninega peciva, sta pa našli polovico mrzle jagodne pite in to je bilo skoraj enako dobro. Pojedli sta jo na stolpnih stopnicah, se hihitali in opravljali ter delili skrivnosti in ko je Sansa tisto noč odšla spat, se je počutila skoraj tako poredna kot Arya.
Danes bom super kratka. Sodeč po načrtu, ki sem si ga pripravila sama (kot da se ne bi poznala), naj bi danes predelala še kakšnih 254 strani strokovne literature v angleščini. Besno namreč zaključujem zadnji semester pred diplomo (oziroma letom absolventovanja, ki bi ga rada preživela z minimalno količino neopravljenih izpitov). Zaenkrat kaže srednje do pretežno okej: kava se mi še ni zagravžala, živčnega zloma tudi še ni na vidiku, samo ... tako zelo se mi ne da več. Dajte me spomnit na to objavo, ko se bom čez mesece brezdelno čohala po riti in si želela zaposlitve.
December, še malo prej v letu smo komaj čakali nate, zdaj pa se mi bolj zdi, da nam boš ušel, še preden te uspemo sploh dodobra zagledati. Vse/i tako hiti/mo in hiti/mo, da sem ravno zajela sapo, pa bo že januar. In še eno leto. Šestnajstka. Dva-šest-najst. Miselno sem še vedno nekje v začetku oktobra, vreme očitno tudi. Malo prej sem šla čez staro jedro Ljubljane in se čudila toplemu vetru. Saj ne, da kuhanček ne bi pasal, ali pa, da bi si želela snežne zamete brez možnosti izhoda, ne ne, želela bi si tisti stari božič nazaj. Tisti, ko smo lopatali parkirišče na petek in svetek, ko smo hodili po snežnih kozjih stezicah, drevje je počivalo pod težo odeje in so bili letni časi jasno opredeljeni. Tako zimo sem imela res rada. Danes, 22. v mesecu, ko bi moralo prvo navdušenje nad snegom že zbledeti in bi se roke že navadile mrzlih kep, mi še vedno nismo videli snega tako, zares zares. Vem, to je pač zima, ki jo imamo, jamr čez 'včasih je bilo pa to tako...' ne pomaga, ampak potožim pa lahko. Vreme, tole ni za nikomor. A veš.
In ker je treba tale decembrski vrvež malo umiriti, se vsesti, narediti kakšen drzen plan za leto, ki nam že precej od blizu žuga, da prihaja, vam ponujam rešilno bilko. Nalijte si šalico mleka, zleknite utrujene nožice na kavč, odprite škatlo s temi krasnimi piškoti in si zamislite, da se vam nikamor ne mudi. Ni vam treba pospravljati stanovanja, ni vam treba v trgovino na drugo stran mesta, kup umazanega perila ne obstaja, psa ni treba ravno zdaj peljati ven. Samo pomakajte piškot v mleko in uživajte. Napolnite svoje baterije, ta mirnost vam zna priti še kako prav v tej decembrski noriji in na družinskih srečanjih. Bo šlo?
Poletje je mimo in naše kuhalnice, ki so lansko leto pridno kuhale v Mercatorjevem KuhaM projektu, so se spočile in so pripravljene na nove izzive. Letos bodo izzivi še posebej zanimivi in povsem drugačni od tistih, s katerimi smo se spopadali lansko leto. Te dni lahko v Mercatorjevih prodajalnah zasledite tipične izdelke iz Pomurja - gre za projekt SloFest, s katerim želi Mercator kupcem še bolj približati slovenske pokrajine z njihovimi tipičnimi kulinaričnimi dobrotami. Tudi blogerji, ki sodelujemo v projektu KuhaM z Mercatorjem, smo bili povabljeni, da raziščemo slovenske pokrajine, ki so kulinarično še kako pestre, žal pa se velikokrat ustavimo samo pri tistih najbolj znanih in niti ne raziščemo še vseh ostalih dobrot, ki nam jih določen predel ponuja. Saj ste uspeli razbrati, da ciljam na prekmursko gibanico, kaj ne? No, Prekmurje in Pomurje nista samo gibanica in bograč. Ampak preden se podamo v kulinarične vode, najprej razdelajmo, kaj Pomurje sploh je. Vsi večinoma rečemo področju, ki ga zajema izraz Pomurje, zgolj in samo Prekmurje, včasih kdo doda še Prlekijo. No, stvar je v resnici taka - Pomurje ne zajema zgolj Prlekije (med Dravo in Muro) in Prekmurja (od Mure naprej), ampak še nekatera druga področja, kot si lahko preberete tule. Toliko, hiter tečaj geografije Pomurja, hehe.
