Zakaj bi se vsak posameznik v življenju moral prevažati z javnim mestim prevozom?

Dobro, pustimo ob strani to, da javni potniški promet pripomore k čistejšemu zraku, manj izpustov CO2 in tako naprej. Jasno kot beli dan je tudi to, da bi bil transport vseh neposredno in posredno vpletenih v javni promet veliko hitrejši, če bi se še kak odstotek ljudi več vendarle odločil za tak način vsakodnevnega prevažanja iz točke A v točko B. Poskusimo tudi spregledati dejstvo precej visokih cen mestnega (pa najverjetneje tudi primestnega) prometa, ki ob primerjavi s cenami veliko bolj učinkovitega prevažanja v Sevilli, ki sem ga imela moč izkusiti, povzroči nemalo trenutkov, ko bi se človek zaletel v najbližji trši objekt. Za primerjavo: v Sevilli avtobusi vozijo sicer brez voznega reda, ampak neprenehoma (torej - ko pride do končne postaje, se obrne in gre nazaj), ne glede na dan v tednu/praznik. Cena? 60 centov oziroma 70c za možnost prestopanja znotraj določenega časovnega intervala. V Sloveniji vemo, kako je. Srečo imaš, da kam prideš, če le ni praznika, sobote ali nedelje, oskubijo pa te za 1.20€. Pa dobro.

Vrnimo se k začetnemu vprašanju. Naj najprej povem, da je bila moja samozavest na vrhuncu prav v tistem obdobju življenja, ko sem se vsak dan redno prevažala z mestnim prometom. Na avtobusu se namreč sreča takšne in drugačne ljudi in naravnost odlično se človek počuti, ko se lahko uvrsti med "normalne". Pa ker vsi vemo, da je normalnost nemogoče definirati, lahko na tem mestu podam kakšne druge primerjave oz. definicije. Na avtobusu se zaveš, da je s tabo vse okej, zato ker se ti tuširaš. Pa zato, ker se ne pogovarjaš sam s sabo. Pa zato, ker si sposoben v naročju pestovati knjigo in ne nujno pametnega telefona. Pa zato, ker se znaš obnašati. Ker poslušaš glasbo v ušesih in je ne deliš s celim avtobusom. In tako naprej, in tako naprej.

Spoštovani kolega je zadnjič napisal nekaj na isto temo in srčno upam, da me ne bo obtožil takega plagiatorstva kot v vsem znanem zadnjem primeru, ampak kot rojena Ljubljančanka si drznem prilastiti pravico do zapisa o tem prevoznem sredstvu, ki ga uporabljam vse od četrtega razreda osnovne šole. In to, da je moja uporaba le-tega v zadnjih letih študija, še posebej pa to, da se ne prevažam skozi sam center prestolnice, hudo okrnjena, je po mojem mnenju tudi eden izmed razlogov mojega šibkega psihičnega stanja!

Toliko na kratko, pojdimo k današnji recepturi.

Malo mi je smotano pisat recept, sploh glede na to, da se je pred kratkih pojavil v svetu "kulinaričnih blogov", ampak ni panike, če ne drugega, bo za mojo lastno evidenco. Kokosove kroglice z brusnicami.

Zadeva je menda dobra, priprava pa enostavna, samo malce ... zanimiva. Stvar je taka - v kozici na ognju stopimo 180 gramov masla, dodamo 180 gramov sladkorja, 1 dl vode ter 150 gramov kokosove moke. Vse to dobro premešamo. S štedilnika lahko posodo odstavite takoj, ko se maslo stopi. Potem pa vmešamo še 300 gramov mleka v prahu. Zadeva tu postane zanimiva, saj masa nenadoma postane zelo, ampak res zelo gosta. Jaz sem se morala kar namatrati, da sem na koncu vso mleko v prahu vmešala, da je bila zmes homogena. Ne vem, mogoče se ga lahko doda tudi manj. To je tudi razlog, zakaj se maso potem, ko naj bi se ohladila, zelo zelo težko oblikuje v kroglice. Mislim, da niti ni potrebno čakati, da se vse skupaj ohladi, ampak lahko takoj vmešamo še 100 gramov nasekljanih brusnic, oblikujemo kroglice, jih povaljamo v kokosovi moki in potem ohladimo. To je vsa umetnost.

Zakaj bi se vsak posameznik v življenju moral prevažati z javnim mestim prevozom?

