Precej trdno teorijo imam o tem ...

... da so Črnuče tisti del Ljubljane, kjer vreme nikoli ni takšno kot drugod po Ljubljani. In ker sem prepričana, da na to temo ne bom našla nobenega strokovnega članka (zakaj na tej točki omenjam te strokovne/znanstvene članke - ravno danes zjutraj/dopoldne sem se namreč prebijala skozi pisanje moje raziskovalne/diplomske naloge (v tem semestru je še raziskovalna, v drugem pa postane diplomska) in našla en krasen članek, ki je potrdil teorijo, ki sem jo sicer sama imela v glavi, pa nisem bila povsem prepričana, ali bo zdržala ali ne in hopsa!, sedaj je vse lepo in krasno), raje podam par praktičnih primerov, zakaj vreme v Črnučah ni nikoli takšno kot drugod po Ljubljani.

Prvič. Jeseni in spomladi, ko se ljudje v Šiški, Centru in Jaršah že dobivajo na kavicah na sončku, se Črnučani lahko sončimo samo pod namizno lučko. Spet drugič, ko bi si človek želel malo polenariti in ob koncu delovnika na Viču opazuje krasne, goste oblake, ki so kot nalašč za posteljo, računalnik z dobro serijo in piškote, se tam nekje na poti domov prične jasniti in najkasneje pri križišču Štajerske in Brnčičeve sonce zaslepi in v sekundi dvajset v enem vzdihljaju utopi vse načrte.

Drugič. To, da vreme v Črnučah nikoli ni takšno kot drugod po Ljubljani ni vedno slabo. Poleti, na primer, v največji vročini, sem ob petnajsti uri vsa premočena kolesarila iz Centra domov. V vsej svoji subjektivnosti se lahko samo zahvalim in do tal priklonim tistemu enemu oblaku, ki je brezskrbno ležal nekje 200 metrov pred mojo hišo in me namočil do kosti. Ampak, kot pravim - bilo je poletje, bilo je katastrofalno vroče, za sabo sem imela 10 kilometrov hitrega kolesarjenja. Super je bilo! Še!

In v tretji točki pridemo do današnjega dne. Sneg. Slišim, da sneži (ne dobesedno, ljudje mi pravijo), na Gmailu mi na avtobusno postajo naletavajo snežinke, ljudje vsepovsod že bentijo, kaj je treba tega belega veselja, jaz pa gledam skozi okno in ... nič. Pogledam še enkrat ... nič. Nič. En velik, prazen nič in nekaj oblakov.

Zato grem in si naredim Snežene kepe. Stvari je treba vzet v svoje roke.

Menda je to precej tipična slovenska poslastica, jaz sem nanjo naletela v eni izmed zadnjih številk priloge Nedela - Odprti kuhinji in se odločila, da poizkusim. Prvič. Bilo je dobro, ampak ne vem, nisem preveč beljakast človek. No, vse skupaj je sicer zelo preprosto. Najprej pripravimo kepice - štiri beljake močno stepemo. Ko so povsem trdni (tako, da nam ne padejo na glavo, ako posodo obrnemo naokoli) jim dodamo še 3 žlice sladkorja in eno žlico limonovega soka, ter še naprej stepamo. Potem zavremo liter mleka in "ogenj" (indukcijo, steklokeramično ploščo, karkoli) zmanjšamo, tako da mleko ne vre. S čajnimi žličkami v mleko polagamo male kepice, ki že po 10 - 20 sekundah narastejo. Takrat jih obrnemo in skuhamo še na drugi strani. Ko so kepice kuhane jih odcedimo in polagamo v kozarce ali skledo.

Nato pripravimo še vanilijevo omako. Štiri rumenjake stepamo s 3 žlicami sladkorja in vanilijevim sladkorjem. Penasto jih stepemo in dodamo 1 dl mleka, ki nam je ostal od kuhanja kepic. To mešanico nato med stalnim mešanjem vlijemo v vroče mleko. Ponovno pristavimo nad "ogenj" in ob stalnem mešanju kuhamo, dokler se malce ne zgosti, vendar omaka ne sme zavreti! Vseeno pa to ni gosta omaka, malce se zgosti ob hlajenju, ni pa tako, kot puding. Na koncu dodamo še 1 ali 2 žlici ruma. Omako malce ohladimo, nato z njo prelijemo kepice in dobro ohladimo.

