Meal prep, četrtič: Bananine palačinke

Letos je noro. Če nisem bolna jaz, potem je prehlajena tavelika čebelca in v najhujšem možnem scenariju - tamali škrat. Čakam, da pride pomlad. Ne tale februarska, ampak tista, ki bo prišla aprila, po marčevski pošiljki snega Velkavrh je rekel, da zima letos še ni rekla zadnje, in jaz samo upam, da je temu res tako. Hudiča, včasih sem zvončke mami nabirala za materinski dan, potem sem se zadnjih par let soočala s tem, da do takrat že odcvetijo in sem jih nabirala za 8. marec, ampak na Prešernov dan, to je pa too much. No in potem se čudimo, zakaj so vrtčevske skupine na pol prazne - na eni točki, je bilo v Gajini skupini zgolj 7 otrok od 19. In to, da je moj cmok doma in ne v vrtcu, mi kot mami neješče in silno izbirčne deklice, prinese malokateri izziv. Ampak ko pogruntam, katera hrana ji paše, potem se pripravim, na hude čase. Ker ko si čebelca zaželi palačink, ja ni vrag, da ravno takrat doma ne bom imela super zrelih banan, ki naredijo te palačinke super njam.

Ta recept je že dolgo moj go to recept za palačinke. Sem poizkusila številne, ampak tale glede na vložen čas in tehniko priprave prinese optimalne rezultate. Pa še sestavine so malce bolj zdrave. Našla sem ga pri Mountain Mama, sestavine pa, jasno, ob vsej naglici skoraj vedno malce prilagodim.

Sestavine:

• 2 skodelici ovsenih kosmičev (mleti - modri iz Lidla ali Hoferja)
• 1 in 1/4 skodelice mleka (lahko kravjega, lahko rastlinskega)
• 1 velika zelo zrela banana (lahko tudi 1 in pol ali 2 manjši)
• ščep cimeta
• ščepec soli
• 1 žlica medu
• 1 vanilijev sladkor
• 1 veliko jajce
• 1 čajna žlička in pol pecilnega praška

Postopek:

Kaj je najboljše pri vsem skupaj? Vse sestavine damo v blender, zblendamo, da je vse super premešano, in to je to. In te količine jaz dobim cca. 25 srednje velikih palačink. Pečem po 4 hkrati. Gaja v eni rundi poje 5 palačink - to pomeni, da vsaj 3 porcije zapakiram v posodice in dam v zamrzovalnik. Da sem naslednjič, ko se spomni: "Jaz bi pa palačinke za večerjo!" pripravljena. :)

Bananin kruh

Obožujem poimenovanje tega peciva. Ker roko na srce, to je pecivo, kolač, sladica in nič drugega. Poimenovanje kruh pa je priročno samo za to, da ga lahko poješ kakšen košček več in nimaš slabe vesti. Še več, nanj še celo namažeš nutelo! No, zdaj pa šalo na stran. (Kar ne pomeni, da ga dejansko nisem pojedla v kombinaciji z nutelo, ampak pšt!) Tole je bil prvi recept, ki sem ga izbrala za pripravo v prihajajočem SilverCrest Monsieur Cuisine mašini, in če odštejem eno posodo, v kateri sem tehtala sestavine ter dva kosa pribora, je bilo to tudi vse, kar umazala. Posodo in rezilo Monsieur Cuisina, namreč. Rezultat pa je najbolj mehek in bananasto dišeč bananin kruh, kar sem jih kdaj jedla. 

Le Cordon Bleu-ish pita z rumenimi ringloji.

Tale lepotička, ki vam bo danes padla v oči, je nastala po receptu Le Cordon bleu skupnosti. Sledila sem receptu(om), kolikor se je dalo, seveda pa je recept, kot se za šolske učbenike spodobi, napisan res natančno in na pravih mestih oborožen s fotografijami. Sama sem bolj kuharca svobodomiselne nravi, pa sem recept prepisala, na oko premerila čase tam in čase tu, spremenila beli v kokosov sladkor, zmešala več mok skupaj, kar se mi je pač zdelo, da bo zame boljše, pa je nastala tale sladka lepotica. Tisti Francozi tam se križajo in zavijajo z očmi, jaz pa s prsti pobiram drobtinice po krilu. NJam!

