Prikaz objav z oznako skuta. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako skuta. Pokaži vse objave

nedelja, 21. april 2019

PO-velikonočni #MealPrep: Šunka Tortilla Wrap


Tale recept je bil pa še zame pravo presenečenje in odkritje! Večkrat sem na Pinterestu zasledila razne tortilla wrap-e, ki so pridno polnili #MealPrep posodice. In po veliki noči, ko se pri nas šunka po hladilniku valja še vsaj en teden, dokler dokončno ne presodimo, da je za odpis, je tale recept res kot naročen!





To hladno malico sem pripravila že par dni pred letošnjo veliko nočjo in eno porcijo je mož odnesel s seboj v službo za malico. Bila sem skeptična, koliko ga bo nasitilo, ker so notri vse bolj ali manj zdrave sestavine. Ampak ko sem eno porcijo pojedla še sama in to komaj do konca, ni bilo več dvoma, da je tole povsem primeren in nasiten obrok.









Sestavine (ena porcija):





  • 1 tortilla
  • 125 g posnete pasirane skute
  • 150 g šunke
  • nasekljan peteršilj, drobnjak, čemaž in mlada čebula
  • par rezin kisle paprike
  • sol in poper




Priprava:





Na tortiljo nadevamo skuto, ki smo ji primešali sol, poper in nasekljana zelišča, ter jo razmažemo po celi površini tortilje. Na skuto položimo rezine šunke, po sredini pa še rezine kisle paprike. Tesno zavijemo, pred serviranjem pa prerežemo na polovico.






sreda, 9. januar 2019

Meal Prep, prvič: Mučkalica in skutni žličniki

Bom kar iskrena - moja prehrana je trenutno na katastrofalni točki. Pa niti nima nedavni december prstov vmes, bolj bi lahko krivdo pripisala temu, da sem na porodniškem dopustu. In potem sem doma, gnezdim z dojenčkom, neprestano lačna (pravijo, da zaradi dojenja, hm) in hrana kar leti vame brez repa in glave. Ob 11ih dopoldne dosežem dnevni kalorični vnos odrasle ženske, do večera lahko konkuriram moškemu, ki je cel dan fizično aktiven. In to seveda ni okej. Ne za moje fizično, še manj pa za psihično zdravje. Potem pa berem nasvete ljudi, ki živijo zdravo in so postavni in aktivni in zdravi ... in vsi pišejo - obroke si pripravljajte vnaprej! Okej, razumem, če si v službi in nimaš časa, da bi si vsak dan sveže skuhal, ampak jaz sem vendar doma, valda IMAM čas. Ampak resnica je, da ga največkrat nimam. Ko moj dojenček postane tečen in zaspan, ga popokam v voziček in greva ven. In potem sva zunaj tri ure, prideva notri, OBA lačna, on joka, jaz jokam, na hitro pograbim toast in vikikremo in med basanjem uspem nahraniti še njega. On je sit in vesel, jaz sem sita in ... vedno bolj debela. In nesrečna ... Potem pa mi je mož nekega dne rekel, da bi si nosil malico v službo. Okej, lahko ti skuham. In če skuham malo več, imamo hrano še zase. In tako smo pri mojem novem projektu, za katerega upam, da bo trajal čim dlje. MEAL PREP. Priprava hrana.



sreda, 24. avgust 2016

Bučkaton - 2

Pa nadaljujmo.

V resnici sem hotela narediti bučni burek. Pa doma nisem imela vlečenega testa, v trgovino pa nisem utegnila skočiti. (#dojenček) Pa sem se malce sprehodila do hladilnika moje drage mame in poglej, poglej, nikoli ne razočara! Listnato testo! Prav tako dobro bo, če ne še boljše! Sicer ne bo taprav burek, ker pravi burek je, jasno, iz vlečenega testa, ampak tudi štrudelj je boljši z listnatim testom, hehe.


In tako bučni burek postane Bučni zavitek.


IMG_20160821_121646

ponedeljek, 22. avgust 2016

Bučkaton - 1

A veste, kaj se zgodi, ko greš na morje za en mesec, doma pa pustiš gospodiča ... pa še naročiš mu, naj pobira paradajze/stročji fižol/blitvo/bučke. No, v svojo obrambo je rekel, da on "po tem šavju ne bom plezal in iskal buč". Nič hudega, se bom že znašla. Par velikank s hladilnika sem že zreciklirala, še dve gromozanki me čakata v kleti. 


V resnici nisem nameravala teh receptov objaviti na blog, ker niti niso moja pogruntavščina, ampak sem jih večinoma našla na Kulinariki. Ampak so vsi trije recepti malce modificirani, pa še kdo mogoče dobi idejo, v kaj bučke še zapakirati, da niso konstantno samo polpeti ... Aja, bormašince smo se z bučkami že spopadale v enem tematskem sklopu, vse zbrane recepte najdete na tej povezavi. So pa teli trije recepti, ki jih z vami delim v prihajajočih dneh primerni res za tiste velike buče, ki malo pobegnejo. 


Pa začnimo danes z gibanico ... ja, ima bučke. In ne, njena priprava ni tako dolgotrajna kot priprava taprave slovenske gibanice. Bučna gibanica. (In spreglejte katastrofalno fotografijo. Kot sem rekla: nisem vedela, a bo sploh kaj ratalo, zato tudi nisem lepo pofotkala vsega skupaj.)