Precej trdno teorijo imam o tem ...

Avtorica: Tina

... da so Črnuče tisti del Ljubljane, kjer vreme nikoli ni takšno kot drugod po Ljubljani. In ker sem prepričana, da na to temo ne bom našla nobenega strokovnega članka (zakaj na tej točki omenjam te strokovne/znanstvene članke - ravno danes zjutraj/dopoldne sem se namreč prebijala skozi pisanje moje raziskovalne/diplomske naloge (v tem semestru je še raziskovalna, v drugem pa postane diplomska) in našla en krasen članek, ki je potrdil teorijo, ki sem jo sicer sama imela v glavi, pa nisem bila povsem prepričana, ali bo zdržala ali ne in hopsa!, sedaj je vse lepo in krasno), raje podam par praktičnih primerov, zakaj vreme v Črnučah ni nikoli takšno kot drugod po Ljubljani.

Prvič. Jeseni in spomladi, ko se ljudje v Šiški, Centru in Jaršah že dobivajo na kavicah na sončku, se Črnučani lahko sončimo samo pod namizno lučko. Spet drugič, ko bi si človek želel malo polenariti in ob koncu delovnika na Viču opazuje krasne, goste oblake, ki so kot nalašč za posteljo, računalnik z dobro serijo in piškote, se tam nekje na poti domov prične jasniti in najkasneje pri križišču Štajerske in Brnčičeve sonce zaslepi in v sekundi dvajset v enem vzdihljaju utopi vse načrte. 

Drugič. To, da vreme v Črnučah nikoli ni takšno kot drugod po Ljubljani ni vedno slabo. Poleti, na primer, v največji vročini, sem ob petnajsti uri vsa premočena kolesarila iz Centra domov. V vsej svoji subjektivnosti se lahko samo zahvalim in do tal priklonim tistemu enemu oblaku, ki je brezskrbno ležal nekje 200 metrov pred mojo hišo in me namočil do kosti. Ampak, kot pravim - bilo je poletje, bilo je katastrofalno vroče, za sabo sem imela 10 kilometrov hitrega kolesarjenja. Super je bilo! Še!

In v tretji točki pridemo do današnjega dne. Sneg. Slišim, da sneži (ne dobesedno, ljudje mi pravijo), na Gmailu mi na avtobusno postajo naletavajo snežinke, ljudje vsepovsod že bentijo, kaj je treba tega belega veselja, jaz pa gledam skozi okno in ... nič. Pogledam še enkrat ... nič. Nič. En velik, prazen nič in nekaj oblakov.

Zato grem in si naredim Snežene kepe. Stvari je treba vzet v svoje roke.

Menda je to precej tipična slovenska poslastica, jaz sem nanjo naletela v eni izmed zadnjih številk priloge Nedela - Odprti kuhinji in se odločila, da poizkusim. Prvič. Bilo je dobro, ampak ne vem, nisem preveč beljakast človek. No, vse skupaj je sicer zelo preprosto. Najprej pripravimo kepice - štiri beljake močno stepemo. Ko so povsem trdni (tako, da nam ne padejo na glavo, ako posodo obrnemo naokoli) jim dodamo še 3 žlice sladkorja in eno žlico limonovega soka, ter še naprej stepamo. Potem zavremo liter mleka in "ogenj" (indukcijo, steklokeramično ploščo, karkoli) zmanjšamo, tako da mleko ne vre. S čajnimi žličkami v mleko polagamo male kepice, ki že po 10 - 20 sekundah narastejo. Takrat jih obrnemo in skuhamo še na drugi strani. Ko so kepice kuhane jih odcedimo in polagamo v kozarce ali skledo. 

Nato pripravimo še vanilijevo omako. Štiri rumenjake stepamo s 3 žlicami sladkorja in vanilijevim sladkorjem. Penasto jih stepemo in dodamo 1 dl mleka, ki nam je ostal od kuhanja kepic. To mešanico nato med stalnim mešanjem vlijemo v vroče mleko. Ponovno pristavimo nad "ogenj" in ob stalnem mešanju kuhamo, dokler se malce ne zgosti, vendar omaka ne sme zavreti! Vseeno pa to ni gosta omaka, malce se zgosti ob hlajenju, ni pa tako, kot puding. Na koncu dodamo še 1 ali 2 žlici ruma. Omako malce ohladimo, nato z njo prelijemo kepice in dobro ohladimo.