Avtorica: Tina

Dobro, pustimo ob strani to, da javni potniški promet pripomore k čistejšemu zraku, manj izpustov CO2 in tako naprej. Jasno kot beli dan je tudi to, da bi bil transport vseh neposredno in posredno vpletenih v javni promet veliko hitrejši, če bi se še kak odstotek ljudi več vendarle odločil za tak način vsakodnevnega prevažanja iz točke A v točko B. Poskusimo tudi spregledati dejstvo precej visokih cen mestnega (pa najverjetneje tudi primestnega) prometa, ki ob primerjavi s cenami veliko bolj učinkovitega prevažanja v Sevilli, ki sem ga imela moč izkusiti, povzroči nemalo trenutkov, ko bi se človek zaletel v najbližji trši objekt. Za primerjavo: v Sevilli avtobusi vozijo sicer brez voznega reda, ampak neprenehoma (torej - ko pride do končne postaje, se obrne in gre nazaj), ne glede na dan v tednu/praznik. Cena? 60 centov oziroma 70c za možnost prestopanja znotraj določenega časovnega intervala. V Sloveniji vemo, kako je. Srečo imaš, da kam prideš, če le ni praznika, sobote ali nedelje, oskubijo pa te za 1.20€. Pa dobro. 

Vrnimo se k začetnemu vprašanju. Naj najprej povem, da je bila moja samozavest na vrhuncu prav v tistem obdobju življenja, ko sem se vsak dan redno prevažala z mestnim prometom. Na avtobusu se namreč sreča takšne in drugačne ljudi in naravnost odlično se človek počuti, ko se lahko uvrsti med "normalne". Pa ker vsi vemo, da je normalnost nemogoče definirati, lahko na tem mestu podam kakšne druge primerjave oz. definicije. Na avtobusu se zaveš, da je s tabo vse okej, zato ker se ti tuširaš. Pa zato, ker se ne pogovarjaš sam s sabo. Pa zato, ker si sposoben v naročju pestovati knjigo in ne nujno pametnega telefona. Pa zato, ker se znaš obnašati. Ker poslušaš glasbo v ušesih in je ne deliš s celim avtobusom. In tako naprej, in tako naprej.

Spoštovani kolega je zadnjič napisal nekaj na isto temo in srčno upam, da me ne bo obtožil takega plagiatorstva kot v vsem znanem zadnjem primeru, ampak kot rojena Ljubljančanka si drznem prilastiti pravico do zapisa o tem prevoznem sredstvu, ki ga uporabljam vse od četrtega razreda osnovne šole. In to, da je moja uporaba le-tega v zadnjih letih študija, še posebej pa to, da se ne prevažam skozi sam center prestolnice, hudo okrnjena, je po mojem mnenju tudi eden izmed razlogov mojega šibkega psihičnega stanja! 

Toliko na kratko, pojdimo k današnji recepturi. 

Malo mi je smotano pisat recept, sploh glede na to, da se je pred kratkih pojavil v svetu "kulinaričnih blogov", ampak ni panike, če ne drugega, bo za mojo lastno evidenco. Kokosove kroglice z brusnicami.

Zadeva je menda dobra, priprava pa enostavna, samo malce ... zanimiva. Stvar je taka - v kozici na ognju stopimo 180 gramov masla, dodamo 180 gramov sladkorja, 1 dl vode ter 150 gramov kokosove moke. Vse to dobro premešamo. S štedilnika lahko posodo odstavite takoj, ko se maslo stopi. Potem pa vmešamo še 300 gramov mleka v prahu. Zadeva tu postane zanimiva, saj masa nenadoma postane zelo, ampak res zelo gosta. Jaz sem se morala kar namatrati, da sem na koncu vso mleko v prahu vmešala, da je bila zmes homogena. Ne vem, mogoče se ga lahko doda tudi manj. To je tudi razlog, zakaj se maso potem, ko naj bi se ohladila, zelo zelo težko oblikuje v kroglice. Mislim, da niti ni potrebno čakati, da se vse skupaj ohladi, ampak lahko takoj vmešamo še 100 gramov nasekljanih brusnic, oblikujemo kroglice, jih povaljamo v kokosovi moki in potem ohladimo. To je vsa umetnost.

Po stotih letih ...

