Le Cordon Bleu-ish pita z rumenimi ringloji.

Tale lepotička, ki vam bo danes padla v oči, je nastala po receptu Le Cordon bleu skupnosti. Sledila sem receptu(om), kolikor se je dalo, seveda pa je recept, kot se za šolske učbenike spodobi, napisan res natančno in na pravih mestih oborožen s fotografijami. Sama sem bolj kuharca svobodomiselne nravi, pa sem recept prepisala, na oko premerila čase tam in čase tu, spremenila beli v kokosov sladkor, zmešala več mok skupaj, kar se mi je pač zdelo, da bo zame boljše, pa je nastala tale sladka lepotica. Tisti Francozi tam se križajo in zavijajo z očmi, jaz pa s prsti pobiram drobtinice po krilu. NJam!

Izgovori, izgovori, izgovori ... aja, pa slivovi cmoki

Že eno uro ždim za računalnikom in razmišljam, ali naj začnem s pisanjem seminarske naloge, katere rok za oddajo se nezadržno približuje, ali naj se raje posvetim pisanju za blog. Jp, ena ura, ki je nikoli v življenju ne bom dobila nazaj in dobro se zavedam, da bi v tej uri spisala konkreten del ene ali druge naloge. V kateremkoli drugem primeru odločitev ne bi bila tako težka, ampak tale pa je. In to zelo. Razlog? Ozimnica!

O ozimnici vem približno toliko, kot se spoznam na napeljavo elektrike. Vem, kakšen je njen končni proizvod in vem, zakaj je pomembna. Računalnik, wifi, luč … marmelada, vložene paprike, slivovi cmoki. Ozadju nastanka ene ali druge stvari ne posvečam pretirane pozornosti. Situacija pa se je spremenila, ko smo s puncami sprejele odločitev, da bo naša naslednja tema ozimnica. Ne, o električni napeljavi še vedno ne vem nič, če crkne varovalka, v temi čakam na prvega družinskega člana, ki pride domov, in stiskam pesti, da to ni mami. Sem pa ugotovila, kako narediti slivove cmoke! Najprej sem se lotila navadnih, ker pa sem želela biti inovativna in v skladu s svojo kuharsko filozofijo o malo bolj zdravih 'glavnih' jedeh, sem se odločila za eksperimentiranje.

Izgovori, izgovori, izgovori ... aja, pa slivovi cmoki

Avtorica: Nina

 Že eno uro ždim za računalnikom in razmišljam, ali naj začnem s pisanjem seminarske naloge, katere rok za oddajo se nezadržno približuje, ali naj se raje posvetim pisanju za blog. Jp, ena ura, ki je nikoli v življenju ne bom dobila nazaj in dobro se zavedam, da bi v tej uri spisala konkreten del ene ali druge naloge. V kateremkoli drugem primeru odločitev ne bi bila tako težka, ampak tale pa je. In to zelo. Razlog? Ozimnica!  

 O ozimnici vem približno toliko, kot se spoznam na napeljavo elektrike. Vem, kakšen je njen končni proizvod in vem, zakaj je pomembna. Računalnik, wifi, luč … marmelada, vložene paprike, slivovi cmoki. Ozadju nastanka ene ali druge stvari ne posvečam pretirane pozornosti. Situacija pa se je spremenila, ko smo s puncami sprejele odločitev, da bo naša naslednja tema ozimnica. Ne, o električni napeljavi še vedno ne vem nič, če crkne varovalka, v temi čakam na prvega družinskega člana, ki pride domov, in stiskam pesti, da to ni mami. Sem pa ugotovila, kako narediti slivove cmoke! Najprej sem se lotila navadnih, ker pa sem želela biti inovativna in v skladu s svojo kuharsko filozofijo o malo bolj zdravih 'glavnih' jedeh, sem se odločila za eksperimentiranje.

