Sol v laseh in Sadni kolač

Oni vikend sem po neskončnih enajstih mesecih končno popršutila svojo rit. Za vse, ki jim je izraz približno tako tuj kot definicija logaritma - nastavila sem se soli (morju) in burji (sapici), in, oh, kako je prijalo! Ko bom velika, sem bom preselila v Izolo in se ob dopoldnevih naslajala nad barvami tržnice, ob popoldnevih nad šumenjem valov, zvečer pa se bom poskušala izgubiti med uličicami. Na okenski polici bom gojila sivko in rožmarin in baziliko in timijan, debel maček Čarli pa se bo med kuho motal pod mojimi nogami. Imela bom gugalnik z razgledom na morje in hladilnik, ki ne bo nikoli prazen.

In še preden sem z utopitvijo poskušala doseči, da bi moje truplo za vedno plavalo v mlaki Tržaškega zaliva, smo že zavijali z obvoznice in se izkrcavali v - saj bi rekla 'senci', ampak zato rabiš sonce - sivih stolpnic. Ne pomnim, da bi Ljubljane kdaj gojila tako zlohotno nastrojena čustva, in ne pomnim, da bi kdaj prej prežvekovalcem zavidala njihov izbljuvek in ponoven prežvek. Jaz hočem okus fig nazaj na jezik! No, tale kravji sistem je precej kompliciran, sploh če imaš primanjkljaj želodca ali dveh, zato sem se odločila, da si kaj poletno preprostega raje pričaram v domači kuhinji.

 

Sol v laseh in Sadni kolač

Avtorica: Sanja

  Oni vikend sem po neskončnih enajstih mesecih končno popršutila svojo rit. Za vse, ki jim je izraz približno tako tuj kot definicija logaritma - nastavila sem se soli (morju) in burji (sapici), in, oh, kako je prijalo! Ko bom velika, sem bom preselila v Izolo in se ob dopoldnevih naslajala nad barvami tržnice, ob popoldnevih nad šumenjem valov, zvečer pa se bom poskušala izgubiti med uličicami. Na okenski polici bom gojila sivko in rožmarin in baziliko in timijan, debel maček Čarli pa se bo med kuho motal pod mojimi nogami. Imela bom gugalnik z razgledom na morje in hladilnik, ki ne bo nikoli prazen.

...

  In še preden sem z utopitvijo poskušala doseči, da bi moje truplo za vedno plavalo v mlaki Tržaškega zaliva, smo že zavijali z obvoznice in se izkrcavali v - saj bi rekla 'senci', ampak zato rabiš sonce - sivih stolpnic. Ne pomnim, da bi Ljubljane kdaj gojila tako zlohotno nastrojena čustva, in ne pomnim, da bi kdaj prej prežvekovalcem zavidala njihov izbljuvek in ponoven prežvek. Jaz hočem okus fig nazaj na jezik! No, tale kravji sistem je precej kompliciran, sploh če imaš primanjkljaj želodca ali dveh, zato sem se odločila, da si kaj poletno preprostega raje pričaram v domači kuhinji.

 

  Lani preizkušeni slivov kolač z mandeljni se je zdel kot naročen, dokler nisem ugotovila, da je Dedek obilici domačih sliv namenil drugačno, bolj žlahtno usodo. Temeljit kot vedno je pobral vse do zadnje, tudi talne odpadnike. Skoraj sem že obupala, kot sem v kotu za skladovnico drv, tik nad zemljo, zapazila vijoličen sij in našla točno šest(!) prefirganih pozabljenk. Vključno z odlično kamuflažo in nedotaknjeno pajkovo mrežo. A vidite, a vidite? : )

  Šest sadežev je za uspešno pekovsko misijo premalo, zato sem se odločila za mešanico sadja in sladico, ki se poslavlja od poletja in s široko odrtimi rokami ter zaprtimi jopami glasno pozdravlja jesen. Manjše premoženje sem zapravila za sveže fige, ne tako sveže marelice, gensko spremenjene nektarine ter nekaj čisto povprečnih jabolk in hrušk. Domača sorta se je čisto premalo sončila in je, vsaj zaenkrat, skrajno nejedljiva za vse, ki jim limonin sok ne predstavlja vrhunske slaščice. Slivov kolač sem preimenovala v sadnega in se lotila svojega najljubšega kuhinjskega opravila.

 Striptiz mandeljnov. Cene oreščkov in kar je njim podobnega že tako segajo v višave, moja škrtost pa je včasih le zmagovalka okrutnih bojev z nikoli utrujeno lenobo in me prisili, da sežem po nekaj centov cenejših  mandljih z lupino. Doma jih kakšno minuto pokuham v vreli vodi, da olupek odstopi od jedra, ki ga nato z lahkoto odstraniš. Vse skupaj nekako spominja na pokanje še neodprtih cvetov fuksije. : )

Lupina poskrbi za mandljev rahlo grenak priokus, zaradi katerega je aroma oreščka veliko bolj izrazita. Za potrebe bolj enakomerno obarvanega biskvita sem jih jaz slekla, sicer je pa to bolj stvar okusa. Posušene sem na drobno nasekljala s pomočjo paličnega mešalnika, če ne prenesete medzobnega škrtanja pa priporočam obdelavo z mlinčkom za orehe.

Sledeče količine so primerne za okrogli pekač s premerom 22 cm, vendar tudi v mojem 28 cm ni šlo nič narobe. Plast biskvita je tanjša, kar posledično pomeni krajši čas peke. Zadevo je priporočljivo sestavljati na papirju za peko (lažja postprodukcija), ki ga sama osebno ne maram preveč, zato sem postopek malček zakomplicirala. Pekač sem najprej namastila in pomokala, nato pa iz peki papirja izrezala krog, ki se je ujemal z velikostjo dna. Ko sem ga položila v pekač, sem ga zalila s 50 g stopljenega masla in enakomerno posula z rjavim sladkorjem. No, z obarvanim sladkorjem, ker zdaj že vsi vemo, da to v resnici ni ''tapravi nerafinirani trsni sladkor'', kajne?

Pa da ne bomo dlakocepili, ker je dobesedno vzeto to precej težje kot se sliši, nadaljujmo s pranjem in razkoščičevanjem sadja. Nisem upala tvegati z olupkom fig, zato sem temni del previdno odstranila. S preostalim sadjem sem si dala veliko manj opravka: marelice in slive sem dala na pol, ostalo pa narezala na poljubno velike krhlje in jih tesno razporedila po dnu pekača. V trenutnem navalu navdiha sem sem po sadju razmazala še tri žlice jagodne marmelade.

S kuhinjsko bormašino sem zmešala 175g zmehčanega, vendar nestopljenega masla in 160 g sladkorja. Naslednjič ga bom zagotovo uporabila manj, saj se mi je pri končnem proizvodu zdelo, da je ukradel glavno vlogo okusu sadja. Medtem ko je mašina mešala, sem v drugo posodo presejala 160 g gladke moke in dodala 70 g mletih/nasekljanih mandeljnov. Maslu in sladkorju sem postopoma primešala tri jajca in mešalnik pustila prižgan, dokler se sladkor ni v celoti raztopil. Nato sem s kuhalnico počasi umešala suhe sestavine. Dobila sem precej gosto zmes, ki sem jo previdno in enakomerno porazdelila po mozaičnem sadju. Zapreš v pečico na 180° za približno pol ure (manjši pekač = pečeš dlje), da zlato porumeni, in nato še vročo obrneš na večji servirni krožnik/pladenj. Odstraniš pekač in papir za peko ter počakaš, da se ohladi. Ali pa tudi ne. Ker diši res slastno.

 

 Postreženo s kozarcem mleka in sveže utrgano gladiolo.

Postsladoledna okupacija beljakov ali torta Pavlova

Zadnje par dni se spopadam s povečano količino časa, ki ga imam v rokah in tako se moji dopoldnevi pričnejo ultra organizirano in motivirano, ko se usedem za računalnik in uredim še kakšen popravek diplome, potem mi celo uspe še kaj pospraviti po stanovanju (in, prosim, naj mi nekdo ob priliki razloži, kako mi sploh uspe ves čas konstantno nekaj razmetavati, mislim, halo, ena sama uboga oseba malce lomasti po tejle mansardi, pa sploh ne delam hudih premikov ali karkoli, ampak razmetano je pa ves čas!) in se morebiti športno udejstvovati, popoldnevi pa so tako zelo utopljeni v bluzenju, kot je utopljena tudi žlica v kozarcu Vikikreme.