Cake pops.

Z eno majhno majceno nepomembnostjo. Da so v resnici samo cakes. Mislim, lepo prosim, ne pričakovat, da sem nekega deževnega dolgočasnega sobotnega popoldneva, ko se že cel dan malo poigravam z mislijo, da bi za moj sladkorni napad in strahotno željo po sladkem dejansko nekaj naredila (in ne kupila, kot se zgodi ponavadi), pripravljena narediti neko določeno sladico tako, kot se spodobi, brez poenostavljanja. Za tiste tri minute šestintrideset, kolikor sem potrebovala, da sem vase zmetala pet slastnih kroglic, bi bila res potrata energije, časa in denarja za tiste palčke. Ob kakšni drugi, malce bolj svečani priložnosti, pa še to izpilim.

Sam proces je pa v resnici tako preprost, da je že kar škoda besed. No, preprosto je, če se le poravnajo planeti in če luna v kuhinjo med izdelavo sveti pod pravim kotom. Kar lahko prevedemo tudi takole: izdelava cake popsov je preprosta, če nam nekje v hladilniku prostor krade kakšen kos/ostanek/odrezek biskvita, za katerega težko najdemo drugo poslanstvo, pa kakšna dobra domača marmelada, ostanki stopljene čokolade, tista nutela, ki še ni uspela na žlici romati v usta, pa tudi arašidovo maslo in podobne zadeve bi funkcionirale. Jaz sem dodala še pljunek ruma, ker se je odlično podal k domači slivovi marmeladi, ki je že tako ali drugače super aromatizirana z rumom. Gre pa seveda pri samem postopku precej za stvar občutka - biskvit nadrobimo ali, še bolje, v fine drobtine zmeljemo v multipraktiku. Potem dodamo vezivo, lahko naravnost v mešalnik, ali pa kar na roke - tako imamo še boljši občutek, kdaj bo masa tako lepljiva, da bodo kroglice ravno prav mehke oz. trde. Kroglice damo za nekaj časa v zamrzovalnik (če imate čas, pa za dlje v hladilnik), medtem pa si pripravimo stopljeno čokolado, s katero bomo kroglice oblili.

In to je v resnici tudi vsa umetnost. Kroglice lahko okrasite z različnimi sesekljanimi oreščki, kokosom, krokantom, naj domišljija poleti v višave.

Cake pops.

Avtorica: Tina

Z eno majhno majceno nepomembnostjo. Da so v resnici samo cakes. Mislim, lepo prosim, ne pričakovat, da sem nekega deževnega dolgočasnega sobotnega popoldneva, ko se že cel dan malo poigravam z mislijo, da bi za moj sladkorni napad in strahotno željo po sladkem dejansko nekaj naredila (in ne kupila, kot se zgodi ponavadi), pripravljena narediti neko določeno sladico tako, kot se spodobi, brez poenostavljanja. Za tiste tri minute šestintrideset, kolikor sem potrebovala, da sem vase zmetala pet slastnih kroglic, bi bila res potrata energije, časa in denarja za tiste palčke. Ob kakšni drugi, malce bolj svečani priložnosti, pa še to izpilim.

Sam proces je pa v resnici tako preprost, da je že kar škoda besed. No, preprosto je, če se le poravnajo planeti in če luna v kuhinjo med izdelavo sveti pod pravim kotom. Kar lahko prevedemo tudi takole: izdelava cake popsov je preprosta, če nam nekje v hladilniku prostor krade kakšen kos/ostanek/odrezek biskvita, za katerega težko najdemo drugo poslanstvo, pa kakšna dobra domača marmelada, ostanki stopljene čokolade, tista nutela, ki še ni uspela na žlici romati v usta, pa tudi arašidovo maslo in podobne zadeve bi funkcionirale. Jaz sem dodala še pljunek ruma, ker se je odlično podal k domači slivovi marmeladi, ki je že tako ali drugače super aromatizirana z rumom. Gre pa seveda pri samem postopku precej za stvar občutka - biskvit nadrobimo ali, še bolje, v fine drobtine zmeljemo v multipraktiku. Potem dodamo vezivo, lahko naravnost v mešalnik, ali pa kar na roke - tako imamo še boljši občutek, kdaj bo masa tako lepljiva, da bodo kroglice ravno prav mehke oz. trde. Kroglice damo za nekaj časa v zamrzovalnik (če imate čas, pa za dlje v hladilnik), medtem pa si pripravimo stopljeno čokolado, s katero bomo kroglice oblili. 

