Bučkini zvitki z rikoto

Zadnjič se mi je pripetilo nekaj precej ... revolucionarnega. Za vikend sva z dečkotom in mojo svakinjo pobegnila na morje, kjer so nas že pričakali moja mama, bratova tašča in oba podmladka naše družine - moja nečaka, torej. Vsega skupaj nas je bilo torej sedem, naš apartma pa (ob najboljših dnevih in ugodnem luninem vplivu) premore prostora (ležišč in stolov) za šest oseb. In ja, ne mislite, da otroci (skoraj 3-letnik in 4-letnica) zavzamejo kaj manj prostora, kot odrasli. Torej ... kar prijetno smo se stiskali. In če imate včasih že težave zgolj sami s sabo in s tem, da vso svojo kramo spakirate in teleportirate na plažo, potem veste, kako hudo je, če to počne sedem oseb hkrati. Ka-ta-stro-fa.

Ampak dobro, te kolobocije okrog odhoda na plažo me ne ganejo toliko. Jaz sem dokaj hitro svojo knjigo, brisačo in dodatne kopalke potisnila dečkotu v nahrbtnik, potem pa se ob opazovanju kaosa, ki je zajemal druge, miselno malce prestavila kakšne štiri ure v prihodnost. Izgledalo je nekako takole: ravno smo se vrnili iz plaže. Ura je dve popoldne. Vsem nam je vroče. Otroci so tečni, ker so žejni in lačni. Tina je tečna, ker je žejna in lačna. Babici hitita kuhat. Ena se loti mesenja testa za pico, ki smo jo načrtovali, druga se loti solate. V hiši še vedno vlada kaos. Testo za pico vzhaja vsaj eno uro. Preden se pica nadeva in pečica segreje, mine še dodatne pol ure. In potem se mora še speči ...

Bučkini zvitki z rikoto

Avtorica: Tina

Zadnjič se mi je pripetilo nekaj precej ... revolucionarnega. Za vikend sva z dečkotom in mojo svakinjo pobegnila na morje, kjer so nas že pričakali moja mama, bratova tašča in oba podmladka naše družine - moja nečaka, torej. Vsega skupaj nas je bilo torej sedem, naš apartma pa (ob najboljših dnevih in ugodnem luninem vplivu) premore prostora (ležišč in stolov) za šest oseb. In ja, ne mislite, da otroci (skoraj 3-letnik in 4-letnica) zavzamejo kaj manj prostora, kot odrasli. Torej ... kar prijetno smo se stiskali. In če imate včasih že težave zgolj sami s sabo in s tem, da vso svojo kramo spakirate in teleportirate na plažo, potem veste, kako hudo je, če to počne sedem oseb hkrati. Ka-ta-stro-fa.

Ampak dobro, te kolobocije okrog odhoda na plažo me ne ganejo toliko. Jaz sem dokaj hitro svojo knjigo, brisačo in dodatne kopalke potisnila dečkotu v nahrbtnik, potem pa se ob opazovanju kaosa, ki je zajemal druge, miselno malce prestavila kakšne štiri ure v prihodnost. Izgledalo je nekako takole: ravno smo se vrnili iz plaže. Ura je dve popoldne. Vsem nam je vroče. Otroci so tečni, ker so žejni in lačni. Tina je tečna, ker je žejna in lačna. Babici hitita kuhat. Ena se loti mesenja testa za pico, ki smo jo načrtovali, druga se loti solate. V hiši še vedno vlada kaos. Testo za pico vzhaja vsaj eno uro. Preden se pica nadeva in pečica segreje, mine še dodatne pol ure. In potem se mora še speči ... 

Mislim, da sem nekje že povedala, da sem kot tempirana atomska bomba, če grejo narobe tri stvari: če sem lačna, če mi je vroče, ali če [cenzura]. Zato sem par sekund po tistem, ko sem dečkotu potisnila v nahrbtnik mojo robo, stopila pred mojo mati in ji dejala: "Vi kar pojdite na plažo, bom jaz zamesila testo in narezala še nekaj sadja za malico in ga prinesla na plažo, pa pridem s kolesom za vami." In sem res! Lepo v miru zamesila, vse pospravila in odletela v morje. Potem se sem šla s plaže domov še pol ure prej kot ostali in pico dokončala - medtem, ko so se ostali vrnili, je bila že v pečici. In vsi smo bili mirni in siti in zadovoljni. In naprej uživali v kaosu, ki je vladal v za sedem oseb premajhnem apartmaju.

Spoiler alert: morje je še vedno slano.

Pri nas doma so buče podivljane. Malo sem obupana, ker ne vem, kaj naj z njimi. Gledajo mi že iz ušes. Ampak dobro, saj počasi se bodo umirile. Zadnjič sem se lotila bučkinih zvitkov z rikoto. Točnih količin ne morem pisati, ker pri slanih jedeh se le malokrat poslužujem točnih količin, ampak gre res vse na občutek in okus in vmesno pokušanje. 

Takole gre tale bučkina zgodba: vzamete manjšo bučko. Čim manjša, tem boljša. Jaz sem bučke najprej ročno narezala na rezine, pa so bile predebele in se potem niso lepo zvijale. Zato sem se v poskusu številka dve rezinjanja lotila z lupilcem za krompir/kumare/whatever. Bučko 'rezinimo', dokler ne pridemo do notranjosti, kjer so že semena. Ali dokler ne dosežemo tiste debeline buče, da lupilec ne gre več skozi. V glavnem, naredimo rezine, število poljubno. Potem jih samo na hitro opečemo na vroči ponvi z malo olja, samo z ene strani, toliko, da se malce obarva.

Nadev sem pripravila iz dveh žlic rikote, ene male žličke dijonske gorčiče, malo popra, soli in kar zajetnega šopa nasekljanega peteršilja. Vse dobro premešamo, poskusimo, po okusu lahko dodamo še malo limoninega soka, ampak zmes ne sme biti redka! 

Potem se lotimo zvijanja zvitkov. Na sliki je še debelejša bučka, ki sem jo rezala z nožem. Ampak taki zvitki so bili čisto preveliki in glomazni, s tem kot tisti, pri katerih smo rezine narezali z lupilcem, pridejo taki luškani, majhni in ravno enkrat za v usta. Jaz sem pri teh manjših kar združila dve rezini skupaj - tako, da sta se prekrivali. Na koncu zvitke lahko prebodete z zobotrebcem, ampak stojijo povsem elegantno tudi brez njega. To je vsa umetnost.

Dober tek!

Oda bučkam in bučkini browniji

Okej, tole slovensko poletje je že smešno. Sama sem sicer človek, ki pretirano ne uživa v poletju, vročem soparnem zraku in komarjih, bolj se navdušujem nad 'prehodnimi letnimi časi', kot sta pomlad in jesen. Pa vendar me je neumno vreme pripeljalo do točke, ko hrepenim po poletju. Po poležavanju na soncu na domačem balkonu, pitju limonade in večernem zdravljenju pridobljenih opeklin. Zato sem se odločila za tri dni pobegniti na hrvaško obalo. Tale uvodni del tako pišem v senčki pod figo na vrtu, medtem ko oči na žaru kremira čevapčiče in jih zraven obilno zaliva s pivom, mati pa se na vsake pet minut iz kuhinje zadere, naj ji vendar že pridem pomagat pri pripravi kulinaričnega presežka v podobi paradižnikove solate. Ker s strastjo sovražim paradižnik, upravičeno zignoriram zunanje glasove in se osredotočam izključno na vonjave. Glede na moje neposrečeno pozicioniranje ležalnika mislim, da bom tudi sama po končani peki dišala kot en ogromen čevapčič, ampak glede na njihovo vsesplošno priljubljenost, si to vsekakor štejem v plus. Ljubosumni? Brez potrebe. Ko tole berete je moja zadnjica že ponovno lepo udomačena na službenem stolu, kjer ob poslušanju nadležnega glasu moje šefice, brezbrižno zrem v računalniški ekran in premišljujem, kaj bom danes jedla za kosilo.

