Praznična večerja: Za piko na i, apple cider

Takole smo počasi, a zanesljivo prikorakali do zadnjega letošnjega recepta v sklopu božične večerje. S polnimi trebuhi, odpetimi hlačami in malo zarolanimi pajkicami, smo se prebile do sladice, ob kateri smo si že tako polne trebuhe še dodatno polnile z jabolčnikom.

Nosečnost za telebane, petič: odločitve.

Odločitev o tem, ali sploh imeti otroka ali ne, je v resnici še posebej preprosta.

Najhujše pride potem, ko človek enkrat začne obiskovati šolo za starše. Prvih par mesecev nosečnosti je, roko na srce, precej enostavnih. Okej, res je, da sem ena izmed tistih srečnic, ki se ni spopadala z dolgotrajnimi slabostmi ali bruhanjem, predavanje na faksu sem morala prešpricati samo enkrat, ker se nisem uspela sestavit in spravit iz postelje. V resnici si do tretjega meseca itak vsa na trnih in čakaš prve preglede, drugo tromesečje potem že nekako mine, ker se ponavadi počutje v tem obdobju malce izboljša in živiš naprej povsem normalno, kot si prej. No, v tretjem tromesečju se pa začne. Počasi bo že treba kaj pripraviti, pa potem slišiš še kakšno zgodbo o tem, kako je pa katera rodila že tudi kakšen mesec prej, pa itak se ponavadi urejanje sobice in čakanje, da pride voziček, zavlečeta vsaj za par tednov, da sploh ne govorim o tem, da se je hudo težko uskladiti, kdaj bova imela čas za skočit v Ikeo in novomeško Qlandio (treba je slalomirati med delovnimi sobotami, trgatvami in praznovanji rojstnih dni), ker imava za porabit darilne bone. Ja. Zadnji udarec je pa potem še šola za starše. Pustimo ob strani ves časovni pritisk in neko notranjo željo, da imam en mesec pred PDP-jem (predvidenim datumom poroda) že več ali manj vse pripravljeno in potem samo še ... čakam. Tukaj se potem začne saga z različnimi informacijami/mnenji.

Saj vsi vemo, da je splošno znana resnica ta, da ene same splošno znane resnice na svetu ni. S temi problemi se soočamo celo življenje. Katero fakulteto izbrati, da bo čez par let, ko diplomiramo, to področje še vedno zaposljivo? Katero pasjo hrano v trgovini kupiti, da Pesjanka ne bo imela driske? S katero barvo prepleskati stanovanje, da se je čez par let ne bomo naveličali? Tako nekako, saj veste, v katero smer pes taco moli. Skozi vse te življenjsko (ne)pomembne odločitve vsi dokaj relativno mirno plujemo. Če imate srečo, ste bolj "ah saj bo kar bo in bo v redu", če pa ste svoje mame hči (kot sem jaz), pa take odločitve iz leta v leto težje sprejemate. Saj ne rečem, pri izbiri barve, s katero sva prepleskala eno steno v otroški sobi, sem bila precej suverena, ampak kar se pa ostale otroške opreme tiče, me je pa stvar konkretno povozila.