IMG_20160818_172116

ponedeljek, 9. maj 2016

Testenine: Čokoladni ravioli

Ha, ponavadi sem jaz tista, ki včasih kakšno izmed Bormašinc malce okaram, da je pozabila, na našo krasno razpredelnico, kjer je zapisano, kdaj je katera na vrsti za objavo recepta. No, danes pa bom kar sebi privoščila eno okrog ušes. Ura je 21:08, sedim na mini kavču v apartmaju v Barbarigi, precej pester dan je za mano in šele sedaj mi je kapnilo, da smo že devetega in da se v razpredelnici svetlika moje ime. V opravičilo lahko dodam to, da smo dopoldne uspešno prvič prevozili večje število kilometrov z našo deklino. Carinik je pogledal njeno osebno izkaznico, zagotovo si je mislil, da je fant, ona pa ga je gladko zignorirala.




sobota, 7. maj 2016

Pirini ravioli s špinačno skutnim nadevom

Zase lahko trdim, da nisem klasični ljubitelj testenin. Ja vem, šok! Večina vas prisega na testenine vseh okusov in oblik. 100 procentni OH direkt v žilo. Pa da se razumemo, tudi sama sem definitivno ZA direktno OH injekcijo, ampak za razliko od večine ne izberem testenin ampak, saj veste, Nutello. Pa da ne zaidem s poti in še eno objavo posvetim moji največji strasti in bistvu mojega obstoja ... Testenine, Nina, testenine. Bernarda je dala nalogo, focus woman!


Processed with VSCO with f2 preset


četrtek, 17. marec 2016

Polžki s skuto in pehtranom

Huh, teli polžki so se pa načakali v osnutkih za objavo. Ampak, kdor čaka, dočaka! Tako, kot sem tudi jaz par dni nazaj dočakala prvo pravo prespano noč moje dojenčice. Saj vem, medicinsko gledano se reče, da dojenček prespi noč, ko spi 5 ur v kosu. Ampak roko na srce, glede na to, da greva z Gajo spat med 20. in 21. uro zvečer, pa da se je kar velikokrat po 5 prespanih urah prvič prebudila ob 2. ali 3. uri ... To ni ravno nek tak ritem, ob kateremu bi tudi odrasel bil zadovoljen in rekel, uh, to noč se se pa res naspal. No, zadnjič je Gaja zaspala ob 21. uri spala do šestih zjutraj. Jaz sem ob štirih začudeno pogledovala na uro, računala, če mislim prav, potem pa me je skoraj razneslo od sreče, pa še nazaj nisem mogla zaspat. Noro. 


Pa pojdimo naprej k nedojenčkastim temam. Pomlad je tu, poletje se bliža. Jaz že praznim zamrzovalnik - pred poletjem je treba porabiti stare zaloge borovnic, malin, robid (da bo motivacija za nabiranje novih večja). V mamini toplo gredi se je že razbohotil motovilec, samo da se temperature povzdignejo, pa bomo pričeli s prekopavanjem vrta. Naša mami v zamrzovalnik vedno spravi tudi zelišča - eden najbolj dragocenih je pehtran. In ker ga bo poleti spet polno na vrtu, je treba porabiti tudi to. Vseeno pa ob zaenkrat še hladnih večerih paše malo vklopit pečico in se pogret ob kakšni topli pojedini. Danes vam ponujam recept za Kvašene polžke s skuto in pehtranom.


1

torek, 26. januar 2016

Masten pust

Leto je naokoli in smo spet pri pustu in Mercatorjevemu #kuhaM izzivu ob tej priložnosti.


Kuham


Lani smo se lotile zdravih krofov. Nisem prepričana, kako dobro nam je šlo. Dobro, nekatere domislice so se izkazale za zelo okusne. Da bi jim pa rekla, da so krofi, ali zdravi, to pa niti ne. Letos so bila navodila ob izzivu nekoliko bolj ohlapna. Nekaj pustnega. Tudi zdravo je bilo nekje omenjeno, ampak sem se delala, da sem to besedo spregledala. Čisto zares ni bilo nujno, da naredim nekaj zdravega. Ampak sem se v duhu novodobnih trendov vseeno malo spogledala z zamislijo o nečem zdravem. Zato sem povprašala strica googla, kaj se kaj pripravlja za pusta. Kakšne so tipične pustne jedi pri nas. Rezultat? Zelo mastno, zelo ocvrto. Jaaaaa, potem pa letos ne bo zdravo, bo pa pusto, sem si rekla in mirne vesti opustila ta kriterij. Kako naprej? Receptov za krofe in flance je ogromno, česa slanega z ocvirki se nisem lotila, sem pa zato zasledila na eni italijanski strani, ki jo spremljam neke druge oblike pustnih sladic, ki pri nas niso tako pogoste. Vsaj v krajih, od koder prihajam sama. Pred vami je torej recept za skutne vozličke.


IMG_0292


Najprej sem se psihično pripravila na kuhanje in si rezervirala popoldne po službi in večer za pripravo. Spet, kot že velikokrat, se je izkazalo, da ni bilo nič težkega. Še kar se nisem navadila, da je večina receptov (ki jih izbiram), enostavnih.

sreda, 25. november 2015

Nosečnost za telebane, enajstič: v desetem mesecu nosečnosti

Ko je ženska enkrat noseča in na hitro pregleda, kako bo nosečnost potekala, kmalu naleti tudi na besede, da nosečnost v resnici sploh ne traja samo devet mesecev, ampak deset mesecev. Ja - deset luninih mesecev. No, za tiste srečnice, katerih otroci so lepo zasidrani v maternico in si prav nič ne želijo pohiteti v tale naš čudoviti svet, pa je tudi deset koledarskih mesecev kaj kmalu lahko kruta realnost.


