Ljubezen do ... nutele

Dobro leto nazaj so mi punce priredile dekliščino. To je bila moja prva dekliščina, in bila sem glavna zvezda. Kljub temu, da pa nisem bila na nobeni dekliščini, sem imela delno predstavo, kako izgleda. In res si nisem želela prodajati piškotov v obliki lulčkov po Ljubljani ali hoditi okoli oblečena v 'poročno obleko' narejeno iz toaletnega papirja. Tina je prijazno upoštevala moje želje in naše druženje je bilo res ena lušna priprava na d-soboto. Obudila sem nekaj starih zgodb in spominov, reševala uganke in odgovarjala na vprašanja o takrat mojem bodočem možu. Bistvene pa so bile punce, ki so se potrudile zame, in čas, ki smo ga preživele skupaj, se nasmejale in se imele fino. <3

Seveda smo tudi nekaj dobrega pojedle. Ker je šlo skupaj s temo našega druženja, smo si privoščile večerjo kar zunaj. Velikokrat pa dekliščine prinesejo s sabo tudi veliko doma pripravljenih dobrot. Tudi piškote v obliki lulčkov. Ampak sama se jih nisem lotila. Raje sem spekla male pite z nutelo in banano.

Le Cordon Bleu-ish pita z rumenimi ringloji.

Tale lepotička, ki vam bo danes padla v oči, je nastala po receptu Le Cordon bleu skupnosti. Sledila sem receptu(om), kolikor se je dalo, seveda pa je recept, kot se za šolske učbenike spodobi, napisan res natančno in na pravih mestih oborožen s fotografijami. Sama sem bolj kuharca svobodomiselne nravi, pa sem recept prepisala, na oko premerila čase tam in čase tu, spremenila beli v kokosov sladkor, zmešala več mok skupaj, kar se mi je pač zdelo, da bo zame boljše, pa je nastala tale sladka lepotica. Tisti Francozi tam se križajo in zavijajo z očmi, jaz pa s prsti pobiram drobtinice po krilu. NJam!

Nutellino – vanilijeva marmorirana pita

Lahko bi rekla, da so pite moja specialiteta. Pa preden kdo pomisli, da sem se tako samozavesto in brez problema proglasila za kulinaričnega mojstra … ne gre za to. Vse skupaj gre bolj pripisati dejstvu, da sem tudi sama včasih v kuhinji prava lenoba.
Sploh če govorimo o kuhanju v poletnem času. Pri nas kljub visokim temperaturam zelo radi jemo sladko, kar pomeni, da sem hote ali nehote napotena na začasno delo v zaprto, neklimatizirno kuhinjo. Ko pomislim, da bi pri tistih trideset in nekaj stopnijah še pekla biskvite, mešala kreme in … ne hvala. Nisem tako nora. Raje se zatečem k pitam. Če sem malo bolj pri volji testo za pito pripravim sama, če ne, se poslužim 'podlage za lenobe' v kombinaciji piškoti-maslo, ki je prav tako odlična.
S pitami tako v poletnih časih kar precej eksperimentiram, da nam ne postane dolgčas, domači pa skorajda ne opazijo, da tri mesece zaporedoma praktično jedo eno in isto zadevo v sto in eni obliki. Pa je volk sit in koza cela, moj ljubi predpasnik pa neprešvican.

Mladiči, maline in maskarpone

Med vsakimi počitnicami pod našo streho nekaj dni preživi bratranec, s katerim si Mulc deli čisto vsa internetna zanimanja. Letos je njegov prihod sovpadel (nihče ne verjame, da po naključju) z dopustovanjem višjih inštanc iz našega gospodinjstva. Milo rečeno to za mladiča, ki ju hormonska ravnovesja odbijajo od sten in zdrave pameti, pomeni popolno svobodo buljenja ekranov. Ko sem prišla domov, sta me po pičlega pol dneva odsotnosti staršev pozdravila s krvavo rdečimi očmi. Upam priseči, da so bile tudi malo bolj kvadrataste kot sicer.