In če bi to bluzenje vsaj izkoristila za prebiranje knjig ali kakšno podobno širjenje kulturnega intelekta, ne ... Zadnje čase počnem to, nad čimer sem se vedno čudila, kako drugim uspeva. Na YouTubu visim ure in ure in gledam 20-minutne monologe brhkih Američank o tem, kakšen puder in korektor in rdečilo in milijon drugih preparatov, katerih slovensko poimenovanje mi ni znano, uporabljajo. Prišlo je celo tako daleč, da sem se oni dan usedla pred moje majhno kozmetično ogledalce, ki je sicer predvsem v uporabi takrat, ko si postiskam vse mozolje in ogrce na obrazu, in skušala naličiti oči v stilu "smokey eyes". Kaj za vraga?!

Postsladoledna okupacija beljakov ali torta Pavlova

Avtorica: Tina

Zadnje par dni se spopadam s povečano količino časa, ki ga imam v rokah in tako se moji dopoldnevi pričnejo ultra organizirano in motivirano, ko se usedem za računalnik in uredim še kakšen popravek diplome, potem mi celo uspe še kaj pospraviti po stanovanju (in, prosim, naj mi nekdo ob priliki razloži, kako mi sploh uspe ves čas konstantno nekaj razmetavati, mislim, halo, ena sama uboga oseba malce lomasti po tejle mansardi, pa sploh ne delam hudih premikov ali karkoli, ampak razmetano je pa ves čas!) in se morebiti športno udejstvovati, popoldnevi pa so tako zelo utopljeni v bluzenju, kot je utopljena tudi žlica v kozarcu Vikikreme. 

In če bi to bluzenje vsaj izkoristila za prebiranje knjig ali kakšno podobno širjenje kulturnega intelekta, ne ... Zadnje čase počnem to, nad čimer sem se vedno čudila, kako drugim uspeva. Na YouTubu visim ure in ure in gledam 20-minutne monologe brhkih Američank o tem, kakšen puder in korektor in rdečilo in milijon drugih preparatov, katerih slovensko poimenovanje mi ni znano, uporabljajo. Prišlo je celo tako daleč, da sem se oni dan usedla pred moje majhno kozmetično ogledalce, ki je sicer predvsem v uporabi takrat, ko si postiskam vse mozolje in ogrce na obrazu, in skušala naličiti oči v stilu "smokey eyes". Kaj za vraga?!

Sama sebi grem s tem početjem strašansko na živce. Ne vem, preprosto nisem tip človeka, ki bi zjutraj porabil pol ure, da si nanese trinajst plasti ličil na obraz. Moja prva misel, ko se zbudim, je vsak dan ta, da moram najprej ven peljati Pesjanko, ko pridem nazaj, sem pa že lačna. Saj ne rečem, je že lepo in prav, če smo urejeni, ampak kaj se je zgodilo samo z maskaro in črto nad očmi? In ne mi rečt, da je tole normalno. Ker ni. (Vsaj meni se tako zdi.) Pa dobro, konec koncev mora vsak delati za svojo samozavest in dobro počutje in če dekleta z YouTuba potrebujejo 2-urne vsakodnevne rituale, da gredo lahko z dvignjeno glavo po cesti ... pa naj jih imajo. (And I will continue to feel sorry for them. Moving on.)

Nedavno sem prenehala s službovanjem in ker se je v duhu našega zadnjega tematskega sklopa v mojem hladilniku kot posledica izdelave sladoleda pojavila večja količina beljakov, sem se odločila za Torto Pavlovo, kot poslovilno poslastico na delovnem mestu. Ana Pavlova - saj vsi vemo, ruska balerina, ki se je tako zasidrala v srce nekemu slaščičarju, da je po njej ustvaril to sladico. Kdo točno, se menda še danes ne ve, ker se Avstralci in Novozelandci prepirajo, kdo jo je v resnici ustvaril.

Po sami sestavi tale torta res ni nikakršen baubau. Je pa super kombinacija in zato je tudi tako slastna in zaželjena in občudovana. Še najhuje, s čimer se je treba spopasti, je meringue oziroma podloga iz stepenih beljakov. Najprej si pripravite pekač s peki papirjem, na katerega narišete s svinčnikom krog s premerom 20 cm. Potem peki papir obrnite naokoli, tako da bo stran, porisana s svinčnikom, obrnjena navzdol. Naslednji korak je stepanje beljakov. Super je, če to delate v starejšem bratu bormašine za punce, torej v stoječem mešalniku. Seveda pa bo tudi ročni električni mešalec z metlicami za stepanje super. Stepate pet beljakov, da narastejo in pričenjajo dobivati trdnejšo strukturo. Med stepanjem dodajte ščepec soli in eno jedilno žlico belega kisa ali pa limoninega soka. Potem pa počasi med konstantnim stepanjem počasi vsipajte 200 gramov sladkorja. Res počasi. Ko se sladkor raztopi, z metlico vmešamo samo še pol jedilne žlice škroba in malo vanilijevega ekstrakta (po želji in če ga imate pri roki). Zmes lahko nadevate v dresirno vrečko (z velikim okroglim nastavkom), ali pa si pomagate z žlico in podlago razmažete po obodu, ki ste ga narisali na peki papir. Fino je, če ima ob straneh podlaga "rob". Pečemo slabih 50 minut na 150°C. Nadevamo s 250 ml stepene sladke smetane (jaz je nisem nič sladkala), na vrh pa potresemo gozdne sadeže, maline, robide, jagode, kar je pri roki. 

Takole. In ko jeste to sladico, si lahko predstavljate, da ste balerina in plešete po odru kot mali labod. Lep pozdrav.

Sladoled, ampak ne čisto sladoled: semifreddo.

Z dragim in prijatelji smo bili na morju in ker smo šli na izlet v sosednje mesto za čez dan, smo se na kosilu ustavili v lokalni restavraciji. Med pregledovanjem menija, smo kakopak pregledali tudi ponudbo sladic. Med njimi se je znašel semifreddo, za katerega ostali niso vedeli, kaj je. Po pravici povedano, jim nisem znala najbolje razložiti. Slišala sem že za to ime, tudi jedla sem ga že, ampak ga nisem ga znala razumljivo opisati. Poleg tega nisem bila zares prepričana, da se ne motim. Semifreddo, delno leden. Gre za sladoled, ampak ni čisto sladoled, je tak bolj puhast, manj leden. V bistvu je malo bolj 'topel' od sladoleda, tudi če ga hranijo v zamrzovalni skrinji. Ampak je sladoled. Dobiš ga v sladoledarni. Hm ... Ni jim bilo jasno in niso vrtali dalje, jaz pa tudi nisem znala razložiti kaj več, ker nisem vedela, kako se ga pripravi.

Bila sem na dopustu, brez interneta, tako da sem na semifreddo za nekaj časa pozabila. Potem so prišli ledeni tedni in ker se je Tina veliko prej kot jaz angažirala v iskanju ledenih sladic, ki bi jih lahko pripravile, nam je poslala povezavo do recepta za Nutellin semifreddo. 'U, to bom pa naredila,' sem si rekla in začela raziskovati svet semifredda. Nisem hotela narediti Nutellinega, saj sem vedela, da je Tina že pripravila sladoled enakega okusa. Nič ne rečem, Nutelle ni nikoli dovolj, ampak zavoljo raznolikosti, in ker mi je ostalo kar nekaj karamele od cimetovega sladoleda, sem začela razmišljati, kaj lahko pripravim s preostankom te slastne zmesi. Po naključju sem nekaj dni pred tem kupila zalogo arašidov, ker sem si zaželela arašidove sladice. Rešitev je bila na dlani, pripravila bom semifreddo z okusom snickersa.

Sladoled, ampak ne čisto sladoled: semifreddo.

Avtorica: Ana

Z dragim in prijatelji smo bili na morju in ker smo šli na izlet v sosednje mesto za čez dan, smo se na kosilu ustavili v lokalni restavraciji. Med pregledovanjem menija, smo kakopak pregledali tudi ponudbo sladic. Med njimi se je znašel semifreddo, za katerega ostali niso vedeli, kaj je. Po pravici povedano, jim nisem znala najbolje razložiti. Slišala sem že za to ime, tudi jedla sem ga že, ampak ga nisem ga znala razumljivo opisati. Poleg tega nisem bila zares prepričana, da se ne motim. Semifreddo, delno leden. Gre za sladoled, ampak ni čisto sladoled, je tak bolj puhast, manj leden. V bistvu je malo bolj 'topel' od sladoleda, tudi če ga hranijo v zamrzovalni skrinji. Ampak je sladoled. Dobiš ga v sladoledarni. Hm ... Ni jim bilo jasno in niso vrtali dalje, jaz pa tudi nisem znala razložiti kaj več, ker nisem vedela, kako se ga pripravi.