Oda bučkam in bučkini browniji

Avtorica: Nina

Okej, tole slovensko poletje je že smešno. Sama sem sicer človek, ki pretirano ne uživa v poletju, vročem soparnem zraku in komarjih, bolj se navdušujem nad 'prehodnimi letnimi časi', kot sta pomlad in jesen. Pa vendar me je neumno vreme pripeljalo do točke, ko hrepenim po poletju. Po poležavanju na soncu na domačem balkonu, pitju limonade in večernem zdravljenju pridobljenih opeklin. Zato sem se odločila za tri dni pobegniti na hrvaško obalo. Tale uvodni del tako pišem v senčki pod figo na vrtu, medtem ko oči na žaru kremira čevapčiče in jih zraven obilno zaliva s pivom, mati pa se na vsake pet minut iz kuhinje zadere, naj ji vendar že pridem pomagat pri pripravi kulinaričnega presežka v podobi paradižnikove solate. Ker s strastjo sovražim paradižnik, upravičeno zignoriram zunanje glasove in se osredotočam izključno na vonjave. Glede na moje neposrečeno pozicioniranje ležalnika mislim, da bom tudi sama po končani peki dišala kot en ogromen čevapčič, ampak glede na njihovo vsesplošno priljubljenost, si to vsekakor štejem v plus. Ljubosumni? Brez potrebe. Ko tole berete je moja zadnjica že ponovno lepo udomačena na službenem stolu, kjer ob poslušanju nadležnega glasu moje šefice, brezbrižno zrem v računalniški ekran in premišljujem, kaj bom danes jedla za kosilo.

Poleti je ta odločitev zame zelo lahka, saj obožujem bučke. Jedla bi jih vsak dan, dvakrat, trikrat, štirikrat, petkrat, šestkrat … kolikor je pač obrokov v dnevu. Ja napisala sem šestkrat, vsi imamo dneve, ko jemo šestkrat na dan, kajne? No, zdaj se bom pretvarjala, da sem v odgovor dobila en gromek 'ja' in da nisem edini požeruh v skupini. Kakorkoli, imam srečo, da oči vsako leto lepo skrbi za mojo bučno obsesijo, in v želji, da ne pride do abstinenčne krize, zasadi lepo količino buč, ki me potem vsak dan pričakajo v hladilniku, da jih pretvorim v okusen obrok. Moj brat in oče s svojim mnenjem o bučkah stojita na nasprotnem bregu kot jaz in moja mati. Ne spomnim se zelenjave, ki bi jo sovražila bolj, kot sovražita bučke. Tako verjetno ni potrebno omenjati, da se jima moja odvisnost zdi totalno zgrešena in na meji z zdravim razumom. Mislim, da bi lažje sprejela kakšno težjo obliko zasvojenosti. Tisti, ki me dobro poznajo, se verjetno ob branju teh besed smejijo, ker vedo, da bučke še zdaleč niso hrana, od katere sem najbolj odvisna. Obstaja še absolutna zmagovalka sladkih pregreh, ki je na mojem dnevnem jedilniku, in moje obnašanje do le-te je nedvomno primerljivo s čaščenjem svetnikov in prižiganjem svečk v cerkvi s strani starih gospa.

Ampak o tem kdaj drugič. Danes ostajam pri bučkah in njihovi vsestranskosti. Sama si jih pripravljam na tisoč in en način. Polnjene, v rižotah, testeninah, polpetih, solatah, pohane, s sirom in še in še. Verjamem pa, da vsi z mano ne delite splošnega navdušenja nad bučkami in ste jih do sedaj že pošteno siti ter si razbijate glavo, kako porabiti še tiste zadnje ostanke, ki se vam valjajo po hladilniku in za katere se vsi pretvarjajo, da jih v resnici ni tam, kajne? Kot omenjeno imam v družini dva primerka, ki to zeleno krasoto sovražita bolj, kot Srečko Katanec sovraži Zlatka Zahovića, zato sem se odločila, da jih zamaskiram v odlične bučkine brownije. Zvit načrt sem izpeljala po sledečem receptu:

• 120 ml sončničnega olja
• 200-250 g sladkorja
• 10 ml vanilijevega ekstrata (pribl. 2 kavni žlički)
• 250 g moke
• 45 g pravega kakava
• 1 in pol kavne žličke sode bikarbone
• pol kavne žličke soli
• 250 g naribane bučke
• 60 g narezanih orehov in/ali čokoladnih koščkov (po želji)

Prva na vrsto pride gospa pečica, ki ji morate, kot vsaki spodobni dami, posvetiti nekaj več pozornosti in jo predhodno ogreti na 180 stopinj. Nadaljujete s pripravo vseh potrebnih sestavin in ko to storite, vas do cilja ločita le še minutka ali dve. V primeru da ste blazno neskoncentrirani in da vam peka predstavlja neverjeten napor, spreglejte predhodni stavek. V prvi posodi zmešajte olje, sladkor in vanilijev ekstrat. V drugo vsujte moko, kakav, sol in sodo bikarbono. Nato suhe sestavine stresite v mokre, premešajte in zmesi na koncu dodajte še naribano bučko in orehe ali čokolado (po želji). Pred dodajanjem bučke bo masa nekoliko gosta, brez panike in brez dodatnega dodajanja tekočine, prosim. Ko boste na koncu primešali bučko bo vse skupaj bolj mazavo, obljubim. 

Vse skupaj razprostrite po namaščenem ali pa s peki papirjem obloženem pekaču in pecite 25 do 30 minut. 

Priporočam, da bučko naribate res na drobno, ker bodo tako browniji še bolj sočni, bučka pa skorajda neopazna. Sama sem se poslužila najboljšega pripomočka lenih gospodinj, multipraktika. Brownije lahko po vrhu prelijete s stopljeno temno čokolado, ganaschem ali pa jih obložite s čokoladno masleno kremo. Najboljši so, če jih postrežete še malce tople, s kepico vanilijevega sladoleda in stepeno sladko smetano. Pa naj še kdo reče, da bučke ne redijo!

Dober tek!

Seznam želja

Bivša sodelavka mi je pred časom omenila, da sta s prijateljico v srednji šoli zapisali seznam stvari, ki bi jih rade doživele, naredile, dosegle do 30. leta. Ideja se mi je zdela zanimiva in v bistvu super. Kje je že srednja šola in kako blizu je tridesetka. Malce sem sicer pozna, da bi si zapisala seznam stvari, ki bi jih rada doživela do takrat, ampak zakaj si ne bi naredila seznama stvari, ki bi jih rada uresničila do 40. rojstnega dne? Zanimivo bo spremljati, kako se bodo želje in prioritete tekom let spreminjale in predvsem, koliko bo zapisana želja dejansko prispevala k njeni uresničitvi. Dopust na morju je čisto prav čas, da se lotim takega seznama.

Prav tako je zdaj čisto pravi čas, da smo se avtorice tega bloga lotile tematskih dveh tednov o bučkah. Na mojem vrtu jih je že ogromno. Sama bom prispevala dva preprosta recepta, ki sem ju našla med brskanjem po spletu. Namreč, ko smo se dogovorile, da bomo preizkušale recepte z bučkami, sem si mislila, da gotovo ne bom našla nobenega posebno privlačnega recepta z bučkami, o katerem bi bilo vredno pisati na Bor mašini za punce. V brskalnik sem vpisala iskalni besedi 'zucchini recipes' in kliknila na slike. Sline so se mi začele cediti v trenutku in izbira je bila tako pestra, da sem se le stežka odločila, kaj bom preizkusila. Na koncu sem izbrala dva precej preprosta recepta, ki pa sta izpadla super.

Seznam želja

Avtorica: Ana

Bivša sodelavka mi je pred časom omenila, da sta s prijateljico v srednji šoli zapisali seznam stvari, ki bi jih rade doživele, naredile, dosegle do 30. leta. Ideja se mi je zdela zanimiva in v bistvu super. Kje je že srednja šola in kako blizu je tridesetka. Malce sem sicer pozna, da bi si zapisala seznam stvari, ki bi jih rada doživela do takrat, ampak zakaj si ne bi naredila seznama stvari, ki bi jih rada uresničila do 40. rojstnega dne? Zanimivo bo spremljati, kako se bodo želje in prioritete tekom let spreminjale in predvsem, koliko bo zapisana želja dejansko prispevala k njeni uresničitvi. Dopust na morju je čisto prav čas, da se lotim takega seznama.