... (beri: izpitnem obdobju), se je končno spet pojavila koncentracija treh dni, ki jih bom preživela ob socializiranju z drugimi homo sapiensi. To, jasno, pomeni tudi to, da končno spet lahko kaj spečem, hkrati pa samo upam, da se gostje tudi sami niso podali v razne sladkorno-abstinenčne izzive. To bi bila tragika.

No, ker se mi v tem momentu počasi res že mudi na prvo socializiranje, naj postrežem samo z receptom za torto. Skuta in breskve.

Biskvit: kot ponavadi: 6 jajc in 250 gramov kristalnega sladkorja, stepamo vsaj 10 minut, da zmes dodobra naraste. Temu se sicer reče "topla priprava biskvita", v originalu bi se to moralo sicer stepati nad vodno kopeljo, ampak z zmogljivim mešalcem je rezultat enak tudi brez toplotne obdelave. (Hladna priprava pa je tista, ko ločimo rumenjake in beljake.) Potem previdno vmešamo 250 gramov presejane moke. Brez kemije, pecilnih praškov, masla - osnovni recept za univerzalni biskvit. Pečemo 40 minut na 180°C, pustimo, da se še par minut ohlaja v pečici, nato ohladimo.

Krema: skuhala sem en vanilijev puding po navodilih na vrečki - pol litra mleka, en vanilijev puding, 3 žlice sladkorja. Skuhamo, med ohlajanjem mešamo. Potem stepemo še 200 ml sladke smetane. V posodo nato damo 500 gramov rikote ali pasirane skute, ji dodamo vanilijev puding, stepeno smetano, en zavitek želatine (jaz sem uporabila Hoferjevo), vse dobro premešamo, sladkamo po okusu (natančne količine nimam, mogoče sem dodala kakšnih 5 žlic?, ugibam.).

Potem se lotimo sestavljanja torte: pečen ohlajen biskvit prerežemo na tri plasti - eno prihranimo za kdaj drugič, tokrat bomo potrebovali samo dve. Prvo plast položimo na krožnik, jo vpnemo v obroč in nasočimo s sokom, v katerem so bile breskve. Kompot malce razredčimo s toplo vodo in mu dodamo rum. Potrebujemo torej najmanj eno konzervo breskev. Zakaj najmanj eno - jaz sem uporabila eno in pol, da je torta res bogata s sadjem, pa še za dekoracijo sem jih uporabila. Na prvo plast biskvita potresemo na koščke narezane breskve, prelijemo s polovico kreme. Nato vse skupaj ponovimo še s drugo plastjo. Biskvit - nasočimo - breskve - krema. Lepo jo poravnamo, saj bo to naš vrh torte. Ohlajamo čez noč.

Dekoracija je pa samo še stvar okusa. Jaz sem celo torto obmazala z marelično marmelado, po obodu sem jo obdala z mletimi piškoti, na vrhu porisala s čokolado in obložila s sadjem. Lahko jo obmažete tudi s smetano, dodate mandlje, ki gredo super zraven, potresete s kakšnimi drugimi oreški, možnosti je neskončno.

Po stotih letih ...

Avtorica: Tina

... (beri: izpitnem obdobju), se je končno spet pojavila koncentracija treh dni, ki jih bom preživela ob socializiranju z drugimi homo sapiensi. To, jasno, pomeni tudi to, da končno spet lahko kaj spečem, hkrati pa samo upam, da se gostje tudi sami niso podali v razne sladkorno-abstinenčne izzive. To bi bila tragika. 

No, ker se mi v tem momentu počasi res že mudi na prvo socializiranje, naj postrežem samo z receptom za torto. Skuta in breskve. 

Biskvit: kot ponavadi: 6 jajc in 250 gramov kristalnega sladkorja, stepamo vsaj 10 minut, da zmes dodobra naraste. Temu se sicer reče "topla priprava biskvita", v originalu bi se to moralo sicer stepati nad vodno kopeljo, ampak z zmogljivim mešalcem je rezultat enak tudi brez toplotne obdelave. (Hladna priprava pa je tista, ko ločimo rumenjake in beljake.) Potem previdno vmešamo 250 gramov presejane moke. Brez kemije, pecilnih praškov, masla - osnovni recept za univerzalni biskvit. Pečemo 40 minut na 180°C, pustimo, da se še par minut ohlaja v pečici, nato ohladimo.