In smo tukaj. Dober teden je minil, odkar bi naše dete moralo pririti na svet, pa se še nič kaj konkretnega ne dogaja. Kolikor je moja celotna nosečnost potekala brez težav, toliko v znamenju brez težav minevajo tudi dnevi okoli in po predvidenem datumom poroda. Nič kaj konkretno me ne špika, boli, otrdevanje trebuha in pripravljalni popadki so mi prej neznanka kot nekaj običajnega in kar nekako sem izgubila zaupanje v to, da moje telo sploh ve in zna roditi. No, pa so mi kaj hitro pojasnili, da je porod odvisen in sprožen s strani otroka, to malo bitjece, ki res ne ve, kaj ga zunaj čaka, pa bi bilo povsem nepravično kriviti za nastalo situacijo, kaj ne?


No, kje pa leži sploh problem? Ne rečem, da bi bila jaz polno zaposlena ženska z 8-urno redno zaposlitvijo in bi komaj čakala tale zadnji mesec, da dam vse štiri od sebe in lenarim in čakam ... pf, še srečna bi bila, če bi otrok zamujal, daljša porodniška pa to. Ker pa sem letos bila redno vpisana v prvi (in edini) letnik magisterija, v začetku poletja pa imela kar nekaj smole z iskanjem dela za kratek čas (pa še takega, ki bi ga lahko opravljala z vedno večjim trebuhom), sem se odločila, da še zadnje poletje preživim brezskrbna kot ptičica na veji. Saj ne rečem, 5 tednov morja je bilo super, a kaj, ko potem pride jesen in cel september, oktober in (sedaj skoraj) še november je absolutno preveč časa, ko je človek v pričakovanju in nizkem štartu, da se končno že kaj začne dogajati. Prav smešno se mi zdi, da imam že več kot en mesec pripravljene vse potrebščine, oprana vsa oblačila, samo še tega se manjka, da napihnem zračnice na vozičku.


In kakšne misli mi rojijo po glavi od prejšnjega torka, ko je mimo mene hladnokrvno spolzel 17. november (beri: predviden datum poroda)? Po eni strani se počutim malce naplahtano, ker so nas v šoli za starše tako lepo podučili, kako se spopasti z bolečimi popadki, ki nas bodo sredi noči hoteli razparati na dva dela. Jutri se mi namreč najverjetneje (ali pa tudi ne) obeta ena topla postelja v ljubljanski porodnišnici, kjer mi bodo sprožili porod. Še bolj smešno se mi zdi, kako sva se z mojim dolenjcem dvakrat po temi peljala do ljubljanske porodnišnice, naštudirala vse parkinge v okolici in tako dalje, da bo ja v najbolj bolečih trenutkih mojega življenja in (potencialne) neprištevnosti vse potekalo brez hujših zapletov. No, pa ga bom lahko jutri sama čisto prisebna usmerjala do cilja. Malce sem razočarana nad svojim telesom, ampak hej, kot so mi povedali, ni krivo telo, ampak je porod odločitev otroka, le-tega pa res ne bom krivila. Je že tako usojeno in namenjeno. 


Kakorkoli že. Jutri bo tole popotovanje najverjetneje (UPAM!) končano. Po pravici povedano ne zdržim več. To konstantno pričakovanje, zbujanje sredi noči v upanju, da me zbada v maternici in ne samo v polnem mehurju, pa to, da sem glavna tema in začudenje vseh mojih bližnjih/prijateljev/sosedov, da kako to, da še kar nisem rodila ... Preveč je vsega. Čakanje se mi zdi tako dolgo in z vsakim dnem, ko sem bližje koncu, se mi zdi, da v resnici ne bom nikoli dočakala. Pa čeprav bom. In ko bo enkrat mimo, se mi bodo te misli zdele smešne in v tem trenutku popolnoma nepotrebne ampak ... to je pač življenje. 


Absolutno pa so zadnjič bile potrebne tele gratinirane skutne palačinke iz pečice. Juha + palačinke = božansko nedeljsko kosilo.


1

četrtek, 15. oktober 2015

Krapec!

Poletje je mimo in naše kuhalnice, ki so lansko leto pridno kuhale v Mercatorjevem KuhaM projektu, so se spočile in so pripravljene na nove izzive. Letos bodo izzivi še posebej zanimivi in povsem drugačni od tistih, s katerimi smo se spopadali lansko leto. Te dni lahko v Mercatorjevih prodajalnah zasledite tipične izdelke iz Pomurja - gre za projekt SloFest, s katerim želi Mercator kupcem še bolj približati slovenske pokrajine z njihovimi tipičnimi kulinaričnimi dobrotami. Tudi blogerji, ki sodelujemo v projektu KuhaM z Mercatorjem, smo bili povabljeni, da raziščemo slovenske pokrajine, ki so kulinarično še kako pestre, žal pa se velikokrat ustavimo samo pri tistih najbolj znanih in niti ne raziščemo še vseh ostalih dobrot, ki nam jih določen predel ponuja. Saj ste uspeli razbrati, da ciljam na prekmursko gibanico, kaj ne? No, Prekmurje in Pomurje nista samo gibanica in bograč. Ampak preden se podamo v kulinarične vode, najprej razdelajmo, kaj Pomurje sploh je. Vsi večinoma rečemo področju, ki ga zajema izraz Pomurje, zgolj in samo Prekmurje, včasih kdo doda še Prlekijo. No, stvar je v resnici taka - Pomurje ne zajema zgolj Prlekije (med Dravo in Muro) in Prekmurja (od Mure naprej), ampak še nekatera druga področja, kot si lahko preberete tule. Toliko, hiter tečaj geografije Pomurja, hehe.


