Navdih iz lokalne pekarne

V nedeljo smo se vrnili z dopusta. Bili smo malo tu in malo tam. Bilo je kar pestro, saj moraš imeti za dojenčka s sabo kar nekaj stvari. Velikih stvari, ki zavzamejo večino prtljažnika. Še huje je, ko si štiri dni na eni lokaciji, potem greš za naslednje štiri dni drugam, vmes še na eno poroko ... in vse te stvari, ki jih voziš s sabo, moraš prestavljati ven in nazaj v prtljažnik. Itak na koncu ne veš več, kje imaš kaj. V glavnem, bilo je pestro. Pa tudi lepo. Malo smo se spočili, malo smo uživali, čustev in dogodkov je bilo tudi kar nekaj. Zanimiv dopust, bi temu rekla.

Praznična večerja: Korenčkova juha malo drugače

Pa se bliža koncu, ta moj veseli december. Čas, ko raztegujem stene želodca, meje dobrega okusa, zmožnosti denarnice in navdušenje do druženja. Letos se obnašam še posebej dekadentno - toliko hrane in alkohola, kot sem zaužila v zadnjih dneh, si po moje zasluži že kakšno nagrado. Dobila bom pa samo izdatno drgnjenje stegen, saj vem. In čisto sama sem si kriva. *regrets nothing*

Enivejz, do konca leta in lomljenja novoletnih zaobljub pa nas loči še več kot teden in vse dve praznični večerji, zato se spodobi, da vas malo pockrljamo s tradicionalnim slavnostnim Bormašina za punce menijem. Že našim tretjim! Po prvem, izjemno baročnem, nam je pri drugem uspelo dovolj časovno in sestavinsko optimizirati jedilnik, da smo druženje zaključile še pred večerom in brez počenih želodcev. Brez sramu priznavamo, da smo prave pujse pepe, ko se pred nas postavi poln krožnik, zato je bolje, da si že uvodoma postavimo količinske omejitve.



 

Bučni humus

Današnji recept bo kratek. Tako kratek, kot je bila kratka naša noč. Pa so rekli, da so otroci bolj zdravi, ker manj virusov leta po zraku, saj so nizke temperature. No, naša tamicena nam je eno noč malce popestrila in si naslednji dan privoščila malce dopusta. Tako je ostala z mano doma, jaz pa pred dilemo - kaj ji pripraviti za zajtrk? Že dober mesec namreč hodi v vrtec, kjer je za najpomembnejši obrok dneva poskrbljeno. Saj jo rada pocrkljam s čokolinom in gresom in drugimi mlečnimi zadevami, ampak v vrtcu imajo za zajtrk večinoma vedno kruh z različnimi namazi. Nekoč sem izvedela, da so za otroke priporočljivi beljakovinsko bogati zajtrki. Raziskave so namreč pokazale, da so otroci, ki so zajtrkovali sladkarije, na testih spomina in koncentracije dosegali rezultate 70-letnikov. In tako je nastal Humus iz čičerike in buče. Ki ni teknil samo tamiceni, ampak tudi mamici. In babici. 

Špinačni pesto

Ste že siti spinače? Ne? Okej, potem je tale objava za vas. Vem, da sem za sklop testenin pripravljala špinačno skutne raviole ampak, ne morem si pomagati, za 'omako' predlagam špinačni pesto.

Vipava, part 1

Tam nekje v sredini aprila nas je Bratinov povabil k sodelovanju na festivalu Okusi Vipavske 2016. Že lani sem zasledila, kako so nekateri kulinarični blogerji sodelovali v čudovitem ambientu dvorca Zemono in samo upala sem, da bo še katera od Bormašinc za akcijo. In res, prvi majski vikend smo Bernarda, Sanja in moja malenkost preživele hudo delovno. Napele smo možgančke in povprašale brbončice, s katerimi okusi bi razvajale zahtevno publiko. Malce lažje delo smo imele, ko sta nam kot glavni sestavini bili določeni ovčja skuta in med, še lažje pa smo se še vse pod vplivom našega testeninskega tematskega sklopa hitro odločile, da pripravimo sladek kakavov raviol. Ker naju je z Beti najin čokoladni raviol tako zelo navdušil, pa še mislile smo si, da bo primorsko občinstvo navdušeno nad pašto, tako kot naša Ana ... 

