#MealPrep: Nimamo recepta za curry?!

Nisem čisto prepričana, kako je to mogoče, ampak bila sem prepričana, da na Bormašini zagotovo najdemo recept za curry. Tak z mesom ali zgolj zelenjavni, bila sem PREPRIČANA. Potem pa poizkusim najprej z iskanjem po ključnih besedah, pa mi najde samo recepte, ki vsebujejo začimbo curry. Potem grem iskati še po bazi receptov. Med mesnimi jedmi. NIČ. Med zelenjavnimi. Še vedno NIČ. Hm.

No, bolje pozno kot nikoli. Hkrati ko tole pišem, se spet počutim malce nekoristno. Neizpolnjeno. Ta recept je namreč tako enostaven, da se mi zdi skoraj greh, saj bom za pisanje postopka in recepta porabila več časa, kot pa sem jo najverjetneje za samo kuho, haha. Je pa tole v resnici čisto pravi veganski recept. Včasih paše tudi kaj takega. V zadnjih treh mesecih sem namreč pojedla zelo veliko mesa, pa v resnici po srcu nisem nek hud mesojedec. In zdaj, ko nas poletje razvaja s takimi temperaturami (ne me narobe razumet, edina prednost poletja je ta, da lahko jemo sladoled), se meni osebno meso res ne dopade preveč - razen na kakšnem pikniku.

Potrebujemo:

• zelenjavo po želji (korenje, bučke, grah, čebula, por, paprika, cvetača ...) - jaz sem tokrat uporabila kar mediteransko mešanico zamrznjene zelenjave iz Lidla
• 1 pločevinko kokosovega mleka (tistega gostega - jaz ga kupim v Lidlu ob azijskih tednih, zelena pločevinka)
• vir beljakovin - tokrat sem dodala 1 pločevinko kuhane čičeriko (lahko pa nadomestite ali dodate še piščanca, tofu, ...)
• 300 g riža
• začimbe: curry, sol, ...

Priprava:

Za začetek narežemo vso zelenjavo - koščki so lahko malce večji, tudi do 2 x 2 cm. Potem jo prepražimo na malo olja - fino je, da jo prepražimo na hitro, na visoki temperaturi, tako je tudi najbolj okusna. V kolikor dodajate zelenjavo, ki potrebuje več kuhanja (cvetača, korenje), lahko dodate malce vode, da se med praženjem pokuha oz. poduši. Ko je zelenjava napol kuhana, jo začinimo s soljo in curryjem, nato pa dodamo kokosovo mleko. Dobro premešamo in kuhamo še približno 10 minut. Med tem pa tudi skuhamo riž.

Iz omenjenih količin so nastale tri porcije - eno sem pojedla isti dan, dve pa sta me še dva dni razveseljevali v hladilniku. A sem že povedala, da obožujem #MealPrep?

nfd

PO-velikonočni #MealPrep: Juha

In ko smo ob koncu praznikov že povsem brez moči in energije, obležimo na kavču zgolj s samo eno mislijo: da je jutri potrebno iti v službo. No, jaz sem za ta privilegij še naslednjih par mesecev prikrajšana, ampak se poskušam postaviti v čevlje mojega povprečnega bralca, hehe. Torej, ko smo v časovni stiski in povsem brez energije, takrat je čas za en preprost #MealPrep. In kaj je bolj preprostega od tega, da počistimo zamrzovalnik in hkrati rezultiramo v okusni topli malici za naslednja dva dni? Juha, kar pa drugega.

To juho sem poimenovala kar Povelikonočna juha, preprosto zato, ker ji šunka da velikonočni okus, ki se ga še naslednjih par tednov me bomo znebili.

Sestavine:

• 1 čebula
• 2 korenje
• 1 bučka
• 300 g šunke
• 80 g prosene kaše
• 750 ml vode
• Lovorjev list

Priprava:

Čebulo sesekljamo in prepražimo na olivnem olju. Dodamo na kocke narezano šunko, korenje in bučko in vse se par minut pražimo. Nato zalijemo z vodo, dodamo proseno kašo, lovorjev list in solimo ter kuhamo 20 minut do pol ure, dokler kaša ni kuhana.