Kuham


Kot sem že napisala - Pomurje nista samo prekmurska gibanica in bograč. Tu je še bujta repa, pa en kup močnatih jedi (mlini na Muri, logično), brez bučnega olja pa tako ali drugače ne gre. No, in če kdo v izobilju uporablja meni tako ljubo proseno kašo, potem so to zagotovo Pomurci. Zato je tudi današnji recept proseno-kašnat - predstavljamo vam Krapce!


1


sobota, 8. avgust 2015

Robide prvič.

Ha! To sezono mi je Tino, robidno pionirko, uspelo prehiteti z robidovim receptom. Lani je pripravila domač robidov sladoled, letos pa me je poskušala pripraviti na robidenje (nabiranje malin, op. a.) z naslednjimi nasveti: obvezne superge, rokavice, dolge hlače, dolgi rokavi, pršilo proti komarjem, čelada in ščitniki za gležnje. Še dobro, da je nisem upoštevala, ker sem v sandalih in krilu veliko lažje porabila kalorije, ki sem jih kasneje zaužila s slaščico v spodnjem receptu. Če nimaš desetletne fitnes karte, se je pač treba znajti pri ohranjanju linije.


5

nedelja, 26. julij 2015

Limonina skutna torta

Poletje je čas, ko vas kulinarične revije, blogi in kuharske oddaje z vseh strani bombardiramo z najrazličnejšimi recepti za sladice, ki jih ni potrebno pripravljati v pečici. Sama nikoli nisem bila velika oboževalka takšnih lahkih poletnih dobrot. Kaj pa vem, grški jogurt s sadjem zame pač ni sladica … prej okusen zajtrk. Mogoče se razlog skriva tudi v dejstvu, da se mi še nobena sladica z želatino ni posrečila ali pa da sem ena izmed redkih izjem, ki nam kalorična kosila in sladice pašejo tudi poleti. Vročina gor ali dol.


  IMG_20150726_103413

ponedeljek, 2. februar 2015

Smuti, ki to ni

Moj najljubši del (pred)izpitnega obdobja je zavlačevanje. Primer: kovček. Dva tedna sem se mu izogibala kot napol pijana, dobro rejena antilopa. Na pol odprt, nabasan z razbarvanimi modrci in štumfi brez para, je tiho čakal, da izpraznim njegovo drobovje. To se ni zgodilo, ker sem imela veliko pomembnejša opravila, kot je na primer podrobna kvantitativna analiza 86 delov serije, v kateri je glavni zaplet najstniški ljubezenski trikotnik. Krasno.


Tale nesmiseln uvod bi se sedaj moral genialno preliti v bombastično nadaljevanje kulinaričnega zapisa in končati z receptom, ki bi še najbolj zakotni vaški restavraciji prinesel polovičko Michelinove zvezdice. Glede na to da na Bormašini nisem objavila ničesar vse od slavnostne večerje, se je od mene najbrž čisto upravičeno pričakovalo, da v domači kuhinji besno sekljam, pražim in pečem. Mnja. Ne. Sem pa zelo glasno nasprotovala ideji detoxa/smutijev/zdravega januarja in skorajda izsilila krušni teden, ki sem ga nato hladnokrvno sabotirala. Packa. 


 mala

sreda, 10. september 2014

Izgovori, izgovori, izgovori ... aja, pa slivovi cmoki

Že eno uro ždim za računalnikom in razmišljam, ali naj začnem s pisanjem seminarske naloge, katere rok za oddajo se nezadržno približuje, ali naj se raje posvetim pisanju za blog. Jp, ena ura, ki je nikoli v življenju ne bom dobila nazaj in dobro se zavedam, da bi v tej uri spisala konkreten del ene ali druge naloge. V kateremkoli drugem primeru odločitev ne bi bila tako težka, ampak tale pa je. In to zelo. Razlog? Ozimnica!


O ozimnici vem približno toliko, kot se spoznam na napeljavo elektrike. Vem, kakšen je njen končni proizvod in vem, zakaj je pomembna. Računalnik, wifi, luč … marmelada, vložene paprike, slivovi cmoki. Ozadju nastanka ene ali druge stvari ne posvečam pretirane pozornosti. Situacija pa se je spremenila, ko smo s puncami sprejele odločitev, da bo naša naslednja tema ozimnica. Ne, o električni napeljavi še vedno ne vem nič, če crkne varovalka, v temi čakam na prvega družinskega člana, ki pride domov, in stiskam pesti, da to ni mami. Sem pa ugotovila, kako narediti slivove cmoke! Najprej sem se lotila navadnih, ker pa sem želela biti inovativna in v skladu s svojo kuharsko filozofijo o malo bolj zdravih 'glavnih' jedeh, sem se odločila za eksperimentiranje.