Fizioterapevtka je v šoli za starše rekla, da je najbolje, če je otrok čim več časa na tleh, na blazini, da se prosto giba, ima neomejeno gibanje in da zato odsvetuje tako imenovane otroške ležalnike. Okej, že lepo in prav, ampak od ene mamice sem slišala, da je pa tisti ležalnik, ki ni lupinica, super za na mizo ali pult, da je otrok blizu tebe in lahko celo kaj skuhaš ali postoriš v kuhinji. Pa smo pri dilemi številka 1. Potem malce razmišljam o tem, kaj bova z detetom cele dneve počela in jasno, da bova zunaj, kolikor se bo le dalo, na svežem zraku. Ampak cele dneve samo z vozičkom okoli hodit, hja, do Črnuč in nazaj, pa čez polje do Šentjakoba, pa čez eno drugo polje samo eno krog ... ne vem, jaz bi šla tudi malo v kakšen hrib, pa Šmarna gora me mika, marca bi znalo biti že prav lepo, a ne bi bilo fino z nosilko (Boba ima tako krasne!) malo raziskovati še kaj drugega? Pa potem spet slišim od ene mamice, da čim otroku enkrat predstaviš čudovit svet nosilk, da potem se razvadi in noče biti več v vozičku, pa v gozdu so klopi pa ... Dilema številka 2. Potem je tu še vprašanje, kakšno igralno podlogo kupit za na tla, elektronska varuška da ali ne, in tako naprej in tako naprej, izbire in možnosti so neskončne, odločitve pa časovno in finančno problematične. Roko na srce - ne morem si ravno privoščiti, da kupim vse dodatne pripomočke, ki bi si jih želela. Niti si jih ne morem izposoditi, da bi lahko stestirala, če otroku paše ali ne. 

Moj problem pri takih odločitvah je v resnici tak, da ne vem, komu verjeti in zaupati - strokovnemu mnenju in priporočilom ali dobrim nasvetom izkušenih mamic. V resnici je pa itak najbolje, da neham dramatizirat, se na koncu impulzivno odločim in situacijo, če se bo le-ta izkazala za problematično, rešujem, če in ko bo to potrebno. V resnici je pa to šele pljunek v morje. Kje so še vse druge pomembne odločitve glede cepljenja, vzgoje in drugih področij, ki so za otroka lahko veliko bolj pomembne (in bog-ne-daj usodne), kot pa to, ali bo svet spoznaval iz vozička ali pa iz nosilke. 

Pravila itak ni - vsak otrok je drugačen in če ena mama reče, da njen po tem, ko je bil v nosilki, ni hotel biti več v vozičku, to niti približno ni indikator tega, da bo tako tudi z mojim. Je pa vseeno težko iskati in izbirati najbolj optimalne možne splošne resnice na svetu. Še posebej, ker s temi odločitvami v resnici ne vplivaš nase, ampak na nekoga drugega. Odgovornost, pa to.  

Za konec pa še jabolčni drobljenec z angleško kremo. 

Tarte aux Pommes

Takole gre. S police vzameš tisto ta debelo, modro bukvo; ali v mojem primeru odpreš neskončno velik pdf dokument in zavzdihneš, ko ugotoviš, da ima knjiga Mastering the Art of French Cooking več kot 700 strani. In samo o prvem delu govorimo. : ) Julia je bila pridna. Zavzdihneš drugič, ko ugotoviš, da za polovico receptov potrebuješ bourbon. Za katerega nimaš denarja. In pol tone masla, ker, kot pravi Julia, ni je stvari, ki ne bi bila dobra z zadostno količino masla.

Tako kot Tina sem jo tudi jaz prvič srečala v filmu Julia & Juliet. Po tem se morala obrisati lužico sline s tipkovnice in si obljubiti, da nekoč pa čisto zares pripravim čisto zaresno burgundujsko govedino. Ampak danes, danes ni ta dan. Na plano sem privlekla kompulzivni nakup, ki sem ga razdevičila za slavnostno večerjo. Se še spomnite zelenjavnega quicha? Vsaj še enkrat bo tako moj pekač s snemljivim (ali lažnim?) dnom uresničil svoje poslanstvo in postal pekač za tart. Ali pito, če hočete. Jabolčno. Francosko. Tart aux Pommes.