In res so se okusi odlično ujeli. Kakavovo testo z nadevom iz albuminske skute z orehi ... vse skupaj v, tako kot je spesnila Beti, medeni kopeli.

Pirini ravioli s špinačno skutnim nadevom

Zase lahko trdim, da nisem klasični ljubitelj testenin. Ja vem, šok! Večina vas prisega na testenine vseh okusov in oblik. 100 procentni OH direkt v žilo. Pa da se razumemo, tudi sama sem definitivno ZA direktno OH injekcijo, ampak za razliko od večine ne izberem testenin ampak, saj veste, Nutello. Pa da ne zaidem s poti in še eno objavo posvetim moji največji strasti in bistvu mojega obstoja ... Testenine, Nina, testenine. Bernarda je dala nalogo, focus woman!

Praznična večerja – solata

Naj vas že kar takoj razočaram (no, ali pa razveselim ). Tale objava, ki ste jo ravnokar začeli brati, ne bo dolga kot večino njenih predhodnic. Slabo počutje, boleče grlo in ravnokar zmazana pica, so glavni razlogi, zakaj kot mrož ležim na kavču in se mi ne ljubi niti do stranišča. Kaj šele, da bi se lotila večjega podviga, kamor definitivno prištevam tipkanje na, že pošteno zmahani tipkovnici.

 

Zato brez dolgovezenja. Prvo predjed vam je predstavila Bernarda, druga je na vrsti danes, in sicer solata. Očitno sem bila tudi ob izbiri jedi bolj lenobno razpoložena … le tako lahko opravičim, da sem že drugo leto zapored pripravljala solato. Je pa res, da so solate ena izmed mojih najljubših jedi in če bi si jo privoščila večkrat, predvsem pa brez zame obvezne sladice, mi verjetno poleti ne bi bilo tako nerodno.

Silvestrska predjed prosto po Bormašini.

Letošnja rdeča nit naše silvestrske večerje, ki se je sicer v resnici zgodila sredi decembra na megleno nedeljsko dopoldne, je bila 'naredi čimveč vnaprej in na licu mesta samo pogrej/dokončaj/položi na mizo'. Imele smo dober, praktičen razlog, naša najmlajša članica tima je imela slab mesec, kar je pomenilo boljšo organizacijsko shemo kot lani. Lani smo mrcvarile jedi cel dan, vse naredile šele potem, ko smo eno pojedle, letos pa je to šlo mimo v hipu. Ana je bila zadolžena za sladico in je dokončano torto samo postavila v hladilnik minuto po prihodu k Tini, Nina je solato narezala in zložila na krožnik za par minut dela, Tina je pijačo zakuhala vmes, ko sem cartala tamalo, jaz sem namaze in palčke naredila dan prej, samo meso sem morala še popeči, Sanji pa se je pospravljena kuhinja zdela čisto preveč žalostna z neizkoriščenim potencialom in si je raje vzela čas za glavno jed. Tako je pela pečica, hladilnik se je šibil od vseh prinešenih posod, KitcenAid je malo pomigal, pa je bilo.

Na koncu smo ugotovile, da smo si zadale prav fin izziv. Recepte, ki smo jih izbrale, so preprosti, hitro ustvarjeni, tudi za tiste, ki kuhajo manj, večino lahko pripravimo vnaprej in se lahko našim lačnim gostom, ki jih prijazno vabimo na večerjo, zares posvetimo bolje kot sicer. Kdo pa pravzaprav sploh uživa, če mora medtem, ko bi tretji hugo že presahnil v kozarcu, ko se debata razvije in uživamo ob odpiranju daril, moral skakati do kuhinje in paziti na vse detajle fensi večerje? Ne mene gledat, jaz si grem samo po pijačo!