Izgovori, izgovori, izgovori ... aja, pa slivovi cmoki

Avtorica: Nina


 Že eno uro ždim za računalnikom in razmišljam, ali naj začnem s pisanjem seminarske naloge, katere rok za oddajo se nezadržno približuje, ali naj se raje posvetim pisanju za blog. Jp, ena ura, ki je nikoli v življenju ne bom dobila nazaj in dobro se zavedam, da bi v tej uri spisala konkreten del ene ali druge naloge. V kateremkoli drugem primeru odločitev ne bi bila tako težka, ampak tale pa je. In to zelo. Razlog? Ozimnica!  

 O ozimnici vem približno toliko, kot se spoznam na napeljavo elektrike. Vem, kakšen je njen končni proizvod in vem, zakaj je pomembna. Računalnik, wifi, luč … marmelada, vložene paprike, slivovi cmoki. Ozadju nastanka ene ali druge stvari ne posvečam pretirane pozornosti. Situacija pa se je spremenila, ko smo s puncami sprejele odločitev, da bo naša naslednja tema ozimnica. Ne, o električni napeljavi še vedno ne vem nič, če crkne varovalka, v temi čakam na prvega družinskega člana, ki pride domov, in stiskam pesti, da to ni mami. Sem pa ugotovila, kako narediti slivove cmoke! Najprej sem se lotila navadnih, ker pa sem želela biti inovativna in v skladu s svojo kuharsko filozofijo o malo bolj zdravih 'glavnih' jedeh, sem se odločila za eksperimentiranje.

 Še preden vam postrežem z receptom, vam dolgujem opravičilo. Zdi se mi, da že celo večnost nisem prispevala recepta, mislim, da sem se nazadnje javila iz Škotske. Brez skrbi, na dlani imam izvrsten izgovor. Pravzaprav več njih. Prvi je ta, da sem bila nekaj časa brez kuhinje oziroma sem imela doma lastno verzijo odprte kuhne. Pa ne v prenesenem pomenu, kot se to ob  petkih dogaja v Ljubljani. V takem pravem, neprijetnem duhu. Še posebej če pomislite, kakšno poletje smo imeli. V dobri veri, da nam bo vreme naklonjeno, smo menjavo kuhinje planirali za avgust. Pa dež bi še nekako preživeli, če bi imeli krožnike iz katerih bi lahko jedli. Ja, prav ste prebrali. Moja mati je, kot do sedaj že veste, neverjeten kuharski genij. Odločila se je, da v novo kuhinjo spadajo novi krožniki in po hitrem postopku opravila s starimi, ki so nesrečno pristali v smeteh. Ne, ni pomislila, da nas do nove kuhinje ločita še slaba dva tedna, in da bomo v tem času, ne boste verjeli, jedli! Z bratom sva, ne vem sicer kako, rešila tri srečne primerke. Enega globokega in dva navadna krožnika. Nedeljsko juho smo tako jedli glede na hierarhični red v družini. Najprej glava družine, potem brat in nato jaz. Mati se je zadvoljila s srebanjem  juhe iz sklede za solato. Ko smo le preživeli tole robinzonsko poletje in ko sem imela čas, in bi se lahko lotila eksperimentiranja pa sem naletela na novo oviro.
 
 Sledi izgovor številka dve. Do sedaj verjetno že vsi veste, da se naša šefica Tina trenutno uri pod budnim očesom šefa Bineta, v priljubljnem resničnostnem šovu komercialne televizije. Teoretično tega sicer ne morem prodati kot zadosten izgovor, saj sama nimam dosti s tem, ampak saj veste, vsak izgovor je dober. Kako naj kuham, če pa držim pesti, da se bo čim bolje izkazala na predizborih in kako naj kuham po tem, ko jih je konec, ko pa moram bogo revo zasliševati in vse svoje sive celice prisiliti v skovanje zvitega načrta, ki bi me pripeljal do zaupnih informacij. Ni mi uspelo. Še ena ura, ki je ne bom dobila nazaj. Tina je ostala neomajna in tako sem šele teden kasneje izvedela, kako je s Poletno sestro gibanice navdušila šefa. Poleg tega me je Tina pred svojo vselitvijo v hišo in z njo karanteno, pooblastila, da uradno upravljam z njenim življenjem. Predvsem govorim o študijskih obveznostih. Ja, zaupala mi je svoj vpis na podiplomski študij. Tako se lahko po mili volji odločim, ali se bo naslednje leto učila veščin obramboslovja, spoznavala tehnike klekljarstva ali pa pozorno spremljala in si zapisovala trike cirkusantov. Le kdo si ne želi delati v cirkusu? Sigurno obstaja kakšna akademija kamor jo lahko vpišem?!
 No, šalo na stran. Ji bom dovolila, da se do konca izuči za komunikologinjo in ji nato predlagala nadaljne izobraževanje v zgoraj naštetih panogah. Na Tino smo seveda vse punce zelo ponosne in ko jo takole gledam na televiziji, kako sledi svojim sanjam, si ne morem pomagati, da si tudi sama ne bi želela podobnega. Ampak tale začetna evforija me je ob spoznaju, da sem za takšne podvige vseeno prevelik strahopetec, minila. Ko je bil potešen moj avanturistični duh, sem se z Nutello in veliko žlico v rokah zavalila na kavč. Zaenkrat se bom zadovoljila s spremljanjem šova in sledenje svojim sanjam odložila za nedoločen čas. Med tem pa seveda zapisala recept za  lahke slivove cmoke.