Krema: skuhala sem en vanilijev puding po navodilih na vrečki - pol litra mleka, en vanilijev puding, 3 žlice sladkorja. Skuhamo, med ohlajanjem mešamo. Potem stepemo še 200 ml sladke smetane. V posodo nato damo 500 gramov rikote ali pasirane skute, ji dodamo vanilijev puding, stepeno smetano, en zavitek želatine (jaz sem uporabila Hoferjevo), vse dobro premešamo, sladkamo po okusu (natančne količine nimam, mogoče sem dodala kakšnih 5 žlic?, ugibam.).

Potem se lotimo sestavljanja torte: pečen ohlajen biskvit prerežemo na tri plasti - eno prihranimo za kdaj drugič, tokrat bomo potrebovali samo dve. Prvo plast položimo na krožnik, jo vpnemo v obroč in nasočimo s sokom, v katerem so bile breskve. Kompot malce razredčimo s toplo vodo in mu dodamo rum. Potrebujemo torej najmanj eno konzervo breskev. Zakaj najmanj eno - jaz sem uporabila eno in pol, da je torta res bogata s sadjem, pa še za dekoracijo sem jih uporabila. Na prvo plast biskvita potresemo na koščke narezane breskve, prelijemo s polovico kreme. Nato vse skupaj ponovimo še s drugo plastjo. Biskvit - nasočimo - breskve - krema. Lepo jo poravnamo, saj bo to naš vrh torte. Ohlajamo čez noč.

Dekoracija je pa samo še stvar okusa. Jaz sem celo torto obmazala z marelično marmelado, po obodu sem jo obdala z mletimi piškoti, na vrhu porisala s čokolado in obložila s sadjem. Lahko jo obmažete tudi s smetano, dodate mandlje, ki gredo super zraven, potresete s kakšnimi drugimi oreški, možnosti je neskončno. 

"Napiši blog",

mi je rekla ena izmed mojih najljubših oseb v zadnjem času. Sem rekla, da nimam nobenega pametnega novega recepta in da to je potem brezveze, pa mi je kaj hitro rekla, da naj povem še kaj več o mojem #PIPU-u, kot ga sama na kratko rada ljubkovalno poimenujem, na dolgo pa: PoIzpitni Paleo Izziv. Pa pojdimo.

Za začetek naj povem, da sem totalni amater in da sem se tega projekta lotila povsem ... neobremenjujoče. Še Wolfove knjige Paleorecept (ki se je itak ne da dobiti v knjižnicah, ker je pač januar februar in vsi hujšajo ergo je sposojena tam nekje do junija) nisem prebrala, pa še bolje, da je nisem, ker se še niti eno moje branje katere koli knjige, ki opisuje takšne in drugačne načine prehranjevanja, ni končalo ... no, uspešno. Ponavadi mi itak zvenijo nekako semi-znanstveno in semi-strokovno in to zame preprosto ni to. Ali bodi povsem poljuden, ali pa orto znanstven. Sem se pa sprehodila po širnem Googlu, tudi Retrospektiva je bila v veliko pomoč, da sploh ne omenjam Minimalista, preko katerega sem se itak sploh spoznala s tole Paleo pogruntavščino.

No in kako izgleda moje prehranjevanje v zadnjem tednu? Moram priznati, da sem se začetka zelo veselila. Odločila sem se, da s tem eksperimentom pričnem na tistega lepega dne, ko odpišem tudi zadnji izpit v tem izpitnem obdobju (in kot se je izkazalo kasneje - tudi zadnji izpit na prvi stopnji študija), predvsem zato, ker sem pričakovala ne-vem-kakšne glavobole in pomanjkanje energije (kar naj bi bila posledica manjšega uživanja hitrih in slabih ogljikovih hidratov). Vsaj v prvem tednu, če ne kar mesecu, naj bi bilo malce hecno počutje povsem običajno, a jaz sama nisem opazila hujših sprememb - je pa res, da sem na naš griček za Gospodičem stopicljala še počasneje kot ponavadi. Za to (torej pomanjkanje teh "simptomov" odvzema OHjev) krivim predvsem to, da se nisem odrekla mlečnim izdelkom (pojem cca. en polnomastni 180g jogurt na dan, sem ter tja košček masla in kakšno rezino sira) in da še vseeno pojem kar precej sadja na dan - v teh dneh predvsem banane, jabolka in pomaranče.