Bila sem na dopustu, brez interneta, tako da sem na semifreddo za nekaj časa pozabila. Potem so prišli ledeni tedni in ker se je Tina veliko prej kot jaz angažirala v iskanju ledenih sladic, ki bi jih lahko pripravile, nam je poslala povezavo do recepta za Nutellin semifreddo. 'U, to bom pa naredila,' sem si rekla in začela raziskovati svet semifredda. Nisem hotela narediti Nutellinega, saj sem vedela, da je Tina že pripravila sladoled enakega okusa. Nič ne rečem, Nutelle ni nikoli dovolj, ampak zavoljo raznolikosti, in ker mi je ostalo kar nekaj karamele od cimetovega sladoleda, sem začela razmišljati, kaj lahko pripravim s preostankom te slastne zmesi. Po naključju sem nekaj dni pred tem kupila zalogo arašidov, ker sem si zaželela arašidove sladice. Rešitev je bila na dlani, pripravila bom semifreddo z okusom snickersa.

Za začetek sem oluščila in na grobo zmlela arašide, da sem dobila 75 g oluščenih. Postavila sem jih v skodelico in jih dala na stran. Vzela sem 4 jajca in ločila beljake od rumenjakov. K rumenjakom sem primešala 40 g sladkorja in jih v stekleni posodi položila na posodo z vodo, ki sem jo grela na plošči, vendar nisem dovolila, da voda zavre. Rumenjakom sem dodala še žličko vanilijine esence in vse skupaj mešala, dokler nisem dobila svetlejše, penaste zmesi. Posodo sem odstavila z ognja.

Na manjše koščke sem narezala 65 g mlečne in 55 g temne čokolade. V manjši posodi sem na srednji temperaturi stopila 15 g masla, mu dodala arašide, obe čokoladi in tri velike žlice karamele ter mešala, dokler se čokolada ni popolnoma stopila. Čokolado sem odstavila s plošče in zmes poskusila. Morala sem se prepričati, če dodam še ščepec soli, prisežem. ;) V mojem primeru ni bilo potrebno, saj je bila karamela dovolj slana, če pa se vam zdi, da bi sol dodala malo okusa, svojo čokolado začinite s ščepcem (res malo).

Imela sem že tri posode sestavin, ki so čakale, da z njimi nekaj naredim, ampak sem prej morala umazati še dodatni dve. Beljake s ščepcem soli sem z mešalnikom stepla v trd sneg, umila metlici in v drugi posodi z osušenimi metlicami stepla še 500 g sladke smetane. Stepeni smetani sem počasi, na roke, primešala rumenjake in nato še sneg iz beljakov.

V daljši pekač z višjimi robovi in nekaj manjših posodic (uporabite lahko oblike in velikosti, ki vam najbolj ustrezajo) sem dala plastično folijo tako, da je pokrivala dno in vse strani ter je pustila toliko, da sem lahko z njo kasneje v celoti pokrila semifreddo. To je predvsem fino zato, da sem ga, ko je bil pripravljen, z lahko vzela ven, brez posebnega predhodnega odtajanja. Približno polovico pripravljene osnove sem vlila v pekač in pripravljene modelčke, v preostalo polovico pa sem primešala čokolado z arašidi in karamelo ter jo prilila nad osnovo. Vse skupaj sem še malo premešala v želji, da bi na koncu dobila vzorčke v pripravljenem seifreddu. Vse skupaj sem pokrila s preostankom folije in dala čez noč v zamrzovalno skrinjo.

Pri pripravi se lahko igrate z okusi tudi tako, da čokolade ne spojite popolnoma z osnovo semifreddda in ustvarjate iz nje različne vzorčke ali pa jo prelijete čez vrh, dno ali sredino semifredda. Čokolado, karamelo in arašide lahko po želji pustite tudi ločene in v mašo primešate ali posujete ločeno in ustvarjate različne videze svoje na pol ledene sladice.

Naslednji dan sem iz skrinje vzela enega od modelčkov in ga do konca pripravila, ali bolje rečeno, okrasila svoj semifreddo. Ker nisem najbolj vešča pri okraševanju svojih sladic za pomembna fotografska zasedanja, sem v prvem poskusu hotela enostavno preveč:

Ko sta prišla Tina in Denis na obisk z morja, sem že vedela več, in sem jima pripravila okleščeno različico dekoracije, ki je pustila semifreddu dihati in mu omogočila, da je od sebe res dal ves svoj okus. Oluščila in zmlela sem še par arašidov in jih potresla po semifreddu. Malce sem pogrela karamelo, da je postala tekoča in jo pokapljala po sladici. Malo bolje, ne?

Torej, to je to, semifreddo. Delno ledena sladica. Je sladoled, ampak v resnici ni. Je malo manj leden sladoled. Ne, še vedno ga ne znam bolje imenovati ali opisati, ampak zdaj vsaj vem, kako se ga naredi in sem prepričana, da ga bom še kdaj pripravila. Tega in kakšen drug okus. Še to, za pripravo tega pol-sladoleda ne potrebujete aparata za sladoled. ;)

Cimetov sladoled ali kaj pa vam orosi oči in prikliče spomine?

Avtorici: Bernarda in Ana

Že res, da je čokolada klasika, vanilija in limona pa njeni nič kaj manj mični sestri, ampak meni, meni srce zaigra takrat, ko kdo v istem stavku omeni cimet in sladoled. Če je zraven še Bled, si skoraj ne upam sanjati, da gre o Jagodah s cimetovim sladoledom (ne veste, zakaj se mi ob tem šibijo kolena? Ana je o tem na široko vsem novic in čvek željnim razkrila v prejšnji objavi, ampak nič ne de, zna biti, da bom omenila vsaj še parkrat. Če ne, naženite miško, da vam poišče dotično objavo.).

Cimet načeloma ni nekaj, kar bi rekla, da obožujem. Recimo, da je fajn. Je zimska začimba, oziroma, bolj božična. Januarja smo že tako ali tako vsi siti vonja cimeta in klinčkov, pa bi raje šli kam na toplo in srkali meni nič tebi nič opite koktejle in pozabili, da smo lanske obljube prenesli na letos.

Cimetov sladoled ali kaj pa vam orosi oči in prikliče spomine?

Avtorici: Bernarda in Ana

  Že res, da je čokolada klasika, vanilija in limona pa njeni nič kaj manj mični sestri, ampak meni, meni srce zaigra takrat, ko kdo v istem stavku omeni cimet in sladoled. Če je zraven še Bled, si skoraj ne upam sanjati, da gre o Jagodah s cimetovim sladoledom (ne veste, zakaj se mi ob tem šibijo kolena? Ana je o tem na široko vsem novic in čvek željnim razkrila v prejšnji objavi, ampak nič ne de, zna biti, da bom omenila vsaj še parkrat. Če ne, naženite miško, da vam poišče dotično objavo.).

 Cimet načeloma ni nekaj, kar bi rekla, da obožujem. Recimo, da je fajn. Je zimska začimba, oziroma, bolj božična. Januarja smo že tako ali tako vsi siti vonja cimeta in klinčkov, pa bi raje šli kam na toplo in srkali meni nič tebi nič opite koktejle in pozabili, da smo lanske obljube prenesli na letos.

Lep pozdrav in malinov sladoled

Ne vem, kakšno je stanje v Sloveniji, ampak kar se moje trenutne lokacije in spremljajočih temperatur tiče, je tale ledeni teden na Bor mašini povsem primeren. Tudi ob tistih občasnih popoldanskih plohah in črninah, ki preplavijo naš delček Istre, zamižim na eno oko in vseeno zmažem kepico sladoleda. Tale dopust sem si sicer prav zares hudo prislužila. Zadnjih pet mesecev sem pridno službovala, poleg tega spisala tudi diplomo in sedaj zasluženo molim vse štiri od sebe.

Ura bo kmalu poldne in ravno smo se iz sonca dobro prestavili v senco. Na moji desni gospodič posluša podcast, meter in pol od mene pa počiva najljubša štirinožka.

V resnici se mi čedalje bolj dozdeva, da je moj navdih za pisanje utonil nekje med današnjim jutranjim plavanjem. To, ali pa so moje misli preveč zasedene z uhajanjem k tisti popraženi bučki in papriki, ki bosta skupaj s tuno in rižem tvorili moje kosilo.

Zadnjič sem prijatelja povabila na sladoled. Sicer sem imela v mislih, da bosta ujela še kaj nutelinega in robidovega iz prejšnje objave, ampak ... No, stvari so se zataknile (beri: žlica z omenjenim sladoledom se je pridno zatikala v mojih ustih) in tako sem morala poseči po alternativni rešitvi. Malce sem nejevoljno zmajevala z glavo ob misli na "dolgotrajnejšo" francosko metodo priprave sladoleda, zato je bila naslednja logična izbira ameriška metoda. Ta je, seveda, kako "ameriško", občutno preprostejša. Postopek za malinov sladoled gre nekako takole:

Lep pozdrav in malinov sladoled

Avtorica: Tina

Ne vem, kakšno je stanje v Sloveniji, ampak kar se moje trenutne lokacije in spremljajočih temperatur tiče, je tale ledeni teden na Bor mašini povsem primeren. Tudi ob tistih občasnih popoldanskih plohah in črninah, ki preplavijo naš delček Istre, zamižim na eno oko in vseeno zmažem kepico sladoleda. Tale dopust sem si sicer prav zares hudo prislužila. Zadnjih pet mesecev sem pridno službovala, poleg tega spisala tudi diplomo in sedaj zasluženo molim vse štiri od sebe.