Potrebujete:  
500 gramov lahke skute 
6 do 10 žlic polnozrnate pirine moke 
6 žlic pšeničnega zdroba
dve jajci

dve žlici olivnega olja   
malo soli
slive

  Vse sestavine, razen sliv, stresete v posodo in zgnetete enotno testo. Če se vam bo to zdelo premehko, dodajte moko, vendar pa ne pretiravajte. Ob večji količini moke bo namreč testo bolj zbito, cmoki pa ne preveč rahli. Testo zavijte v prozorno folijo in postavite v hladilnik. Tam naj bo približno pol ure, lahko tudi dlje. Medtem predlagam izkoščičevanje sliv. Ko ste pripravljeni na izdelavo cmokov, testo vzemite iz hladilnika. Oblikujte poljubno velike kroglice, v njihovo sredino pa položite po eno slivo. Če so te manj sladke lahko dodate kocko sladkorja, drugače pa ta ni nujno potreben. Ko so cmoki pripravljeni, jih lahko, v slogu ozimnice, zamrznete in v njih uživate kasneje. Če pa se odločite izdelek preizkusiti takoj, zavrite vodo, ki jo rahlo solite. Ko voda zavre, zmanjšajte ogenj, dodajte cmoke in jih na zmerni temperaturi kuhajte od 15 do 20 minut. 




  Po končanem kuhanju jih previdno odcedite, so namreč zelo rahli in imajo visoko stopnjo potenciala za razpad. Na maslu pripravite drobtinice, nato pa v lonec dodajte cmoke in jih dobro povaljajte v drobtinicah. Pred jedjo jih po želji potresite s sladkorjem.



P.S. Zdaj si verjetno mislite, da je lahka verzija cmokov nepotrebna, saj bomo nadaljnih nekaj mesecev nosili bunde, kar pomeni, da se lahko bašemo do nezavesti. Ampak garantiram vam, da mi boste na prvi dan diete, 1. januarja, še hvaležni.

Dober tek!




sobota, 12. julij 2014

Več vadbe, več slaščic?



Tako kot Tina, imam tudi sama rada izzive. V bistvu je to zame nekaj novega, vsekakor se jih nisem lotila še toliko. V bistvu bi lahko rekla, da sem se počasi naučila nekatere stvari planirati. Tiste stvari, ki se jih težje lotim, ali pa se jih ne uspem držati daljše obdobje, čeprav se mi to zdi smiselno. Dejstvo, da plan poimenujem izziv, me veliko bolj motivira. V bistvu se na nek način prevaram s tem, da si rečem, da gre za izziv. Rečem si: "Si upaš?" in seveda moram na tako provokacijo odgovoriti z akcijo in si dokazati, da si upam in da lahko nekaj naredim. Plani pa, na drugi strani, nimajo tolikšne moči, so samo želje, nekaj, kar bi rada naredila, tudi če gre v resnici za popolnoma enako stvar, samo poimenovanje je drugačno. Smo kar malo hecni, ne? Poleg te 'psihološke prevare' mi dodatno motivacijo za dokončanje izziva daje dejstvo, da o izzivu povem več ljudem. Recimo na Twitterju. Tako se nisem zgolj sama sebe 'potiho' izzvala, ampak sem povedala tudi drugim, da bom to počela in to me še dodatno motivira, saj bi se rada dokazala in poleg sebi, dokazala tudi drugim, da zmorem. Hkrati pa jim pokazala, da če zmorem jaz, zmorejo tudi oni. Takšna 'javna objava' nekega izziva mi predstavlja še dodatno motivacijo, če se ga ne lotevam sama, ampak se v izziv spustim z neko skupino ljudi, ki jih je moj izziv pritegnil (ali mene njihov).


Več vadbe, več slaščic?

Avtorica: Ana

Tako kot Tina, imam tudi sama rada izzive. V bistvu je to zame nekaj novega, vsekakor se jih nisem lotila še toliko. V bistvu bi lahko rekla, da sem se počasi naučila nekatere stvari planirati. Tiste stvari, ki se jih težje lotim, ali pa se jih ne uspem držati daljše obdobje, čeprav se mi to zdi smiselno. Dejstvo, da plan poimenujem izziv, me veliko bolj motivira. V bistvu se na nek način prevaram s tem, da si rečem, da gre za izziv. Rečem si: "Si upaš?" in seveda moram na tako provokacijo odgovoriti z akcijo in si dokazati, da si upam in da lahko nekaj naredim. Plani pa, na drugi strani, nimajo tolikšne moči, so samo želje, nekaj, kar bi rada naredila, tudi če gre v resnici za popolnoma enako stvar, samo poimenovanje je drugačno. Smo kar malo hecni, ne? Poleg te 'psihološke prevare' mi dodatno motivacijo za dokončanje izziva daje dejstvo, da o izzivu povem več ljudem. Recimo na Twitterju. Tako se nisem zgolj sama sebe 'potiho' izzvala, ampak sem povedala tudi drugim, da bom to počela in to me še dodatno motivira, saj bi se rada dokazala in poleg sebi, dokazala tudi drugim, da zmorem. Hkrati pa jim pokazala, da če zmorem jaz, zmorejo tudi oni. Takšna 'javna objava' nekega izziva mi predstavlja še dodatno motivacijo, če se ga ne lotevam sama, ampak se v izziv spustim z neko skupino ljudi, ki jih je moj izziv pritegnil (ali mene njihov).

ponedeljek, 2. junij 2014

Čizkejk.