Nutellino – vanilijeva marmorirana pita

Lahko bi rekla, da so pite moja specialiteta. Pa preden kdo pomisli, da sem se tako samozavesto in brez problema proglasila za kulinaričnega mojstra … ne gre za to. Vse skupaj gre bolj pripisati dejstvu, da sem tudi sama včasih v kuhinji prava lenoba.
Sploh če govorimo o kuhanju v poletnem času. Pri nas kljub visokim temperaturam zelo radi jemo sladko, kar pomeni, da sem hote ali nehote napotena na začasno delo v zaprto, neklimatizirno kuhinjo. Ko pomislim, da bi pri tistih trideset in nekaj stopnijah še pekla biskvite, mešala kreme in … ne hvala. Nisem tako nora. Raje se zatečem k pitam. Če sem malo bolj pri volji testo za pito pripravim sama, če ne, se poslužim 'podlage za lenobe' v kombinaciji piškoti-maslo, ki je prav tako odlična.
S pitami tako v poletnih časih kar precej eksperimentiram, da nam ne postane dolgčas, domači pa skorajda ne opazijo, da tri mesece zaporedoma praktično jedo eno in isto zadevo v sto in eni obliki. Pa je volk sit in koza cela, moj ljubi predpasnik pa neprešvican.

Sedim v močvirju ...

... in razmišljam, ali kako že začne Marko Radmilovič na Valu 202. No, jaz sedim na stolu pred hišo, v vozičku pa spi dete.

Danes pa se bom, še preden vam razkrijem recept za moj najljubši zajtrk zadnjih tednov, malce razgovorila. Prav fino je sedaj. Spomnim se prvih tednov po rojstvu Gaje, ki so bili polni obupa. Ali bo moj dojenček kdaj nehal izgledati tako nesrečno? A bom še kdaj normalno spala več kot samo dve uri v kosu? Ali si bom sploh lahko še kdaj kaj skuhala? Priznam, velikokrat jamram, kolikokrat neupravičeno, ne vem. Marsikdaj bi lahko bila tiho, ampak mi pomaga, če komu lahko potarnam. Če ne drugega to povzroči, da se sama sebi zazdim banalna in utrujajoča in posledično si zabičam: "Minilo bo in bo bolje!" in sem potem potolažena.

In res je bolje. Gaja je stara dobre štiri mesece. Ja, zbuja se ob šestih zjutraj. Ampak od osmih zvečer do zjutraj me zbudi samo enkrat. Mala malica v primerjavi s prvimi tremi meseci. Prvih tednov se, kar se spanja tiče, sploh ne spomnim več, kako točno so izgledale naše noči. Tako zelo grozno je bilo, da sem jih očitno izbrisala iz spomina. Pa ne samo, da prespi več kot dve uri v kosu - zjutraj me zbudi z najlepšim nasmehom, kar ga to bitje premore. Ne zmore se še obrniti iz trebuha na hrbet in obratno, daleč je še od tega, da bi kaj konkretnega povedala, ampak nasmejati se pa zna tako zelo iz srca, da človek v hipu pozabi na vse. Umazano posodo, kup opranega nezloženega perila, umazane lase in umazana okna. 

Če tole bere kakšna mamica ... prvi meseci znajo biti hudo brutalni. Ampak mine. Potem se kmalu začnejo taki trenutki, v katerih samo še uživaš. Kajti ne glede na to, koliko so mi prigovarjali, naj uživam v vsakem dnevu, tiste hude dni, ko nisem vedela ali je lačna, preveč sita, zaspana, mokra, jo napenja, ali je samo tečna, ... te bom kar hitro pozabila. No, samo toliko spomina si dovolim, da se zavedam, da lahko sedaj res uživam.

Sedaj pa k najljubšemu zajtrku. Kuhani ovseni kosmiči s sadjem.

