Sedaj pa končno k čemaževi juhi.

Sedaj pa končno k čemaževi juhi.

Prvič sem za čemaž slišala pred kakšnima dvema letoma. Da je to neke vrste divji česen, mi je bilo razloženo. Naivno sem si predstavljala, da okrog bukev v lokalnem gozdu pač rase bolj kilavi bratranec merkatorjevega bohotnega preganjalca vampirjev. Do danes dopoldan, ko sem se se prvič zares (internetno) spoznala z njim ugotovila, da v bistvu gre za užitne šmarnice. Ali solzice, kot jim pravi Prežihov Voranc. Na videz se razlikujejo le po obliki cveta, sicer pa čemaž na daleč izdaja že močan vonj po česnu.
Listi čemaža, ne šmarnic.[/caption]Kot je v prejšnjih 'velikonočnih' zapisih omenila že Tina, je za nami še ena prijetna, kulinarično obarvana nedelja. Zaradi kroničnega pomanjkanja inovativnih idej, sva se z Bernardo javili za vesti pomočnici Ane in Tine, ki sta kar prekipevali od bolj ali manj izvedljivih idej za velikonočno pojedino. Poleg tega sva z Bernardo v idejah prepoznali precej velik potencial in visok odstotek možnosti za uspeh, kar je pomenilo, da nekako morava priti zraven, saj nikakor nisva želeli zamuditi najboljšega dela - požrtije. Ker imava dve roki, se nama je ideja, da se ponudiva za pomočnici, zdela briljantna. Tako smo se na sončno nedeljo zbrale pri Tini, ki je svojo kuhinjo eno popoldne prijazno delila z nami. Po uvodnem sestanku in nekaj ukradenih bananah s strani tistih, ki so doma preskočili zajtrk, smo se lotile dela.
Izzivi, ko klasiko spreobrneš v nekaj novega, so vedno rahlo zagamani. Ja, zagamani. Ker klasika je prva misel, in potem se miselni proces ustavi in noče dalje. In da te postavijo pred dejstvo, da klasike ne narediti, ampak raje nekaj novega, drugačnega, potem je zagamana taprava beseda. V takih primerih Bormašince stečemo v eno kuhinjo in naredimo to zagamano reč skupaj. Pa če tudi na nedeljo. In potem jo tudi pojemo. Logično.

Mercator nam jo marsikdaj zagode. Pa ne v slabem smislu - izzivi, ki v razmišljanje spravijo tiste možganske celice, ki so odločilne za kreativnost in so včasih malce preveč zakrneli, so še kako dobrodošli. Bormašince smo se tokrat spet usedle za mizo in se skupaj podale v boj pri iskanju inovativnih in drugačnih receptov za pripravo velikonočnih dobrot. No, Sanja je grela domačo posteljo, ostale pa smo zavihale rokave.
Moja velika noč odkar pomnim izgleda nekako takole: hren z jabolki, prekajena šunka, pirhi, orehova potica in kruh. Klasika, ki je super okusna in sploh se ni za pritoževati. Letos, pa bo malce drugače. Včeraj smo uspele naumiti kar nekaj zanimivih receptov, ki imajo še vseeno tisti pravi velikonočni okus, po drugi strani pa je se počutiš, kot da si odkril nekaj novega. Začnimo kar z Velikonočnimi polžki oz. rolicami.
Jaz se rada stvari lotevam čim bolj preprosto. Zame je najboljše kosilo tisto, ki ima samo en hod in ne več kot tri sestavine. Popečen krompir z brokolijem in cvetačo, ne rabim več dosti drugega. Tako logiko sem osvojila, ko sem bila na študijski izmenjavi v Španiji in je bila kuhinja v stanovanju skromno opremljena, skromna pa je bila tudi vsebina moje denarnice. In to logiko z veseljem uporabljam še danes. Strah me je receptov z nešteto alinejami, zato vam tudi jaz danes ponujam takega, ki kliče po le petih glavnih sestavinah. Spomladanski zavitki s tistim, kar najdemo doma.
Z denarnico počasi prebolevava najino prvo letalsko izkušnjo, ki se je končala na ulicah nekega angleškega mesta. Londona. Mesta, v katerem sem na vsakem drugem vogalu našla asociacijo na Harryja Poterrya, na vsakem četrtem pa na Sherlocka Holmesa. Odločena, da ga poskusim - in opozorjena, da bom najbrž razočarana - sem štiri dni oprezala za popolno ponudbo angleškega junk fooda fish'n'chips. Na koncu sem pristala v lokalu pri Indijcih. Globoko zamrznjen file ribe so globoko ocvrli in mi zanj zaračunali šest funtov. Hrana je v Londonu brutalno draga.