In to je v resnici tudi vsa umetnost. Kroglice lahko okrasite z različnimi sesekljanimi oreščki, kokosom, krokantom, naj domišljija poleti v višave.

Korenje za zdravo življenje

Sedim. Sedim in razmišljam in čakam, da se misli izlijejo čez tipke in odplavajo v virtualni svet. Naj poskusim pisati vse, kar mi v danem trenutku pride na misel? Naj samo tipkam? Poskušam. Zatakne se pri prvi zafocljani in nedokončani misli, ki zaide v slepo ulico. Zafocljano. Zavozljano? Tako kot moja Curaprox zobna ščetka. Vsakič, ko si drgnem zobe, razmišljam, ali sploh še obstaja kdo, ki ne uporablja Curaproxa? Z njo sem osvojila in zasvojila vse moje prijatelje, upirajo se samo tisti, ki so vedno najpametnejši in trdijo, da je njihova trenutna ščetka absolutno najboljša in ravno to, kar so celo življenje iskali. Pa kako hudiča lahko veš, da je to to, kar si celo življenje iskal, če pa nisi poizkusil čisto vsake sleherne zobne ščetke, ki jo je moč kupiti v tem čudovitem svetu kapitalizma? Ko smo že pri spominih - ne vem, če bom kdaj pozabila, kako sem se tam nekje sredi gimnazijskih let nekega povsem običajnega, dolgočasnega pozno jesenskega/zgodnje zimskega jutra peljala na avtobusu v šolo. Pri Smeltu je s tastare šestke (take, ki jih je sedaj res še zelo malo, tista, z lesenimi sedeži, iz katerih te na novem (in pod to oznako 'novo' imam v mislih par let staro) rondoju med Dunajsko in Nemško prav damsko spodnese in vrže na drugo stran) dobesedno pobegnil in poletel nek mladenič, se naslonil ob zaščitno ograjo gradbišča takrat vzhajajoče Rotonde, in na pločnik zbruhal čokoladno mleko. Ali pa čokolino. Definitivno je bilo nekaj čokoladnega. In najverjetneje je bil zajtrk. Kakorkoli že, jasno sem pogled s tega čudovitega prizora usmerila v drugo smer v približno sekundi petinštirideset. In pogled je pristal na jumbo plakatu, s katerega se je bohotila reklama za neko revijo. Na tej točki moj spomin malce zašepa in žal natančnega imena revije ne morem podati, lahko pa nadaljujem in dodam, da se je z naslovnice te revije smehljala Natalija Verboten, pod njenim bujnim oprsjem pa je bil lociran strateško izbran naslov intervjuja, citat - "Pri tridesetih sem končno našla samo sebe." In takrat, na tisti stari šestki, ob zvokih bruhajočega mladeniča, sem se zavedla, da ljudje mislimo, da vemo vse, pa v resnici ne vemo prav ničesar. Mogoče tisto zadnjo stotinko, preden se poslovimo od tega sveta in menda odidemo na lepše, mogoče imamo takrat neko predstavo, kaj hudiča je bil sploh smisel vsega. Do takrat pa lahko uživamo ob takih majhnih zavedanjih, ki se nam v specifičnem trenutku zdijo osebnostno revolucionarni, čez par let pa se tolčemo z glavo ob mizo in vzdihujemo nad lastno patetičnostjo. No, ampak vseeno, trenutek, ko sem pri petih letih stala na stopnišču, ki vodi v našo klet, se držala lesene ograje in čakala očija, da iz kleti prinese krompir (priznam - lažem, morda ni bil krompir), ter razmišljala, kako izrečem prav vse, kar mi gre po glavi, a hkrati prav te misli v tistem hipu zadržala zase, no, to je bil začetek tega, da ubesedim in v krasni beli svet pošljem same bisere moje artikulacije. Seveda, potrebujem še nekaj vaje pa precej filtra, ampak ... popolnost in dovršenost je tako ali drugače čisto preveč dolgočasna.