Kljub temu da sicer najbrž ne bi umrla od lakote – založena sta bila namreč vsaj s petimi paketi toastov in pol kilograma sira – so me pod pretvezo pogrešanja po kakšnem mesecu tavanja po prestolnici le pripravili do prihoda domov, da bi za podmladek pripravila kakšen kuhan obrok. In pazila, da ne zažgeta hiše. Ker danes ni več problem v tem, da bi najstniška zabava, ki nenadzorovano uide izpod nadzora, poskrbela za razpad siceršnjega hišnega reda. Ne, danes lahko zaradi preobremenjenega električnega omrežja pride do kratkega stika, ki bi stokrat presušeni parket zakuril kot seno.

Sladko z veliko začetnico

Že ničkolikokrat sem se opekla s preizkušanjem ameriških receptov. Jaz ne razumem, a imajo Američani povsem "skurjene" brbončice za zaznavanje sladkobe, ali pa ... sem jaz čudna. Kajti tale recept, ki vam ga predstavljam danes, je slaaaaaaaadek. Hudo sladek. Tako sladek, da bi šel v tek morebiti edino mojemu bratu, največjemu sladkoholiku daleč naokoli. No, tudi jaz sem jedla tole pito, ampak kar kmalu obupala. Povsem enostavno pa bi jo lahko postregli vsem nosečnicam, ki se spopadajo z OGTT presejalnim testom za odkrivanje nosečniške sladkorne bolezni. Na tem testu je namreč potrebno spiti cca. 2 dl vode, v kateri je raztopljena ne-vem-kolikšna količina čiste glukoze. No, ta napitek je bil prav tako res sladek. Skoraj tako sladek, kot moja pita. Hehe.

Že ko sem recept brala na enem izmed ameriških kulinaričnih blogov, sem vedela, da bo sladko. Kondenzirano mleko v kombinaciji z belo čokolado ... uf. No, jaz sem omenjeno mešanico še dodatno razredčila s stepeno smetano (NESLADKANO!), pa je zadeva še vseeno zelo sladka. Ampak v resnici je dobra. Sama namreč naravnost obožujem kondenzirano mleko in tokrat mi ga je po dolgem času končno uspelo narediti. Lotila sem se ga prvič, in čeprav ni take čiste bele barve, kot tisti iz tube, je po okusu natančno tak, kot sem ga na žlico jedla v Sevilli. Mmmm, nebesa!

En nasvet za pripravo kondenziranega mleka - potrpežljivost in čas. Meni je mleko s sladkorjem vrelo kar dobro uro, pa je bilo še vedno tekoče. Pa sem ga vseeno dala v hladilnik in se je čez noč ohladilo in doseglo pravo konsistenco. 

Aha, navedene količine zadostujejo za dve piti premera 15 cm. Vsako sem narezala na 4 majhne koščke.

[yumprint-recipe id='132']

Filmi pod zvezdami z okusom po meti

Kino pod zvezdami. Že par let se poleti z veseljem odpravim v ta ali oni kino na odprtem. Vsako leto odkrijem kakšnega novega v kakšnem drugem kraju v Sloveniji. Najbližji in največji mi je seveda tisti na Ljubljanskem gradu. Všeč mi je, ker vrtijo tako premiere nekaterih bolj popularnih filmov, manj holivudske filme in par filmov, ki si jih ljudje niso uspeli ogledati v kinu čez leto. Lani sem odkrila brezplačni kino na odprtem v organizaciji lokalnega mestnega kina v Domžalah v Češminovem parku, kjer smo si z družbo brezplačno ogledali film, ki se je takrat sicer vrtel v kinematografih. Med drsanjem po časovnici na družabnih medijih pa sem letos zasledila še Filme na Vovkovem trgu v organizaciji Layerjeve hiše v Kranju. V Ljubljani se avgusta tudi na Kongresnem trgu nekaj dogaja, filmsko, mislim. Prepričana sem, da tudi drugje po Sloveniji organizirajo podobne oglede bolj ali manj popularnih filmov.