PO-velikonočni #MealPrep: Štefani pečenka

Danes sledi recept za toplo malico, ki si jo lahko pripravite za dva ali tri dni vnaprej in pri kateri lahko hitro porabite do štiri trdo kuhana jajca, ki so ostala od velikonočnih pojedin. Receptov za štefani pečenko je veliko, ampak kolikor sem na hitro uspela pregledati, je najbolj v uporabi tisti, ki od vas zahteva uporabo kruha, ki ga namočimo v mleko. Jaz sem precej prepričana, da je omenjena pečenka s tem dodatkom izvrstna, ampak taka priprava je za moje #MealPrep kriterije že malce preveč obsežna, hehe. Sama sem recept zato poenostavila, končni rezultat pa je še vedno tak, da ga je moja mati pospremila z besedami: "Tina, ti pa zdaj kuhaš že bolje kot jaz."

Sestavine:

• 1 kilogram mletega mesa (katerega koli)
• 4 trdo kuhana jajca
• 1 surovo jajce
• 3 žlice drobtin
• 1 manjša čebula
• Česen v prahu (ali 1 strok svežega), mleta paprika, poper, sol
• Sesekljan čemaž in peteršilj (za slabo pest obojega)

Priprava:

Sesekljamo čebulo, česen (v kolikor ne uporabimo takega v prahu), peteršilj in čemaž. V posodo damo meso, surovo jajce, drobtine, sesekljana zelišča in začinimo s poprom, soljo in rdečo papriko. Vse fino pregnetemo, najbolje kar z rokami. Maso položimo na pekač in v sredino naredimo jamico po celi dolžini, kamor položimo jajca. Nato izoblikujemo štruco in jo v pečici pečemo na 180° C približno eno uro.

Pehtran me vedno spomni na babico

Potica ni ravno moja najljubša sladica. Ponavadi se zelo hitro posuši, orehov nadev je težek in na splošno mi ni ne vem kaj. Seveda maram babičino potico, a še raje imam njen jabolčni štrudelj (z veliko masla!). Kakorkoli pa že čutim do orehove potice, se stvar precej spremeni pri pehtranovi. Z dovolj skute je sočna in osvežilna, pehtran pa ima poseben okus, ki mi je zelo všeč. To potico pa maram. In tudi to peče moja babica. Tu sem prvič spoznala pehtran in se z njim takoj spoprijateljila. Srečevala ga nisem pogosto. Kaj šele kje drugje. In zato je postal zame eden tistih 'eksotičnih' okusov, ki si jih privoščiš samo sem pa tja. Sama ga nisem uporabljala. V moji glavi je bil pač v potici in to je bilo to. Tudi doma na vrtu ga nismo imeli, niti mama, niti nona ga nista uporabljali. Na neki točki pa sem dojela, da ga lahko dam tudi v drugo pecivo. Še vedno nisem imela svežega s svojega vrta, sem ga pa našla v trgovini, posušenega. Tudi ta je v redu, ne izgubi na okusu oz. ga spremeni, kot nekatera zelišča.

Pite: vedno raje jih imam

Pite so se mi v zadnjem času priljubile. V preteklosti pa sem namesto njih veliko raje izbrala torto. Danes je morda malce drugače. In pite se zelo rada lotim. Tako kot pri tortah se lahko igram z različnimi okusi in kombinacijami, pripravim navadno testo, čokoladno ali s kakšnim zanimivim okusom, začimbo. Prav tako je z nadevom. Hkrati je pita nekoliko manj 'fensi' od torte, a še vedno prava poslastica ne zgolj za oči, ampak predvsem za brbončice v ustih. V katerem taboru ste pa vi? Ljubitelji_ce pit ali tort?



 

Tokrat sem pito pripravila za obiske prijateljev pri mojih starših. Odločila sem se za zanimivo kombinacijo meni ljubih okusov: vanilija, hruška in črni čaj. Dovolj nevtralno, da so všeč večini, a vseeno malo bolj posebno, predvsem zaradi zanimivega okusa, ki ga testu doda črni čaj.