Pa pojdimo raje na preprostejše stvari. Korenčkovi mafini.

V večjo posodo ubijemo dve celi jajci, dodamo en navaden jogurt (180 ml), pol decilitra olja, 120 gramov sladkorja (ali 60 gramov sladkorja in žličko domače stevie) in premešamo. Potem dodamo še 220 gramov presejane moke in 2 žlički pecilnega praška. Dobro premešamo. Naribamo 250 gramov korenja in ga vmešamo v maso. Če je pregosta (saj vemo, moka se napne in tako naprej), vlijemo še pljunek mleka ali dva (lahko pa tudi limonin sok). Napolnimo modelčke, pride krasnih 12 mafinov, ki se pečejo 25 minut na 180°C. Niti električnega mešalca (= bor mašine za punce) ni potrebno izvlečt iz omare.

Bolj preprosto je že skoraj težko.

Aja, recept iz Kulinarike.

Korenje za zdravo življenje

Avtorica: Tina

Sedim. Sedim in razmišljam in čakam, da se misli izlijejo čez tipke in odplavajo v virtualni svet. Naj poskusim pisati vse, kar mi v danem trenutku pride na misel? Naj samo tipkam? Poskušam. Zatakne se pri prvi zafocljani in nedokončani misli, ki zaide v slepo ulico. Zafocljano. Zavozljano? Tako kot moja Curaprox zobna ščetka. Vsakič, ko si drgnem zobe, razmišljam, ali sploh še obstaja kdo, ki ne uporablja Curaproxa? Z njo sem osvojila in zasvojila vse moje prijatelje, upirajo se samo tisti, ki so vedno najpametnejši in trdijo, da je njihova trenutna ščetka absolutno najboljša in ravno to, kar so celo življenje iskali. Pa kako hudiča lahko veš, da je to to, kar si celo življenje iskal, če pa nisi poizkusil čisto vsake sleherne zobne ščetke, ki jo je moč kupiti v tem čudovitem svetu kapitalizma? Ko smo že pri spominih - ne vem, če bom kdaj pozabila, kako sem se tam nekje sredi gimnazijskih let nekega povsem običajnega, dolgočasnega pozno jesenskega/zgodnje zimskega jutra peljala na avtobusu v šolo. Pri Smeltu je s tastare šestke (take, ki jih je sedaj res še zelo malo, tista, z lesenimi sedeži, iz katerih te na novem (in pod to oznako 'novo' imam v mislih par let staro) rondoju med Dunajsko in Nemško prav damsko spodnese in vrže na drugo stran) dobesedno pobegnil in poletel nek mladenič, se naslonil ob zaščitno ograjo gradbišča takrat vzhajajoče Rotonde, in na pločnik zbruhal čokoladno mleko. Ali pa čokolino. Definitivno je bilo nekaj čokoladnega. In najverjetneje je bil zajtrk. Kakorkoli že, jasno sem pogled s tega čudovitega prizora usmerila v drugo smer v približno sekundi petinštirideset. In pogled je pristal na jumbo plakatu, s katerega se je bohotila reklama za neko revijo. Na tej točki moj spomin malce zašepa in žal natančnega imena revije ne morem podati, lahko pa nadaljujem in dodam, da se je z naslovnice te revije smehljala Natalija Verboten, pod njenim bujnim oprsjem pa je bil lociran strateško izbran naslov intervjuja, citat - "Pri tridesetih sem končno našla samo sebe." In takrat, na tisti stari šestki, ob zvokih bruhajočega mladeniča, sem se zavedla, da ljudje mislimo, da vemo vse, pa v resnici ne vemo prav ničesar. Mogoče tisto zadnjo stotinko, preden se poslovimo od tega sveta in menda odidemo na lepše, mogoče imamo takrat neko predstavo, kaj hudiča je bil sploh smisel vsega. Do takrat pa lahko uživamo ob takih majhnih zavedanjih, ki se nam v specifičnem trenutku zdijo osebnostno revolucionarni, čez par let pa se tolčemo z glavo ob mizo in vzdihujemo nad lastno patetičnostjo. No, ampak vseeno, trenutek, ko sem pri petih letih stala na stopnišču, ki vodi v našo klet, se držala lesene ograje in čakala očija, da iz kleti prinese krompir (priznam - lažem, morda ni bil krompir), ter razmišljala, kako izrečem prav vse, kar mi gre po glavi, a hkrati prav te misli v tistem hipu zadržala zase, no, to je bil začetek tega, da ubesedim in v krasni beli svet pošljem same bisere moje artikulacije. Seveda, potrebujem še nekaj vaje pa precej filtra, ampak ... popolnost in dovršenost je tako ali drugače čisto preveč dolgočasna.