Ura bo kmalu poldne in ravno smo se iz sonca dobro prestavili v senco. Na moji desni gospodič posluša podcast, meter in pol od mene pa počiva najljubša štirinožka.

V resnici se mi čedalje bolj dozdeva, da je moj navdih za pisanje utonil nekje med današnjim jutranjim plavanjem. To, ali pa so moje misli preveč zasedene z uhajanjem k tisti popraženi bučki in papriki, ki bosta skupaj s tuno in rižem tvorili moje kosilo.

Zadnjič sem prijatelja povabila na sladoled. Sicer sem imela v mislih, da bosta ujela še kaj nutelinega in robidovega iz prejšnje objave, ampak ... No, stvari so se zataknile (beri: žlica z omenjenim sladoledom se je pridno zatikala v mojih ustih) in tako sem morala poseči po alternativni rešitvi. Malce sem nejevoljno zmajevala z glavo ob misli na "dolgotrajnejšo" francosko metodo priprave sladoleda, zato je bila naslednja logična izbira ameriška metoda. Ta je, seveda, kako "ameriško", občutno preprostejša. Postopek za malinov sladoled gre nekako takole:

v blender ali multipraktik stresemo sveže ali zamrznjene maline, ki smo jih odtalili. Količinsko, hja, kaj pa vem, mogoče kakšnega pol kilograma? Več jih bo, intenzivnejši bo sladoled. V blenderju/multipraktiku maline spasiramo skupaj s cca. petimi žlicami sladkorja. Malce poskusite in na podlagi kislosti malin uravnavajte količino sladkorja. Potem v blender/multipraktik dolijemo 500 ml sladke smetane, lahko pa del smetane zamenjate tudi s polnomastnim mlekom. Ker so moje zamrznjene maline spustile precej tekočine, sem mleko raje izpustila, saj nisem želela, da bi bil sladoled pretrd in preveč voden. Vse skupaj za par minut zblendamo, da je vse dobro premešano, potem pa lahko zmes takoj vlijemo v aparat za pripravo sladoleda ali pa se lotite priprave sladoleda po postopku, ki ga je opisala Nina.

To je vsa umetnost. Nikakršnega ohlajanja baze sladoleda, kot je bilo to potrebno pri francoski metodi, rezultat je pa še vseeno super dober in kremast sladoled.

Začinjene jagode

Dragi me je presenetil in me včeraj peljal na Bled na manjši izlet in zvečer na plesni večer. Po Nininem zgledu sem se lotila raziskovanja 'okusov sveta', kar pomeni, da sem šla na slavne jagode s cimetovim sladoledom, o katerih ves čas sanja Bernarda.

Jagode s cimetovim sladoled, A propos, Bled

Če ne bi imele takega slovesa, bi v sladoledarni zagotovo poskusila kaj drugega. Na primer sladoled z vročimi borovnicami, ki ga je zmazal moj dragi, ali pa čokoladno kupo, v kateri je bilo zmešanih veliko dobrot, med drugim tudi jajčni liker in veliko čokolade.

Sladoled (vanilijev) z vročimi borovnicami, A propos, Bled

Ampak nisem izbrala po svojem okusu, vztrajala sem pri priporočilu. Naj razložim. Cimet ni nikoli bil moj najljubši okus, kvečjemu sem se mu bolj ali manj izogibala. Vendar je, kot marsikateri okus, pristal na listi stvari, ki jih moraš večkrat jesti, da se okusa navadiš in ti postane všeč. Kot na primer olive. Cimeta namreč v družini nismo nikoli kaj veliko uporabljali in sem se z njim srečala šele v zadnjih letih. Dobra predpostavka za pozno zaljubljenost. Da se vrnem nazaj na jagode s cimetovim sladoledom ... Vredne so greha, vam povem. Za počasno uživanje kombinacije okusov. Vsekakor mi ni žal, da sem jih poskusila. Tako, zdaj veste, kam morate na najboljši cimetov sladoled.

Ampak ker je tako dober in Bled ni ravno na poti oziroma ni dovolj blizu, da bi se do njega sprehodila, ko se mi zalušta cimetovega sladoleda, sva si z Bernardo zadali, da ga bova poskusili reproducirati doma. Javiva, kako nama bo poskus uspel. Do takrat pa vas bom 'potolažila' z receptom, ki vsebuje drugi del pregrešno dobre sladoledne kupe, o kateri pišem, jagode. V duhu ledenega tedna sem pripravila nekaj, kar ni sladoled, je pa prav tako hladno in primerno za posladek. sploh v teh nič kaj poletnih dneh, ko je za nekatere morda sladoled že preveč leden. Dame in gospodje, jagodna pena z bazilikinim prelivom.

Začinjene jagode

Avtorica: Ana

Dragi me je presenetil in me včeraj peljal na Bled na manjši izlet in zvečer na plesni večer. Po Nininem zgledu sem se lotila raziskovanja 'okusov sveta', kar pomeni, da sem šla na slavne jagode s cimetovim sladoledom, o katerih ves čas sanja Bernarda.

Jagode s cimetovim sladoled, A propos, Bled

Če ne bi imele takega slovesa, bi v sladoledarni zagotovo poskusila kaj drugega. Na primer sladoled z vročimi borovnicami, ki ga je zmazal moj dragi, ali pa čokoladno kupo, v kateri je bilo zmešanih veliko dobrot, med drugim tudi jajčni liker in veliko čokolade.

Sladoled (vanilijev) z vročimi borovnicami, A propos, Bled

Ampak nisem izbrala po svojem okusu, vztrajala sem pri priporočilu. Naj razložim. Cimet ni nikoli bil moj najljubši okus, kvečjemu sem se mu bolj ali manj izogibala. Vendar je, kot marsikateri okus, pristal na listi stvari, ki jih moraš večkrat jesti, da se okusa navadiš in ti postane všeč. Kot na primer olive. Cimeta namreč v družini nismo nikoli kaj veliko uporabljali in sem se z njim srečala šele v zadnjih letih. Dobra predpostavka za pozno zaljubljenost. Da se vrnem nazaj na jagode s cimetovim sladoledom ... Vredne so greha, vam povem. Za počasno uživanje kombinacije okusov. Vsekakor mi ni žal, da sem jih poskusila. Tako, zdaj veste, kam morate na najboljši cimetov sladoled.

Ampak ker je tako dober in Bled ni ravno na poti oziroma ni dovolj blizu, da bi se do njega sprehodila, ko se mi zalušta cimetovega sladoleda, sva si z Bernardo zadali, da ga bova poskusili reproducirati doma. Javiva, kako nama bo poskus uspel. Do takrat pa vas bom 'potolažila' z receptom, ki vsebuje drugi del pregrešno dobre sladoledne kupe, o kateri pišem, jagode. V duhu ledenega tedna sem pripravila nekaj, kar ni sladoled, je pa prav tako hladno in primerno za posladek. sploh v teh nič kaj poletnih dneh, ko je za nekatere morda sladoled že preveč leden. Dame in gospodje, jagodna pena z bazilikinim prelivom.

Količine, v katerih bom pisala zadostujejo za pripravo 8 porcij tega posladka, tako da če niste preveč navdušeni nad tem, da bi se z njim sladkali naslednjih nekaj dni oziroma nimate na obisk povabljenih gostov, lahko sestavine poljubno razpolovite ali kako drugače zmanjšate (ali povečate).