 Še preden vam postrežem z receptom, vam dolgujem opravičilo. Zdi se mi, da že celo večnost nisem prispevala recepta, mislim, da sem se nazadnje javila iz Škotske. Brez skrbi, na dlani imam izvrsten izgovor. Pravzaprav več njih. Prvi je ta, da sem bila nekaj časa brez kuhinje oziroma sem imela doma lastno verzijo odprte kuhne. Pa ne v prenesenem pomenu, kot se to ob  petkih dogaja v Ljubljani. V takem pravem, neprijetnem duhu. Še posebej če pomislite, kakšno poletje smo imeli. V dobri veri, da nam bo vreme naklonjeno, smo menjavo kuhinje planirali za avgust. Pa dež bi še nekako preživeli, če bi imeli krožnike iz katerih bi lahko jedli. Ja, prav ste prebrali. Moja mati je, kot do sedaj že veste, neverjeten kuharski genij. Odločila se je, da v novo kuhinjo spadajo novi krožniki in po hitrem postopku opravila s starimi, ki so nesrečno pristali v smeteh. Ne, ni pomislila, da nas do nove kuhinje ločita še slaba dva tedna, in da bomo v tem času, ne boste verjeli, jedli! Z bratom sva, ne vem sicer kako, rešila tri srečne primerke. Enega globokega in dva navadna krožnika. Nedeljsko juho smo tako jedli glede na hierarhični red v družini. Najprej glava družine, potem brat in nato jaz. Mati se je zadvoljila s srebanjem  juhe iz sklede za solato. Ko smo le preživeli tole robinzonsko poletje in ko sem imela čas, in bi se lahko lotila eksperimentiranja pa sem naletela na novo oviro.

 

 Sledi izgovor številka dve. Do sedaj verjetno že vsi veste, da se naša šefica Tina trenutno uri pod budnim očesom šefa Bineta, v priljubljnem resničnostnem šovu komercialne televizije. Teoretično tega sicer ne morem prodati kot zadosten izgovor, saj sama nimam dosti s tem, ampak saj veste, vsak izgovor je dober. Kako naj kuham, če pa držim pesti, da se bo čim bolje izkazala na predizborih in kako naj kuham po tem, ko jih je konec, ko pa moram bogo revo zasliševati in vse svoje sive celice prisiliti v skovanje zvitega načrta, ki bi me pripeljal do zaupnih informacij. Ni mi uspelo. Še ena ura, ki je ne bom dobila nazaj. Tina je ostala neomajna in tako sem šele teden kasneje izvedela, kako je s Poletno sestro gibanice navdušila šefa. Poleg tega me je Tina pred svojo vselitvijo v hišo in z njo karanteno, pooblastila, da uradno upravljam z njenim življenjem. Predvsem govorim o študijskih obveznostih. Ja, zaupala mi je svoj vpis na podiplomski študij. Tako se lahko po mili volji odločim, ali se bo naslednje leto učila veščin obramboslovja, spoznavala tehnike klekljarstva ali pa pozorno spremljala in si zapisovala trike cirkusantov. Le kdo si ne želi delati v cirkusu? Sigurno obstaja kakšna akademija kamor jo lahko vpišem?!

 No, šalo na stran. Ji bom dovolila, da se do konca izuči za komunikologinjo in ji nato predlagala nadaljne izobraževanje v zgoraj naštetih panogah. Na Tino smo seveda vse punce zelo ponosne in ko jo takole gledam na televiziji, kako sledi svojim sanjam, si ne morem pomagati, da si tudi sama ne bi želela podobnega. Ampak tale začetna evforija me je ob spoznaju, da sem za takšne podvige vseeno prevelik strahopetec, minila. Ko je bil potešen moj avanturistični duh, sem se z Nutello in veliko žlico v rokah zavalila na kavč. Zaenkrat se bom zadovoljila s spremljanjem šova in sledenje svojim sanjam odložila za nedoločen čas. Med tem pa seveda zapisala recept za  lahke slivove cmoke.

Potrebujete:  
500 gramov lahke skute 
6 do 10 žlic polnozrnate pirine moke 
6 žlic pšeničnega zdroba
dve jajci

dve žlici olivnega olja   
malo soli

slive

  Vse sestavine, razen sliv, stresete v posodo in zgnetete enotno testo. Če se vam bo to zdelo premehko, dodajte moko, vendar pa ne pretiravajte. Ob večji količini moke bo namreč testo bolj zbito, cmoki pa ne preveč rahli. Testo zavijte v prozorno folijo in postavite v hladilnik. Tam naj bo približno pol ure, lahko tudi dlje. Medtem predlagam izkoščičevanje sliv. Ko ste pripravljeni na izdelavo cmokov, testo vzemite iz hladilnika. Oblikujte poljubno velike kroglice, v njihovo sredino pa položite po eno slivo. Če so te manj sladke lahko dodate kocko sladkorja, drugače pa ta ni nujno potreben. Ko so cmoki pripravljeni, jih lahko, v slogu ozimnice, zamrznete in v njih uživate kasneje. Če pa se odločite izdelek preizkusiti takoj, zavrite vodo, ki jo rahlo solite. Ko voda zavre, zmanjšajte ogenj, dodajte cmoke in jih na zmerni temperaturi kuhajte od 15 do 20 minut. 