Ena čisto navadna rižota

Tale receptura res ni znanstvena fantastika. Je pa v resnici odličen prikaz, kako v SilverCrestovemu Monsieur Cuisinu pripraviti riž. En tak, ki se sam skuha. Saj vem, skuhati riž ni nobena znanstvena fantastika. Ampak meni ga vedno kaj zakuha, tale riž, hehe. Sploh na indukciji. Ne moreš ga pustiti, da se sam kuha, brez mešanja, ker se mi vedno prime na posodo. Potem je tu vedno vprašanje koliko vode, pa a ga po koncu kuhe odcedimo ali ne, pa ali bo sprejet ali to ali ono ... V glavnem, riž nikoli ni bila moja komfortna cona, zato sem prav vesela, da se ga v omenjeni napravi pripravi brez hujših travm. Moj riž je bil še malo oplemeniten, za Italijane bi bila to že cela rižota, po želji pa seveda dodajajte sestavine čisto po vaših željah. Moj recept pa je šel takole ...

Bučkaton - 2

Pa nadaljujmo.

V resnici sem hotela narediti bučni burek. Pa doma nisem imela vlečenega testa, v trgovino pa nisem utegnila skočiti. (#dojenček) Pa sem se malce sprehodila do hladilnika moje drage mame in poglej, poglej, nikoli ne razočara! Listnato testo! Prav tako dobro bo, če ne še boljše! Sicer ne bo taprav burek, ker pravi burek je, jasno, iz vlečenega testa, ampak tudi štrudelj je boljši z listnatim testom, hehe.

In tako bučni burek postane Bučni zavitek.

GoT: Beli fižol s slanino

Huh, Igra prestolov in jedača. Priznam, ko gledam serije, ki se dogajajo nekočnekje dooooolgo časa nazaj, se vedno oziroma bolje rečeno pogosto, sprašujem, kakšna je bila njihova hrana. Ob vseh vojnah in drugih nesoglasjih, ki jih morajo reševati si ,predstavljam, da je bil pomen hrane precej na stranskem tiru. Koga bi brigalo, kaj bo jutri za kosilo, če pa ti za ovratnik dihajo Beli hodci, kajneda?

No, ko smo se s puncami odločile za tale mini tematski sklop, sem si najprej mislila, da bo to težja naloga. Poiskati recepte, namreč. Spomnim se, da je v prvi knjigi nekje kar podrobno opisana pojedina, a vseeno, poiskati recepte in poskusiti ponarediti avtentične okuse se je zdelo precej težka naloga. No, to, da na spletu ne obstaja cela kopica receptov, je bila seveda čista utopija. Obstajajo se veliko bolj zagrizeni oboževalci GoT-a, kot smo me, in tako v resnici nismo imele prehudega dela.

Preprosto kot pasulj

"Jutri bomo jedli pasulj!" Super! "Ti ga boš naredila!" Čakaj, kaj? Prvič, še nikoli se nisem lotila opletanja s kuhalnico nad loncem vrelega fižola, in drugič, nihče pod domačo streho ni zares vedel, kako se katalizatorja prebavnih plinov lotiti iz nule. Doslej so višje kulinarične inštance domače kuhinje za pripravo pasulja uporabljale kar fant. Najbrž to ni legitimno poimenovanje, ampak govorim o mešanici začimb, ki poskrbi za čarovnijo želenega okusa. Predstavljam si, da je poleg fižola to bila edina sestavina moje druge najljubše jedi na žlico. (Prva je čokolino.)

Pa smo doma staknili glave in se stegnili do najvišje police po najdebelejšo kuharsko knjigo. V Slovenski kuharici Felicite Kalinšek sva z gospodom Očetom trikrat pregledala (stvarno) kazalo, pa pasulja nisva uspela locirati. Nato se je nekje zabliskalo poglavje Srbska kuhinja in tam sva našla recept za srbski fižol, ki je bil po opisu še najbolj podoben pasulju. Voilà.

Česnova juha

Že cel mesec pišem to objavo. Ali pa kakšen dan več. Vmes sem sicer napisala in objavila recept za skutne vozličke, ampak tale juha mi pa kar ne gre. No, da ne povem, da sem imela v plano jo skuhati in objaviti recept že enkrat od lanskega leta. Kaj se dogaja? Mislim, da sem danes dojela, da recepta enostavno nočem deliti z vami, ker je ta česnova juha res tako dobra, da bi jo obdržala kar zase. Ker pa načeloma nisem sebičen človek, sem doumela, da imam druge, kot da se posedem za tipkovnico in spišem tole objavo.