Spomini, ki kipijo

    Hrana so zame v prvi vrsti spomini. Jesenski jabolčni štrudelj. No, ne povsem jesenski, kar poznopoletni je bil, takrat, ko prva jabolka že začnejo padati na tla. Rojstnodnevna torta z anansom iz kompota, sladko smetano in instant vanilijeve kreme. Poletni pehtranov biskvit. Nedeljski piščanec iz pečice in tenstan krompir. Vse to so klasike moje mame, okusi pa mi bodo ostali v spominu za vedno. Sama sem nase kar malce jezna - še večerje mi ne uspe vsak večer rutinirano izpeljati (ponavadi do kosila še nekako gre, potem pa zaplavam v nešteto prigrizkov brez kakršne koli logike in reda), kaj šele, da bi imela par tipičnih posladkov, ki bi zaznamovali naš vsakdan. Okej, ja, za rojstne dneve vedno spečem torto, ampak kaj, ko je (skoraj) vsakič drugačnega okusa. In sedaj, ko imamo podmladek v hiši, bi vsekakor bilo fino razmisliti, da ji nekoč, v prihodnje, ko bomo skupaj jedli in bili veseli, v spomin zapišem tipične okuse naše družine in našega življenja. Saj vem, da je kuharija sedaj sila moderna, treba je znati azijsko, špansko, italijansko, malo francoskega, pa kakšen ameriški burger, kje se najde še kakšna slovenska klasika ... Ampak jaz bi rada prenašala spomine. Rada bi, da bi se moji otroci nekoč preko hrane in poznanih okusov vračali v brezskrbne dneve mladosti.

Jaz se neštetokrat spomnim še zajtrka, ki sem ga vedno dobila pri moji stari mami. Ne, ni mi kuhala pudingov, gresa, ni mi mazala tisoč in en namaz na kruh ... Dobila sem skodelico tople, sladke bele kave in rezino kruha. Mmm, kolikokrat sem poizkusila zadeti pravo mešanico proje, in kneippa, pa še kar mi ni uspelo, da bi bila bela kava tako okusna, kot je bila njena. Smo pa zadnjič s puncami to kombinacijo kruha in bele kave malce predrugačile. Nastali so kipniki z belo kavo. 

Pa na zdravje in veliko jajc!

Takole. Pa smo Bormašince priromale do zadnje objave v letu 2015. Nisem največja pristašica lihih številk in po pravici povedano se tudi letošnje leto ni pričelo najbolj optimistično. No, pa me poglejte sedaj. Moji dnevi se vrtijo okrog dobre štiri kilograme težkega in občasno precej glasnega bitja. Vse je lepo in prav in točno tako, kot mora biti in v resnici še časa nimam pomisliti na sode in lihe letnice in potencialne povezave med dobrim in slabim letom.

Jutri bomo vsi pokonci malce dlje, kot smo ponavadi. Bormašince smo imele generalko že danes zgodaj zjutraj, malo čez polnoč so bile namreč Nina, Beti in Sanja za radijskimi mikrofoni Prvega programa Radia Slovenija v oddaji Nočni obisk. Klik na tole povezavo, pa boste lahko preposlušali, o čem vse s(m)o se dekleta razgovorila.

Ne bom dolgovezila. Z dekleti smo se zadnjič podružile in tudi slastno najedle. Jaz sem v zadnjem momentu izbrskala recept za "pijačo", ki pa v resnici ni taka tipična silvestrska alkoholna poslastica, je pa vsekakor tale Eggnog oz. Jajčni liker super za prihajajoče mrzle večere. 

Še preden pa preidem k receptu pa samo še ... vse lepo in dobro v 2016. Veliko slastnih receptov, čim manj zažganih posod, en kup inovativnih idej in uspešnih eksperimentov v kuhinji in še in še in še. Bor mašince si v 2016 najprej najverjetneje vzamemo malce počitka, potem za novimi močmi nazaj za štedilnike.

Tako, sedaj pa Eggnog!