Ura je pol šestih zjutraj, moje telo se že zadnja dva tedna takole zbuja pred budlko, in oprostite mi, če moje misli niso najbolj nabrušene. Veste, občutek, ko človek odpre oči pred budilko, je zanimiv. Prva stvar je ta, da ti niti ni najbolj jasno, kateri dan sploh je. Zvonjenje budilke ti najbrž kaj hitro da vedeti, da vstajaš pod prisilo, kar lahko enačimo s tem, da je treba v službo. Brez budilke pa so misli za trenutek prepuščene interpretaciji. Kateri dan je? Kateri del dneva je? Koliko je ura? Zakaj budilka ne zvoni? No ... vse to je hitro rešeno s pogledom na uro. Potem pa naprej ... ali naj vstanem? Naj še malo poležim? Borba je huda, ampak misel na to, da me zbudi nehumano tuljenje budilke je veliko težja od tega, da kar vstanem in postorim kaj, za kar mi bo popoldne tako ali drugače zmanjkalo časa.

In sedaj sem tu.

V soboto pa sem bila v zidan'ci. Dva avtomobila z ljubljansko registracijo sta onesnažila malce dolenjskega zraka in slavilo se je dolgo in obilno. Moja najljubša oseba pod soncem je praznovala rojstni dan. Sladki program je bil obsežen in izjemen, šel je pa nekako takole. Slavljenčeva mama se je že zjutraj odpravila v lokalno pekarno po mini krofke in rogljičke, ki so naravnost za umret.






Čizkejk.

Avtorica: Tina

Ura je pol šestih zjutraj, moje telo se že zadnja dva tedna takole zbuja pred budlko, in oprostite mi, če moje misli niso najbolj nabrušene. Veste, občutek, ko človek odpre oči pred budilko, je zanimiv. Prva stvar je ta, da ti niti ni najbolj jasno, kateri dan sploh je. Zvonjenje budilke ti najbrž kaj hitro da vedeti, da vstajaš pod prisilo, kar lahko enačimo s tem, da je treba v službo. Brez budilke pa so misli za trenutek prepuščene interpretaciji. Kateri dan je? Kateri del dneva je? Koliko je ura? Zakaj budilka ne zvoni? No ... vse to je hitro rešeno s pogledom na uro. Potem pa naprej ... ali naj vstanem? Naj še malo poležim? Borba je huda, ampak misel na to, da me zbudi nehumano tuljenje budilke je veliko težja od tega, da kar vstanem in postorim kaj, za kar mi bo popoldne tako ali drugače zmanjkalo časa.

In sedaj sem tu.

V soboto pa sem bila v zidan'ci. Dva avtomobila z ljubljansko registracijo sta onesnažila malce dolenjskega zraka in slavilo se je dolgo in obilno. Moja najljubša oseba pod soncem je praznovala rojstni dan. Sladki program je bil obsežen in izjemen, šel je pa nekako takole. Slavljenčeva mama se je že zjutraj odpravila v lokalno pekarno po mini krofke in rogljičke, ki so naravnost za umret.


Tudi naša mati se je menda že zjutraj vrtela po kuhinji in obljubim vam, da pridobim recepturo za tisto pehtranovo potico, ki je vredna vsakega greha - sveža se je pa še premaknila na vrh mojega seznama jedi, ki jih želim jesti tik preden umrem.

Za spremljevalni program so bile mišljene tudi Jaffa kroglice, ki so v oblici vsega drugega ostale malce zasenčene, ampak pojedli smo jih tako ali drugače, če ne v soboto pa včeraj po kosilu in tudi one se bodo v prihodnjih dneh znašle tule gor.

In premaknimo se torej končno do zvezde večera: Cheesecake, sirova torta, sirovo-skutna torta, tole slednje bo kar najbolj pravilno.

Stvar je taka, da jaz nisem najbolj navdušena nad ameriškimi pogruntavščinami. Njihova preprostost me plaši, lenoba njihovih iznajditeljev se mi gabi, vse skupaj pa je na koncu tako ali drugače velikokrat ... zanič. Sem se enkrat lotila Red velvet cake in ne pomnim, kdaj v življenju sem jedla še tako ogabno torto. In glavni krivec za to je bil prav cream cheese oz. kremni sir. Philadelphija oz. kakšen drug cenejši ekvivalent. In potem po celem tednu prebiranja receptov za cheesecake in kombiniranju, končno najdem zadovoljivega, v nadevu pa so omenjeni trije lončki kremnega sira. Že sama misel na to me je ... nasitila. Pa sem si rekla, bom jaz poskusila malce po svoje. In sem res zamenjala en del kremnega sira za skuto in nastala je sicer malce kompaktnejša, ampak v kombinaciji z goznimi sadeži zelo dobra torta.

Gre pa takole. Najprej se lotimo podlage. 250 gramov polnozrnatih piškotov sem zmlela v multipraktiku, medtem pa v posodi na štedilniku stopila 125 gramov masla, ki sem mu dodala malce cimeta. Potem sem maslo zlila k drobtinam, dobro premešala, dodala malo ruma, stresla v tortni pekač premera 26 cm, ki sem ga prej obložila s peki papirjem, in z roko vse dobro potlačila ob dno. Tudi še se podlaga zdi malenkost suha - jo bo že tudi nadev še dodatno navlažil. Podlago postavimo v hladilnik.