  Po končanem kuhanju jih previdno odcedite, so namreč zelo rahli in imajo visoko stopnjo potenciala za razpad. Na maslu pripravite drobtinice, nato pa v lonec dodajte cmoke in jih dobro povaljajte v drobtinicah. Pred jedjo jih po želji potresite s sladkorjem.

P.S. Zdaj si verjetno mislite, da je lahka verzija cmokov nepotrebna, saj bomo nadaljnih nekaj mesecev nosili bunde, kar pomeni, da se lahko bašemo do nezavesti. Ampak garantiram vam, da mi boste na prvi dan diete, 1. januarja, še hvaležni.

Dober tek!

Sol v laseh in Sadni kolač

Oni vikend sem po neskončnih enajstih mesecih končno popršutila svojo rit. Za vse, ki jim je izraz približno tako tuj kot definicija logaritma - nastavila sem se soli (morju) in burji (sapici), in, oh, kako je prijalo! Ko bom velika, sem bom preselila v Izolo in se ob dopoldnevih naslajala nad barvami tržnice, ob popoldnevih nad šumenjem valov, zvečer pa se bom poskušala izgubiti med uličicami. Na okenski polici bom gojila sivko in rožmarin in baziliko in timijan, debel maček Čarli pa se bo med kuho motal pod mojimi nogami. Imela bom gugalnik z razgledom na morje in hladilnik, ki ne bo nikoli prazen.

In še preden sem z utopitvijo poskušala doseči, da bi moje truplo za vedno plavalo v mlaki Tržaškega zaliva, smo že zavijali z obvoznice in se izkrcavali v - saj bi rekla 'senci', ampak zato rabiš sonce - sivih stolpnic. Ne pomnim, da bi Ljubljane kdaj gojila tako zlohotno nastrojena čustva, in ne pomnim, da bi kdaj prej prežvekovalcem zavidala njihov izbljuvek in ponoven prežvek. Jaz hočem okus fig nazaj na jezik! No, tale kravji sistem je precej kompliciran, sploh če imaš primanjkljaj želodca ali dveh, zato sem se odločila, da si kaj poletno preprostega raje pričaram v domači kuhinji.

 

Sol v laseh in Sadni kolač

Avtorica: Sanja

  Oni vikend sem po neskončnih enajstih mesecih končno popršutila svojo rit. Za vse, ki jim je izraz približno tako tuj kot definicija logaritma - nastavila sem se soli (morju) in burji (sapici), in, oh, kako je prijalo! Ko bom velika, sem bom preselila v Izolo in se ob dopoldnevih naslajala nad barvami tržnice, ob popoldnevih nad šumenjem valov, zvečer pa se bom poskušala izgubiti med uličicami. Na okenski polici bom gojila sivko in rožmarin in baziliko in timijan, debel maček Čarli pa se bo med kuho motal pod mojimi nogami. Imela bom gugalnik z razgledom na morje in hladilnik, ki ne bo nikoli prazen.

...

  In še preden sem z utopitvijo poskušala doseči, da bi moje truplo za vedno plavalo v mlaki Tržaškega zaliva, smo že zavijali z obvoznice in se izkrcavali v - saj bi rekla 'senci', ampak zato rabiš sonce - sivih stolpnic. Ne pomnim, da bi Ljubljane kdaj gojila tako zlohotno nastrojena čustva, in ne pomnim, da bi kdaj prej prežvekovalcem zavidala njihov izbljuvek in ponoven prežvek. Jaz hočem okus fig nazaj na jezik! No, tale kravji sistem je precej kompliciran, sploh če imaš primanjkljaj želodca ali dveh, zato sem se odločila, da si kaj poletno preprostega raje pričaram v domači kuhinji.