15-minutno kosilo v pol ure

Obroki pripravljeni v 15 minutah? Uporabno. Super, pa poskusimo. In res sem se potrudila. Norela sem po kuhinji, vsak kvadratni centimeter je bil zaseden z vsem mogočim, sestavinami, umazanimi posodami, embalažo ... Grozno, ker sem navajena, da sproti pospravljam za sabo in poskušam narediti čim več med kuhanjem, da mi po kosilu ni potrebno pospravljati in pomivati. Lepo sita in zadovoljna naj bi pomivala posodo in pospravljala ostanke po kuhinji? Nope.

No, tokrat je bilo tako nekako. Res sem hitela in res ni bilo veliko dela, ampak še vedno sem za vse priprave in kuhanje porabila še enkrat toliko časa, kot jih bojda Jamie, 30-minutni ocvrtki v paradižnikovi omaki z bučkino solato.

Kolo in špinačna lazanja

Tako kot sem se pred nekaj leti rada vozila z avtobusom v službo, ker sem lahko za tistih nekaj deset minut pobegnila v domišljijski svet knjig, ki sem jih prebirala, se danes le stežka odločim, da ne bi šla s kolesom v službo. Kar pa je bilo v zadnjem tednu nekoliko težje izvedljivo, saj je cele dneve bolj ali manj deževalo. Na srečo sem pri noni pred nekaj meseci odkrila ogromno pelerino, ki kar dobro opravlja svoje delo, mi pa manjka še par stvari, ki bi mi res omogočale vožnjo s kolesom, ne glede na to, koliko dežuje. Kapuca mi namreč ali drsi dol iz glave, ali pa mi popolnoma zapira vidno polje pri straneh, kar je precej tečno, saj ne vidim avtomobilov, ki morda zavijajo desno čez kolesarsko stezo (in med dežjem ne pričakujejo kolesarjev). Poleg tega mi gredo dežne kaplje v oči in je tečno gledati. Kar pa je obvezno pri vožnji s kolesom. ;) Pa sem prišla na idealno rešitev, seveda! Že nekaj časa sem razmišljala, da bi bilo dobro, če bi si kupila čelado, pa sem si vedno premislila, ker je bila predraga, ali pa sem z njo izgledala hecno. No, našla sem eno, ki je bila cenovno ugodna in sem se za varnost požvižgala na izgled. Sem pač hecna, kaj zdaj. Druga izboljšava, ki jo pa še moram izpeljati je ta, da 'oblečem' noge nekako od kolena navzdol z nečim nepremočljivim. Pelerina je sicer v zmernem dežju čisto dovolj, če pa imam kakšno torbo več s sabo (za telovadbo ali službeni prenosni računalnik), pa ni več tako prijetno in pridem na cilj s precej mokrimi hlačami. Ideje?

Lazanja vsekakor ni rešitev za mojo kolesarsko zagato, je pa vedno dobrodošla rešitev za dobro kosilo. Enega od teh deževnih dni sem pripravila špinačno različico in z njo pocrkljala najina želodčka. Danes na meniju torej špinačna lazanja s feta sirom.

Na hitro

Ko sem sama doma, se mi velikokrat ne da kuhati kosila. Sploh, ko pridem iz službe mi je muka takoj za štedilnik. To se mi je zgodilo tudi pretekli teden. Najprej sem enostavno obsedela na kavču in vsaj pol ure delala nič. (Ja, no, priznam, igrala sem igrice na telefonu. Vsega je kriva Tina, ki me napeljuje k igranju, prisežem!) Potem mi je želodec sporočil, da moram dvigniti zadnjico in se spraviti v kuhinjo, da si pripravim nekaj dobrega za kosilo.

Prednost tega, da sem sama doma, je tudi ta, da si lahko za spremembo skuham nekaj, česar moj dragi ne bi jedel, torej jed, ki je primarno sestavljena iz zelenjave. V hladilniku sem nabrala še zadnjo poletno zelenjavo iz domačega vrta (kakšni okusi!) in se lotila priprave kuskusa s poletno zelenjavo. Na hitro.

Voham jesen ...