Letos sem imela čez predjed. Ne, ne bo juha. Ne, ne bo ogromen krožnik s kockico plesnivega sira. Bo en kup napol pripravljene hrane, ki si jo vsak vmeša po svojem okusu. Predjed se mi je zdela fina tudi zato, ker je lahko uporabljena kot prigrizek, ko se gosti počasi nabirajo za mizo. Vsi imamo kakšnega, pa ne bomo o imenih, ki vedno zamuja, ali pa smo ga na poti poslali še kaj iskat. Tole je super tudi ob družanih igrah, ob gledanju filma, poleti na terasi, na vrtnih zabavah,...

Testenine z bučkami in črnim sezamom

Tale nedelja je zame malo bolj ležerna. Včeraj sem bila malo bolj pridna, skakala sem spet okrog s fotoaparatom in vzdihovala nad prekrasnimi detajli poroke v Orehovem gaju (mimogrede, idealna lokacija za 'boho' poroko!), prespala dopoldne, zdaj pa čakam, da pride mimo Nina in greva na Šmarno goro, kamor romava zadnje čase tako pogosto, kot bi na vrhu delili kaj zastonj.

Če maš čemaž, lahko nardiš pesto.

In pesto je ena najlažjih oblik shranjevanja čemaža na daljši rok. Pri nas doma ga imamo še nekaj kozarčkov lanskega, kar pomeni, da zdrži tudi leto. Shranjen naj bo v temnem in hladnem prostoru, recimo, v hladilniku. Če vam ni všeč slan, v olju shranjen čemaž, ga lahko samega shranite tudi v skrinji. Na drobno ga narežete in shranite v vrečke. Prav vam bo prišel za juhe, namaze (npr. s skuto, avokadom, tunino,...), kot dodatek rižoti, ajdovi kaši, omaki za testenine, za solato, za nadev štrukljev, zavitkom, za kruh,... Pravzaprav je precej uporabna reč, če spadate med ljubitelje česna. Najbolj osnovni recept, ki je verjetno tudi najbolj poznan, vsaj meni, vsebuje goro čemaža, olivno/bučno olje in sol. In mikser ali potrpežljive roke.

''Mmmm, česnov je dober ko pes!''

Tole je bilo prijateljičino sms sporočilo, ki je zapiskalo v poznih (ali že mogoče zgodnjih) urah, kar pomeni, da je bil nočni prigrizek res dober, moje darilo pa pravkar zaužito. Ponosno sem se obrnila na drugi bok in se v mislih potrepljala po rami. Kaj češ, včasih mi rata.

Novoletne (ne)zaobljube in egipčanski prispevek kruhom sveta - flatbread

Ko smo s puncami v zadnji polovici decembra posedale za polno obloženo mizo je beseda nanesla tudi na januarske kuharske podvige. Čeprav smo, ko je govora o hrani, ponavadi precej enotne in složno odpiramo usta vsem dobrotam, pa se je okrog novoletnih prehranjevalnih navad vnela precej vroča razprava. Pa brez skrbi, nismo se lasale, krožniki so ostali celi in še vedno ostajamo nerazdružljiva, pretirano glasna in nenavadno požrešna petperesna deteljica. Vendar pa so si nekatere izmed nas zadale, da bodo januarja malce bolj pridne, kar se tiče vnosa kaloričnih dobrot v svoje želodčke, medtem ko s(m)o jih druge le postrani pogledale in zagovarjale prehranjevanje po načelu: če ti paše, jej.