Nesreča je, da grem navadno v času poteka teh projekcij na dopust. No, vsaj del časa. Že tako gre čas, iz neznanih razlogov, čudno mimo in včasih pozabim ali se dogovorim za kaj drugega, v glavnem, izgovorov se tudi kar nekaj najde in na koncu si ne uspem privoščiti toliko filmskih večerov, kolikor bi si na začetku zaželela. Mogoče naslednje leto. ;) Kakorkoli, včeraj sem si ogledala prvi film pod zvezdami letos, Meggie-jin načrt. Po opisu iz imdb-ja je to film o ženski, ki si želi otroka, vendar ni najboljša v vztrajanju v ljubezenskih zvezah, zato se odloči za umetno oploditev. Nakar spozna poročenega moškega ... Ko sem se odpravljala na grad, sem si mislila, da bo to težek film, drama, s kopico muk in težav, s katerimi se bodo spopadali glavni liki. Večer se je obrnil čisto drugače. Film me je nasmejal, na nekoliko lahkotnejši način in iz nekega drugega zornega kot je obravnaval življenjsko situacijo, v kateri so se znašli glavni liki ... v glavnem, prav poletno simpatičen.

Vsekakor je k poletnemu, sproščenemu in dobremu vzdušju prispevalo tudi dejstvo, da sem pred odhodom na grad, doma pojedla košček sveže delno zmrznjene metine pite. Domače. Da si jo lahko pripravite tudi vi, delim z vami recept.

GoT: Zgodnjepoletne sadne pite

Jeyne je zazehala: "Imamo kaj limoninega peciva?" Sansi ni bilo všeč, da jo je prekinila, a morala je priznati, da se ji zdi limonino pecivo zanimivejše kot večina dogajanja v prestolni sobani. "Poglejva", je rekla. V kuhinji nista našli limoninega peciva, sta pa našli polovico mrzle jagodne pite in to je bilo skoraj enako dobro. Pojedli sta jo na stolpnih stopnicah, se hihitali in opravljali ter delili skrivnosti in ko je Sansa tisto noč odšla spat, se je počutila skoraj tako poredna kot Arya.

Rojstnodnevni tris

Uf, uf, je že kar dolga, odkar sem se nazadnje oglasila tukaj! Od jajc pa čemaža, če sem malo bolj natančna. Nič skrbet, sem vseeno pridno jedla in nabirala izolacijo za tole julijsko jesen. Nekako pa ni uspelo biti ob pravem času biti za domačim štedilnikom z idejo in voljo. Ampak! Moj mali bratec je prejšnji vikend praznoval šestnajsti rojstni dan, kar je kar klicalo pa tem, da se zbrcam v predpasnik. In da je šestnajst res sladkih, sem spackala dve torti (ki sta čudežno fotogenični) in mimogrede še eno pito. Go big or go home!

Na dnu objave boste našli vse tri recepte po predalčkih. In ker je vse vsaj delna reciklaža že preizkušenih in objavljenih stvari sem vse troje ambiciozno stlačila v eno objavo.

Ko imajo v trgovini zrele banane po znižani ceni ... koliko receptov!

V lokalni trgovini sem naletela na akcijsko ceno zrelih banan, kar sem seveda izkoristila. Kljub nekoliko nižjim temperaturam v zadnjem tednu, bodo te gotovo še narasle, zato ni nič narobe, če si nekaj banan narežem na rezin in jih zmrznem za kasnejšo pripravo sadnega sladoleda. Stvar je seveda zelo preprosta: v mikserju dobro zmešaš zmrznjene banane in drugo poljubno zmrznjeno sadje (no, malce ga pustiš, da se aklimatizira, vendar daleč od tega, da bi se odtalilo). Ta-dam, domač sadni sladoled (saj veste, tisti 100 %, za katerega v sladoledarni plačamo višjo ceno). Po želji ga lahko naredimo bolj kremnega in med mešanjem v mikserju prilijemo nekaj ohlajene sladke smetane.