Prav tako je zdaj čisto pravi čas, da smo se avtorice tega bloga lotile tematskih dveh tednov o bučkah. Na mojem vrtu jih je že ogromno. Sama bom prispevala dva preprosta recepta, ki sem ju našla med brskanjem po spletu. Namreč, ko smo se dogovorile, da bomo preizkušale recepte z bučkami, sem si mislila, da gotovo ne bom našla nobenega posebno privlačnega recepta z bučkami, o katerem bi bilo vredno pisati na Bor mašini za punce. V brskalnik sem vpisala iskalni besedi 'zucchini recipes' in kliknila na slike. Sline so se mi začele cediti v trenutku in izbira je bila tako pestra, da sem se le stežka odločila, kaj bom preizkusila. Na koncu sem izbrala dva precej preprosta recepta, ki pa sta izpadla super.

Najprej sem si za večerjo pripravila Bučke s čebulo v pečici. Prižgala sem pečico in jo nastavila na 175°C. Skupaj sem zmešala dve jajci, narezan strok česna, štiri narezane rezine sira (ali nariban parmezan), malo peteršilja, soli, popra in olja. V posebni posodici sem zmešala 100 g moke, žličko pecilnega praška in 20 g zmehčanega masla (ne sprašujte, zakaj tako, poskušala sem delati po hecnem ameriškem receptu). Mešanici sem zmešala skupaj in jima dodala na kocke narezano večjo bučko in čebulo. (Naslednjič bom poskusila polovico bučke naribati, tako da se bo bolje spojila z maso, drugo polovico pa narezati na kocke.) Vse skupaj sem stresla v namaščen pekač in pekla približno pol ure. Prepričana sem, da se da recept popestriti še s kakšno dodatno začimbo ali zelenjavo po okusu, glede na zaloge v hladilniku.

Med tem, ko sem čakala, da se večerja v pečici speče, sem pripravila še bučkin čips za ob filmu (ki ga na koncu sploh nisem gledala). Ker sem svoje bučke iz vrta nabrala nekoliko prepozno, so bile prevelike, da bi jih narezala na lepe okrogle kolobarčke, zato sem upoštevala Betijino domiselno idejo, da jih oblikujem s pomočjo zobotrebca. Torej, bučo sem po dolgem prerezala na pol, očistila semena in jo narezala na tanke koščke. V krožnik sem si pripravila mešanico drobtin, naribanega parmezana in ščepec soli ter kajenskega popra. V drugo skodelico pa sem nalila malo mleka. Rezine bučke sem najprej potopila v mleko, nato pa povaljala v drobtinah. Vsak kos sem večkrat prebodla z zobotrebcem, da sem dobila valovit vzorec in ga položila na pekač, ki sem ga poprej obložila s papirjem za peko. Pripravljen čips sem pekla v pečici na 225°C slabih 15 minut.

Čips ima nekoliko sladkast okus pečenih bučk, ampak mu začimbe dodajo prijetno pestrost, hkrati pa je veliko manj masten prigrizek za ob filmu ali kar tako, za grizljanje. Pa še namig, na spletni strani, kjer sem našla recept, priporočajo, da čips med peko obrnete, če ste ga pripravili iz kolobarjev bučk, da se ne zapeče samo na eni strani. Bučkin čips je najbrž dober tudi brez celotnega 'paniranja', prav tako kot čips iz različnih drugih vrst zelenjave, na primer korenčkov čips. Narežeš na kolobarje in vržeš v pečico. Simpl.

Jaz sem ena taka buča.

Ta teden nekako ni najbolj moj teden. Najverjetneje sem že tisočkrat povedala in še najmanj petstokrat bom, da sem človek načrtov. Srečna sem lahko samo, če si zastavim načrt in ga tudi zrealiziram. Moja prejšnja objava je bila polna šmarnogorskega optimizma, ta teden pa se na vsakem koraku utopim v najmanjši možni luži (metaforično in dobesedno - ta teden sem uspela dvakrat iti s kolesom v službo in obakrat sem domov prišla premočena). Deževno vreme sem včasih povezovala s srečo - narava mi je sama od sebe poklonila izgovor za neomejeno lenarjenje. Sedaj pa je deževno vreme sinonim za porušene načrte. Ne samo, da ne morem iti ven, še vsa sem depresivna in nimam absolutno nobene motivacije, da bi karkoli koristnega počela znotraj. Pa da ne boste mislili, dela imam ogromno. Vsakič, ko se usedem na WC školjko, razmišljam o moji sestrični, ki ima stanovanje pospravljeno kot iz škatlice. V pomivalnem koritu me vedno čaka vsaj kakšen kos posode. Pasjih dlak nikakor ne morem do konca posesati. Nočne omarice so tudi vedno prašne. V glavnem, dela več kot dovolj. Ampak dež prinese samo eno veliko željo po tem, da bi se zabubila in počakala, da bo spet sonce, nizka vlažnost v zraku in energija.

Jaz sem ena taka buča.

Avtorica: Tina

Ta teden nekako ni najbolj moj teden. Najverjetneje sem že tisočkrat povedala in še najmanj petstokrat bom, da sem človek načrtov. Srečna sem lahko samo, če si zastavim načrt in ga tudi zrealiziram. Moja prejšnja objava je bila polna šmarnogorskega optimizma, ta teden pa se na vsakem koraku utopim v najmanjši možni luži (metaforično in dobesedno - ta teden sem uspela dvakrat iti s kolesom v službo in obakrat sem domov prišla premočena). Deževno vreme sem včasih povezovala s srečo - narava mi je sama od sebe poklonila izgovor za neomejeno lenarjenje. Sedaj pa je deževno vreme sinonim za porušene načrte. Ne samo, da ne morem iti ven, še vsa sem depresivna in nimam absolutno nobene motivacije, da bi karkoli koristnega počela znotraj. Pa da ne boste mislili, dela imam ogromno. Vsakič, ko se usedem na WC školjko, razmišljam o moji sestrični, ki ima stanovanje pospravljeno kot iz škatlice. V pomivalnem koritu me vedno čaka vsaj kakšen kos posode. Pasjih dlak nikakor ne morem do konca posesati. Nočne omarice so tudi vedno prašne. V glavnem, dela več kot dovolj. Ampak dež prinese samo eno veliko željo po tem, da bi se zabubila in počakala, da bo spet sonce, nizka vlažnost v zraku in energija.

No, pa sem rekla, da ne bom jamrala. Zadnje čase sem malce padla v svet kuharskih kanalov na Youtubu in naletela na tole gospodično. Ne samo, da ima dečva svoj kuharski kanal, ima tudi svoj lepotni kanal in nek kanal, kjer skupaj s svojim možem govorita o svojem življenju. Pustimo ob strani mero narcisoidnosti, ki jo je potrebno posedovati, da si sposoben snemati svoje življenje na vsakem koraku, bolj sta me šokirala videa o njenih navadah glede čiščenja stanovanja in o njenem načrtovanju jedilnika. Punca je res noro organizirana. (Da niti ne omenjam njenega telovadnega režima.) Na kakšen sončen dan bi me njeno početje hudo motiviralo, danes pa me samo nenormalno spravlja v obup. Ampak ja, v zadnjem letu sem se definitivno naučila, da jamrat ni OKEJ in da moram biti bolj aktivna, da se te grde razvade otresem. Ampak ne danes. Danes pada dež. (Tisto sonce vmes pa ignoriram.)

Nadaljujmo z bučkinim tednom. No, bučkinih 14 dni. V zadnjem tednu se mi je malce spremenil delovni urnik (ravno toliko, da mi je porušil moj sistem prehranjevanja, hehe), ampak sem se kot feniks vzdignila iz pepela in našla rešitev. Preprosto ne morem iz svoje stare navade, da jem kosilo okoli 13. ure. Tako se najbolje počutim in zakaj bi komplicirala, če si pa lahko v službo nesem nekaj kosilu podobnega. Zadnja dva dneva so bili to bučkini mafini. Spekla sem jih veliko - toliko, da sem se jih sedaj že prenajedla in bodo romali v zamrzovalnik. Recept sem našla na Kulinariki, sem pa ga, seveda, prilagodila. Sploh zato, ker sem imela za porabit veliko bučke, več kot tam omenjenih 200 gramov.

Najprej sem vzela eno bučo velikanko, ki mi je malce ušla izpod nadzora. Kdo bi si mislil, da ta hudič tudi ob pomanjkanju sonca tako raste, jejhata. Po dolgem sem jo razčetverila, odstranila semena in postavila na tehtnico.

Torej približno 400 gramov bučke, ki jo naribamo v posodo. Zraven naribamo še 100 gramov sira (jaz sem uporabila edamca) in nasekljamo par vejic peteršilja. To damo v posodo številka ena in postavimo na stran.