Pa pojdimo raje na preprostejše stvari. Korenčkovi mafini. 

V večjo posodo ubijemo dve celi jajci, dodamo en navaden jogurt (180 ml), pol decilitra olja, 120 gramov sladkorja (ali 60 gramov sladkorja in žličko domače stevie) in premešamo. Potem dodamo še 220 gramov presejane moke in 2 žlički pecilnega praška. Dobro premešamo. Naribamo 250 gramov korenja in ga vmešamo v maso. Če je pregosta (saj vemo, moka se napne in tako naprej), vlijemo še pljunek mleka ali dva (lahko pa tudi limonin sok). Napolnimo modelčke, pride krasnih 12 mafinov, ki se pečejo 25 minut na 180°C. Niti električnega mešalca (= bor mašine za punce) ni potrebno izvlečt iz omare. 

Bolj preprosto je že skoraj težko.

Aja, recept iz Kulinarike. 

Čokoladna. Pita. Pika.

Vedno sem bila slaba v sklepanju prijateljstev. V dvanajstih letih, kar hodim na morje na eno in isto lokacijo, nisem bila sposobna ustvariti poznanstva s kakšno deklico, da bi si delali družbo med poletjem. Moja mami in pesjan in sosedova šest let mlajša punčka so mi zadostovali. In tako smo nekoč stali ob trampolinu v tem počitniškem naselju ob hrvaški obali in gledali to sosedovo punčko, kako skače. Edinka. Vsak večer na sladoled in trampolin, ob jutranjem nakupovanju hrane pa obvezno kakšna igrača. Ampak to je že druga zgodba. Z njunima staršema sem se vedno rada pogovarjala. No, lahko se izrazim drugače: rada in veliko govorim in rada se pogovarjam. In tako se pogovarjamo in njen oče mi, takrat sveži gimnazijki, položi na srce: "Tina, uživaj, gimnazijska leta so najlepša."

In tako ti nekako v spominu ostanejo določeni trenutki tvojega življenja, ki pa v resnici niso prav nič posebni. Ne govorim o prelomnicah, temveč o nekih nesmiselnih izsekih in momentih, ki pa jih misli, po mojem mnenju, zadržijo z razlogom. Tako nekako se tam nekje iz ozadja včasih na plan prebije tisti trenutek v tretjem nadstropju Šube, kjer smo imeli ponavadi biologijo, a tokrat izjemoma slovenščino, in smo brali Kosovelov Kons št. 5. Pa je rekla profesorica, da nam da pet minut časa in tisti, ki bi se opogumil in to skropucalo interpretiral, dobi takoj eno sijočo petico. Pa sem se, opogumila. In jo dobila. In Konsa niti približno ne znam več interpretirati, ali pa bi si morala vzeti kar precej več časa. Precej več voženj z avtobusom, opazovanja okolice, pobeglih misli. In tako je ta spomin nekakšen opomin, ki vsake toliko časa potrka na mojo betico in reče: "Živjo, Tina, čakam, kdaj boš naredila kaj iz sebe?" Ampak ne vem, če lahko tisto Tino dobim nazaj. Tista Tina bi se morala voziti z avtobusi in pisati in imeti v torbi majhne popisane listke zanimivih besed in ob sebi ljudi, ki so ti preprosto usojeni in ti še po toliko letih rečejo, da kdaj si boš vzela čas in napisala knjigo.