[caption id="attachment_2297" align="aligncenter" width="600"] banane + maline + smetana                                         banane + nutella[/caption]

Ampak danes se nisem lotila bloga zaradi recepta za sadni sladoled. Nič pa ne škodi, če sem ga delila z vami, ne? :) Naj se vrnem na banane. Nekaj sem jih res narezala in dala v skrinjo, nekaj pa sem jih pustila, da bom kasneje pripravila neko pecivo. Že dolgo nisem ničesar ustvarjala v kuhinji. Pobrskala sem po polici s kuharicami (da ne bo pomote, tam nimam zloženih žensk, ki delajo v kuhinji, temveč svoje kuharske knjige) in našla recept za bananino pito brez peke. Kot nalašč za poletje.

Rabarbara: odkljukana!

Topel veter, svetla zgodnja jutra, vse manj oblačilnih plasti in vse več pegic na licu napovedujejo moj najljubši letni čas- poletje. Komaj čakam tiste dni, ko bo treba skrbno pazit na uro izhoda na odprto in 'jsbizdejtakojmelabazenevoježeprepozno' jamr. Zaenkrat mi je samo toplo. In zaenkrat me še vsaj enkrat v dnevu zebe.

No, višje temperature napovedujejo pa tudi določen del leta, ko se moram mami zahvalit, da sem na svetu. Leta bom počasi nehala štet, glava je ostala nekje na robu najstništva, svoj bucket list pridno črtam, to je pa tudi vse, kar je važno. In na tem seznamu je bila v sekciji 'Čimprej, tem bolje - Hrana' tudi rabarbara.

Js in ti ... in čokoladna pita.

Priznam, ko je Tina udarila z idejo, da bi v naslednjih dneh kuhale po glasbenem navdihu sem bila prepričana, da se ji je dokončno odpeljalo. Ob sporočilu na Facebooku, ja, tako smo zaposlene, da se ne utegnemo pogovoriti na deset oči, sem z očmi zakrožila tako močno, da sem še nekaj dni čutila posledice. Sledili so novi pretresi. Vse ostale so se strinjale! Okej, punce očitno jedo nekaj, kar sama še nisem odkrila, je bil moj obupan izgovor, ko sem se počasi sprijaznila z mislijo, da bomo to res počele. V vsej zmedi me je pomirjala misel, da si bomo izvajalce izbirale glede na lastni glasbeni okus. Ne, ne, Tina je bila drugačnega mnenja. Tudi izvajalca nam je določila in to skupino za katero prej še nisem slišala … no, če ne štejemo Tininega konstantnega pripovedovanja o Čedahučijih, za katere je z lahkoto navdušila tudi ostale tri. Tako smo pogosto sedele za mizo, jedle in se pogovarjale o njihovi glasbi. No, so se pogovarjale. Ker mi ženski firbec ni dal miru in ker sem se morala pripraviti na izziv, sem se lotila poslušanja albuma. Lahko rečem, da danes vem, zakaj tako navdušenje. Tega jim še nisem priznala, saj sem se dolgo upirala in zavijala z očmi ko je pogovor nanesel na Čedahučije in njihovo fanatično blebetanje. No punce zdaj veste in ko se naslednjič vidimo se prosim pretvarjajte, da tega niste prebrale in da še verjamete v mojo močno voljo.

Tarte aux Pommes

Takole gre. S police vzameš tisto ta debelo, modro bukvo; ali v mojem primeru odpreš neskončno velik pdf dokument in zavzdihneš, ko ugotoviš, da ima knjiga Mastering the Art of French Cooking več kot 700 strani. In samo o prvem delu govorimo. : ) Julia je bila pridna. Zavzdihneš drugič, ko ugotoviš, da za polovico receptov potrebuješ bourbon. Za katerega nimaš denarja. In pol tone masla, ker, kot pravi Julia, ni je stvari, ki ne bi bila dobra z zadostno količino masla.

Tako kot Tina sem jo tudi jaz prvič srečala v filmu Julia & Juliet. Po tem se morala obrisati lužico sline s tipkovnice in si obljubiti, da nekoč pa čisto zares pripravim čisto zaresno burgundujsko govedino. Ampak danes, danes ni ta dan. Na plano sem privlekla kompulzivni nakup, ki sem ga razdevičila za slavnostno večerjo. Se še spomnite zelenjavnega quicha? Vsaj še enkrat bo tako moj pekač s snemljivim (ali lažnim?) dnom uresničil svoje poslanstvo in postal pekač za tart. Ali pito, če hočete. Jabolčno. Francosko. Tart aux Pommes.