Posoda številka dve bo vsebovala 300 gramov presejane moke, 1 pecilni prašek, sol in poper. Vse skupaj zmešamo.

Preostaneta nam le še dve jajci, en lonček jogurta (180 gramov) in en lonček olja. Vse zmečemo v tretjo posodo in premešamo.

Nato pa gre stvar tako: k suhim sestavinam dodamo mokre. Če je zmes pregosta, dolijemo malce mleka. Pa ne preveč, bučke bodo še dodatno navlažile testo. Na koncu dodamo sestavine iz prve posode (bučke in sir), vse dobro premešamo, nadevamo v silikonske modelčke ali pekač za mafine in pečemo slabe pol ure na 180°C. Jaz sem iz te mase dobila 20 mafinov. Med peko so sicer krasno narastli, a se potem malce sploščili. Notri so pa kar ... žmohtni.

To je to.

Ti si taka buča.

V zadnjem tednu sem bila obsojena na štajersko letovišče. Družinska poglavarja sta svoje riti odnesla v hribe (čeprav ju imam na sumu, da sta večino časa preživela v hotelskem bazenu), mene pa pooblastila v dežurnega vrtnarja in varuško. Nadzor na pelargonijami je neprimerno lažji kot nad dvema najstnikoma. Pojma nimam, kako se lahko kdo prostovoljno odloči za podmladek. Toast in internet, bi bil  tedenski moto brata in bratranca. Prvi mutira, drugi pa namesto smeha po kozje rezgeta. Ampak končno(!) nista več pokonci že pred prvo risanko, ampak vlečeta dreto skoraj do enajste. Pri zaprtem oknu. Razglasila sem manjši čudež, ker se nista zadušila v oblaku vonjav, ki jih oddajajo odraščajoči fantje.

No, je pa zato naoseno vzdušje popravil prihod mojega odraslega fanta, ki se je pogumno spopadel s sistemom železnice in se pricijazil čez slovenske Karpate v moje naročje. So drug drugega malo postrani gledali - mulca sta se spraševala, če bosta tudi onédva nekoč tako kosmata, Poba pa je od njiju hotel wifi geslo. So se zmenili in poskrbeli, da so v naslednjem dnevu videli čim manj.

 

 

Ti si taka buča.

Avtorica: Sanja

V zadnjem tednu sem bila obsojena na štajersko letovišče. Družinska poglavarja sta svoje riti odnesla v hribe (čeprav ju imam na sumu, da sta večino časa preživela v hotelskem bazenu), mene pa pooblastila v dežurnega vrtnarja in varuško. Nadzor na pelargonijami je neprimerno lažji kot nad dvema najstnikoma. Pojma nimam, kako se lahko kdo prostovoljno odloči za podmladek. Toast in internet, bi bil  tedenski moto brata in bratranca. Prvi mutira, drugi pa namesto smeha po kozje rezgeta. Ampak končno(!) nista več pokonci že pred prvo risanko, ampak vlečeta dreto skoraj do enajste. Pri zaprtem oknu. Razglasila sem manjši čudež, ker se nista zadušila v oblaku vonjav, ki jih oddajajo odraščajoči fantje.

No, je pa zato naoseno vzdušje popravil prihod mojega odraslega fanta, ki se je pogumno spopadel s sistemom železnice in se pricijazil čez slovenske Karpate v moje naročje. So drug drugega malo postrani gledali - mulca sta se spraševala, če bosta tudi onédva nekoč tako kosmata, Poba pa je od njiju hotel wifi geslo. So se zmenili in poskrbeli, da so v naslednjem dnevu videli čim manj.

Bučka se predstavi. Kot je že oni dan naznanila šefica, se bomo punčare nekaj časa igrale z bučami. Pa ne tako, kot je mislila skupina mladih italijanskih žrebet, ki se je hihitala iznad polic s čokolado, ko sem v Maxiju preizkušala trdoto tega precej uporabnega sadeža. Tako je, botanično so buč(k)e sadje, čeprav jih v kulinariki večinoma uporabljamo za pripravo slanih jedi. Ponavadi uživamo plod, ki je tehnično gledano otečeni jajčnik bučkinega cveta. Seksi. Cveti so takisto užitni. 

Predniki bučke prihajajo iz Amerike, kjer so bile buče poleg fižola, koruze in krompirja eno izmed temeljnih živil. Prinešene v Evropo, so zabavale Italijane, ki so ''ta velike buče'' razvijali in si omislili zelene jedilne bučke - zucchini. V dobesednem prevodu iz italijanščine to pomeni majhna buča, kar bučki dela malo krivice, saj lahko plod zrase tudi do metra. Takrat je že praktično neužitna, saj so semena prevelika, olup skoraj olesni, meso, sicer zelo mehko in nežno, pa postane ... no, žilavo. Manjših bučk ni potrebno slačiti iz olupa. Za razliko od otrok je vzgoja bučk izredno enostavna; uspeva povsod, znana je po svoji hitri reprodukciji. Je nizkokalorična, vse dokler je ne začinimo z vsemi primerno mastnimi dodatki.

Kaj vse pa lahko pripravimo iz te grozljivo nefotogenične hrane, bo znano v nadaljevanju tega zapisa in naslednjih objavah na Bormašini. : )

Babici smo koncept jedilnih buč predstavili že pred nekaj leti, vendar še vedno trdi, da je to kurbus in potemtakem namenjen svinjam. Nam je prav, dokler nam je pripravljena odstopiti del svoje njive. Ni pa še osvojila dela, ki pravi, da so bučke užitne še preden v dolžino merijo pol metra. Tako nas pokliče, ko so že prave pošasti. Ampak ker hrane ne mečemo stran, nožek za lupljenje zamenjamo z mačeto in poiščemo primerno velik pekač in ustrezno primeren recept:

Filane bučke. Tudi polnjene, za fino govoreče.

Ker je mulčeva najljubša zelenjava krompir, je za kuho potrebna določena stopnja usposobljenosti v kamuflaži. Dovolj homogene zmesi še takšno izbirčno trmo prepričajo, da je brskanje po hrani nesmiselno in da pogoltne tudi tisti razkuhani košček paradižnikovega olupka. Filo od bučke lahko enostavno ločimo, kar mi kot starejši sestri omogoči, da se pred višjimi instancami ne rabim zagovarjati, zakaj nisem kuhala tudi za dežurne izbirčneže. Recept je res simpl, prav hecno mi ga bo pisati, ker gre tukaj vse bolj po občutku.

Močno priporočam domače sestavine, tokrat sem kupila samo papriko, ker je na našem vrtu zaenkrat samo v miniaturni različici. Jaz sem čarala takole: na olivnem olju sem prepražila čebulo, dodala celo zeleno papriko in tri paradižnike. Količine lahko brez skrbi prilagajate lastnim preferencam. Ko je paradižnik izgubil na prepoznavnosti, sem dodala pol kilograma mletega mesa. Nekateri ga raje pražijo takoj na čebuli, meni se pa dopade mešanje barv zelenjave. Vse skupaj sem začinila s soljo, poprom, svežim česnom, (svežim) timijanom in mleto papriko. Kljub temu da ima paradižnik z vrta dejansko okus, sama rada dodam še malček paradižnikove mezge. Zalila sem z deci vode, vrgla not nasekljan korenček in dušila kakšnih 15-20 minut.

Nato izklopiš modem, da pritegneš bratovo pozornost in ga pošlješ na njivo, da izkoplje krompir. Ko se vrne, ga prisiliš, da ga olupi, ti se pa spopadeš z buč(k)o. Oskubiš, daš na pol in izdolbeš. Ker si se vmes približno trikrat zravsal s sorojencem, je 20 minut minilo kot blisk, in luknje v bučkah lahko napolniš z mesom. Potrosiš z naribanim sirom in zaliješ s kislo smetano, ki si ji primešal jajce. Vse skupaj zapreš v pečico na 180°C dokler krompir ni mehak, in ni vrag, da takrat ne bi bila tudi buča. Ne glede na to, kako stara je že.

Pa dober tek.

Naslednjih 14 dni vam prodajamo bučke!

Zadnji mesec sem kot sokol lebdela nad Ljubljano in njeno širšo okolico.

Prebedela sem nešteto noči in pisala sezname.

Razmišljala in razmišljala in oklevala in bila sama sebi smešna.

In potem sem končno prišla do zaključka. Bor mašina za punce potrebuje okrepitve. In stvari so se same po sebi uredile tako popolno, kot čokolada obloži mojo zadnjico.