Hrustljave palčke vseh okusov

Pravkar sem prišla iz plesnega tečaja, zato ponovno tako pozna objava. Cel dan sem hitela, da sem naredila vse ali skoraj vse, kar sem si danes zadala. Hotela sem speči dve vrsti piškotov, pripraviti grisine, iti v trgovino in nesti v čistilnico stari novi plašč, hkrati sem se želela naužiti sonca po tako dolgem času, tako da mi je pred tečajem enostavno zmanjkalo časa, da vam zaupam tale čisto preprosti recept za grisine, hrustljave palčke, ki jih lahko podarite kot slano darilo za kakšen praznik, jih s seboj prinesete na zabavo ali jih pripravite, ko pričakujete goste. Okuse pa lahko dodajate po vašem okusu in pripravite pravo mešanico raznovrstnih okusov. Edino kar bi opozorila pri tem darilu je to, da najbrž grisini ne bodo dobri čez kakšen teden ali dva, tako da jih pripravite dan prej ali na sam dan obiska/obdarovanja.

Krompir z jesensko zelenjavo ali radosti enoposodne kuhe

Krompir. Kar se njega tiče, sem odkriti pristaš riža. Če lahko izbiram, je redko prva izbira krompir. Verjetno zato, ker je tako 'navadna', vsakdanja, najbolj dosegljiva surovina, v mislih pa imam najprej pražen, potem pire in potem še kuhan, v kosih, poleg ribe. No, ne hvala, če me želite očarati.

Čeprav se takrat, ko je prvi zgodnji krompir na vrtu že dovolj velik za konzumiranje, stanje povsem spremeni. Tisti sladki, drobni, rdeči krompirčki so božansko dobri in vsa nagnjenja do krompirja nenadoma izginejo. Prodana duša in principi gredo iskat gobe, jaz pa krompir na vrt. In ker tega slastnega krompirja ni celo večnost na voljo, malo pogoljufam in pečem na isti način tudi kasnejši, 'tazaresni' krompir. Spodaj vam predlagam dvoje načinov za pripravo priloge s krompirjem, ampak roko na srce, tole je jed že sama zase prav tako odlična in vam jo predlagam za kosilo.

Krompir z jesensko zelenjavo ali radosti enoposodne kuhe

Avtorica: Bernarda

Krompir. Kar se njega tiče, sem odkriti pristaš riža. Če lahko izbiram, je redko prva izbira krompir. Verjetno zato, ker je tako 'navadna', vsakdanja, najbolj dosegljiva surovina, v mislih pa imam najprej pražen, potem pire in potem še kuhan, v kosih, poleg ribe. No, ne hvala, če me želite očarati. 

 Čeprav se takrat, ko je prvi zgodnji krompir na vrtu že dovolj velik za konzumiranje, stanje povsem spremeni. Tisti sladki, drobni, rdeči krompirčki so božansko dobri in vsa nagnjenja do krompirja nenadoma izginejo. Prodana duša in principi gredo iskat gobe, jaz pa krompir na vrt. In ker tega slastnega krompirja ni celo večnost na voljo, malo pogoljufam in pečem na isti način tudi kasnejši, 'tazaresni' krompir. Spodaj vam predlagam dvoje načinov za pripravo priloge s krompirjem, ampak roko na srce, tole je jed že sama zase prav tako odlična in vam jo predlagam za kosilo.

Popečeni kruhki z zelišči na Bormašina mitingu

Tina (recept), Bernarda (fotografije) in Sanja (ubesedeno)

Čisto možno, da je za poletni monsun kriva veriga elektronskih sporočil, ki smo si jih s puncami izmenjale v poznih nočnih urah, ko nam ideje za reševanje sveta niso pustile spati. Pa smo v družnem kokodajsu ugotovile, da je temu treba narediti konec in so končno usesti za isto mizo ter izprazniti Tinin (za študentske razmere dobro založen) hladilnik. Namig - na obisku pri Tini se vedno dobi kaj za obrabo sklenine.

 

Tokrat je pripravila mini topel prigrizek, ki ga je pripravila med tem, ko je čvekala o svojem zadnjem pohodu na Šmarno goro.