Čokoladno-Nutellina pita

To, da obožujem Nutello, smo že razjasnili. Tudi o mojem najljubšem načinu uživanja v njej smo že govorili. Vendar pa na žalost vsi vemo, da se obiskov ne spodobi postreči le z veliko žlico in loncem Nutelle. No, če se sama kdaj znajdem pred vašimi vrati, si želim natanko in samo to, pa vseeno. Ko sem se nazadnje upirala, da ne bi iz na pol praznega lonca postrgala še preostanek te božanskosti, sem se odločila, da jo raje uporabim za kaj bolj koristnega. Saj ne, da se mi rast procenta maščobe v mojem telesu ne zdi koristno, ampak če je le možno, skušam ob enem še poskrbeti, da v začetku julija na plaži ne bo nerodno le meni.

Ma kaki kaki, raje bi kakijevo pito.

Ko sem bila majhna, je pred hišo od none in nonota stal poleg mandlje tudi kaki (ki je kasneje moral proč, ker sta bili drevesi preveliki in ni bilo dovolj prostora za obe). Tako smo imeli vsako zimo na zalogi kar nekaj kakijev. Tistih mehkih, seveda. Kakije sem vedno rada jedla, sploh, ker sem lahko packala, ko sem z žličko v njegovi notranjosti iskala še kaj mehkega mesa kakija. Velikokrat se je zgodilo tudi, da sem se kakija lotila, ko še ni bil dovolj zrel. Saj poznate tisti občutek, ko vam usta potegne skupaj, ne? Vseeno imam kakije še vedno rada, čeprav jih danes pustim, da so res čisto mehki, preden zagrizem v kakšnega. Tako da je jasno, da mi tisti trdi kakiji niso najbolj jasni in ne vem točno, kako do njih pristopati. Kdaj naj vanj ugriznem, ne da bi se pri tem skremžila zaradi nezrelosti?

Kakorkoli, danes nisem imela takšnih težav. Doma sem imela namreč 5 čisto zrelih, mehkih kakijev in sem se odločila, da poskusim narediti iz njih pito. Torej, malo bolj zdrava kakijeva pita:

Kako tudi na konzervansih zrastejo talenti in limonina pita

No, pa sem končno tudi jaz zbrala čas in pogum in se lotila svojega prvega zapisa na blogu. S strani šefice Tine mi je bilo rečeno, da se za prvi zapis spodobi, da napišem nekaj splošnega o sebi in moji filozofiji kuhanja in prehranjevanja. In kot uslužen delavec, ji niti malo ne mislim nasprotovati.

Torej, kakšna je moja kuharska filozofija in kako sem se sploh lotila kuhanja? Hm, lahko bi rekla, da sem začela bolj po sili razmer. Odkar pomnim so mojo mati bolj zanimali doktor romani kot pa kuharske knjige, kar se je konkretno poznalo na naši prehrani. Razen ob nedeljah, ko smo svoje lačne riti peljali na kosilo k babici, smo se čez teden prebijali s pomočjo juh iz vrečke, makaronov in 'ponarejenih' omak, kot je svoje stvaritve imenovala moja mati. Ponarejene zato, ker je že pripravljeni mešanici dodala kakšno začimbo, drugo konzervo ali pa kakšno babičino zamrznjeno specialiteto, kar je bil že kar kuharski presežek. Od sladic smo živeli od jogurtovega peciva 'na lončke', ki sicer nikoli ni vzhajalo, ampak ker z bratom nisva poznala drugih, rahlih stvaritev, se nama je tudi to zdelo neverjetno okusno. Ko sem bila dovolj velika, da sem lahko sama upravljala s štedilnikom, kar ni bilo tako zgodaj, kot se morda sliši, saj še danes merim le slabih 159 cm, tam okoli trinajstih let, sem stvari vzela v svoje roke. Začela sem z izpopolnjevanjem mamičinega jogurtovega peciva … verjetno mi ni treba posebej poudarjati, da sem ob prvem poskusu, ko je pecivo vzhajalo in ni bilo zbito, mislila, da sem konkretno zasrala, ker je mami pač delala drugače, kajne? Na koncu se je izkazalo, da sem naravni talent. Mati je z veseljem predala kuhalnico naslednji generaciji in svojo popolno pozornost posvetila ljubezenskim težavam v njenem najljubšem čtivu, v katerem uživa še danes, medtem pa z veliko žlico prazni lonec domačega dulce de leche.