Pumpkin Spice Latte

Obstajajo okusi, ki jih imamo večno v spominu. Najsibodi zaradi ene same sestavine v jedi, enega zamrznjenega trenutka v času, ene osebe, s katero deliš spomin ali pa zaradi okolja. Prikličejo nazaj tisti rahel vetrc in sol v zraku, glas osebe na desni, čebljanje nerazumljivega jezika v ozadju, glasno trobljo trajekta in občutek lahkotne rumene obleke na koži. Prikliče občutke, zaveš se lastnega nasmeška in za trenutek si spet tam, kjer si živel sanje. In ko padeš spet nazaj v sivi skorajnovember...no, raje ne bi. To je sicer zgodba za kdaj drugič, danes želim z vami deliti druge spomine. Bolj... mrzle. Kar se tiče letnega časa. In vroče, kar se tiče okusov.

Krapec!

Poletje je mimo in naše kuhalnice, ki so lansko leto pridno kuhale v Mercatorjevem KuhaM projektu, so se spočile in so pripravljene na nove izzive. Letos bodo izzivi še posebej zanimivi in povsem drugačni od tistih, s katerimi smo se spopadali lansko leto. Te dni lahko v Mercatorjevih prodajalnah zasledite tipične izdelke iz Pomurja - gre za projekt SloFest, s katerim želi Mercator kupcem še bolj približati slovenske pokrajine z njihovimi tipičnimi kulinaričnimi dobrotami. Tudi blogerji, ki sodelujemo v projektu KuhaM z Mercatorjem, smo bili povabljeni, da raziščemo slovenske pokrajine, ki so kulinarično še kako pestre, žal pa se velikokrat ustavimo samo pri tistih najbolj znanih in niti ne raziščemo še vseh ostalih dobrot, ki nam jih določen predel ponuja. Saj ste uspeli razbrati, da ciljam na prekmursko gibanico, kaj ne? No, Prekmurje in Pomurje nista samo gibanica in bograč. Ampak preden se podamo v kulinarične vode, najprej razdelajmo, kaj Pomurje sploh je. Vsi večinoma rečemo področju, ki ga zajema izraz Pomurje, zgolj in samo Prekmurje, včasih kdo doda še Prlekijo. No, stvar je v resnici taka - Pomurje ne zajema zgolj Prlekije (med Dravo in Muro) in Prekmurja (od Mure naprej), ampak še nekatera druga področja, kot si lahko preberete tule. Toliko, hiter tečaj geografije Pomurja, hehe.

Kot sem že napisala - Pomurje nista samo prekmurska gibanica in bograč. Tu je še bujta repa, pa en kup močnatih jedi (mlini na Muri, logično), brez bučnega olja pa tako ali drugače ne gre. No, in če kdo v izobilju uporablja meni tako ljubo proseno kašo, potem so to zagotovo Pomurci. Zato je tudi današnji recept proseno-kašnat - predstavljamo vam Krapce!

Nosečnost za telebane, šestič: gnezdenje.

Gnezditveni sindrom.

Menda se dogaja, da nosečnice v zadnjem tromesečju neprestano samo čistijo, perejo, likajo, ali kako drugače pripravljajo vse potrebne pripomočke za prihod otroka. Nekateri viri navajajo, da se to lahko zgodi šele par dni ali par ur (!!!) pred porodom, spet druge o gnezdenju začnejo razpredati že kmalu po tem, ko se na polulani palčki pojavita dve črtici ali plusek. 

No, jaz še kar čakam. Priznam, da lahko povsem mirno presedim celo dopoldne na kavču in prav nič me ne motijo pasje dlake na preprogi, umazana skodelica čaja od pred-pred-pred-včerajšnjim ter dejstvo, da skozi okno ne vidim tako bistre slike, kot bi jo lahko, če bi bila okna očiščena. V resnici se moram popraviti - vse našteto me že moti, ampak absolutno ne do take mere, da bi dejansko vstala in celo dopoldne obsesivno čistila. No, spodobi se, da na tej točki priznam (prav nič s težkim srcem), da res nisem najbolj redoljubna in disciplinirana oseba, ko pridemo do gospodinjskih opravil. Dobro, ni ravno tako hudo, da bi mi nekega dne zmanjkalo čistih spodnjih hlačk ali pa da ne bi bilo v omari čistega kozarca. Načeloma je mansarda v čisto okej stanju, mene bolj jezi to, da ne morem vzpostaviti takega nivoja discipline, kot sem ga imela na izmenjavi v Španiji. Res je, da se nas je tam ponavadi v kuhinji gnetlo pet hkrati in da drugače, kot da posodo, v kateri si kuhal, pomiješ, še preden sploh poješ, res ni šlo. Doma pa imam absolutno preveč posode, pa pomivalni stroj in potem se mi to nabira in nikakor ne pridem s posodo na zeleno vejo. Ko pomijem tisto od zajtrka, je že umazana nova od kosila. Vsekakor pa se lahko pohvalim s tem, da po tuširanju vedno do suhega pobrišem celotno tuš kabino (beri: ploščice in steklo), prav tako po vsakem umivanju rok/zob pobrišem tudi umivalnik. Ha!