Popečeni kruhki z zelišči na Bormašina mitingu

Avtorice: Tina (recept), Bernarda (fotografije) in Sanja (ubesedeno)

Čisto možno, da je za poletni monsun kriva veriga elektronskih sporočil, ki smo si jih s puncami izmenjale v poznih nočnih urah, ko nam ideje za reševanje sveta niso pustile spati. Pa smo v družnem kokodajsu ugotovile, da je temu treba narediti konec in so končno usesti za isto mizo ter izprazniti Tinin (za študentske razmere dobro založen) hladilnik. Namig - na obisku pri Tini se vedno dobi kaj za obrabo sklenine.

Skladiščenje in Špinačni pesto

Ko je Bernarda za naš naslednji tematski teden (dva, v bistvu) predlagala ozimnico, sem v svetlobi ekrana samo še malo bolj bledo zasijala in malo bolj na trdo pogoltnila palačinko z viki kremo. "Premlada sem, da bi vlagala!" je bila moja prva misel. Druga pa pigment rdeče pese na maminih rokah, ki so polnile kozarce in na željo preostalih družinskih članov zvesto uporabljale mleto kumino namesto tiste cele. Prav smešno se mi je zdelo, kako ozimnico enačim samo z vlaganjem in kakšno strahospoštovanje gojim do ta velikih kozarcev in kisa, ki ''mora biti točno v pravem v razmerju.'' Sem rekla, sem bom že uštulila h kakšnem projektu družinskega poglavarja, ki se vsako leto odloči dopolniti našo shrambo. Pa smo zelje za srbsko solato zdušili za kosilo, papriko zakamuflirali v šataraš, z rdečo peso pa pogostili voluharje.

Skladiščenje in Špinačni pesto

Ko je Bernarda za naš naslednji tematski teden (dva, v bistvu) predlagala ozimnico, sem v svetlobi ekrana samo še malo bolj bledo zasijala in malo bolj na trdo pogoltnila palačinko z viki kremo. "Premlada sem, da bi vlagala!" je bila moja prva misel. Druga pa pigment rdeče pese na maminih rokah, ki so polnile kozarce in na željo preostalih družinskih članov zvesto uporabljale mleto kumino namesto tiste cele. Prav smešno se mi je zdelo, kako ozimnico enačim samo z vlaganjem in kakšno strahospoštovanje gojim do ta velikih kozarcev in kisa, ki ''mora biti točno v pravem v razmerju.'' Sem rekla, sem bom že uštulila h kakšnem projektu družinskega poglavarja, ki se vsako leto odloči dopolniti našo shrambo. Pa smo zelje za srbsko solato zdušili za kosilo, papriko zakamuflirali v šataraš, z rdečo peso pa pogostili voluharje.

Kaj naj bi pripravila za tokratni tedenski izziv? Sadja za marmelade in kompote ni bilo več, zelenjavo smo zamrznili ali pojedli sproti, edino, kar imamo letos vrtnega presežka, pa se nahaja v obliki čebule in ... špinače! V visoki sezoni smo jo jedli približno dvakrat, zdaj pa je samevala in se bohotila v svoji zelenosti. Lahko bi jo blanširala in zamrznila, lahko pa bi se malo bolj pozabavala in pozimi v študentskem domu prihranila kakšen evro in minuto.

Pesto sem prvič jedla kakšna tri leta nazaj, ko sta se starša vrnila iz Italije in prinesla neko domačo zadevščino. Najprej sem bila presenečena nad močnim okusom, ko sem se pa na aromo navadila, sem sama zmazala cel lonček. Špinača se mi je vedno zdela blazno fina, kako fina bi bila šele na testeninah! : ) Po brskanju sem našla kup receptov, ki so po drugem ogledu zelo podobni - špinača, obvezna bazilika, olivno olje, začimbe, oreščki (običajno pinjole) - spreminjajo se samo razmerja sestavin in drznost v dodatkih. Ubrala sem čisto preprosto pot, ki ni bila več tako preprosta, ko sem ugotovila, da je naša vrtna bazilika izginila neznano kam. Imamo pol kubika rožmarina in šest sadik tobaka, te nežne zelenine pa ne.