Nina je povzročala, da so se po moji tipkovnici valile reke sline. Ano človek preprosto mora brat in imeti rad. Beti s svojimi fotkami (no, v resnici z vsem, kar ustvari) riše nek čarobni svet. Sanja pa preprosto ni iz tega sveta. Vključno z mano je to ekipa, od katere od sedaj naprej lahko pričakujete dobrote in poslastice.

In ker smo dekleta rada organizirana in sistematična, smo si za naslednjih 14 dni zamislile temo oz. sestavino, s katero bomo eksperimentirale. Kot že naslov razkriva, bodo glavna atrakcija v naših kuhinjah bučke!

Sezona je, me pa vam bomo skušale predstavit naše najljubše recepte, nekatere povsem običajne, druge malo bolj posebne ... Kakorkoli že, me se bomo zabavale, vas pa lepo vabimo k branju in upamo, da izveste kaj novega. Bučke sicer na blogu Bor mašina za punce niso neznanka, najdete lahko že recepta za bučkine polpete in bučkino omako.

Toliko za danes, se bučkamo jutri!

Naslednjih 14 dni vam prodajamo bučke!

Avtorica: Tina

Zadnji mesec sem kot sokol lebdela nad Ljubljano in njeno širšo okolico.

Prebedela sem nešteto noči in pisala sezname.

Razmišljala in razmišljala in oklevala in bila sama sebi smešna.

In potem sem končno prišla do zaključka. Bor mašina za punce potrebuje okrepitve. In stvari so se same po sebi uredile tako popolno, kot čokolada obloži mojo zadnjico.

Nina je povzročala, da so se po moji tipkovnici valile reke sline. Ano človek preprosto mora brat in imeti rad. Beti s svojimi fotkami (no, v resnici z vsem, kar ustvari) riše nek čarobni svet. Sanja pa preprosto ni iz tega sveta. Vključno z mano je to ekipa, od katere od sedaj naprej lahko pričakujete dobrote in poslastice.

In ker smo dekleta rada organizirana in sistematična, smo si za naslednjih 14 dni zamislile temo oz. sestavino, s katero bomo eksperimentirale. Kot že naslov razkriva, bodo glavna atrakcija v naših kuhinjah bučke!

Sezona je, me pa vam bomo skušale predstavit naše najljubše recepte, nekatere povsem običajne, druge malo bolj posebne ... Kakorkoli že, me se bomo zabavale, vas pa lepo vabimo k branju in upamo, da izveste kaj novega. Bučke sicer na blogu Bor mašina za punce niso neznanka, najdete lahko že recepta za bučkine polpete in bučkino omako.

Toliko za danes, se bučkamo jutri!

Maline, tretjič.

Pa ko je Ana zadnjič že začela o izzivih.

Jaz sem sicer nekje globoko v sebi ultra lenivec. Moje celo otroštvo sem prelenarila, in ker me starši niso vpisali h kakšni izvenšolski športni dejavnosti, je imela lenoba proste roke, da se razpase po meni kolikor je je bila volja. In se je! In ta davek plačujem še sedaj, ko se moram prav zavestno prisiliti v šport, je pa res, da mi gre iz leta v leto bolje in mislim da sem sedaj tudi že celo na točki, ko me pomanjkanje športne aktivnosti kar malce žalosti, predvsem pa me spravlja v hudo slabo voljo.

V začetku tega leta sem imela kar precej prostega časa (beri: bila sem brez dela, opravila sem vse študijske obveznosti, službe pa ni bilo na spregled). In sem začela hodit na Šmarno goro. Mislim, da sva se z D. prvič letos na njo povzpela že takoj po koncu starega leta, in čisto za šalo sem rekla - kaj pa če bi si postavila izziv, da grem letos gor 52-krat, za vsak teden v letu enkrat? Torej v teoriji enkrat na teden ... Hja, načrt je malo iztiril, vmes nisem točno vedela, pri čem sem, no v zadnjem mesecu pa res kar pogosto po službi oddrvim proti Šmartnemu ali Tacnu in sopiham v tisto klančino, kamor se izlivata pot in neskončne jamrarije nezadovoljstva Ljubljančank nad svojimi partnerji. No ampak naj kar povem, da sem se ravno včeraj na Šmarno goro letos povzpela 29. in s tem sem tudi nadoknadila vse zamude, ta teden je namreč 29. teden v letu. V zadnjih treh tednih sem na Šmarno po službi letela res vsaj trikrat tedensko, tako da sem se kar namučila, hehe.

Maline, tretjič.

Avtorica: Tina

Pa ko je Ana zadnjič že začela o izzivih.

Jaz sem sicer nekje globoko v sebi ultra lenivec. Moje celo otroštvo sem prelenarila, in ker me starši niso vpisali h kakšni izvenšolski športni dejavnosti, je imela lenoba proste roke, da se razpase po meni kolikor je je bila volja. In se je! In ta davek plačujem še sedaj, ko se moram prav zavestno prisiliti v šport, je pa res, da mi gre iz leta v leto bolje in mislim da sem sedaj tudi že celo na točki, ko me pomanjkanje športne aktivnosti kar malce žalosti, predvsem pa me spravlja v hudo slabo voljo.

V začetku tega leta sem imela kar precej prostega časa (beri: bila sem brez dela, opravila sem vse študijske obveznosti, službe pa ni bilo na spregled). In sem začela hodit na Šmarno goro. Mislim, da sva se z D. prvič letos na njo povzpela že takoj po koncu starega leta, in čisto za šalo sem rekla - kaj pa če bi si postavila izziv, da grem letos gor 52-krat, za vsak teden v letu enkrat? Torej v teoriji enkrat na teden ... Hja, načrt je malo iztiril, vmes nisem točno vedela, pri čem sem, no v zadnjem mesecu pa res kar pogosto po službi oddrvim proti Šmartnemu ali Tacnu in sopiham v tisto klančino, kamor se izlivata pot in neskončne jamrarije nezadovoljstva Ljubljančank nad svojimi partnerji. No ampak naj kar povem, da sem se ravno včeraj na Šmarno goro letos povzpela 29. in s tem sem tudi nadoknadila vse zamude, ta teden je namreč 29. teden v letu. V zadnjih treh tednih sem na Šmarno po službi letela res vsaj trikrat tedensko, tako da sem se kar namučila, hehe.

In ja ... ko prisopiham na vrh, se na mojem obrazu riše 50 odtenkov rdeče, majico imam tako premočeno, da je povsem na mestu vprašanje, ali se toliko potim, ali sem po poti zgrmela v kak potok, pesjanka pa na poti oblaja in obrenči vse tiste pse, ki ji niso simpatični (in teh je veliko!). Te moji vzponi na Šmarno goro so vse prej kaj drugega kot čista relaksacija. In to, da se na vrhu na ležalnikih sončijo brezhibne mladenke, popolnoma naličene in prav nič prepotene, ni prav nič vzpodbudno. Ampak jaz se ne sekiram. Gor hodim zato, da se pretegnem sama in da se psu ne zmeša, ko me mora devet ur čakati, da se prikradem nazaj domov iz službe. Najlepši šmarnogorski motivi se pa vsekakor rišejo zgodaj zjutraj. Obožujem vikende, ko se zbudim še pred šesto in če je vse po sreči, sem na vrhu nekaj čez sedmo uro zjutraj. Vse še spi, meglice se dvigajo iz ljubljanske kotline in prav čarobno je.

Tako. Maline so (končno?) prenehale rojevati in razveseljevati naše brbončice, zamrzovalni del hladilnika je napolnjen, da bo tudi zima obarvana poletno, jaz pa tokrat objavljam še zadnji, tretji malinov recept (prvič smo delali kolačke z malinovo kremo, drugič pa je Limona delila svojo Vilo malino). In kako drugače zaključiti kot v velikem slogu, torej s torto? Tukaj je - Čoko-malina torta.

Podlaga: 250 gramov piškotov, 125 gramov stopljenega masla. Postopek je isti kot pri Čokoladno-banani torti s karamelo. Zmeljemo piškote v drobtine, prelijemo z maslom, vse dobro premešamo in razporedimo po tortnem dnu (moja torta je bila premera 26 cm) ter potlačimo.