Gimnazijska leta so bila res lepa. Dandanes pa se navidezno zaprem v svojo novo kuhinjo in spečem čokoladno pito. In čakam, če tisti krasni časi morda nekoč spet pridejo, v kakšni novi obliki in ob drugi priložnosti, čeprav vem, da si jih bom v določenem trenutku preprosto morala lastnoročno izboriti. O tem, kako se bom morala celo življenje boriti in kaj se je zgodilo na Crvenem vrhu pa prihodnjič.

_______________________________________________________

In ker je nedelja in poleg vsega še deževna nedelja in se seveda nikomur nič ne da, gre stvar takole: vzamemo pekač za pite. Če mate takega s snemljivim dnom, super. Jaz sem seveda zaljubljena v mini pite, zato sem vzela pet malih pekačev. Kupila sem listnato testo, to pride v poštev za tiste, ki smo res leni, lahko pa pripravite tudi krhko testo za vaše najljubše piškote. Niti ni važno - lahko je navadno krhko testo za linške piškote, orehovo, lešnikovo, kokosovo, po želji. Zamesite ga iz poljubne količine, če pa vam ostane, ga lahko brez problema v hladilniku hranite do Miklavža, ko bo šel ostanek spet v promet. Testo razvaljamo (v kolikor že ni, moje iz Eurospina se samo razvije iz role in je to vsa umetnost), razdelimo na pet delov (ali pa samo enega, če delate v večjem pekaču) in obložimo pekače. Pozor: pri listnatem testu pekačev ni potrebno dodatno namestiti, pri krhkem je zgodba drugačna, tako da jih le premažite s stopljenim maslom in potresite z moko. Damo v hladilnik/zamrzovalnik za 10 minut, toliko, da pospravimo kuhinjo in da se pečica segreje. Potem prešpikamo z vilicami, lahko se lotite tudi slepe peke (na testo date peki papir in nanj nasujete fižola), in pečemo v pečici pet minut na 180°C.

 

Medtem se lotimo nadeva. V kozico zlijemo 4 dl smetane in jo zavremo. Odmaknemo z ognja in vanjo stresemo 225 g čokolade, ki smo jo nalomili na koščke. Mešamo, da se stopi. Pustimo, da se malce ohladi in medtem z metlico stepemo 2 jajci. Nato čokoladno zmes počasi vlivamo k jajcema in mešamo. Nadev nalijemo v pite/pito in pečemo še 15 minut na 180°C. 

Pustimo v vroči pečici, da se počasi ohlaja. Ne se ustrašit - nadev med peko naraste, ob ohlajanju pa usahne. Rezultat je nekaj zelo dobrega in zelo čokoladnega. Da vso sladkobo malce nevtraliziramo je poleg super stepena smetana (nesladkana), da pa še malo zahrusta, lahko vse skupaj potresete z zmletimi piškoti, orehi/lešniki/mandlji in cimetom.

Tako, pa je življenje lepše.

Čokoladna. Pita. Pika.

Avtorica: Tina

Vedno sem bila slaba v sklepanju prijateljstev. V dvanajstih letih, kar hodim na morje na eno in isto lokacijo, nisem bila sposobna ustvariti poznanstva s kakšno deklico, da bi si delali družbo med poletjem. Moja mami in pesjan in sosedova šest let mlajša punčka so mi zadostovali. In tako smo nekoč stali ob trampolinu v tem počitniškem naselju ob hrvaški obali in gledali to sosedovo punčko, kako skače. Edinka. Vsak večer na sladoled in trampolin, ob jutranjem nakupovanju hrane pa obvezno kakšna igrača. Ampak to je že druga zgodba. Z njunima staršema sem se vedno rada pogovarjala. No, lahko se izrazim drugače: rada in veliko govorim in rada se pogovarjam. In tako se pogovarjamo in njen oče mi, takrat sveži gimnazijki, položi na srce: "Tina, uživaj, gimnazijska leta so najlepša."