Bumbar in da haus.

In spet se je zaprl v kuhinjo brez vrat, si nadel predpasnik z rožastim vzorcem in z Edit Piaf na ušesih scompral še eno pito. Pravi mali gospodinjec. Gora posode je, seveda, ostala nedotaknjena in tako sedaj legam k počitku z eno veliko željo, da se v teh osmih urah brezskrbnega spanca zgodi čudež in se zjutraj zbudim in je vse čisto, ha.

Blazno sem vesela, ko vidim, da je moje darilo tako super uporabno in uporabljeno, malce manj se veselim poletja in morja in celulita poledic vseh teh dobrot, ampak ... saj sem danes prekolesarila 33 kilometrov in poskušala prilezti celo na Janče. Neuspešno. Nekateri cilji morajo ostati neosvojeni, da nam ni preveč dolgčas, aneda.

Sicer pa mi je včeraj dalo misliti pisanje cenjenega kolega in prav zares se poigravam z idejo, da si za določeno časovno obdobje postavim izziv in pišem malce bolj ... redno. Bom še razmislila. Problem nastane pri samem konceptu - zelo hudo bi mi namreč bilo, ako bi bila primorana objaviti neko pisarijo in jo ne zaključiti z recepturo. No, kot pravim, bom razmislila. Je pa res, da vaja dela mojstra in zakrnele misli in artritični prsti potrebujejo razgibavanje in vadbo. Vaja dela mojstra. In tako naprej.

Nečastno se je za mizo praskati in bolhe trebiti vpričo drugih.

Danes se je v najini kuhinjo odvila prava mala revolucija. Moja malenkost, sicer zadolžena za vse, kar je sladkega in dobrega, je bila postavljena v vlogo strokovne sodelavke in predvsem opazovalke. Gospodič je že dve noči prej listal po božičnem darilu in potem naznanil: "Jaz bom pa spekel limonino pito."

Naj kar takoj povem, da sem ga zelo prepričevala, naj se on tokrat postavi za tipkovnico tega bloga in opiše tale današnji podvig iz svoje perspektive. Pa ni hotel ... tako da, bom jaz primorana na kratko opisati, kaj se je odvijalo.

Podimo torej kar k recepturi za Limonino pito - kot že omenjeno, jo najdete v zgoraj omenjeni knjigi Boštjana Napotnika, tokrat pa samo na hitro in z nekaj komentarji in izzivi, s katerimi se je soočil današnji dežurni slaščičar.

Ta nesrečni januar ali zakaj sem tako tiho.

Stvar je taka. Situacijo sem vzela v svoje roke in končno naredila konec vsej moji nesreči, nezadovoljstvu in slabi energiji, ki sem jo zadrževala v sebi. Ponosno lahko tukaj in zdaj oznanim, da letos še nisem jedla sladkarij. Nobenih kupljenih čokoladic (oh, kaj bi dala za en Snickers!), nikakršnih doma pripravljenih dobrot (tudi mamin štrudelj je bil hladnokrvno prezrt), ničesar! Počutim se odlično, še nikoli bolje, in čakam na poletje, ko si bom le privoščila kakšno skledo nektarin in melone z vanilijevim sladoledom. Ampak do takrat bom že v najboljši formi mojega življenja in v krasnih kopalkah.