Tudi postopek za čokoladno kremo je enak kot pri prej omenjeni torti, ampak bom vseeno še enkrat ponovila: stepemo 400 ml sladke smetane. Stepamo jo toliko, da je že čvrsta, ne sme pa biti popolnoma trda. Naj se delajo mehki vrhovi, ko z žlico potegnemo ven. Smetani dodamo 250 gramov maskarpone sira in vse skupaj stepemo, da se krema učvrsti in da se maskarpone lepo stepe. Potem enostavno počasi, v majhnem curku vlijemo 250 gramov stopljene čokolade (lahko uporabite katerokoli - temno ali mlečno ali kombinacijo, po okusu), ki smo jo malo ohladili, tako da ni povsem vroča, povsem ohlajena pa tudi ne sme biti.

Potem se sprehodimo na vrt in naberemo svežih malin. Lahko pa odpremo tudi zamrzovalnik, hehe. Sveže maline spasiramo, zamrznjene pa pustimo, da se odtalijo, in jih nato spasiramo. Nastati mora nekako pol litra spasiranih malin. Če zamrznjene maline spustijo preveč tekočine, jo lahko malce odlijemo - pa ne stran oz. v lijak, ampak v skodelico in to tekočino prihranite, saj je odlično naravno barvilo! Ponovno stepemo 400 ml sladke smetane in 250 gramov maskarpone sira, postopek je enak kot pri čokoladni kremi. Potrebujemo le še želatino. Zadnje čase v pogovoru opažam, da je veliko ljudi kar malo strah želatine. Pa sploh ni nikakršen bavbav! Jaz najraje uporabljam želatino v prahu. Po navodilu na vrečki jo zmešamo z nekaj žlicami hladne vode in pustimo 10 minut, da nabrekne. Potem jo v mikrovalovki segrejemo, toliko, da se stopi, ne sme pa zavreti. Jaz to tekočino potem vedno počasi v tankem curku zlijem med kremo, med stalnim mešanjem z bor mašino za punce, hehe. Enako se obnaša tudi želatina v listih, ki jo je sicer treba namočiti in ožeti, ampak ko jo stopimo, nastane enaka tekočina kot pri tisti v prahu. Za to malinovo kremo sem jaz uporabila eno vrečko želatine v prahu in še dobro polovico instant želatine oz. želatine fix - ta prah pa enostavno samo vsipamo v kremo med stalnim mešanjem, ni potrebnega nič predhodnega namakanja in segrevanja, samo stresemo jo v kremo. Počasi. 

Bom kar povedala, da je tole vsekakor bila ena mojih najljubših tort, kar sem jo kdaj naredila in poizkusila. 

P.S.: Bor mašino za punce lahko najdete tudi na Facebooku.

Kako tudi na konzervansih zrastejo talenti in limonina pita

No, pa sem končno tudi jaz zbrala čas in pogum in se lotila svojega prvega zapisa na blogu. S strani šefice Tine mi je bilo rečeno, da se za prvi zapis spodobi, da napišem nekaj splošnega o sebi in moji filozofiji kuhanja in prehranjevanja. In kot uslužen delavec, ji niti malo ne mislim nasprotovati.

Torej, kakšna je moja kuharska filozofija in kako sem se sploh lotila kuhanja? Hm, lahko bi rekla, da sem začela bolj po sili razmer. Odkar pomnim so mojo mati bolj zanimali doktor romani kot pa kuharske knjige, kar se je konkretno poznalo na naši prehrani. Razen ob nedeljah, ko smo svoje lačne riti peljali na kosilo k babici, smo se čez teden prebijali s pomočjo juh iz vrečke, makaronov in 'ponarejenih' omak, kot je svoje stvaritve imenovala moja mati. Ponarejene zato, ker je že pripravljeni mešanici dodala kakšno začimbo, drugo konzervo ali pa kakšno babičino zamrznjeno specialiteto, kar je bil že kar kuharski presežek. Od sladic smo živeli od jogurtovega peciva 'na lončke', ki sicer nikoli ni vzhajalo, ampak ker z bratom nisva poznala drugih, rahlih stvaritev, se nama je tudi to zdelo neverjetno okusno. Ko sem bila dovolj velika, da sem lahko sama upravljala s štedilnikom, kar ni bilo tako zgodaj, kot se morda sliši, saj še danes merim le slabih 159 cm, tam okoli trinajstih let, sem stvari vzela v svoje roke. Začela sem z izpopolnjevanjem mamičinega jogurtovega peciva … verjetno mi ni treba posebej poudarjati, da sem ob prvem poskusu, ko je pecivo vzhajalo in ni bilo zbito, mislila, da sem konkretno zasrala, ker je mami pač delala drugače, kajne? Na koncu se je izkazalo, da sem naravni talent. Mati je z veseljem predala kuhalnico naslednji generaciji in svojo popolno pozornost posvetila ljubezenskim težavam v njenem najljubšem čtivu, v katerem uživa še danes, medtem pa z veliko žlico prazni lonec domačega dulce de leche.

Kako tudi na konzervansih zrastejo talenti in limonina pita

Avtorica: Nina

No, pa sem končno tudi jaz zbrala čas in pogum in se lotila svojega prvega zapisa na blogu. S strani šefice Tine mi je bilo rečeno, da se za prvi zapis spodobi, da napišem nekaj splošnega o sebi in moji filozofiji kuhanja in prehranjevanja. In kot uslužen delavec, ji niti malo ne mislim nasprotovati.

Torej, kakšna je moja kuharska filozofija in kako sem se sploh lotila kuhanja? Hm, lahko bi rekla, da sem začela bolj po sili razmer. Odkar pomnim so mojo mati bolj zanimali doktor romani kot pa kuharske knjige, kar se je konkretno poznalo na naši prehrani. Razen ob nedeljah, ko smo svoje lačne riti peljali na kosilo k babici, smo se čez teden prebijali s pomočjo juh iz vrečke, makaronov in 'ponarejenih' omak, kot je svoje stvaritve imenovala moja mati. Ponarejene zato, ker je že pripravljeni mešanici dodala kakšno začimbo, drugo konzervo ali pa kakšno babičino zamrznjeno specialiteto, kar je bil že kar kuharski presežek. Od sladic smo živeli od jogurtovega peciva 'na lončke', ki sicer nikoli ni vzhajalo, ampak ker z bratom nisva poznala drugih, rahlih stvaritev, se nama je tudi to zdelo neverjetno okusno. Ko sem bila dovolj velika, da sem lahko sama upravljala s štedilnikom, kar ni bilo tako zgodaj, kot se morda sliši, saj še danes merim le slabih 159 cm, tam okoli trinajstih let, sem stvari vzela v svoje roke. Začela sem z izpopolnjevanjem mamičinega jogurtovega peciva … verjetno mi ni treba posebej poudarjati, da sem ob prvem poskusu, ko je pecivo vzhajalo in ni bilo zbito, mislila, da sem konkretno zasrala, ker je mami pač delala drugače, kajne? Na koncu se je izkazalo, da sem naravni talent. Mati je z veseljem predala kuhalnico naslednji generaciji in svojo popolno pozornost posvetila ljubezenskim težavam v njenem najljubšem čtivu, v katerem uživa še danes, medtem pa z veliko žlico prazni lonec domačega dulce de leche.

Glede kuharskih postov na blogu lahko od mene pričakujete zdrave slane jedi in nesramno kalorične sladice. V življenju je potrebno vzpostavljati ravnovesja, pravijo, sama tako 'šparam' na nezdravih stvareh pri ostalih obrokih, medtem ko se pri sladicah držim vodila #yolo. Če že jem sladice, si jih privoščim v vsem njihovem sijaju, z 250 gramov masla, pol kile sladkorja in belo moko, jih pač ne jem vsak dan. Pa da ne bom predolga in me boste že po prvi objavi nehali spremljati, bom na tem mestu zaključila z izlivanjem 'kulinarično nesrečnega' otroštva na papir in se posvetila pravi ameriški sladici. Limonini piti z beljakovo kapo, ki je le eden izmed mnogih razlogov, da me boste na obali našli zavito v tri brisače … in verjetno s tremi kepicami sladoleda v rokah …ups.

Za pripravo testa boste potrebovali:

• 210 gramov moke
• 1/8 žličke soli
• 113 gramov masla sobne temperature 
• 50 gramov sladkorja
• 1 jajce

Najprej v posodo presejemo moko s soljo. V drugo posodo damo zmehčano maslo, ki ga stepamo, da postane kremasto, nato dodamo sladkor in nadaljujemo s stepanjem dokler zmes ni 'puhasta' (malce neroden izraz ampak saj se razumemo kajne?). Dodamo jajce, stepamo, da zmes postane enotna, nato umešamo moko. Ko je testo pripravljeno, ga položimo v hladilnik, da po napornem tepenju malce počiva.