Moja osnovna pravila igre so torej taka: jem sadje, zelenjavo, oreščke, meso, ribe in mlečne izdelke. In to je vse. Pijem vodo ali čaj brez sladkorja, včasih v vodo dodam limonin sok. Pa da vse to besedičenje popestrim s konkretnimi primeri - kaj sem jedla danes? Za zajtrk dve jabolki, za kosilo pražena piščančja jetrca s čebulo, zeleno solato in nekaj kuhane zelenjave iz juhe - aha, pa še en krožnik goveje juhe je stekel po grlu. Za večerjo jajca z gobami in rdečo peso. Včeraj? Za zajtrk jogurt, eno banano, pest zamrznjenih gozdnih sadežev in kokosovo moko. Kosilo je bilo nedeljsko - goveja juha ter meso in zelenjava iz juhe. Za večerjo je padla velika skleda zelene solate s tuno. Načeloma se poskušam držati tega, da jem sadje samo dopoldne.

In naj za konec postrežem še z eno dobro staro klasiko, preoblikovano v paleo različico: Čufti in pire.

Za čufte na kokosovi maščobi prepražimo eno čebulo in par strokov česna. Počakamo, da se masa malce ohladi, medtem pa v posodi zmešamo pol kilograma mletega mesa, eno jajce, sol, poper, peteršilj in dodamo prej omenjeno čebulo s česnom. Vse dobro premešamo in če je masa preveč redka oz. se iz nje težko oblikujejo kroglice, dodamo še žlico ali dve kokosove moke. Izoblikujemo kroglice in jih najprej na hitro popečemo na maščobi. Potem jih zalijemo s paradižnikovo mezgo (lahko dodamo tudi malo vode ali jušne osnove), dodamo lovorjev list ali tri, ter pustimo, da se čufti kuhajo v nežno brbotajoči omaki. Ravno prava priložnost, da se lotimo pireja. Jaz sem olupila in na manjše kose narezala dva korenja ter približno 2/3 glave cvetače, ki sem jo prav tako narezala na manjše kose. Zelenjava je hitro kuhana in vse kar je potrebno je samo to, da jo odcedimo in spasiramo s paličnim mešalnikom. Lahko dodate še košček masla, pa ne pozabite soliti.

Ni isto, je pa enako dobro. Da ne omenjam ene krasne prednosti take prehrane (poleg veliko bolj enostavnega nakupovanja) - človek sploh ni lačen. Po kateri koli pašti z omako sem že po dveh urah brkljala po omarah, na paleu pa je moj trebušček pridno tiho in ga moram velikokrat celo jaz opomnit, da zdaj bi pa že lahko šla kaj prigriznit.

Zaenkrat torej vse super, tehtam sicer se, ampak so vrednosti samo približne, saj imam prelepljene decimalke na tehtnici, poleg tega trenutno menstruiram in vse vemo, kako je v teh dneh, ane? (Pa s tem ne mislim na kakršne koli pregrehe in požrtije, ampak na zadrževanje vode v telesu in posledično grozo na tehtnici.)

Še bom poročala.

"Napiši blog",

Avtorica: Tina

mi je rekla ena izmed mojih najljubših oseb v zadnjem času. Sem rekla, da nimam nobenega pametnega novega recepta in da to je potem brezveze, pa mi je kaj hitro rekla, da naj povem še kaj več o mojem #PIPU-u, kot ga sama na kratko rada ljubkovalno poimenujem, na dolgo pa: PoIzpitni Paleo Izziv. Pa pojdimo.

Za začetek naj povem, da sem totalni amater in da sem se tega projekta lotila povsem ... neobremenjujoče. Še Wolfove knjige Paleorecept (ki se je itak ne da dobiti v knjižnicah, ker je pač januar februar in vsi hujšajo ergo je sposojena tam nekje do junija) nisem prebrala, pa še bolje, da je nisem, ker se še niti eno moje branje katere koli knjige, ki opisuje takšne in drugačne načine prehranjevanja, ni končalo ... no, uspešno. Ponavadi mi itak zvenijo nekako semi-znanstveno in semi-strokovno in to zame preprosto ni to. Ali bodi povsem poljuden, ali pa orto znanstven. Sem se pa sprehodila po širnem Googlu, tudi Retrospektiva je bila v veliko pomoč, da sploh ne omenjam Minimalista, preko katerega sem se itak sploh spoznala s tole Paleo pogruntavščino.