Gre predvsem zato, da je moj odnos s sladkarijami prešel vse meje zdravega in sedaj lahko razmišljam veliko bolj trezno. Kakšne hude krize niti ni, najhuje je sicer po kosilu, ko se v želodec prileze tisti "zdaj bi pa tako pasalo kaj sladkega" občutek. Ampak ga preprosto zignoriram in je pozabljen v dveh minutah. In ker je januar očitno mesec samih izzivov, sem nedavno pričela še z enim. Paleo izziv. Povsem priznam, da ne gre za željo po koreniti spremembi življenjskega sloga in tak hud mesojedec/maščobojedec ne želim biti do konca življenja, bi pa rada izničila nekaj celulita na bedrcih in na tehtnici z veseljem pozdravila kakšno številko ali deset manj. Ampak ja, počasi, tudi zasvojenosti z ogljikovimi hidrati se lahko vsaj malce rešim in zato me do nadaljnjega v trgovinah najdete na oddelku mesnin ter sadja/zelenjave.

Tako. Mislim, da sem zelo lepo in temeljito argumentirala tole mojo daljšo odsotnost, kaj ne? O paleu in počutju kdaj drugič, ko bo za mano še kakšen dan več, zaenkrat pa hiter recept za Mikro pite z marmelado. Za tiste pridne fante, ki trpijo ob puncah slaščičarkah, ki so na takšnih in drugačnih dietah ter se ne morejo sladkati.

Stvar je sila preprosta. V resnici bi za podlago lahko uporabili katerokoli krhko testo za piškote, za katerega imate preverjen recept. Ena različica je lahko tudi iz listnatega testa, najmanjši problem. Jaz sem uporabila kar klasično linško testo - moka, maslo in sladkor, enačba 3:2:1. 300 gramov moke, 200 gramov na kocke narezanega masla (super je, če je vsaj pol ure na sobni temperaturi) in 100 gramov sladkorja v prahu. Za krhka peciva se vedno uporablja sladkor v prahu! Dodamo še eno jajce, vse skupaj zgnetemo v kepo (čim hitreje, tem bolje, jaz vse skupaj vržem v KitchenAida in potem samo še združim v kepo), zavijemo v folijo za živila in postavimo v hladilnik za pol ure. V testo lahko dodate tudi vanilijev sladkor ter limonino lupinico, za še več arome. Jaz sem potem našla eno skodelico z malce večjim premerom, izrezala kroge, jih nadevala v pekač za mafine, dala na vsakega eno zvrhano žličko domače slivove marmelade, pekla 15 minut na 180°C, potem pa naribala zamrznjeno maso na vsako pito in pekla še 5 min (na najvišji rešetki, tako da se je hitro zapeklo). Tole je res ekspresno hitro. In tisti, ki ima čast to konzumirati, pravi, da je "ful dobr."

 

Čokoladna. Pita. Pika.

Vedno sem bila slaba v sklepanju prijateljstev. V dvanajstih letih, kar hodim na morje na eno in isto lokacijo, nisem bila sposobna ustvariti poznanstva s kakšno deklico, da bi si delali družbo med poletjem. Moja mami in pesjan in sosedova šest let mlajša punčka so mi zadostovali. In tako smo nekoč stali ob trampolinu v tem počitniškem naselju ob hrvaški obali in gledali to sosedovo punčko, kako skače. Edinka. Vsak večer na sladoled in trampolin, ob jutranjem nakupovanju hrane pa obvezno kakšna igrača. Ampak to je že druga zgodba. Z njunima staršema sem se vedno rada pogovarjala. No, lahko se izrazim drugače: rada in veliko govorim in rada se pogovarjam. In tako se pogovarjamo in njen oče mi, takrat sveži gimnazijki, položi na srce: "Tina, uživaj, gimnazijska leta so najlepša."