Kot sem že napisala - Pomurje nista samo prekmurska gibanica in bograč. Tu je še bujta repa, pa en kup močnatih jedi (mlini na Muri, logično), brez bučnega olja pa tako ali drugače ne gre. No, in če kdo v izobilju uporablja meni tako ljubo proseno kašo, potem so to zagotovo Pomurci. Zato je tudi današnji recept proseno-kašnat - predstavljamo vam Krapce!
Tako dolgo sem spodnji recept pustila na intenzivnem valjanju med osnutki, da me je prihtel Piknik teden, ki ga je pred kratkim otvorila Tina. Pa ker nismo ravno picajzlaste, bomo recept za jogurtove mafine podtaknile med ostale piknik dobrote. Konec koncev so mafini majhni, prenosljivi in sladki, kar jih - če bi obkljukali še kategorijo "imajo okus po čevapih" - praktično naredi za idealno piknik hrano. Še posebej, ko jim dodamo domače breskve, ki jih letos v našem mini sadovnjaku v izobilju. In kako dišijo!
Tuna v konzervi. Ali bi si iz nje naredil kompot ali pa ti postane slabo samo od misli, da mi moral sam odpreti konzervo. Vmesne poti, mislim, da ni. Nadaljevanje tega zapisa je zatorej namenjeno tistim, ki so študentska leta preživeli ob različicah špagetov s tuno. Neko poletje, ko smo s prijateljicami kampirala ob Kolpi, smo po liniji najmanjšega odpora skoraj cel teden preživele ob testeninah, prelitih z neodcejeno konzervirano tuno, za boljši okus pa smo vse skupaj prelile s sokom sveže iztisnjene limone.
V sodelovanju z Rio Mare pa sem se tunine testeninske klasike tokrat lotila na malo drugačen, bolj zelenjavno-kremni način.
Poletje je čas, ko vas kulinarične revije, blogi in kuharske oddaje z vseh strani bombardiramo z najrazličnejšimi recepti za sladice, ki jih ni potrebno pripravljati v pečici. Sama nikoli nisem bila velika oboževalka takšnih lahkih poletnih dobrot. Kaj pa vem, grški jogurt s sadjem zame pač ni sladica … prej okusen zajtrk. Mogoče se razlog skriva tudi v dejstvu, da se mi še nobena sladica z želatino ni posrečila ali pa da sem ena izmed redkih izjem, ki nam kalorična kosila in sladice pašejo tudi poleti. Vročina gor ali dol.
Sama se imam za precej artikuliranega človeka. Saj vem, zdaj bom izpadla kot sila samovšečna, ampak če sem v življenju na kaj ponosna, sem pa na svoj jezik. Nikoli nisem blestela po športnih dosežkih, tudi moja intelektualnost je povsem v mejah normale, ampak moj jezik pa na trenutke res uspe sproducirati domislice, na katere sem ponosna. (Obenem naj dodam, da me velikokrat spravi tudi v težave, ampak očitno eno brez drugega ne gre, kaj ne?) Zato me najbolj iz tira ne vrže to, da so ljudje idioti. Ne, iz tira me ne vrže niti to, da dejansko obstajajo ljudje, ki se zdirajo na naključne mimoidoče. Iz tira me tudi sploh ne vrže to, da nekdo zmoti moj jutranji sprehod, ko je še vse tako lepo mirno in želim samo malo uživati sama s sabo.
Edina stvar, zaradi katere si še nadaljnjih 15 min razbijam glavo, je ta, da v takem momentu nisem sposobna mojemu jeziku primerno artikuliranega odziva.
V lokalni trgovini sem naletela na akcijsko ceno zrelih banan, kar sem seveda izkoristila. Kljub nekoliko nižjim temperaturam v zadnjem tednu, bodo te gotovo še narasle, zato ni nič narobe, če si nekaj banan narežem na rezin in jih zmrznem za kasnejšo pripravo sadnega sladoleda. Stvar je seveda zelo preprosta: v mikserju dobro zmešaš zmrznjene banane in drugo poljubno zmrznjeno sadje (no, malce ga pustiš, da se aklimatizira, vendar daleč od tega, da bi se odtalilo). Ta-dam, domač sadni sladoled (saj veste, tisti 100 %, za katerega v sladoledarni plačamo višjo ceno). Po želji ga lahko naredimo bolj kremnega in med mešanjem v mikserju prilijemo nekaj ohlajene sladke smetane.