Priprave sem se lotila pri sadju. Iztisnila sem sok ene limone in mu dodala 700 g očiščenih jagod. Skupaj sem jih v mešalniku zmešala v kašo. Da je zmes bolj gladka in se večji koščki ne posedajo na dno kozarcev, jo je dobro precediti skozi fino cedilo. Sama tega seveda nisem naredila, rustikalne sladice so in, ali kako pravijo. V resnici bi bilo pa bolj lepo, če bi jagode precedila. V hladni vodi sem za 5 minut namočila 6 listov želatine, vmes pa sem pripravila manjšo posodo, v katero sem dala nekaj jagodne kaše, ji dodala želatino in na srednji toploti na hitro raztopila želatino ter vse skupaj primešala preostali kaši. Zaenkrat sem to postavila na stran in se lotila meringe. V posodi sem zmešala 40 ml vode in 100 g sladkorja, dala na ogenj, kjer sem ju zavrela in pustila vreti še približno 5 minut. Medtem sem pripravila dva beljaka (rumenjake pa le uporabite za kakšen sladoled), jima dodala ščepec soli in nekaj kapljic limoninega soka in jih začela stepat. Ko je bila vroča sladkana voda pripravljena, sem jo med stepanjem prilila beljakom in stepala, da sem dobila gladko, čvrsto maso. Tudi meringo sem postavila na stran in stepla 300 ml sladke smetane, ki sem jo narahlo primešala jagodni kaši. Na koncu pa sem nežno primešala še meringo. Mešala sem, dokler se vse sestavine niso lepo spojile in sem dobila gladko, rožnato peno. Par jagod sem razrezala in jih položila na rob kozarca za dekoracijo. Nisem verjela, da bodo stale, pa so se kar lepo prijele roba - simpatična in enostavna dekoracija. V kozarec sem nato vlila jagodno peno, kozarce pokrila in jih dala v hladilnik počivati za kakšni dve uri (ena ura bo sicer zadostovala).

Jagodna pena v dekoriranem kozarcu, pred hlajenjem.

Potem sem si privoščila nekaj za pod zob, saj sem bila vsa izmučena od priprave jagodne pene. (Ne, saj ni naporno, samo nisem še jedla kosila, čas zanj je bil pa že zdavnaj mimo.) Pred zadnjim dejanjem priprave tokratne sladice sem si privoščila še eno ali dve nadaljevanki. Za piko na i sem torej pripravila še bazilikino omako, ki me je v prvi vrsti pritegnila k pripravi te jagodne pene. Zanimalo me je, kako se bazilika obnese v sladici. Preliv sem pripravila tako, da sem 30 g sladkorja v nizki kozici na srednji temperaturi stopila, vendar ne toliko, da bi začel rjaveti. Pri tem sem potrebovala kar nekaj potrpljenja, saj se sprva sladkor ni in ni hotel stopiti, potem pa je začel dokaj hitro tudi rjaveti. V glavnem, bodite strpni in pozorni. Ko sem na ploščo pristavila sladkor, sem izmerila 100 ml mleka in ga segrevala, tako da je bil dovolj topel, da se sladkor ni preveč strdil nazaj, ko sem mu ga kasneje, ko se je stopil, primešala. Med čakanjem in mešanjem sladkorja in kasneje sladkorja z mlekom, sem izmerila še 50 ml sladke smetane in narezala 4 velike bazilikine liste na čim manjše koščke. Vse skupaj sem na koncu primešala sladkemu mleku (mama mi je tako pripravljala prežgano mleko, ko sem bila majhna in nisem mogla zaspati) in še nekaj časa vse skupaj kuhala. Zmes naj bi se nekoliko zgostila, ampak ne pričakujte, da bo tako gosta, kot pena, še vedno bo tekoča omakica. Ko se mi je zdelo, da je zmes dovolj gosta, sem jo odstavila s plošče in jo pokrito ohladila. Naj na tem mestu še omenim, da so količine zadostovale za polovico mojih kozarcev z jagodno peno, tako da sem preliv pripravila še enkrat. Naj vam bo to v vodilo, če se boste lotili priprave te sladice. Ko se je bazilikin preliv shladil, sem z njim prelila kozarce z jagodno peno. Preliva dodajte malo, mogoče za pol centimetra. V mojem so seveda plavali bazilikini lističi. Če želite čisti preliv, ga lahko predhodno precedite skozi fino cedilo. Sladico postavite še za par ur, najraje čez noč, v hladilnik. Pred postrežbo kozarce okrasite. Igrate se lahko z jagodami, malce stepene smetane, bazilikinimi listi in drugimi sestavinami.

Škotska skozi oči sladoledarske navdušenke in dulce de leche sladoled

Se spomnite, ko sem pred kratkim pisala, da me je slabo slovensko vreme prisililo v hrepenenje po poletju in vročem soncu? In se spomnite sončnih treh dni, ki smo jih pred kratkim doživeli v Sloveniji? No, morala bi zapisati ste jih doživeli. Sama sem namreč naredila potezo stoletja in na prvi pravi poletni dan odpotovala v eno izmed najbolj deževnih držav. Ja, inteligenca na vrhuncu. Saj se ne pritožujem, ampak ne morem se znebiti občutka, da mi je deževno vreme letos usojeno. Preden sem se sama transportirala na Škotsko, so Škoti uživali v lepem, sončnem in toplem poletju. Vremenski angeli so se zgleda odločili, da moja rit ni pripravljena na sončenje in me tako odrešili s slabim vremenom.

Ker sem, kot pravi popotnik, pred odhodom na spletu do potankosti preverila vremenske razmere, kjer so mi zagotovili, da se bodo temperature gibale okrog dvajset stopinj in da bo vreme tipično spremenljivo, torej mešanica sonca in dežja, sem v tem slogu tudi spakirala svojo kramo. Tako zdaj že pet dni strašim naokoli v istem puloverju, enem in edinem, ki je čisto po naključju pristal v kovčku, in se sprašujem, kdaj bom lahko oblekla vseh petnajst majic brez rokavov, ki se medtem pridno mečkajo na dnu potovalke. Ampak okej, glede na to, da instagram v svet pošlje le slike ne pa tudi vonjav, se ne sekiram preveč. V upanju, da se bo čim prej pokazal sonček tako še naprej vztrajam pri puloverju in se veselim lepših dni.

Škotska skozi oči sladoledarske navdušenke in dulce de leche sladoled

Avtorica: Nina

Se spomnite, ko sem pred kratkim pisala, da me je slabo slovensko vreme prisililo v hrepenenje po poletju in vročem soncu? In se spomnite sončnih treh dni, ki smo jih pred kratkim doživeli v Sloveniji? No, morala bi zapisati ste jih doživeli. Sama sem namreč naredila potezo stoletja in na prvi pravi poletni dan odpotovala v eno izmed najbolj deževnih držav. Ja, inteligenca na vrhuncu. Saj se ne pritožujem, ampak ne morem se znebiti občutka, da mi je deževno vreme letos usojeno. Preden sem se sama transportirala na Škotsko, so Škoti uživali v lepem, sončnem in toplem poletju. Vremenski angeli so se zgleda odločili, da moja rit ni pripravljena na sončenje in me tako odrešili s slabim vremenom. 

Ker sem, kot pravi popotnik, pred odhodom na spletu do potankosti preverila vremenske razmere, kjer so mi zagotovili, da se bodo temperature gibale okrog dvajset stopinj in da bo vreme tipično spremenljivo, torej mešanica sonca in dežja, sem v tem slogu tudi spakirala svojo kramo. Tako zdaj že pet dni strašim naokoli v istem puloverju, enem in edinem, ki je čisto po naključju pristal v kovčku, in se sprašujem, kdaj bom lahko oblekla vseh petnajst majic brez rokavov, ki se medtem pridno mečkajo na dnu potovalke. Ampak okej, glede na to, da instagram v svet pošlje le slike ne pa tudi vonjav, se ne sekiram preveč. V upanju, da se bo čim prej pokazal sonček tako še naprej vztrajam pri puloverju in se veselim lepših dni.

Nizkim temperaturam navkljub sem že dodobra spoznala sladoledno ponudbo te zelene državice. Ja, žrtvovala sem se v imenu vseh, ki jih o Škotski najbolj zanima podatek o kvaliteti sladoleda. In ja, vem, da vas je ogromno. V ta namen, sem vsak dan za sladico naročila sladoled in moram priznati, da me ni razočaral. Čeprav Škotska ne slovi po sladoledarski ponudbi, in se vsak turist najprej odpravi na fish and chips, sem se sama temu odločno uprla! Moje grlo je sicer že dva dni rahlo rdeče ampak, ker se klin zbija s klinom, še kar vztrajam. Za naslednjih nekaj dni napovedujejo sonce, jaz sem si sicer ravno danes kupila dežne škornje, torej nič čudnega, da bomo sedaj verjetno imeli poletje, tako da bom v sladoledu lahko še bolj uživala.