 

  Lani preizkušeni slivov kolač z mandeljni se je zdel kot naročen, dokler nisem ugotovila, da je Dedek obilici domačih sliv namenil drugačno, bolj žlahtno usodo. Temeljit kot vedno je pobral vse do zadnje, tudi talne odpadnike. Skoraj sem že obupala, kot sem v kotu za skladovnico drv, tik nad zemljo, zapazila vijoličen sij in našla točno šest(!) prefirganih pozabljenk. Vključno z odlično kamuflažo in nedotaknjeno pajkovo mrežo. A vidite, a vidite? : )

  Šest sadežev je za uspešno pekovsko misijo premalo, zato sem se odločila za mešanico sadja in sladico, ki se poslavlja od poletja in s široko odrtimi rokami ter zaprtimi jopami glasno pozdravlja jesen. Manjše premoženje sem zapravila za sveže fige, ne tako sveže marelice, gensko spremenjene nektarine ter nekaj čisto povprečnih jabolk in hrušk. Domača sorta se je čisto premalo sončila in je, vsaj zaenkrat, skrajno nejedljiva za vse, ki jim limonin sok ne predstavlja vrhunske slaščice. Slivov kolač sem preimenovala v sadnega in se lotila svojega najljubšega kuhinjskega opravila.

 Striptiz mandeljnov. Cene oreščkov in kar je njim podobnega že tako segajo v višave, moja škrtost pa je včasih le zmagovalka okrutnih bojev z nikoli utrujeno lenobo in me prisili, da sežem po nekaj centov cenejših  mandljih z lupino. Doma jih kakšno minuto pokuham v vreli vodi, da olupek odstopi od jedra, ki ga nato z lahkoto odstraniš. Vse skupaj nekako spominja na pokanje še neodprtih cvetov fuksije. : )

Lupina poskrbi za mandljev rahlo grenak priokus, zaradi katerega je aroma oreščka veliko bolj izrazita. Za potrebe bolj enakomerno obarvanega biskvita sem jih jaz slekla, sicer je pa to bolj stvar okusa. Posušene sem na drobno nasekljala s pomočjo paličnega mešalnika, če ne prenesete medzobnega škrtanja pa priporočam obdelavo z mlinčkom za orehe.

Sledeče količine so primerne za okrogli pekač s premerom 22 cm, vendar tudi v mojem 28 cm ni šlo nič narobe. Plast biskvita je tanjša, kar posledično pomeni krajši čas peke. Zadevo je priporočljivo sestavljati na papirju za peko (lažja postprodukcija), ki ga sama osebno ne maram preveč, zato sem postopek malček zakomplicirala. Pekač sem najprej namastila in pomokala, nato pa iz peki papirja izrezala krog, ki se je ujemal z velikostjo dna. Ko sem ga položila v pekač, sem ga zalila s 50 g stopljenega masla in enakomerno posula z rjavim sladkorjem. No, z obarvanim sladkorjem, ker zdaj že vsi vemo, da to v resnici ni ''tapravi nerafinirani trsni sladkor'', kajne?

Pa da ne bomo dlakocepili, ker je dobesedno vzeto to precej težje kot se sliši, nadaljujmo s pranjem in razkoščičevanjem sadja. Nisem upala tvegati z olupkom fig, zato sem temni del previdno odstranila. S preostalim sadjem sem si dala veliko manj opravka: marelice in slive sem dala na pol, ostalo pa narezala na poljubno velike krhlje in jih tesno razporedila po dnu pekača. V trenutnem navalu navdiha sem sem po sadju razmazala še tri žlice jagodne marmelade.

S kuhinjsko bormašino sem zmešala 175g zmehčanega, vendar nestopljenega masla in 160 g sladkorja. Naslednjič ga bom zagotovo uporabila manj, saj se mi je pri končnem proizvodu zdelo, da je ukradel glavno vlogo okusu sadja. Medtem ko je mašina mešala, sem v drugo posodo presejala 160 g gladke moke in dodala 70 g mletih/nasekljanih mandeljnov. Maslu in sladkorju sem postopoma primešala tri jajca in mešalnik pustila prižgan, dokler se sladkor ni v celoti raztopil. Nato sem s kuhalnico počasi umešala suhe sestavine. Dobila sem precej gosto zmes, ki sem jo previdno in enakomerno porazdelila po mozaičnem sadju. Zapreš v pečico na 180° za približno pol ure (manjši pekač = pečeš dlje), da zlato porumeni, in nato še vročo obrneš na večji servirni krožnik/pladenj. Odstraniš pekač in papir za peko ter počakaš, da se ohladi. Ali pa tudi ne. Ker diši res slastno.

 

 Postreženo s kozarcem mleka in sveže utrgano gladiolo.