Oborožen z informacijami pa vseeno ne pričakuješ, da cene sadja in zelenjave niso na kilogram, ampak na kos. Banana? 20 penijev. Srednje veliko jabolko? 60. Pripravljen trikotni sendvič, malo večji od povprečnega toasta? 3,5 funta, tam nekje. Najbolj sem bila presenečena nad ponudbo mlečnih izdelkov - mali milijon različnih pakiranj mleka in double creama, za navadni jogurt pa moraš očitno prodati ledvico. V petih dneh rednega pregledovanja Tescovih in Sainsburyjevih hladilnikov smo ga našle dvakrat. Enkrat v izključno polkilski izdaji. No, s študentskimi prihodki in prihranki v London ne greš jest (niti spat), seveda pa to ne pomeni, da smo se prijateljicami lahko uprle Pizza Hutu. Za dobrih šest funtov se lahko kar fino naješ, če si pripravljen deliti svojo pico.
V novi službi imamo nekatere aktivnosti tudi popoldne, tako da si vzamem dopoldne prosto ali si razdrobim urnik. Tako sem naredila danes, ko sem lovila rok za pripravo nečesa dobrega za nov Mercatorjev izziv. Okoli 12. sem se odpravila domov, da bom v miru pripravila in ovekovečila nekaj pomladnega za kosilo. Recept sem imela nekako v mislih, vendar nisem bila prepričana, koliko časa mi bo priprava vzela, niti ali bo zadeva sploh uspela. Vendar, ko sem razmišljala o časovnem planu kuhanja, sem ugotovila, da sem veliko prezgodnja in da imam še kar nekaj časa. V kolesarnici sem parkirala kolo in skočila še do najboljšega soseda po nekaj zelenjave, da bom v naslednjih dneh zdravo jedla. Brez izgovorov. Kar nekaj sadja in zelenjave so imeli znižane, ker ji je 'potekel rok uporabe' oz. ni izgledala več tako sveža, kot ko je prišla v trgovino. To pomeni, da je bila še čisto ok in da nimam izgovorov, da si ne pripravim česa okusnega tudi v naslednjih dneh.
Kje sem se zgubila? Aha, hotela sem povedati, da sem imela še veliko časa. V bistvu toliko časa, da sem pred začetkom priprave kosila še pomila posodo od včeraj (ja, sem ena tistih) in pogledala en del nadaljevanke. Potem sem plačala še položnico za telefon in začela urejati eno Excelovo tabelo. Mhm, toliko časa. Naposled je le bil počasi čas, da se lotim kosila.
Ker se nezadržno bliža prvi uradni spomladanski dan (\o/), nam je Mercator dal simpatičen izziv - pripravo malce drugačnih spomladanskih zavitkov. Iskreno? Tokrat izvirnost ni bila moja vrlina. Pripravila sem spomladanske zavitke s špinačo in lososom.
Včasih gledam na spomine z melanholijo, drugič z nasmeškom na obrazu. Včasih mi je žal, da smo se z nekaterimi ljudmi odtujili in pogrešam njihovo družbo. Ali družbo tistih ljudi, ki so mi ostali v spominu, čeprav so se (najbrž) spremenili in niso več isti ljudje. Lepi spomini pa ostajajo. In prav na te ljudi in čas me je spomnila pesem Je mimo leto, ki jo seveda izvajajo Čedahuči. Malce melanholična, ampak hkrati pozitivna, vesela.
Čas bolečino vzame stran
stopi jo v spomin
Ob pesmi sem si zaželela nečesa sladkega, nečesa, ob čemer obujam spomine. Tudi na tiste čase, ko sem prvič pripravljala to dobroto. Panna cotta. Tokrat sem se odločila, da ne bom delala poliva, ampak ga bom vključila v samo sladico. Pripravila sem jagodno panno cotto, ki je tako nedolžna in hkrati vesela in zame polna spominov.
Kam drugam, kot v Ziferblat na čaj, ko pišem tole objavo o Čedahučijih. Verjamem, da življenje teži k ravnovesju in da se stvari poklopijo, če ne danes, pa jutri. Tako me je danes do Ziferblata pripeljala ne samo Tišina, ampak tudi to, da so nam tečaj joge za kak mesec iz Mestnega muzeja prestavili v prostor zraven Ziferblata. Časa imam natanko pol ure in ker je moje partizansko ime Firbec, sem mogla it na obisk. Vse, kar rabim, je vtičnica, WiFi, čaj in Čedahuči. Vse je tu. Blagor ravnovesju. Tu plačaš čas in ne kave. Tu si postrežeš sam in pustiš, da te poboža prostor, posrka vase in pozabiš, da je zunaj dež in hrup. Zdaj razumem.