Pred kratkim pa sem tudi sama ustvarila svoj prvi sladoled in moram se pohvaliti, da mi je odlično uspel. Iz česa sem ga naredila? Iz dulce de leche seveda! Saj ste skuhali velik lonec te dobrote kajne? No, če je niste uspeli pojesti, vam sedaj ponujam super recept za 'reciklažo'. Sladoled je res vrhunski, priprava pa zelo preprosta in kar je najboljše, zanj ne potrebujete aparata za sladoled. Če ga imate, ga seveda lahko uporabite, vendar pa bo sladoled tudi brez njega lepo kremast. Priprava je v tem primeru sicer malo bolj dolgotrajna ampak vsekakor se splača potrpeti. Za dulce de leche sladoled potrebujete:

• 1 lonček oz. približno 240 ml sladke smetane
• 2 lončka oz. približno 470 ml polnomastnega (!!!) mleka
• približno 450 g dulce de leche oz. po želji lahko tudi manj
• čajno žličko vanilijevega ekstrakta (po želji)

Po receptu lenih gospodinj mleko in smetano skupaj zlijete v lonec, ki ga nato postavite na štedilnik in ob mešanju počakate, da mešanica zavre. Nato odstavite posodo s štedilnika in primešate dulce de leche in vanilijo. Rezultat bo bolj redka, karamelno rjavkasta tekočna, ki jo nato prelijete v hladno posodo in počakate, da se ohladi na sobno temperaturo. Ko je mešanica dovolj hladna, da vam ne bo odmrznila celotne zmrzovalne skrinje, jo prelijte v primerno embalažo, v kateri boste zamrznili sladoled. Ker sama nisem imela proste reciklirane posode za sladoled, vse tupperwarke pa so umazane čakale v koritu, sem tekočino prelila kar v manjši pekač. Nato vse skupaj postavite v zmrzovalnik. Po tako napornem delu si zaslužite eno uro počitka, po ogledu najljubše nadaljevanke pa morate ponovno odpreti zmrzovalnik in sladoled dobro premešati. Stvar bo potrebno ponavljati kar nekaj časa. Na vsake pol ure se boste morali odpraviti do sladoleda in ga dobro premešati, postopek pa se lahko konča, ko je sladoled zamrznjen, njegova tekstura pa kremasta, brez kristalov. Če vam to ni popolnoma uspelo oziroma če ste svoj prosti čas obogatili z daljšim popoldanskim spancem, pri tem pa pozabili na sladoled, vse skupaj prestavite v multipraktik, dobro premešajte in nato ponovno zamrznite. Ko ste zadovoljni s končnim proizvodom vam preostane le še uživanje.

Rubus fruticosus in Nutelus delicius

Tam nekje sredi maja je že povsem legitimno in družbeno sprejemljivo, da posameznik najprej priredi megalomanski piknik za vse sosede, znance, najboljše prijatelje in dežurne vsevede/vsesplošne pametovalce - vse to z enim samim ciljem: pojesti kar se da veliko čevapčičev, pleskavic, vratovine in zamrznjenih bučk, da se sprosti še kako potreben prostor v zamrzovalniku, ki ga bo tja do konca septembra zasedal ... SLADOLED. Ne vem, če se mi kulinarične hlačke tako močno ovlažijo še ob kakšni drugi specialiteti, kot je ena čisto navadna skleda nakoščkanih nektarin in melone, oplemenitenih s tremi veliki žlicami vanilijevega sladoleda iz Hoferja.

Rubus fruticosus in Nutelus delicius

Avtorica: Tina

Tam nekje sredi maja je že povsem legitimno in družbeno sprejemljivo, da posameznik najprej priredi megalomanski piknik za vse sosede, znance, najboljše prijatelje in dežurne vsevede/vsesplošne pametovalce - vse to z enim samim ciljem: pojesti kar se da veliko čevapčičev, pleskavic, vratovine in zamrznjenih bučk, da se sprosti še kako potreben prostor v zamrzovalniku, ki ga bo tja do konca septembra zasedal ... SLADOLED. Ne vem, če se mi kulinarične hlačke tako močno ovlažijo še ob kakšni drugi specialiteti, kot je ena čisto navadna skleda nakoščkanih nektarin in melone, oplemenitenih s tremi veliki žlicami vanilijevega sladoleda iz Hoferja.

Kakorkoli že. Zadnjič sva se sprehajala po nakupovalnem centru in v duhu moje iztekajoče se študentske zaposlitve, sem si privoščila malce impulzivnosti in mojo kuhinjo obogatila z novim aparatom za izdelovanje sladoleda. Stvar je taka, da sladoledni navdušenci, sploh tisti, ki prestopimo mejo obsesivnega kupovanja tega (industrijsko proizvedenega) eliksirja bogov in si zaželimo morda to čudovitost poustvariti tudi z lastnimi rokami, dokaj hitro sklonimo glave, ko v množici okusnih receptov, ki poleti zaobkrožijo svetovni splet, slej ali prej najdemo čarobne besede "maso zlijte v aparat za pripravo sladoleda" ... Whoa, tole je bil dolg stavek. No kar hočem reči je to, da imamo v takih okoliščinah, ko si doma želimo sami pripraviti sladoled, na izbiro dve opciji. Prva je ta, da iz sebe izpljunemo tistih 30 EUR, kolikor stane nek povprečen strojček za pripravo sladoleda. Druga pa je ta, da ne obupate in še naprej spremljate naš blog, kajti v prihodnjih 14 dneh bomo poskrbeli tudi za vse tiste, ki strojčka nimate. Seveda se pa vedno da domače sladolede, ki sicer kličejo po pripravi v strojčku, pripraviti tudi brez njega - če ste le dovolj vestni, da vsakih 15 minut premešate zamrzujočo se mešanico.

In tako sem oni dan, ko so se robide ob robu sosednjega gozda pričele barvati, pogumno zakorakala med to bodičevje in koprive in jih nabrala en slab liter. Nekaj mi jih je mati pozobala po kosilu, ostanek pa se je preobrazil v to čudovito vijoličasto zmrzlino, ki jo lahko opazite na fotografijah. Naslednji dan sem poizkusila še, kako se v sladoledu obnese Nutella in tako vam v tem trenutku lahko ponudim odličen recept za Robidov sladoled in Nutellin sladoled.

Najverjetneje tega niste vedeli, če pa ja, pa toliko bolje, ampak sladoled se lahko pripravi na več načinov. Dva najbolj begajoča, s katerim se začetniki ustvarjanja sladoledov srečamo, sta francoski in ameriški način. Sestavine so pri obeh metodah v večini enake (smetana, mleko, sladkor), s to razliko, da francoska metoda uporabi še jajca oz. rumenjake. Razlika je samo v malce bolj polnem, kremastem okusu. V kratkem vam zapišem še postopek za ameriško metodo, ampak danes si poglejmo, kako sta nastala omenjena sladoleda.

Sestavine so sledeče:

Robidov sladoled                                             Nutellin sladoled

5 rumenjakov                                                              1 celo jajce in 2 rumenjaka

160 gramov sladkorja                                               100 gramov sladkorja

250 ml sladke smetane                                             250 ml sladke smetane

250 ml polnomastnega mleka                                  250 ml polnomastnega mleka

1 vanilijev strok                                                          1 vanilijev strok

ščepec soli                                                                   ščepec soli

cca. 900 ml robid                                                       3 velike žlice Nutelle

Francoska metoda gre vedno takole: v posodi z električnim mešalcem stepemo rumenjake oz. jajca s sladkorjem, da zmes postane svetla, penasta in se podvoji. Medtem v loncu segrevamo mleko, smetano, ščepec soli ter vanilijev strok, ki smo ga razpolovili, postrgali semena z nožem in jih dali v mleko (tudi olupek damo v tekočino). Zmes segrevamo toliko, da začne brbotati, nikakor pa ne sme zavreti. Od brbotajoče zmesi vzamemo eno zajemalko in jo zlijemo k jajčni zmesi ter hitro premešamo - ta postopek se imenuje temperiranje jajc. Pomemben je zato, da izenačimo temperaturo, saj bi jajca drugače zakrnela, če bi jih vmešali neposredno v vroče mleko in smetano. Ko so jajca temperirana, jih v počasnem curku med neprestanim mešanjem vlivamo k mleku in smetani. Kuhamo kakšnih pet minut na srednjem ognju, spet, zmes ne sme vreti! Potem vse skupaj precedimo skozi fino cedijo, tako, da ostane vanilijev strok in kakšni čudni delci, ki so se tvorili med samim kuhanjem. Pri Nutellinem sladoledu kar takoj v še vročo zmes vmešamo Nutello, da se lepo raztopi in dobimo homogeno zmes. Ohlajamo čez noč ali vsaj kakšne dobre 4 ure. Bazo za robidov sladoled pa ohlajamo čez noč ali vsaj 4 ure, potem pa, preden maso zlijemo v strojček, dodamo še spasirane robide, ki smo jih precedili, tako da se znebimo semenk in luščinic. Ko je masa za sladoled res hladna, jo zlijemo v strojček in pustimo mešati kakšne pol ure. Kako hitro bo sladoled začel zmrzovati, je odvisno predvsem od tega, koliko časa boste ohlajali bazo. Po mešanju ga preložite v plastično posodo in obvezno naj potuje v zamrzovalnik še za par ur, preden se lotite degustacije. 

Mogoče lahko opozorim še to, da je domač sladoled, ki ga vzamemo po nekaj časa iz zamrzovalnika, precej trd. Ni panike - pustite ga na sobni temperaturi kakšnih 10 minut, in bo povsem primeren za zajemanje tudi s tisto tapravo sladoledno žlico. 