... in ropotljajoče dežne kaplje po strešnem oknu in strehi me mamijo nekam v globine in toplo zavetje moje postelje. Odejo zvijem v črv, si ga podložim pod trebuh, se prevalim na bok, še glavo podložim s plišasto igračo in že me več ni. 

Danes ob pol treh zjutraj sem želela zaspati, pa se mi je vrtelo. Že dolgo ne tako. Ne vem, mogoče od navdušenja nad tem, s kakšno vnemo je bodoča nevesta tekla po Piranu in prodajala piškote ter zbirala podpise oz. dovoljenja poročenih moških, da jo spustijo v zakon. Sama sem si samo mislila "česa takega se jaz na svoji dekliščini ne bi šla, dobra je" ter opazovala turiste, ki so segali v žep po drobiž in k svoji popotovalni dogodivščini po Sloveniji dodali še spoznavanje poročnih običajev Slovencev. 

Smo imele pa Bormašince prejšnji teden, ko so se nad Ljubljano ravno zgrinjali oblaki, ki že veselo vse te dni vlažijo zemljo, piknik. Dobro smo jedle, še bolj pa je bilo prijetno poklepetati in priti na tekoče s tem, kaj se nam dogaja. V prihodnjih dneh vas torej na blogu razveseljujemo z res enostavnimi idejami za piknik prigrizke. Pa ne zmajevat z glavo - vremenoslovci že napovedujejo malce višje temperature! Pa začnimo ... s pito s paradižniki in polento. 

Testenine z bučkami in črnim sezamom

Tale nedelja je zame malo bolj ležerna. Včeraj sem bila malo bolj pridna, skakala sem spet okrog s fotoaparatom in vzdihovala nad prekrasnimi detajli poroke v Orehovem gaju (mimogrede, idealna lokacija za 'boho' poroko!), prespala dopoldne, zdaj pa čakam, da pride mimo Nina in greva na Šmarno goro, kamor romava zadnje čase tako pogosto, kot bi na vrhu delili kaj zastonj.

Nočem pogledat, koliko časa ...

Vest me vsak dan peče, ampak enostavno ni časa. Na neki točki niti za pisat, kaj šele za skuhat kaj malo bolj kompleksnega ali novega - zadnje čase kuham samo že neštetokrat pripravljene jedi. Tako da je v moji kuhinji malo dolgčas in priznam, da pogrešam bormašince in naše kuharske izzive.

Tudi danes nisem skuhala nič posebnega ali zakompliciranega. Po dooolgem dnevu skoraj brez hrane sem prišla domov in skuhala nekaj enostavnega in hitro pripravljenega. Odločila sem se, da si bom vzela še nekaj dodatnih minut, zadevo pofotkala in objavila recept. Tukaj je torej ajdova 'rižota' s šparglji in bučkami.

Ena petkovska

Danes je petek? Privilegij, ali pa prekletstvo tega, da nimam redno-obvezujoče-rutinirane zaposlitve, ki bi me iz dneva v dan spravljala v hujši obup in v meni klišejsko sprožala odrešujoče vzklike in hvalospeve koncem tedna, je vsekakor ta, da večino časa nimam pojma, kateri dan je. Svoje dneve kvalificiram večinoma samo po ključu 'vsebuje obveznosti' ali 'ne vsebuje obveznosti', sicer pa sem prosta kot ptiček na veji, ki pljuje med sprehodi, konstantnim pospravljanjem kuhinje, konstantnim likanjem, gledanjem serij, branjem knjig in obupavanjem nad študijsko literaturo.

Pa ko smo že pri branju knjig. Pomlad se prebuja, ves narod ob koncih tedna drvi v mesto na sončka in kavice in ne vem kaj še vse, jaz pa sem lepo na varnem, doma, s knjigo v roki. Jaz sem tak izreden kampanjski bralec, ponavadi berem samo na morju in takrat veliko, čez leto je pa bolj kot ne ena sama revščina. Potem pa sem zadnjič pri Frutini brala, da si je za letos zadala cilj prebranih 100 knjig. A sem si prav zapomnila? Jaz sem zadnji dve leti vztrajala na številki 30, letos ponižno znižujem kvoto na 12, zaenkrat se lahko pohvalim z eno prebrano in drugo začeto. Saj bo, samo bralno kondicijo moram dobiti nazaj in bo vse super.