Ampak hvalospev Ziferblatu bom tu končala (a vse tja prijazno napotim), naslednji zanj so fantje in dekle, ki so si izbrali en skupen projekt: Čedahuči. Spremljam jih slabo leto, intenzivneje od septembra. Prvi stik z njimi je bil koncert ob izdaji Severnice in moje srce je bilo prodano takoj, ko sem stopila na jesensko listje v Zlatem zobu. Pričarali so krasen, intimen večer, vidno srečni in veseli vsakega v občinstvu so sijali kot sije Severnica. Žareli pravzaprav. In čeprav marsikdo, ko posluša album, pravi, da so besedila melanholična in bolj žalostna kot optimistična, se težko čisto strinjam. Vsak konec je namreč začetek in zgodbe o odhajanju so hkrati zgodbe o novem začetku, o notranjem glasu, ki vodi srce in o pogumu, ki si ga marsikdo lahko le želi. Pogumen je tisti, ki odhaja in pogumen mora biti tisti, ki ostaja. Besedila so taka, da jih lahko vsak vidi po svoje. In vsak je kdaj odšel ali pa ostal. So zgodbe vseh nas. Ampak, je kozarec napol prazen ali napol poln? Pesmi so kot ogledalo, vedno se nas ene bolj ali manj dotaknejo zaradi nas samih. Najbolj mirna od vseh Čedahuči pesmi je Tišina. In ravno ta je meni najljubša.
Ker lahko običajne faktografske podatke o skupini Čedahuči najdete na njihovi spletni strani, smo jih me povprašale o njihovih kulinaričnih preferencah ter dogajanju za odrom in štedilnikom.
»Je kaj narobe, če rečemo, da nismo gurmani?« so vprašali, ko so rahlo zadihani sedli za mizo. Blaž, Romana, Matjaž in Danijel so pritekli naravnost s snemanja vtisov z njihovega zadnjega koncerta v enem od ljubljanskih lokalov. Tisti večer so bosih nog z melodijami napolnili prostor in skupaj z godalnim kvartetom zazibali občinstvo na notah skladb s Severnice, albuma, ki jim ga je v fizični obliki uspelo izdati s pomočjo zbiranja sredstev njihovih podpornikov. V času snemanja, ko so se zaprli v studio in nosove pomolili ven sredi noči, so ugotovili, da je odprt samo bližnji Petrol. Tam jih je navdušil hotdog s popolnim razmerjem gorčice, ki je rešil njihovo polnočno lakoto.
Glasba. V meni prebuja različna občutja in jo obožujem, ko me spremlja na moji življenjski poti, ko lahko v njej najdem nekoga, ki je v podobni situaciji, kot sem jaz, nekoga, ki me razume, ki je z mano. Ne glede na vse, glasba je vedno tu. Samo izberem si tisto pesem, ki si jo želim in sem že lahko nekje drugje.
Vem, kamorkoli grem,
najdem te nekje,
kjer oba sva, kot da sva doma.
Pred par dnevi sem sedela v pisarni, odprla sem spletno stran Čedahučijev in začela poslušati njihove pesmi, da bi ena navdahnila za kuhanje po njihovi glasbi. Nisem si najbolje predstavljala, kako bom glasbo spremenila v kosilo, je pa vsekakor pomagalo, da sem bila med poslušanjem lačna. No, ob vsaki pesmi mi niso nemudoma prišli na pamet tisočeri recepti, sem si pa izbrala tisto, ki mi je v tistem trenutku spregovorila, Geronimo. (Najdete jo na njihovi spletni strani, kjer tudi sicer lahko poslušate njihove pesmi.) Ko sem jo še enkrat ali dvakrat poslušala, pa sem razmišljala še o okusih in takrat je začela postajati slika bolj jasna.
Priznam, ko je Tina udarila z idejo, da bi v naslednjih dneh kuhale po glasbenem navdihu sem bila prepričana, da se ji je dokončno odpeljalo. Ob sporočilu na Facebooku, ja, tako smo zaposlene, da se ne utegnemo pogovoriti na deset oči, sem z očmi zakrožila tako močno, da sem še nekaj dni čutila posledice. Sledili so novi pretresi. Vse ostale so se strinjale! Okej, punce očitno jedo nekaj, kar sama še nisem odkrila, je bil moj obupan izgovor, ko sem se počasi sprijaznila z mislijo, da bomo to res počele. V vsej zmedi me je pomirjala misel, da si bomo izvajalce izbirale glede na lastni glasbeni okus. Ne, ne, Tina je bila drugačnega mnenja. Tudi izvajalca nam je določila in to skupino za katero prej še nisem slišala … no, če ne štejemo Tininega konstantnega pripovedovanja o Čedahučijih, za katere je z lahkoto navdušila tudi ostale tri. Tako smo pogosto sedele za mizo, jedle in se pogovarjale o njihovi glasbi. No, so se pogovarjale. Ker mi ženski firbec ni dal miru in ker sem se morala pripraviti na izziv, sem se lotila poslušanja albuma. Lahko rečem, da danes vem, zakaj tako navdušenje. Tega jim še nisem priznala, saj sem se dolgo upirala in zavijala z očmi ko je pogovor nanesel na Čedahučije in njihovo fanatično blebetanje. No punce zdaj veste in ko se naslednjič vidimo se prosim pretvarjajte, da tega niste prebrale in da še verjamete v mojo močno voljo.