Verjamem, da je tole branje mogoče malce komplicirano. Ampak, seveda se najdejo krasni spletni kuharji, ki pokažejo, kako enostavno je v resnici. Byron Talbott se je lotil Nutellinega sladoleda, Laura Vitale pa jagodnega (ki jih preprosto zamenjate z robidami). 

Tako, sedaj pa se umikam in grem razmišljati, kam z vsemi temi preostalimi beljaki, hm ...

Ledeno z aromo kave

"Preveč sem sit, ne morem še sladoleda." S pobešeno čeljustjo sem se skoraj zatajila edinega brata, ki je pozabil na pravilo, da gredo sladice v poseben želodec, itak pa sladoled kot hrana ne šteje, ker se raztopi že v ustih, če ga ješ prehitro, pa čez pore skupaj s švicem izpuhti v zrak. Zato tudi ne redi, samo povem. No, po tem ko sem že jaz hladila svoj jezik, so Mulca kakopak premamile banjice s slastnimi barvastimi kremami. Oba velika ljubitelja čokoladnih okusov, vedno sumničavo pogledujeva proti grozljivo zeleni pistaciji ali sončno rumenemu mangu. Okus modrega neba (???) je bil moderen v času mojega otroštva, sedaj čakam na trend rukolinega sladoleda. Ne, moje brbončice srečanju strogo nasprotujejo, potrebujem pa novega grešnega kozla. Ker glede na porast prehrambenih religij moje zgražanje nad sladoledom brez laktoze/sladkorja/maščobe/krvi mladih devic počasi postaja politično sporno.

Mogoče se vam že svita, ob čem se bodo cedilo sline naslednji teden ali dva. Ledene sladice! Če bi se blog spravila pisati prej, bi na tem mestu spesnila hvalnico milemu vremenu, letos tako zelo prizanesljivemu vročini nasprotujočim dušam. Tako pa mi je pred nekaj urami žlica filane paprike obstala pred odrtimi usti, ko sem izvedela, da je letošnje pomanjkanje kontinuirano sončnega vremena solinarjem preprečilo kakršnokoli žetev soli. :( Ampak! Ker je poletje*, se vsekakor spodobi, da recept ali dva namenimo hladnejšim posladkom.

Ledeno z aromo kave

Avtorica: Sanja

"Preveč sem sit, ne morem še sladoleda." S pobešeno čeljustjo sem se skoraj zatajila edinega brata, ki je pozabil na pravilo, da gredo sladice v poseben želodec, itak pa sladoled kot hrana ne šteje, ker se raztopi že v ustih, če ga ješ prehitro, pa čez pore skupaj s švicem izpuhti v zrak. Zato tudi ne redi, samo povem. No, po tem ko sem že jaz hladila svoj jezik, so Mulca kakopak premamile banjice s slastnimi barvastimi kremami. Oba velika ljubitelja čokoladnih okusov, vedno sumničavo pogledujeva proti grozljivo zeleni pistaciji ali sončno rumenemu mangu. Okus modrega neba (???) je bil moderen v času mojega otroštva, sedaj čakam na trend rukolinega sladoleda. Ne, moje brbončice srečanju strogo nasprotujejo, potrebujem pa novega grešnega kozla. Ker glede na porast prehrambenih religij moje zgražanje nad sladoledom brez laktoze/sladkorja/maščobe/krvi mladih devic počasi postaja politično sporno.

Mogoče se vam že svita, ob čem se bodo cedilo sline naslednji teden ali dva. Ledene sladice! Če bi se blog spravila pisati prej, bi na tem mestu spesnila hvalnico milemu vremenu, letos tako zelo prizanesljivemu vročini nasprotujočim dušam. Tako pa mi je pred nekaj urami žlica filane paprike obstala pred odrtimi usti, ko sem izvedela, da je letošnje pomanjkanje kontinuirano sončnega vremena solinarjem preprečilo kakršnokoli žetev soli. :( Ampak! Ker je poletje*, se vsekakor spodobi, da recept ali dva namenimo hladnejšim posladkom.     

Ko pride do sladoleda sem izredno ... preprosta. Zaprta v svoj mini mehurček, kjer je edina legitimna smetana tista iz mleka in kjer je rukola na pici samo izgovor za slabo vest. Preizkušanje novih okusov mi je skorajda tuje, če pa že, ga mora zvesto spremljati preverjena aroma čokolade. Čeprav čokoladni sladoled nima zares okusa po čokoladi. V resnici pa z njim težko brcneš v temo, ker je preprosto dober. Še najbolj avanturistično je bilo moje eksperimentiranje z okusom mlečnega riža. Čisto solidno, ampak jaz še vedno navijam za trapast film in pol litra planice direkt iz škatle.

Pa dajmo narediti konec moji ozkogledi sladoledni filozofiji, ki najbrž ne zanima nikogar. Ali pa mogoče tiste, ki me želijo peljati na kepico. Mini raziskava o sladoledu niti ni bila tako zelo mini, ker sem na priporočilo kolovodje prebrala tole mestoma pohujšljivo knjigo, ki za potrebe zgodbe malce poetično opisuje ''izum'' sladoleda. Najbolj sladke prste imajo zagotovo Italijani, ki so kitajski recept za aromatiziran sneg malce priredili in mu za bolj kremasto strukturo dodajali mleko. Tako kot se je takrat (okoli 16. stoletja) širila večina ostalih stvari, naj bi sladoled v Francijo prinesla poroka, kjer je postal prava modna muha. Danes poznano obliko naj bi ustvaril italijanski kuhar na dvoru angleškega kralja Karla II, o čemer pripoveduje zgoraj omenjena zgodba. Špekulacij o očetu sladoleda je več, seveda tudi zaradi nestrinjanja, na kateri razvojni stopnji ga že lahko okličemo za Sladoled. 

Tako, malo teorije ne škodi, preveč pa zagotovo, zato se ustavljam in predstavljam recept, ki to v bistvu ni: vtis o pripravi ledene kave.

Postopek je res simpl - če imaš dovolj denarja/nisi škrt, greš na ledeno kavo v lokal. Če imaš rad stvari iz tetrapaka/si lene duše/rad mešaš razne praške, v najbližji trgovini kupiš kemični pripravek, ki najbolj ustreza tvojim trenutnim potrebam. Jaz sem usekana na njih, ampak ne mene poslušat, jaz tudi preferiram  kupljene tortilje. Lahko si pa vzameš čas in skuhaš** (ali pa ti jo avtomat) kavo doma. Če je turška, je filtracija nujna; razen seveda, če tvoj zobozdravnik računa čisto preveč za odstranjevanje zobnega kamna.  Priporočljivo je hlajenje kave, nato pa jo v poljubnem razmerju zmešaš s hladnim mlekom, sladoledom in sladko smetano. Pozor: če pijete kavo sladkano, sladkor zaradi boljšega raztapljanja dodajte še v toplem stanju. Avtorica priporoča še jedljive estetske dodatke. Ledena kava v najbolj razkošni obliki. Približno takšno - z bolj ali manj sumlj... kvalitetnimi sestavinami - boste dobili v večini slovenskih lokalov.

Obstaja več različic ledene kave, največkrat odvisno od geografske lege. Zgoraj opisano pijejo tudi v Avstraliji in Nemčiji, medtem ko se v Indiji in južnoameriških državah igrajo še z raznimi aromatičnimi dodatki. Na Japonskem in Združenih državah Amerika, pa je zelo priljubljena ... hm. Hladno kuhana kava? Zelo približen prevod iz cold brewed coffee. Gre pa za to, da čez mleto kavo prelijemo vodo sobne temperature in stvar za vsaj 12 ur postavimo v hladilnik (+ filtracija). Prepričana sem, da obstaja kakšen fensi količinsko natančen recept, ampak jaz sem spet delala bolj po občutku. Tri velike zvrhane žlice kave in skoraj pol litra vode. Priznam, bila sem super skeptična, ampak napitek je res FAJN. Krasna, nevpadljiva aroma, okus pa pritajeno grenak in presenetljivo poln. Kava kot se šika.

Preizkusila sem še eno možnost: hlajenje vroče kave z ledom. Skuhaš približno tako močno kavo kot na zadnjo noč pred oddajo seminarske, saj jo bodo kasneje razredčile taleče se ledene kocke. Morebitni kanec mleka popestri okus in s počasnim dolivanjem poskrbi za zabavo vidnih organov. Ni švoh.

Moja najlubša? VSE. Ker kava in ker sladoled. Your argument is invalid.

*Uporaba dovoljena v kateremkoli položaju Zemlje.