In tako ti nekako v spominu ostanejo določeni trenutki tvojega življenja, ki pa v resnici niso prav nič posebni. Ne govorim o prelomnicah, temveč o nekih nesmiselnih izsekih in momentih, ki pa jih misli, po mojem mnenju, zadržijo z razlogom. Tako nekako se tam nekje iz ozadja včasih na plan prebije tisti trenutek v tretjem nadstropju Šube, kjer smo imeli ponavadi biologijo, a tokrat izjemoma slovenščino, in smo brali Kosovelov Kons št. 5. Pa je rekla profesorica, da nam da pet minut časa in tisti, ki bi se opogumil in to skropucalo interpretiral, dobi takoj eno sijočo petico. Pa sem se, opogumila. In jo dobila. In Konsa niti približno ne znam več interpretirati, ali pa bi si morala vzeti kar precej več časa. Precej več voženj z avtobusom, opazovanja okolice, pobeglih misli. In tako je ta spomin nekakšen opomin, ki vsake toliko časa potrka na mojo betico in reče: "Živjo, Tina, čakam, kdaj boš naredila kaj iz sebe?" Ampak ne vem, če lahko tisto Tino dobim nazaj. Tista Tina bi se morala voziti z avtobusi in pisati in imeti v torbi majhne popisane listke zanimivih besed in ob sebi ljudi, ki so ti preprosto usojeni in ti še po toliko letih rečejo, da kdaj si boš vzela čas in napisala knjigo.

Gimnazijska leta so bila res lepa. Dandanes pa se navidezno zaprem v svojo novo kuhinjo in spečem čokoladno pito. In čakam, če tisti krasni časi morda nekoč spet pridejo, v kakšni novi obliki in ob drugi priložnosti, čeprav vem, da si jih bom v določenem trenutku preprosto morala lastnoročno izboriti. O tem, kako se bom morala celo življenje boriti in kaj se je zgodilo na Crvenem vrhu pa prihodnjič.

_______________________________________________________

In ker je nedelja in poleg vsega še deževna nedelja in se seveda nikomur nič ne da, gre stvar takole: vzamemo pekač za pite. Če mate takega s snemljivim dnom, super. Jaz sem seveda zaljubljena v mini pite, zato sem vzela pet malih pekačev. Kupila sem listnato testo, to pride v poštev za tiste, ki smo res leni, lahko pa pripravite tudi krhko testo za vaše najljubše piškote. Niti ni važno - lahko je navadno krhko testo za linške piškote, orehovo, lešnikovo, kokosovo, po želji. Zamesite ga iz poljubne količine, če pa vam ostane, ga lahko brez problema v hladilniku hranite do Miklavža, ko bo šel ostanek spet v promet. Testo razvaljamo (v kolikor že ni, moje iz Eurospina se samo razvije iz role in je to vsa umetnost), razdelimo na pet delov (ali pa samo enega, če delate v večjem pekaču) in obložimo pekače. Pozor: pri listnatem testu pekačev ni potrebno dodatno namestiti, pri krhkem je zgodba drugačna, tako da jih le premažite s stopljenim maslom in potresite z moko. Damo v hladilnik/zamrzovalnik za 10 minut, toliko, da pospravimo kuhinjo in da se pečica segreje. Potem prešpikamo z vilicami, lahko se lotite tudi slepe peke (na testo date peki papir in nanj nasujete fižola), in pečemo v pečici pet minut na 180°C.

 

Medtem se lotimo nadeva. V kozico zlijemo 4 dl smetane in jo zavremo. Odmaknemo z ognja in vanjo stresemo 225 g čokolade, ki smo jo nalomili na koščke. Mešamo, da se stopi. Pustimo, da se malce ohladi in medtem z metlico stepemo 2 jajci. Nato čokoladno zmes počasi vlivamo k jajcema in mešamo. Nadev nalijemo v pite/pito in pečemo še 15 minut na 180°C. 

Pustimo v vroči pečici, da se počasi ohlaja. Ne se ustrašit - nadev med peko naraste, ob ohlajanju pa usahne. Rezultat je nekaj zelo dobrega in zelo čokoladnega. Da vso sladkobo malce nevtraliziramo je poleg super stepena smetana (nesladkana), da pa še malo zahrusta, lahko vse skupaj potresete z zmletimi piškoti, orehi/lešniki/mandlji in cimetom.

Tako, pa je življenje lepše.