Jaz sem jo sicer pustila čez noč, ampak mislim, da ne igra hude vloge dejstvo, ali je v hladilniku pol ure ali eno noč. V vsakem primeru se lahko lotimo nadeva. V posodo sem dala 400 gramov kremnega sira (kupila sem ga v Lidlu) in 500 gramov pasirane skute (prav tako Lidlove). Dodala sem 150 gramov sladkorja (od tega sta bila zraven dva vanilijeva sladkorja, ampak skupna količina še vedno 150 gramov), vlila zraven še malo koncentrata limone in vanilijeve esence. Vse sem dobro zmiksala, da je nastala gladka zmes. Potem sem dodala 3 jajca in še malo zmiksala, da so se lepo vmešala. Ampak zmes ne sme nastati penasta in rahla, še vedno mora biti gladka. Potem jo samo vlijemo v pekač in pečemo slabo uro na kaj pa vem, tam nekje med 160 in 170 stopinj C. Jaz sem začela na malce večji temperaturi, potem sem vmes malo znižala, potrebno je opazovati, kako se torta obnaša. Ko enakomerno porumeni, ko je na otip skorja zapečena in kompaktna, takrat je to to. Pa ne se ustrašit, med peko torta kar naraste, ob ohlajanju pa se spusti nazaj dol. Ko je torta pečena, jo najprej pustite še malo v pečici s priprtimi vrati. Potem naj se ohladi na pultu in šele potem lahko roma v hladilnik.

Sledi pa še preliv iz gozdnih sadežev. Jaz sem uporabila 750 gramov zamrznjenih gozdnih sadežev. Po navodilih Huferke sem jim dodala 100 gramov sladkorja, za 120 ml mešanice limoninega soka in vode ter dve žlici škroba, malce pokuhala in vse skupaj prelila čez torto. To je potem celo noč počivalo v hladilniku. Zmes se je zgostila, nastal je tak sirup, ki pa se je razlil čez torto, ko smo sneli obroč. Ni bilo nobene tragike, ampak potemtakem lahko ta preliv pustimo tudi kar v ločeni posodi in ga samo dodamo na vsak kos posebej, bo mogoče še bolj smiselno. Za strjen nadev iz gozdnih sadežev bi bilo pa potrebno dodati bodisi želatino, ali pa gozdne sadeže zakuhati v vanilijev puding (kot to delam za malinino torto po receptu moje mami, ki pa ne vem, če se je že imel priložnost znajti tu zgoraj). 

Kakokoli že, bilo je odlično, jaz sem zraven ponudila še žlico stepene smetane. Nomz na kvadrat.


nedelja, 16. februar 2014

Po stotih letih ...



... (beri: izpitnem obdobju), se je končno spet pojavila koncentracija treh dni, ki jih bom preživela ob socializiranju z drugimi homo sapiensi. To, jasno, pomeni tudi to, da končno spet lahko kaj spečem, hkrati pa samo upam, da se gostje tudi sami niso podali v razne sladkorno-abstinenčne izzive. To bi bila tragika.



No, ker se mi v tem momentu počasi res že mudi na prvo socializiranje, naj postrežem samo z receptom za torto. Skuta in breskve.




Biskvit: kot ponavadi: 6 jajc in 250 gramov kristalnega sladkorja, stepamo vsaj 10 minut, da zmes dodobra naraste. Temu se sicer reče "topla priprava biskvita", v originalu bi se to moralo sicer stepati nad vodno kopeljo, ampak z zmogljivim mešalcem je rezultat enak tudi brez toplotne obdelave. (Hladna priprava pa je tista, ko ločimo rumenjake in beljake.) Potem previdno vmešamo 250 gramov presejane moke. Brez kemije, pecilnih praškov, masla - osnovni recept za univerzalni biskvit. Pečemo 40 minut na 180°C, pustimo, da se še par minut ohlaja v pečici, nato ohladimo.


Krema: skuhala sem en vanilijev puding po navodilih na vrečki - pol litra mleka, en vanilijev puding, 3 žlice sladkorja. Skuhamo, med ohlajanjem mešamo. Potem stepemo še 200 ml sladke smetane. V posodo nato damo 500 gramov rikote ali pasirane skute, ji dodamo vanilijev puding, stepeno smetano, en zavitek želatine (jaz sem uporabila Hoferjevo), vse dobro premešamo, sladkamo po okusu (natančne količine nimam, mogoče sem dodala kakšnih 5 žlic?, ugibam.).


Potem se lotimo sestavljanja torte: pečen ohlajen biskvit prerežemo na tri plasti - eno prihranimo za kdaj drugič, tokrat bomo potrebovali samo dve. Prvo plast položimo na krožnik, jo vpnemo v obroč in nasočimo s sokom, v katerem so bile breskve. Kompot malce razredčimo s toplo vodo in mu dodamo rum. Potrebujemo torej najmanj eno konzervo breskev. Zakaj najmanj eno - jaz sem uporabila eno in pol, da je torta res bogata s sadjem, pa še za dekoracijo sem jih uporabila. Na prvo plast biskvita potresemo na koščke narezane breskve, prelijemo s polovico kreme. Nato vse skupaj ponovimo še s drugo plastjo. Biskvit - nasočimo - breskve - krema. Lepo jo poravnamo, saj bo to naš vrh torte. Ohlajamo čez noč.




Dekoracija je pa samo še stvar okusa. Jaz sem celo torto obmazala z marelično marmelado, po obodu sem jo obdala z mletimi piškoti, na vrhu porisala s čokolado in obložila s sadjem. Lahko jo obmažete tudi s smetano, dodate mandlje, ki gredo super zraven, potresete s kakšnimi drugimi oreški, možnosti je neskončno.