Okej, pustimo moje običajne navade glede čiščenja ob strani. Gnezdenje. Recimo, da ga lahko razdelimo na dva dela: prvi del obsega priprave oz. nakupovanje vsega potrebnega, drugi del zajema že prej omenjeno obsesivno čiščenje. S prvim delom nimam težav - v resnici imam že kar precej stvari pripravljenih, manjka mi samo še kakšna malenkost, ki pa spet ni tako zelo tragična. Plenice imam, bombažne vložke za čiščo tudi, oblačila za otroka, v glavnem, načeloma vse štima. Na obsesivno čiščenje pa še čakam. Fino bi bilo res še enkrat počistiti okna, pa pospraviti tam en vogal v kuhinji, kamor zadnje leto kar nalagam in nalagam vse tisto, za kar ne vem, kam spada, pa še par malenkosti bi bilo fino pospraviti in posortirati, ker si predstavljam, da bo potem še večji kaos.

Ampak moja najtrdnejša teorija do sedaj o tem gnezdenju pa je ta, da je to v resnici en velik nateg. Placebo. Da se bom morala kar sama zmotivirati in vse postoriti, da v resnici ne obstaja neka čudežna nevidna sila, ki me bo spravila v stanje obsedenega čiščenja. Bom poročala. 

Sicer pa je danes na sporedu sladkanje s karamelnim sladoledom.

Limonina skutna torta

Poletje je čas, ko vas kulinarične revije, blogi in kuharske oddaje z vseh strani bombardiramo z najrazličnejšimi recepti za sladice, ki jih ni potrebno pripravljati v pečici. Sama nikoli nisem bila velika oboževalka takšnih lahkih poletnih dobrot. Kaj pa vem, grški jogurt s sadjem zame pač ni sladica … prej okusen zajtrk. Mogoče se razlog skriva tudi v dejstvu, da se mi še nobena sladica z želatino ni posrečila ali pa da sem ena izmed redkih izjem, ki nam kalorična kosila in sladice pašejo tudi poleti. Vročina gor ali dol.

 

Limonina panakota ... in nekaj nektarin.

Danes samo na hitro objavim tale recept, ki sem ga pripravila včeraj za potrebe našega vsakomesečnega druženja s prijatelji ob hrani. Trije pari se vsak mesec dobimo pri nekomu doma, vsakič pri drugemu, seveda, in se razvajamo. Gostujoči par pripravi glavno jed, druga dva pa predjed in sladico. Jaz sem se včeraj odločila za nekaj lahkega in osvežilnega ... bognedaj, da bi strašila s kakšnimi čokoladnimi zadevami, saj vsi vemo, da so to tipično zimske poslastice, ki nam poženejo kri po žilah, poleti pa se prileže kaj sadnega, sploh ob vsej pestri ponudbi sezonskega sadja. Tako je nastala limonina panakota, poleg pa sem postregla še vroče karamelizirane nektarine in marelice. 

 

Ko imajo v trgovini zrele banane po znižani ceni ... koliko receptov!

V lokalni trgovini sem naletela na akcijsko ceno zrelih banan, kar sem seveda izkoristila. Kljub nekoliko nižjim temperaturam v zadnjem tednu, bodo te gotovo še narasle, zato ni nič narobe, če si nekaj banan narežem na rezin in jih zmrznem za kasnejšo pripravo sadnega sladoleda. Stvar je seveda zelo preprosta: v mikserju dobro zmešaš zmrznjene banane in drugo poljubno zmrznjeno sadje (no, malce ga pustiš, da se aklimatizira, vendar daleč od tega, da bi se odtalilo). Ta-dam, domač sadni sladoled (saj veste, tisti 100 %, za katerega v sladoledarni plačamo višjo ceno). Po želji ga lahko naredimo bolj kremnega in med mešanjem v mikserju prilijemo nekaj ohlajene sladke smetane.