** Recepta za napitek bogov ne bom pisala. Če ga do sedaj ne znaš pripraviti, si tudi homemade ledene kave ne zaslužiš.

Tortilja žepki ali Kaj mi je bilo tega treba

Cona somraka ali mesec brez prehrane na študentske bone. Ja, jamram čez leto, da ima vse isti okus, da je drago, da glavni obrok v dnevu vzame preveč časa. Jamrala pa sem tudi zadnjih nekaj ljubljanskih dni, ki sem jih skoraj vsak dan preživela v trgovini, ker s Pobom nisva sposobna načrtovanja za več kot dan vnaprej. Pri sestavi jedilnika poleg lenobe obstaja še kup ovir, kot so pomanjkanje pečice in prostora za skladiščenje ter ... določene nepremostljive razlike najinih izbranih gurmanskih okusov.

Ampak se nama je uspelo nahranit! Tako, po gosposko. Ne spomnim se, da bi v domači kuhinji kdaj pripravila kosilo z juho in solato hkrati. Lepoprosim. Prav presenetljivo se znam potruditi, glede na to, da sem sicer sposobna preživeti dan z včerajšnjimi palačinkami ali peresniki, zakuhanimi v juhi iz vrečke. Oja, seveda je dovoljeno vprašanje, kdo je tej instant kokoši dal dostop do kulinaričnega bloga. Zmenite se s šefico. Sem ji lepo povedala, da je moja največja specialiteta bolonjez omaka in da sploh še nikoli nisem letela z letalom. Kar načeloma nima neposredne povezave z izkušnjami v kuhinji, ampak lahko vodi v avanturistične kulinarične zapise. Pa je rekla, citiram, boš rasla z blogom. In če to pomeni, da brez vihanja nosu v najmanjši kuhinji Ljubljane pripravim pire krompir, prav. (Disclaimer - Ne bi ga, če ni bi uživala prednosti dvojine, ki pomeni, da pomivanje piskrov ni moja skrb.)

Tortilja žepki ali Kaj mi je bilo tega treba

Avtorica: Sanja

Cona somraka ali mesec brez prehrane na študentske bone. Ja, jamram čez leto, da ima vse isti okus, da je drago, da glavni obrok v dnevu vzame preveč časa. Jamrala pa sem tudi zadnjih nekaj ljubljanskih dni, ki sem jih skoraj vsak dan preživela v trgovini, ker s Pobom nisva sposobna načrtovanja za več kot dan vnaprej. Pri sestavi jedilnika poleg lenobe obstaja še kup ovir, kot so pomanjkanje pečice in prostora za skladiščenje ter ... določene nepremostljive razlike najinih izbranih gurmanskih okusov.

Ampak se nama je uspelo nahranit! Tako, po gosposko. Ne spomnim se, da bi v domači kuhinji kdaj pripravila kosilo z juho in solato hkrati. Lepoprosim. Prav presenetljivo se znam potruditi, glede na to, da sem sicer sposobna preživeti dan z včerajšnjimi palačinkami ali peresniki, zakuhanimi v juhi iz vrečke. Oja, seveda je dovoljeno vprašanje, kdo je tej instant kokoši dal dostop do kulinaričnega bloga. Zmenite se s šefico. Sem ji lepo povedala, da je moja največja specialiteta bolonjez omaka in da sploh še nikoli nisem letela z letalom. Kar načeloma nima neposredne povezave z izkušnjami v kuhinji, ampak lahko vodi v avanturistične kulinarične zapise. Pa je rekla, citiram, boš rasla z blogom. In če to pomeni, da brez vihanja nosu v najmanjši kuhinji Ljubljane pripravim pire krompir, prav. (Disclaimer - Ne bi ga, če ni bi uživala prednosti dvojine, ki pomeni, da pomivanje piskrov ni moja skrb.)

No, ko pa nama je končno zmanjkalo idej za kopeli, v katerih bi utapljala testenine/njoke/raviole, sva posvojila idejo o tortiljah. Poba mi je uspelo prepričati, da moje stare znanke iz študentskih obrokov mehiških restavracij ne bodo okrnile njegovega žgancarstva, pa še ideja o nadevu iz mletega mesa ga je očitno zabavala. Tortilje sva kupila že pripravljene, jih pogrela, kot je ukazala embalaža, in jih spremenila v jedljivo posodo. Obogateno z ogromnimi količinami sira je bilo dovolj kalorično, da sva del kosila pojedla še za večerjo po popoldnevu paintballa. In sediva tam, mlativa tortilje in potem sem meni utrne res briljantna ideja. Krivim ostanek adrenalina zaradi navdušenja, ker mi ga je celo enkrat uspelo ustreliti. Grozna punca sem, vem. Kaj pa če bi tortilje naredila sama, saj ne more biti tako težko.

 

 Napaka. Nazadnje mi je toliko živcev požrl Mulc, ko sva kupovala cunje za njegovo valeto. Lahko bi že vedela, da recepti lažejo, ali vsaj prikrivajo ves švic, ki med kuho teče z riti, ampak da ob tako pošastnih receptih ni niti najmanjšega opozorila, bi pa skoraj moralo biti zakonsko prepovedano. SEVEDA dopuščam možnost, da je recept krasen in sem jaz netalentirana gos, ampak tukaj je:

Prvi iskreni recept za koruzne tortilje

Jap, prva napaka je bila to, da sem jih delala iz koruzne moke (druga možnost je pšenična), ampak sem hotela take true. Take true hipster azteške.  In imela sem vizijo, ki za razliko od ponavadi ni bila skomig z bo-že-nekaj-ratalo rameni. Vizijo tortilja žepkov, napolnjenih z ajdovo kašo, mocarelo in sezonsko zelenjavo. Lepo se sliši, vem. Skrajno primerno za lahko poletno večerjo ali pozno malico. Ako bi le bilo tako enostavno.

Recept. Najbrž je krivo to, da sem uporabila drugi recept, ki sem ga našla. Če prvi ne bi vseboval dodatka škroba, bi najbrž ponucala kar najvišji guglov zadetek. Hm. Bolje bi bilo, če bi dodala tisti škrob, saj ima koruzna moka drugačno strukturo kot pšenična, ki zaradi visoke vsebnosti glutena tortiljo naredi ... recimo temu fleksibilnejšo. Problem trdote zaradi koruzne moke sem nameravala reševati s pomočjo kondenzacije - pečene tortilje nalagaš eno na drugo, pokriješ s pokrovko in upaš, da se zmehčajo. No, se ne.

Vzela sem malo več kot 300 g presejane koruzne moke, žličko soli in približno 2,5 dcl mlačne vode. Zmešaš v posodi in začneš slutiti težave zaradi precej razpadajočokrhke zmesi. Količina naj bi zadosotovala za približno 12 tortilj s premerom 15 cm. Sama se obupala pri približno sedmi. Nobena ni imela premera večjega od decimetra. Zelo pomemben del recepta je tudi popolnoma nov paket papirja za peko, saj je brez tega valjanje tortilj praktično nemogoče. Kupček mase daš med dva kosa peki papirja in počasipočasi razvaljaš. Seveda se drobi, seveda se papir strga, seveda je zamudno. In seveda ni popolnoma okroglo. No, ko valjanje končno uspe, previdno odstraniš eno plast papirja in tortiljo položiš v močno segreto nenamaščeno ponev. Ko začne tortilja odstopati od zgornje plasti, počasi odstraniš še drugo plast papirja, tortiljo obrneš in popečeš še na drugi strani. (Kjer se sploh ne speče lepo in je cela bleda kot viktorijanska dama).

Zdajle se mi tole že čisto fino bere, ampak včeraj je bil moj monolog podoben temu:

Saprabolt! Drekec pekec. Ni vredno počenega groša! Gromska strela in tristo kosmatih! Vrag naj plenta to koruzno skrpucalo! *

Skratka, kuhinja je bila fronta, koruzna moka pa moj okupator. Trdno verjamem, da je s pšenično lažje, ampak ni na meni, da se spuščam v še eno vojno. Za potrebe fotošutinga mi je dve z nabodali uspelo prisiliti v ''zvito'' stanje, preostale pa sem nadrobila. Polovica jih bo šla v današnjo kremno juho namesto jušnih kroglic, drugo polovico pa sem podtaknila v solato iz ajdove kaše, mocarele in sezonske zelenjave. :) Ko so se napile kisa in olja skorajda nisi imel več občutka, da žvečiš koruzni podplat. V veliko pomoč mi je bila tudi očetova polnočna požrešnost in občutno pomanjkanje čokolade, njegove najljubše hrane. Moja že pripravljena ''solata'' pa ga je tako lepo čakala na pultu. Ker mi hrane ne mečemo stran. In od sedaj naprej jemo samo še vnaprej pripravljene tortilje.

*Zaradi jezikovne politike na Bormašini je moj (presenetljivi) besednjak starega mornarja zakamufliran v slogovno dopustljivejšo različico.