banane + maline + smetana banane + nutella[/caption]Ampak danes se nisem lotila bloga zaradi recepta za sadni sladoled. Nič pa ne škodi, če sem ga delila z vami, ne? :) Naj se vrnem na banane. Nekaj sem jih res narezala in dala v skrinjo, nekaj pa sem jih pustila, da bom kasneje pripravila neko pecivo. Že dolgo nisem ničesar ustvarjala v kuhinji. Pobrskala sem po polici s kuharicami (da ne bo pomote, tam nimam zloženih žensk, ki delajo v kuhinji, temveč svoje kuharske knjige) in našla recept za bananino pito brez peke. Kot nalašč za poletje.
Topel veter, svetla zgodnja jutra, vse manj oblačilnih plasti in vse več pegic na licu napovedujejo moj najljubši letni čas- poletje. Komaj čakam tiste dni, ko bo treba skrbno pazit na uro izhoda na odprto in 'jsbizdejtakojmelabazenevoježeprepozno' jamr. Zaenkrat mi je samo toplo. In zaenkrat me še vsaj enkrat v dnevu zebe.
No, višje temperature napovedujejo pa tudi določen del leta, ko se moram mami zahvalit, da sem na svetu. Leta bom počasi nehala štet, glava je ostala nekje na robu najstništva, svoj bucket list pridno črtam, to je pa tudi vse, kar je važno. In na tem seznamu je bila v sekciji 'Čimprej, tem bolje - Hrana' tudi rabarbara.
Nisem si mislila, da bom doma s čemažem povzročila preplah oranže stopnje. Ko sem na plano privlekla vrečico gozdnega zelenja, je gospod Ata začel vreščati, da pod njegovo streho ne bomo uživali potencialno strupenih darov narave. Na tem mestu se mi zdi pošteno omeniti, da se v njegovi gobovi juhi občasno znajde kak ''najbrž je jurček'' in ''saj samo lisičke rumene, kajne?" gobji primerek.
Priznam, ko je Tina udarila z idejo, da bi v naslednjih dneh kuhale po glasbenem navdihu sem bila prepričana, da se ji je dokončno odpeljalo. Ob sporočilu na Facebooku, ja, tako smo zaposlene, da se ne utegnemo pogovoriti na deset oči, sem z očmi zakrožila tako močno, da sem še nekaj dni čutila posledice. Sledili so novi pretresi. Vse ostale so se strinjale! Okej, punce očitno jedo nekaj, kar sama še nisem odkrila, je bil moj obupan izgovor, ko sem se počasi sprijaznila z mislijo, da bomo to res počele. V vsej zmedi me je pomirjala misel, da si bomo izvajalce izbirale glede na lastni glasbeni okus. Ne, ne, Tina je bila drugačnega mnenja. Tudi izvajalca nam je določila in to skupino za katero prej še nisem slišala … no, če ne štejemo Tininega konstantnega pripovedovanja o Čedahučijih, za katere je z lahkoto navdušila tudi ostale tri. Tako smo pogosto sedele za mizo, jedle in se pogovarjale o njihovi glasbi. No, so se pogovarjale. Ker mi ženski firbec ni dal miru in ker sem se morala pripraviti na izziv, sem se lotila poslušanja albuma. Lahko rečem, da danes vem, zakaj tako navdušenje. Tega jim še nisem priznala, saj sem se dolgo upirala in zavijala z očmi ko je pogovor nanesel na Čedahučije in njihovo fanatično blebetanje. No punce zdaj veste in ko se naslednjič vidimo se prosim pretvarjajte, da tega niste prebrale in da še verjamete v mojo močno voljo.
Mafin kruhek je čisto navadno testo za kruh, natlačeno v modelčke za mafine. Enkrat poleti sem pridno mesila, da bi jih jeseni odmrznjene lahko pridno mlatila za malico. Končali so v mojem želodcu, se preden so se zares ohladili, česar pa za današnjo jutranjo kavo ne morem trditi. S popečenim jezikom in nemirnim želodcem se poskušam koncentrirati na zapis, misli pa se podijo nekje med potni list-dežnik-polnilci-dežnik relacijo. Čez 12 ur bom izgubljeno stala na letališču v drugem koncu Evrope in iskala javni prevoz do Londona.
*vstavi krik navdušenja, ki se sčasoma prelevi v krik histerije* Samo redkim (pha) je znano moje katastrofalno prenašanje potovalnega stresa .....