[caption id="attachment_2297" align="aligncenter" width="600"] banane + maline + smetana                                         banane + nutella[/caption]

Ampak danes se nisem lotila bloga zaradi recepta za sadni sladoled. Nič pa ne škodi, če sem ga delila z vami, ne? :) Naj se vrnem na banane. Nekaj sem jih res narezala in dala v skrinjo, nekaj pa sem jih pustila, da bom kasneje pripravila neko pecivo. Že dolgo nisem ničesar ustvarjala v kuhinji. Pobrskala sem po polici s kuharicami (da ne bo pomote, tam nimam zloženih žensk, ki delajo v kuhinji, temveč svoje kuharske knjige) in našla recept za bananino pito brez peke. Kot nalašč za poletje.

Prva kuharska knjiga ...

... v katero se zatečem po določen recept, ki ga v danem trenutku iščem ali potrebujem, je www.bormasinazapunce.si, hehe. Predvsem zato, ker ji najbolj zaupam. Preverjeni recepti so nekaj, česar v določenih zbirah, pa četudi izidejo pod pokroviteljstvom še tako uveljavljene založniške hiše, ne moremo jemati povsem za samoumevno. Da o raznih revijah niti ne govorim. Ko sem ugotovila, da v reviji Dober tek večina receptov niti ni avtorskih in preverjenih, ampak preprosto izbranih iz nekaj kuharskih zbirk, sem po hitrem postopku preklicala naročnino. Saj ne rečem, revija Dober tek še vedno prinaša veliko informacij in avtorskih prispevkov s področja kulinarike, ampak preverjeni recepti so pri meni tisto, kar šteje. (Zato imam tudi tako rada prilogo Nedela Odprta kuhinja.) Pa da ne bo sedaj zvenelo, kot da ne zaupam nobenim kuharskih knjigam ali publikacijam - tiste knjige, katere avtor je jasno in glasno izpostavljen, z veseljem prebiram in po njih tudi kuham. 

Tako. Sedaj pa k zgodbi o tem, kako sem danes zjutraj ugotovila, da se v moji najljubši kuharski knjigi (khm khm www.bormasinazapunce.si khm khm) ne nahaja recept za čisto navadne mafine.

Pomlad.

Jaz se rada stvari lotevam čim bolj preprosto. Zame je najboljše kosilo tisto, ki ima samo en hod in ne več kot tri sestavine. Popečen krompir z brokolijem in cvetačo, ne rabim več dosti drugega. Tako logiko sem osvojila, ko sem bila na študijski izmenjavi v Španiji in je bila kuhinja v stanovanju skromno opremljena, skromna pa je bila tudi vsebina moje denarnice. In to logiko z veseljem uporabljam še danes. Strah me je receptov z nešteto alinejami, zato vam tudi jaz danes ponujam takega, ki kliče po le petih glavnih sestavinah. Spomladanski zavitki s tistim, kar najdemo doma.

Kita. Janeževa.

Sibirske temperature so se malo omilile, snega pa je ostalo samo še toliko, da si naša Pesjanka obriše tace, na katere se že z največjim veseljem in radostjo lepi blato na sosednjem kakališču (t.j. sosednji travnik delno znanega lastnika, ki služi kot dežurna postaja polnih mehurjev in črevesij okoliških štirinožcev). Še vseeno pa Bormašince nadaljujemo z našimi krušnimi prispevki v tem in prihodnjem tednu - kruh gor ali pa dol, topla pečica, ki prijetno pogreje naše bivalne sobane je tista, ki nas pri tem projektu še najbolj osrečuje.

