Angleške čajne kolačke sem spekla, ker nisem bila prepričana, kako mi bodo uspele lepinje. Za vsak slučaj, ne morem ostati brez objave. No, zato pa imam zdaj dve. Nič hudega, ne? :)
V petek sem zaključila izobraževanje, ki sem ga obiskovala tekom preteklega meseca. Po eni strani sem vesela, da sem zaključila z delom, saj me ni pretirano veselila in veliko dvomov sem imela o celotni zadeve že pred začetkom. Po drugi strani pa sem bila ob zaključku kar malo žalostna. Z menoj so se v to izkušnjo spustili še trije, v družbi katerih je bil pretekli mesec ne samo znosen, ampak prijetna izkušnja. Od njih sem se veliko naučila in predvsem spoznala ljudi, s katerim se bom z veseljem kdaj dobila tudi v prihodnosti. Delo smo si namreč olajšali z veliko mero druženja ob kavah in čajih, na katerih smo presedeli skoraj polovico časa. Izmenjali smo si kopico izkušenj, mnenj in priporočil za dobre filme, glasbo in zabavne nadaljevanke. V četrtek zvečer sem se zavedla, da bi lahko kaj dobrega spekla za pod zob za zadnji dan, ampak sem bila enostavno prepozna, da bi se česa lotila. No, včeraj sem ugotovila, da bi lahko pripravila simpatično angleško čajno pecivo.
Danes vam predajam še druga dva recepta za kruh. Prvi je najenostavnejši kruh vseh časov, ki je tako brezvezen recept, da se ga dolgo sploh nisem lotila, ker se mi je zdel larifari. Ker, kaj točno naj bi dobrega prišlo iz recepta 'vse nameči skupaj, zmešaj, pusti dolgo časa, potem pa speči'?
Tole je bilo prijateljičino sms sporočilo, ki je zapiskalo v poznih (ali že mogoče zgodnjih) urah, kar pomeni, da je bil nočni prigrizek res dober, moje darilo pa pravkar zaužito. Ponosno sem se obrnila na drugi bok in se v mislih potrepljala po rami. Kaj češ, včasih mi rata.
Meh. Saj se trudim biti pozitivna in ne razmišljati o stvareh, ki me tarejo, predvsem zato, ker so tako zelo banalne, da me je sram že samo, ko o njih razmišljam, ampak nekako se vedno znova vrnejo nazaj in me ulovijo med čakanjem avtobusa, brisanjem ploščic pod tušem do suhega, čakanjem, da se Pesjanka na travniku pokaka in tako dalje. Mislim, da sem v zadnjih petih, šestih letih, ko je bila ponovoletna motivacija moja zvesta spremljevalka, izčrpala svoje zaloge le-te ... motivacije torej. Presedam se iz enega stola na drugega in samo sanjam o dneh, ko je bila rutina moja najboljša prijateljica, tesno za petami pa ji je sledila disciplina.
Ko smo s puncami v zadnji polovici decembra posedale za polno obloženo mizo je beseda nanesla tudi na januarske kuharske podvige. Čeprav smo, ko je govora o hrani, ponavadi precej enotne in složno odpiramo usta vsem dobrotam, pa se je okrog novoletnih prehranjevalnih navad vnela precej vroča razprava. Pa brez skrbi, nismo se lasale, krožniki so ostali celi in še vedno ostajamo nerazdružljiva, pretirano glasna in nenavadno požrešna petperesna deteljica. Vendar pa so si nekatere izmed nas zadale, da bodo januarja malce bolj pridne, kar se tiče vnosa kaloričnih dobrot v svoje želodčke, medtem ko s(m)o jih druge le postrani pogledale in zagovarjale prehranjevanje po načelu: če ti paše, jej.
Sibirske temperature so se malo omilile, snega pa je ostalo samo še toliko, da si naša Pesjanka obriše tace, na katere se že z največjim veseljem in radostjo lepi blato na sosednjem kakališču (t.j. sosednji travnik delno znanega lastnika, ki služi kot dežurna postaja polnih mehurjev in črevesij okoliških štirinožcev). Še vseeno pa Bormašince nadaljujemo z našimi krušnimi prispevki v tem in prihodnjem tednu - kruh gor ali pa dol, topla pečica, ki prijetno pogreje naše bivalne sobane je tista, ki nas pri tem projektu še najbolj osrečuje.
O MOJ BOG, NAAN. Vedno, ko sem ga jedla v indijski in bengalski restavraciji s hitro prehrano, sem oboževala to različico kruha, ki izhaja iz južne in srednje Azije. Všeč mi je bil okus in struktura, saj ni bil presušen, kot so tortilje, je pa dovolj tanek, da si iz njega lahko pripravil zavitek z najljubšim nadevom. Doma si ga nikakor nisem upala poskusiti pripraviti, v resnici mi niti na misel ni prišlo. Pripravljali so ga na nek poseben način in pekli na čisto nenavadni kupolasti zadevi. Zdelo se mi je nekaj, kar zagotovo ne bo tako dobro, če ga bom pripravila sama doma.
Odkar sem postala bormašinca, sem pa vsekakor postala veliko bolj drzna v kuhinji oz. sem začela delati kljukice na seznamu jedi, ki sem si jih želela pripraviti. Zaradi tega sem pred časom za temo predlagala kruhe sveta. Vsekakor je bil naan tista stvar, ki sem jo imela v mislih, da jo bom pripravila. Sicer nisem še nikoli poprej iskala recepta za ta kruh, tako da nisem bila prepričana, da bom dejansko tudi prišla do realizacije. Če ne bi imela ustreznih pripomočkov za njegovo pripravo, bi se pač morala prilagoditi in pripraviti katerega drugega od 'ploščatih' kruhov, ki so, mimogrede, tudi izjemno okusni.
Sem začela pisati o tem, kako sem že kar globoko zabredla v "krizo počasi iztekajočih se študentskih let", pa sem zaplula v tako melanholične vode, da sem se po treh vrsticah premislila. Nočem pisati jamrajočega bloga. Teh je vsepovsod že dovolj. Nikoli ne bom najbolje razumela tistih, ki se odločijo zapisati nek slovnično in stilistično perfekten zapis, samo zato, da lahko celih 796 besed v jeznem tonu udrihajo po tem in onem. Or is it just me?
Kakorkoli že, je rekla, in še naprej ignorirala glavobol. Trenutno sem zasidrana za mojo pisalno mizo, spopadam se še z zadnjimi vrsticami krajše študijske naloge (no, in tudi tale zapis se ne piše kar sam, kaj ne), ki jo moram oddati danes, z mislimi pa že malce zaskrbljujoče pogledujem proti prihodnjim tednom, ko me čaka oddaja kar lepega zalogaja seminarskih nalog. Ampak, nikar otožno in jamrajoče pogledovati v mojo smeri (to velja predvsem zame), kar je treba, se da, in samo opominjam se lahko, kako sem si včasih med maratonskimi učenji za kakšen zoprn izpit želela, da bi morala napisati samo seminarsko nalogo.
Je pa ta vikend v naši mansardi dišalo po kruhu. In siru. Po sirovih obročkih, natančneje.