Prvi korak: odstranite vse moteče elemente okoli vas (beri: zvončkljajoče pametne telefone, štirinožce s polnimi mehurji, itd.).
Drugi korak: udobno se namestite.
Tretji korak: pritisnite play na spodnjem posnetku.
Četrti korak: zaprite oči.
Peti korak: poslušajte.
Med tem, ko se Sanja igra turistko v Londonu, se jaz igram turistko doma. Na obisk je prišla moja nemška prijateljica Maren. Spoznali sva se leta 2012 v Sevilli, obe na Erasmus izmenjavi. Prvič sem jo videla na predavanju pri predmetu Cine y literatura in takoj sem poštekala, da ni kot ostali Erasmus študentje in da bi ona lahko bila popolna zame. V nasprotju s pričakovanji družbe moj primarni cilj obstoja namreč niso alkohol, zabave in neprespane noči, in Maren mi je bila usojena.
Po Sevilli sva prehodili kilometre in kilometre, jecljajoč med iskanjem španskih besed. Sedaj se sprehajava po Sloveniji, ona v tekoči španščini, jaz malo manj, a sporazumeva in razumeva se kot da ne bi nikoli zapustili Seville. Lepo je. Lep je občutek, da z določenimi ljudmi, ki so ti namenjeni, lahko navkljub dvema letoma abstinence nadaljuješ točno na isti točki, na kateri si se razšel. In Maren si je ob prihodu zaželela torte.

Mafin kruhek je čisto navadno testo za kruh, natlačeno v modelčke za mafine. Enkrat poleti sem pridno mesila, da bi jih jeseni odmrznjene lahko pridno mlatila za malico. Končali so v mojem želodcu, se preden so se zares ohladili, česar pa za današnjo jutranjo kavo ne morem trditi. S popečenim jezikom in nemirnim želodcem se poskušam koncentrirati na zapis, misli pa se podijo nekje med potni list-dežnik-polnilci-dežnik relacijo. Čez 12 ur bom izgubljeno stala na letališču v drugem koncu Evrope in iskala javni prevoz do Londona.
*vstavi krik navdušenja, ki se sčasoma prelevi v krik histerije* Samo redkim (pha) je znano moje katastrofalno prenašanje potovalnega stresa .....
Dolgo že nisem pisala. No, v resnici sem v zadnjih dveh mesecih napisala ogromno - ampak to so bile večinoma diskurzivne analize oddaje Tednik, pa serije Toddlers&Tiaras pa pregledovala sem stare številke revije Jana ... Ja, prišlo je izpitno obdobje in sedaj je tudi že odšlo, jaz pa še vedno nimam opravljenih vseh obveznosti, da o zaključenih ocenah niti ne govorim.
Sicer pa se ne dogaja kaj dosti. Delam, doma se čudim temu, kako se vedno najde kakšna stvar za pospravit in kako hudičevo težka stvar sta disciplina in red. Zadnjič sem šla prvič letos na Šmarno goro - sopiham še vedno enako intenzivno kot lani, časovno sem pa kar konkurenčna lanskoletnim vzponom. In za vse, ki vas mogoče zanima: pajkice so že v polnem pogonu in izbira je pestra. Tisti, ki vas pot kdaj zaide na omenjen osamelec, veste, o čem govorim, hehe.
Marec bo tudi na Bor mašini kar zanimiv mesec, z Julio Child smo (zaenkrat) končale, ampak prihajata dva Mercatorjeva izziva, pa Velika noč, pa še en zanimiv projekt v sodelovanju s ... ah, naj ostane skrivnost. Jaz pa sem vam za danes pripravila nekaj precej osnovnega. Sama se po recepte največkrat zatečem ravno sem gor. Bor mašina je moja shramba receptur in zadnjič sem prav grdo gledala, ko nisem našla najbolj osnovnega recepta za biskvit, ki ga vedno uporabljam.