Sirovi obročki

Sem začela pisati o tem, kako sem že kar globoko zabredla v "krizo počasi iztekajočih se študentskih let", pa sem zaplula v tako melanholične vode, da sem se po treh vrsticah premislila. Nočem pisati jamrajočega bloga. Teh je vsepovsod že dovolj. Nikoli ne bom najbolje razumela tistih, ki se odločijo zapisati nek slovnično in stilistično perfekten zapis, samo zato, da lahko celih 796 besed v jeznem tonu udrihajo po tem in onem. Or is it just me?

Kakorkoli že, je rekla, in še naprej ignorirala glavobol. Trenutno sem zasidrana za mojo pisalno mizo, spopadam se še z zadnjimi vrsticami krajše študijske naloge (no, in tudi tale zapis se ne piše kar sam, kaj ne), ki jo moram oddati danes, z mislimi pa že malce zaskrbljujoče pogledujem proti prihodnjim tednom, ko me čaka oddaja kar lepega zalogaja seminarskih nalog. Ampak, nikar otožno in jamrajoče pogledovati v mojo smeri (to velja predvsem zame), kar je treba, se da, in samo opominjam se lahko, kako sem si včasih med maratonskimi učenji za kakšen zoprn izpit želela, da bi morala napisati samo seminarsko nalogo.

Je pa ta vikend v naši mansardi dišalo po kruhu. In siru. Po sirovih obročkih, natančneje.

Slavnostna večerja - Snežne kepe

Božični nemir (da ne rečem panika) je mimo, zapozneli božički tu in tam še tečejo šprint, da pustijo darilca pod jelko. Božično prenajedanje je prav tako mimo, izgovorov za pretirano posvečanje hrani in pijači pa je še vedno dovolj. Vendarle je treba biti gostitelj, kot se šika. Družina je svoje delo kot poskusni zajček za nove recepte opravila, prijateljem zdaj lahko serviramo preizkušene in izboljšane recepte. Sicer sem sama naredila ravno obratno, nihče pa se ni pretirano zgražal (razen nekaj godrnjanja 'kam naj spravim še sladico', ki pa ga gladko preslišim).

Zakaj sem za slavnostno večerjo izbrala ravno snežne kepe? Ker so tako retro, da so že zato vedno 'in', pa tudi zato, ker smo si sneg želeli že par tednov nazaj, pa ga ni bilo od nikoder. Sladica je preprosta, lahko jo pripravite malo vnaprej, dobra je topla in mrzla, ostala pa tako ali tako ne bo! 

Slovenski zajtrk v grižljaju - Medeni mafini

Slovenski zajtrk

Prazna vreča ne stoji pokonci!

Po jutru se dan pozna.

Rana ura, zlata ura.

Vstal sem z levo nogo.

Dobra jed se sama ponuja.

Vse je šlo za med.

Sekira mu je padla v med.

Bolje cel črv v jabolku kot samo pol.

Šlo je kot po maslu.

Vreči puško v koruzo.

 

Kruh, mleko, maslo, med, jabolko!

So vam sestavine, naštete zgoraj, kaj znane?

Menda se bliža 21. november. Menda je to dan slovenske hrane in otroci v šolah in vrtcih širom Slovenije bodo ta dan začeli s slovenskim zajtrkom, sestavljenem iz zgornjih sestavin. Meni so v spominu na šolske zajtrke ostali samo smrdeči zelenjavni namaz (ki bi mi trenutno verjetno predstavljal nič manj kot kulinarični presežek), čokolino, za katerega smo se praktično stepli in burek, ki je bil tako zelo masten, da je prtiček, na katerega smo ga odložili, v sekundi dvajset postal neviden. Ampak to so bili dobri časi brezskrbnosti in tudi na trenutke slabi šolski zajtrki jih niso mogli pokvariti.

No, sedaj sem pa velika in ko sem bila še majhna si niti misliti nisem mogla, da si bom nekoč iz samega užitka pripravljala zajtrke. Oziroma bolje rečeno ... eksperimentirala s sestavinami za zajtrk. Ampak, v elektronski pošti je pisalo, da je to naš naslednji #KuhaM izziv in kar je treba, je treba! Poiskati zanimive, preproste, okusne, igrive, kreativne ideje za obrok iz sestavin slovenskega zajtrka. No, pa dajmo.