Po počitku testo razvaljamo (jaz to naredim po domače in ga z rokami oblikujem na velikost pekača) na želeno velikost. Zadostovati bi moralo za pekač s premerom 23 cm, ampak, preverjeno, gre tudi v 26 cm. Pekač položomo v pečico, ogreto na 200 stopinj celzija, in pečemo od 20 do 25 minut, do zlatorumene barve. Medtem nadaljujemo z limonino kremo: 

• 3 jajca
• 80 mililitrov sveže iztisnjenega limoninega soka (2 do 3 limone)
• 150 gramov sladkorja (z najbolj nezdravim, belim, bo super uspelo, z drugimi malo manj)
• 56 gramov masla sobne temperature
• 1 žlica limonine lupinice

Pripravimo 'vodno kopel'. V posodo damo vročo vodo, ne preveč, da se ne bo dotikala vrhnje, in na njo postavimo drugo posodo. Vanjo damo jajca, sladkor in limonin sok in stepamo, da se sestavine združijo. Med neprestanim mešanjem kremo kuhamo dokler ne postane bleda in gosta. Vaše roke bodo na delu dobrih 10 minut, priporočam izmenjavanje leve in desne, da ne bodo mišice neenakomerne, nenazadnje gre za intenzivno delo. Ko ima krema željeno konsistenco, roke pa nas že pošteno bolijo, zmes odstavimo in precedimo, da se znebimo morebitnih drugic. Nato primešamo maslo. Mešamo toliko časa, da se popolnoma stopi. Dodamo limonino lupinico in kremo takoj prelijemo v pečeno podlago. Temperaturo pečice zmanjšamo na 180 stopinj in pito pečemo 10 minut.

Zadnji del pred ciljno črto je priprava beljakove 'kape'. 

• 4 beljaki
• 130 gramov sladkorja
• malo soli

Postopek je tukaj precej običajen. Beljake s soljo stepemo do polovice, dodamo sladkor in stepamo, dokler sneg ni trd in ob dotiku zmesi ne čutimo več delcev sladkorja. Sneg nato naložimo na kremo, lahko ga nabrizgate, če pa vam ni potrebno nikogar očarati s svojimi slaščičarskimi spretnostmi, priporočam kar hiter nanos z žlico in izgovor, da ste želeli bolj 'rustikalen' videz. Vse skupaj položimo v pečico za 10 do 15 minut. 

Če pite ne želite jesti v posodi za čokolino, priporočam, da jo pred serviranjem v hladilniku ohlajate vsaj 2 uri. Dober tek, pa da vam hlače še dolgoooo ne bodo preozke.

Več vadbe, več slaščic?

Tako kot Tina, imam tudi sama rada izzive. V bistvu je to zame nekaj novega, vsekakor se jih nisem lotila še toliko. V bistvu bi lahko rekla, da sem se počasi naučila nekatere stvari planirati. Tiste stvari, ki se jih težje lotim, ali pa se jih ne uspem držati daljše obdobje, čeprav se mi to zdi smiselno. Dejstvo, da plan poimenujem izziv, me veliko bolj motivira. V bistvu se na nek način prevaram s tem, da si rečem, da gre za izziv. Rečem si: "Si upaš?" in seveda moram na tako provokacijo odgovoriti z akcijo in si dokazati, da si upam in da lahko nekaj naredim. Plani pa, na drugi strani, nimajo tolikšne moči, so samo želje, nekaj, kar bi rada naredila, tudi če gre v resnici za popolnoma enako stvar, samo poimenovanje je drugačno. Smo kar malo hecni, ne? Poleg te 'psihološke prevare' mi dodatno motivacijo za dokončanje izziva daje dejstvo, da o izzivu povem več ljudem. Recimo na Twitterju. Tako se nisem zgolj sama sebe 'potiho' izzvala, ampak sem povedala tudi drugim, da bom to počela in to me še dodatno motivira, saj bi se rada dokazala in poleg sebi, dokazala tudi drugim, da zmorem. Hkrati pa jim pokazala, da če zmorem jaz, zmorejo tudi oni. Takšna 'javna objava' nekega izziva mi predstavlja še dodatno motivacijo, če se ga ne lotevam sama, ampak se v izziv spustim z neko skupino ljudi, ki jih je moj izziv pritegnil (ali mene njihov).

Več vadbe, več slaščic?

Avtorica: Ana

Tako kot Tina, imam tudi sama rada izzive. V bistvu je to zame nekaj novega, vsekakor se jih nisem lotila še toliko. V bistvu bi lahko rekla, da sem se počasi naučila nekatere stvari planirati. Tiste stvari, ki se jih težje lotim, ali pa se jih ne uspem držati daljše obdobje, čeprav se mi to zdi smiselno. Dejstvo, da plan poimenujem izziv, me veliko bolj motivira. V bistvu se na nek način prevaram s tem, da si rečem, da gre za izziv. Rečem si: "Si upaš?" in seveda moram na tako provokacijo odgovoriti z akcijo in si dokazati, da si upam in da lahko nekaj naredim. Plani pa, na drugi strani, nimajo tolikšne moči, so samo želje, nekaj, kar bi rada naredila, tudi če gre v resnici za popolnoma enako stvar, samo poimenovanje je drugačno. Smo kar malo hecni, ne? Poleg te 'psihološke prevare' mi dodatno motivacijo za dokončanje izziva daje dejstvo, da o izzivu povem več ljudem. Recimo na Twitterju. Tako se nisem zgolj sama sebe 'potiho' izzvala, ampak sem povedala tudi drugim, da bom to počela in to me še dodatno motivira, saj bi se rada dokazala in poleg sebi, dokazala tudi drugim, da zmorem. Hkrati pa jim pokazala, da če zmorem jaz, zmorejo tudi oni. Takšna 'javna objava' nekega izziva mi predstavlja še dodatno motivacijo, če se ga ne lotevam sama, ampak se v izziv spustim z neko skupino ljudi, ki jih je moj izziv pritegnil (ali mene njihov).

Dobila sem elektronsko pošto!

Avtorica: Tina, Sanja

V zadnjih časih bentim, ko se v Gmailovem zavihku na vrhu brskalnika pojavi številkica ena. Saj vsi vemo, kako smo veseli spodobne elektronske pošte z dejansko vsebino - samo da ni to kakršno koli smetje v obliki reklam, kuponkotovih ponudb, verižnih sporočil ali obvestil o neprebranih sporočilih na spletnem referatu fakultete. Ampak kaj, ko se je Ana C. iz Kuponkolandije ali karkoli je že ta čuden planet, v zadnjih tednih nekako izmuznila tistemu filtru, ki take nadloge avtomatsko vrže pod "promocije", in tako mi vsakič znova zastane srce ob ideji, da sem dobila nov mejl, potem pa je samo reklama. Ampak zadnjič!, zadnjič sem pa dobila nekaj konkretnega! Nekaj tako dobrega, da diši kar iz besed. Nekaj, nekaj ... ah, prav čarobnega. Ona zna. Mah, preberite si sami ...

Dobila sem elektronsko pošto!

Avtorica: Tina, Sanja

V zadnjih časih bentim, ko se v Gmailovem zavihku na vrhu brskalnika pojavi številkica ena. Saj vsi vemo, kako smo veseli spodobne elektronske pošte z dejansko vsebino - samo da ni to kakršno koli smetje v obliki reklam, kuponkotovih ponudb, verižnih sporočil ali obvestil o neprebranih sporočilih na spletnem referatu fakultete. Ampak kaj, ko se je Ana C. iz Kuponkolandije ali karkoli je že ta čuden planet, v zadnjih tednih nekako izmuznila tistemu filtru, ki take nadloge avtomatsko vrže pod "promocije", in tako mi vsakič znova zastane srce ob ideji, da sem dobila nov mejl, potem pa je samo reklama. Ampak zadnjič!, zadnjič sem pa dobila nekaj konkretnega! Nekaj tako dobrega, da diši kar iz besed. Nekaj, nekaj ... ah, prav čarobnega. Ona zna. Mah, preberite si sami ...