Sicer smo pa še vedno pri čemažu. Danes v eni izjemno preprosti obliki s tortelini. 

Na kolesu že švicam

V novi službi imamo nekatere aktivnosti tudi popoldne, tako da si vzamem dopoldne prosto ali si razdrobim urnik. Tako sem naredila danes, ko sem lovila rok za pripravo nečesa dobrega za nov Mercatorjev izziv. Okoli 12. sem se odpravila domov, da bom v miru pripravila in ovekovečila nekaj pomladnega za kosilo. Recept sem imela nekako v mislih, vendar nisem bila prepričana, koliko časa mi bo priprava vzela, niti ali bo zadeva sploh uspela. Vendar, ko sem razmišljala o časovnem planu kuhanja, sem ugotovila, da sem veliko prezgodnja in da imam še kar nekaj časa. V kolesarnici sem parkirala kolo in skočila še do najboljšega soseda po nekaj zelenjave, da bom v naslednjih dneh zdravo jedla. Brez izgovorov. Kar nekaj sadja in zelenjave so imeli znižane, ker ji je 'potekel rok uporabe' oz. ni izgledala več tako sveža, kot ko je prišla v trgovino. To pomeni, da je bila še čisto ok in da nimam izgovorov, da si ne pripravim česa okusnega tudi v naslednjih dneh.

Kje sem se zgubila? Aha, hotela sem povedati, da sem imela še veliko časa. V bistvu toliko časa, da sem pred začetkom priprave kosila še pomila posodo od včeraj (ja, sem ena tistih) in pogledala en del nadaljevanke. Potem sem plačala še položnico za telefon in začela urejati eno Excelovo tabelo. Mhm, toliko časa. Naposled je le bil počasi čas, da se lotim kosila.

Ker se nezadržno bliža prvi uradni spomladanski dan (\o/), nam je Mercator dal simpatičen izziv - pripravo malce drugačnih spomladanskih zavitkov. Iskreno? Tokrat izvirnost ni bila moja vrlina. Pripravila sem spomladanske zavitke s špinačo in lososom.

Naj se dviga!

Julia je sila sistematična ženska. Njena knjiga je res pisana optimizirano - izhaja iz baze, zato da so variacije kratke in jedrnate in jih je veliko. Mastering the Art of French Cooking je res enciklopedija francoske kuharije in ko se enkrat prebiješ čez recept, pogruntaš sistem, potem je vse veliko lažje.

Jaz sem se danes za večerjo odločila pripraviti špinačni soufflé, predvsem zato, ker je souffle ena taka osnovna tehnikalija, ki jo je fino obvladati. Ja, saj je malce strašljiv, ta souffle, je pa hkrati izjemno zabavno buljiti 15 minut v pečico in čakati da ... se dvigne.

Gozdna zelenjavna priloga h kosilu

Julia Child. Nimam nekega posebnega odnosa do nje in njene kuhinje, zato sem bila bolj ali manj ravnodušna, ko smo se odločile za nov tematski sklop receptov. Ko pa sem 'prijela' digitalno knjigo v roke, je moja ravnodušnost prešla v ne-navdušenje. Prvo, strani je bilo enostavno preveč, da bi se čez knjigo prebila. Drugo, razen ilustracij tehnik v knjigi ni fotografij. Kako naj vem, kako naj izgleda končna jed?! Tretje, ko sem se podrobneje lotila pregleda receptov, da izberem tiste, ki jih bom sama preizkusila ... Po hitrem pregledu poglavij se mi je zdelo, da nič ne bo šlo skozi. Pa tako obsežna knjiga! Nisem hotela delati sladice, pa nekako nisem našla pravega poglavja zase. In sem obupala. Kar nekaj časa datoteke sploh nisem več odprla, ker nisem vedela, kaj sploh bi. Nakar je bil čas, da se odločim, kaj bom in sem elektronsko različico knjige ponovno odprla in jo prelistala. Začela sem s sladicami in med njimi našla nekaj zanimivih. Malce sem si oddahnila in zbrala pogum, da sem ponovno šla na 'slani' del knjige. Med zelenjavnimi recepti sem našla nekaj takih, ki bi jih lahko preizkusila. Fju. Glede na sestavine v mojem hladilniku sem se na koncu odločila za korenček po gozdarsko (Carottes à la Forestière).