No in kako izgleda moje prehranjevanje v zadnjem tednu? Moram priznati, da sem se začetka zelo veselila. Odločila sem se, da s tem eksperimentom pričnem na tistega lepega dne, ko odpišem tudi zadnji izpit v tem izpitnem obdobju (in kot se je izkazalo kasneje - tudi zadnji izpit na prvi stopnji študija), predvsem zato, ker sem pričakovala ne-vem-kakšne glavobole in pomanjkanje energije (kar naj bi bila posledica manjšega uživanja hitrih in slabih ogljikovih hidratov). Vsaj v prvem tednu, če ne kar mesecu, naj bi bilo malce hecno počutje povsem običajno, a jaz sama nisem opazila hujših sprememb - je pa res, da sem na naš griček za Gospodičem stopicljala še počasneje kot ponavadi. Za to (torej pomanjkanje teh "simptomov" odvzema OHjev) krivim predvsem to, da se nisem odrekla mlečnim izdelkom (pojem cca. en polnomastni 180g jogurt na dan, sem ter tja košček masla in kakšno rezino sira) in da še vseeno pojem kar precej sadja na dan - v teh dneh predvsem banane, jabolka in pomaranče.

Moja osnovna pravila igre so torej taka: jem sadje, zelenjavo, oreščke, meso, ribe in mlečne izdelke. In to je vse. Pijem vodo ali čaj brez sladkorja, včasih v vodo dodam limonin sok. Pa da vse to besedičenje popestrim s konkretnimi primeri - kaj sem jedla danes? Za zajtrk dve jabolki, za kosilo pražena piščančja jetrca s čebulo, zeleno solato in nekaj kuhane zelenjave iz juhe - aha, pa še en krožnik goveje juhe je stekel po grlu. Za večerjo jajca z gobami in rdečo peso. Včeraj? Za zajtrk jogurt, eno banano, pest zamrznjenih gozdnih sadežev in kokosovo moko. Kosilo je bilo nedeljsko - goveja juha ter meso in zelenjava iz juhe. Za večerjo je padla velika skleda zelene solate s tuno. Načeloma se poskušam držati tega, da jem sadje samo dopoldne.

In naj za konec postrežem še z eno dobro staro klasiko, preoblikovano v paleo različico: Čufti in pire.

Za čufte na kokosovi maščobi prepražimo eno čebulo in par strokov česna. Počakamo, da se masa malce ohladi, medtem pa v posodi zmešamo pol kilograma mletega mesa, eno jajce, sol, poper, peteršilj in dodamo prej omenjeno čebulo s česnom. Vse dobro premešamo in če je masa preveč redka oz. se iz nje težko oblikujejo kroglice, dodamo še žlico ali dve kokosove moke. Izoblikujemo kroglice in jih najprej na hitro popečemo na maščobi. Potem jih zalijemo s paradižnikovo mezgo (lahko dodamo tudi malo vode ali jušne osnove), dodamo lovorjev list ali tri, ter pustimo, da se čufti kuhajo v nežno brbotajoči omaki. Ravno prava priložnost, da se lotimo pireja. Jaz sem olupila in na manjše kose narezala dva korenja ter približno 2/3 glave cvetače, ki sem jo prav tako narezala na manjše kose. Zelenjava je hitro kuhana in vse kar je potrebno je samo to, da jo odcedimo in spasiramo s paličnim mešalnikom. Lahko dodate še košček masla, pa ne pozabite soliti.

Ni isto, je pa enako dobro. Da ne omenjam ene krasne prednosti take prehrane (poleg veliko bolj enostavnega nakupovanja) - človek sploh ni lačen. Po kateri koli pašti z omako sem že po dveh urah brkljala po omarah, na paleu pa je moj trebušček pridno tiho in ga moram velikokrat celo jaz opomnit, da zdaj bi pa že lahko šla kaj prigriznit.

Zaenkrat torej vse super, tehtam sicer se, ampak so vrednosti samo približne, saj imam prelepljene decimalke na tehtnici, poleg tega trenutno menstruiram in vse vemo, kako je v teh dneh, ane? (Pa s tem ne mislim na kakršne koli pregrehe in požrtije, ampak na zadrževanje vode v telesu in posledično grozo na tehtnici.)

Še bom poročala.