Nič ne dé, sem imela pa športni dan v ogromnih gradbenih trgovinah, kjer sem dobila kompleks, ko sem srečala straniščno školjko vredno več od mojega bančnega računa, na vrtnem oddleku pa sem vsega skupaj prepoznala šest (najcenejših) rastlin. Domov sem privlekla tri močno dišeče in močno uvele dame, jih malo napojila, takoj nato oskubila in pozabila posaditi v gredico. *si nastavi opomnik* Listke je potrebno pozorno pregledat, ker je bazilika znana kot krasna gostiteljica ušem. Če bi radi malo bolj meseni pesto, pa itak ni panike. Obrala sem še špinačo in se znašla pred naslednjo dilemo:

Naj jo zblanširam ali naj uporabim kar surovo? V vseh receptih, ki sem jih pregledala, so pisci prisegali na surovo, pa bojda se taka daje tudi v moderne smutije, jaz sem pa zelo špinačno konzervativna in se mi ideja ni preveč dopadla. Pa da me ne bi lastna zadrtost omejevala pri polnem uživanju okusov, sem en listek stlačila v usta in ga na hitro prežvečila. ... Blanširanje it is. 

Blanširanje? V vrelo vodo listke potopiš za dve minutki, več je že preveč za vse fino zdrave stvari, ki jih zelenje poseduje. Špinača je bogata s folno kislino, ki je bejsikli naravni prozac. S pestom nad depresijo! Poleg tega je ena redkih rastlin bogata z vitaminom K, ki je skrbi za Kosti in strjevanje krvi. Pa na antioksidante ne pozabit.

Od tukaj naprej pa je v bistvu vse samo improvizacija na podlagi vašega okusa. Če imate preveč časa ali nimate pripomočkov moderne kuhinje, lahko sestavine sekljate na roke, jaz sem jih nametala v posodo paličnega mešalnika (predvidevam, da v poštev pridejo tudi smutimejkerji in multipraktiki) in če fotošuting ne bi trajal sto let, bi končala v petih minutah. Vključno z vrtnim lovom.

Tako, pa smo se končno prebili do recepta. Za moj špinačni ali, kot mu ljubkovalno pravim, zeleni pesto gre takole (končna količina 2 dcl):

- 4 jogurtovi lončki blanširane! špinače
- 1 lonček sveže bazilike
- 1/3 lončka olivnega olja
- tri zvrhane žlice parmezana
- 4 stroki česna
- žlica sveže iztisnjenega limoninega soka
- pol žlice celega popra
- pol žlice solnega cveta (ker je fensi pesto)

Če niste velik ljubitelj česna, ga priporočam manj, sama pa v prostem času rada odganjam vampirje, tudi brez soli bi se dalo preživeti, ima vse ostalo dovolj močan okus.

V del pesta sem dodala mandlje v lističih, ki so mi ostali od priprave torte, in jih pustila cele. Res me zanima, kako se bo tole obneslo na peresnikih.

No, če se kdo še spomni, sem na začetku govorila o ozimnici. Kaj torej dlje početi s pestom, ki ga je hranjenega na hladnem (v hladilniku, ne Povšetovi) priporočljivo porabiti v enem tednu? Interneti pravijo, da se ga da čisto vredu zamrzniti in uporabiti ob primernejši priložnosti. Ponovno sem se odločila, da mu zaupam in zeleno kašo porcijsko razdelila v vrečke za zmrzovanje in zaprla v skrinjo. Upam, da bo trik deloval. Še pred vrečkami sem za fotografiranje uporabila veliko bolj fotogenične steklene kozarčke. : )

Resno, kdo bi lahko bil slabe volje ob teh barvah. Praktično Iški vintgar v kozarčku.