Malinemalinemaline. Ena redkih dobrih strani poletja. Malinjak (uradno znan tudi kot Rubus idaeus) je tisti pikajoči zeleni grm, običajno rastoč v najbolj nedostopnem kotu vrta, ki ga obiščemo samo poleti, ko nas premami rdeče jagodičevje. No, ta grm je v bistvu precej uporaben, saj naj bi bili listi primerni za lajšanje »ženskih težav«, skrajno blagodejen vpliv pa naj bi imeli na nosečnice in porod  –dojenček v bistvu kar pade ven. Čaj iz listov malinjaka lahko nadomešča Linex in izvleček propolisa, marmelada iz plodov pa je fina tako na palačinkah kot na žlici. [Ja, v petem razredu sem imela govorni nastop opisa rastline. Ne, plakat, ki ga je spremljal, ni bil niti pol tako awesome kot je ta grm.]

In prav nemarno pujsasto bi bilo, če bi kilo malin požrla sproti med obiranjem, čeprav so takrat dokazano najboljše. In ker smo popoldan pričakovali goste, da bi mazohistično proslavili leto starosti več, je priložnost kar vreščala po malo packanja. Fotra in njegove marinirane perutničke sem poslala na vrt, kuhinjo pa spremenila v kulinarični približek soške fronte.

V kuharski bukvi družinskega poglavarja je sladica naslovljena kot Smetanovo pecivo, kar je malce zlobno, ker sploh ne gre za tisto slastno, oblaku podobno stepeno smetano, ampak za njeno manj seksi kislo sestrično. V bistvu gre za čisto navaden biskvit z oljem in kupom sadja. Simpl. Omenjeni zbornik ima praktično za vse sestavine merico jogurtovega lončeka (180 g), kar je precej luštno, ko pozabiš, kam si pospravil kuhinjsko tehtnico. Mater imam na sumu, da je med prepisovanjem receptov v svoj zvezek vse mere preprosto zaokrožila na primerno število lončkov.

Sladica za vile maline gre takole: ubiješ dve jajci, vtepeš dva lončka sladkorja in dodaš vrečico vanilijevega sladkorja. Ker smo se pripravljali na praznovanje rojstnega dneva, ga pri naši hiši seveda ni bilo, sem pa zato prvič spoznala uporabno vrednost novoletnih daril. Nekdo je v kilo belega sladkorja podtaknil nekaj celih vanilijevih strokov. Zadeva diši za umret in veliko bolj mi je všeč kot kupljeni paketki.

Nato precej gosti zmesi dodaš dva lončka ostre moke s pecilnim praškom in da se kuhinja ne spremeni v mlin, dodaš še lonček belega olja. Če se masa težko meša, se sme dodati še kakšna žlica mleka, sicer ''redčenje'' opravita dva lončka kisle smetane. Količina je primerna za velik pekač, za manjše piskre se merice dajo na pol, pa je.

In to je to. Zliješ v pekač in potrosiš z malinami (ali jabolki ali jagodami ali borovnicami – te so prav slastne s sladko biskvitno kombinacijo – ali breskvami). Maso lahko razdeliš tudi na polovico in sadje zakamufliraš vmes. Med peko naj zlata skorjica ne zavede; zaradi olja je biskvit precej težak in ga je potrebno dobro zapeči. Jaz sem ga sončila na 180° C približno pol ure.

Opozorilo: Nikar ne pozabite umiti rok, če med čaranjem v kuhinjo zaide pubertetnik, ki mu je nujno potrebno potlačiti nekaj mozoljev na nosu.

Limona


P.S.: Bor mašino za punce lahko najdete tudi na Facebooku.

50-50

Ko imaš 50 % možnosti za uspeh, se nekako ne moreš izogniti razočaranju, ki sledi, ko ti ne uspe. Temu se navadno poskušam izogniti tako, da se ne veselim pretirano vnaprej, da ne razmišljam preveč o tem, kako bo, ko se bo situacija razpletla v moje dobro. Vendar ne gre vedno tako. Včasih je potrebno vložiti več sebe, več truda, časa in razmisleka, celo navdušenja in zavzetosti, da imaš več možnosti za pozitiven razplet. Poskušam se držati 'filozofije', da mi vsaka izkušnja prinaša nekaj dobrega, me nekaj nauči, da bom lahko v prihodnje delala manj napak, da bom boljša in da mi bo lepše. Nemogoče je namreč, da ne bi bila nikoli razočarana. Ko pa se to zgodi, naj bo iz tega kar največ pozitivnega. Eno od 'zdravil', ko doživim razočaranje, je vsekakor peka oz. to, da se zatečem v kuhinjo in skuham, spečem ali kako drugače ustvarim kaj dobrega.

Tokrat sem kuhala marelično marmelado. Točno takšno, kot jo kuha moja babica in jo imam najraje. Kuhala sem jo prvič in nisem imela pojma, kako bo izpadla. Sladic in druge hrane, ki jih kdo res odlično pripravi, se velikokrat bojim sama pripraviti, saj moram zadostiti visokim kriterijem. Vendar, za marmelado sem se dolgo posvetovala z babico po telefonu, in ker je recept res preprost (in sem imela doma 8 kg marelic), sem se ga lotila z radovednostjo.

50-50

Avtorica: Ana

Ko imaš 50 % možnosti za uspeh, se nekako ne moreš izogniti razočaranju, ki sledi, ko ti ne uspe. Temu se navadno poskušam izogniti tako, da se ne veselim pretirano vnaprej, da ne razmišljam preveč o tem, kako bo, ko se bo situacija razpletla v moje dobro. Vendar ne gre vedno tako. Včasih je potrebno vložiti več sebe, več truda, časa in razmisleka, celo navdušenja in zavzetosti, da imaš več možnosti za pozitiven razplet. Poskušam se držati 'filozofije', da mi vsaka izkušnja prinaša nekaj dobrega, me nekaj nauči, da bom lahko v prihodnje delala manj napak, da bom boljša in da mi bo lepše. Nemogoče je namreč, da ne bi bila nikoli razočarana. Ko pa se to zgodi, naj bo iz tega kar največ pozitivnega. Eno od 'zdravil', ko doživim razočaranje, je vsekakor peka oz. to, da se zatečem v kuhinjo in skuham, spečem ali kako drugače ustvarim kaj dobrega.

Tokrat sem kuhala marelično marmelado. Točno takšno, kot jo kuha moja babica in jo imam najraje. Kuhala sem jo prvič in nisem imela pojma, kako bo izpadla. Sladic in druge hrane, ki jih kdo res odlično pripravi, se velikokrat bojim sama pripraviti, saj moram zadostiti visokim kriterijem. Vendar, za marmelado sem se dolgo posvetovala z babico po telefonu, in ker je recept res preprost (in sem imela doma 8 kg marelic), sem se ga lotila z radovednostjo.

Začela sem z razkoščičenjem marelic. Porezala sem porjavele in poškodovane dele sadja in marelice zrezala na osmine. Marmelada tako ni povsem gladka, ampak ima noter 'koščke' marelic, kar mi je bilo pri babičini marmeladi vedno všeč. Če si želite bolj gladke marmelade, marelice predhodno vrzite v mikser. Iz mamine omare sem vzela največji lonec in ga napolnila s 4,5 kg razkoščičenih marelic in 1,575 kg sladkorja. Na kg razkoščičenih marelic sem torej dala 350 g sladkorja. Lonec sem postavila na ogenj in začela kuhati. Začela sem z nižjo temperaturo in mešala marelice in sladkor, dokler marmelada ni postala že bolj tekoča. Temperaturo sem nekoliko zvišala in naslednji dve uri marmelado vztrajno mešala, da se ni prijela ali zažgala. Babica mi je kasneje skesano povedala, da je izpustila pomembno informacijo, in sicer, da je bolje, če kuhaš hkrati manjše količine marelic oz. marmelade, saj se tako hitreje skuha in je kuhana v približno eni uri.

Ko je marmelada kuhana, jo prelijemo v steklene kozarčke, jih označimo in pustimo, da se ohladi. Kozarčke je pred tem potrebno dobro oprati v pomivalnem stroju (ali kako drugače prekuhati/razkužiti) in v pečici ogreti na 100°C, da se marmelada ne pokvari in da se pokrovčki bolje zaprejo. Emmm ... ta-dam, to je vsa znanost. Marmelado sem danes poskusila in sem z njo zelo zadovoljna. Vsekakor se bom v kratkem lotila še kakšne druge, morda malce bolj eksotične.

P.S.: Bor mašino za punce lahko najdete tudi na Facebooku.