In tako ti nekako v spominu ostanejo določeni trenutki tvojega življenja, ki pa v resnici niso prav nič posebni. Ne govorim o prelomnicah, temveč o nekih nesmiselnih izsekih in momentih, ki pa jih misli, po mojem mnenju, zadržijo z razlogom. Tako nekako se tam nekje iz ozadja včasih na plan prebije tisti trenutek v tretjem nadstropju Šube, kjer smo imeli ponavadi biologijo, a tokrat izjemoma slovenščino, in smo brali Kosovelov Kons št. 5. Pa je rekla profesorica, da nam da pet minut časa in tisti, ki bi se opogumil in to skropucalo interpretiral, dobi takoj eno sijočo petico. Pa sem se, opogumila. In jo dobila. In Konsa niti približno ne znam več interpretirati, ali pa bi si morala vzeti kar precej več časa. Precej več voženj z avtobusom, opazovanja okolice, pobeglih misli. In tako je ta spomin nekakšen opomin, ki vsake toliko časa potrka na mojo betico in reče: "Živjo, Tina, čakam, kdaj boš naredila kaj iz sebe?" Ampak ne vem, če lahko tisto Tino dobim nazaj. Tista Tina bi se morala voziti z avtobusi in pisati in imeti v torbi majhne popisane listke zanimivih besed in ob sebi ljudi, ki so ti preprosto usojeni in ti še po toliko letih rečejo, da kdaj si boš vzela čas in napisala knjigo.

Gimnazijska leta so bila res lepa. Dandanes pa se navidezno zaprem v svojo novo kuhinjo in spečem čokoladno pito. In čakam, če tisti krasni časi morda nekoč spet pridejo, v kakšni novi obliki in ob drugi priložnosti, čeprav vem, da si jih bom v določenem trenutku preprosto morala lastnoročno izboriti. O tem, kako se bom morala celo življenje boriti in kaj se je zgodilo na Crvenem vrhu pa prihodnjič.

_______________________________________________________

In ker je nedelja in poleg vsega še deževna nedelja in se seveda nikomur nič ne da, gre stvar takole: vzamemo pekač za pite. Če mate takega s snemljivim dnom, super. Jaz sem seveda zaljubljena v mini pite, zato sem vzela pet malih pekačev. Kupila sem listnato testo, to pride v poštev za tiste, ki smo res leni, lahko pa pripravite tudi krhko testo za vaše najljubše piškote. Niti ni važno - lahko je navadno krhko testo za linške piškote, orehovo, lešnikovo, kokosovo, po želji. Zamesite ga iz poljubne količine, če pa vam ostane, ga lahko brez problema v hladilniku hranite do Miklavža, ko bo šel ostanek spet v promet. Testo razvaljamo (v kolikor že ni, moje iz Eurospina se samo razvije iz role in je to vsa umetnost), razdelimo na pet delov (ali pa samo enega, če delate v večjem pekaču) in obložimo pekače. Pozor: pri listnatem testu pekačev ni potrebno dodatno namestiti, pri krhkem je zgodba drugačna, tako da jih le premažite s stopljenim maslom in potresite z moko. Damo v hladilnik/zamrzovalnik za 10 minut, toliko, da pospravimo kuhinjo in da se pečica segreje. Potem prešpikamo z vilicami, lahko se lotite tudi slepe peke (na testo date peki papir in nanj nasujete fižola), in pečemo v pečici pet minut na 180°C.

Medtem se lotimo nadeva. V kozico zlijemo 4 dl smetane in jo zavremo. Odmaknemo z ognja in vanjo stresemo 225 g čokolade, ki smo jo nalomili na koščke. Mešamo, da se stopi. Pustimo, da se malce ohladi in medtem z metlico stepemo 2 jajci. Nato čokoladno zmes počasi vlivamo k jajcema in mešamo. Nadev nalijemo v pite/pito in pečemo še 15 minut na 180°C. 

Pustimo v vroči pečici, da se počasi ohlaja. Ne se ustrašit - nadev med peko naraste, ob ohlajanju pa usahne. Rezultat je nekaj zelo dobrega in zelo čokoladnega. Da vso sladkobo malce nevtraliziramo je poleg super stepena smetana (nesladkana), da pa še malo zahrusta, lahko vse skupaj potresete z zmletimi piškoti, orehi/lešniki/mandlji in cimetom. 

Tako, pa je življenje lepše.