Krof, ki to ni

Ko nas je Mercator razveselil s pustno novico in izzivom zdravih krofov sem se ... prestrašeno zvila v dve gubi. Priznam, na trenutke iz dna srca preziram vse tisto, kar se dandanes prodaja kot zdravo, še bolj pa me jezi človeška pamet, ko bi povsem enostavno lahko marsikateri problem rešili s preprosto zmernostjo, pa se raje zatekamo v take ekstreme, da hudo bolita in srce in denarnica. Ob telih naših zdravih krofih sem se nevšečnostim enostavno izognila tako, da sem na tlako povabila Ano in Sanjo, potem pa sta packali in se matrali, jaz pa sem lepo tiho pomivala posodo in si mislila svoje. In ob vsakem poizkušanju zmajevala z glavo in mrmrala: "To niso krofi." Pa saj smo se dekleta imela čisto fino, lepo smo se podružile, klepetale na dolgo in široko, jaz pa mislim, da bom do nadaljnjega zaključila s takšnimi in drugačnimi "zdravimi" različicami klasik - raje pojem samo enega. Eden je zdrav, nihče me ne bo prepričal v nasprotno. Tako, Tina se poslavljam, v branje vam prepuščam Anine pisarije.

Ko kuham s Tino/pri Tini sem iz neznanega razloga vedno živčna. Ne zaupam toliko v svoje kuharske sposobnosti in ves čas mislim, da bom nekaj naredila narobe. In neizbežno se to tudi zgodi, prav zaradi tega, ker me je strah. Sicer nič nerešljivega, sploh tokrat ni bilo skoraj nobenih zapletov, vseeno pa sploh nismo bile navdušene nad nalogo in smo 'zdrave krofe' že pred začetkom obsodile na propad. Sama sem bila najbrž še najbolj avanturistična in sem si želela nekega rezultata, tako da sem se lotila dela.

Slovenski zajtrk v grižljaju - Medeni mafini

Slovenski zajtrk

Prazna vreča ne stoji pokonci!

Po jutru se dan pozna.

Rana ura, zlata ura.

Vstal sem z levo nogo.

Dobra jed se sama ponuja.

Vse je šlo za med.

Sekira mu je padla v med.

Bolje cel črv v jabolku kot samo pol.

Šlo je kot po maslu.

Vreči puško v koruzo.

 

Slovenski zajtrk v grižljaju - Medeni mafini

Avtorica: Sanja

Slovenski zajtrk

Prazna vreča ne stoji pokonci!

Po jutru se dan pozna.

Rana ura, zlata ura.

Vstal sem z levo nogo.

Dobra jed se sama ponuja.

Vse je šlo za med.

Sekira mu je padla v med.

Bolje cel črv v jabolku kot samo pol.

Šlo je kot po maslu.

Vreči puško v koruzo.

Pričujoča pesem z naslovom Slovenski zajtrk je nastajala v obdobju prezgodnjih budilk in izpuščenih zajtrkov. Kljub temu da je avtorica večino svojih del ustvarila v zgodnjem obdobju kulinarične suše, se na njenih zadnjih poskusih moderne poezije kažejo zametki konstruktivizma. Lahno poigravanje s kombinacijo vsem dobro poznanih ponarodelih frazemov premeteno pod vprašaj postavlja razmerje igre stalnih elementov v novo celoto. Še vedno ni znano, če gre zgolj za naključno izbrane sklope ali genialno premišljeno igro ironije, ki jo je, takrat še rosno mlada, umetnica zapisala na računalnik s samo enojedrnim procesorjem. Dokončna interpretacija kulinarične poezije pa je seveda prepuščena bralcu samemu.

Dajmo tale fdvjevski meta diskurz na hitro zabrisati v pomije in se pogovorimo o zajtrku. Kdo redno zajtrkuje, roke gor! Se mi je kar zdelo, lažnivci. Če pa že ne lažete, pa mlatite skrajno neokusne jutranje obroke (kar vidim ogabno zelen smuti), ker (poleg pomanjkanja kofeina) ne vidim razlogov, zakaj je devet trinajstin sveta zjutraj tako krmežljavega. Vem, veliko ljudem ob hudičevih urah ne paše premikati čeljusti, vseeno pa vase zlijejo šalco črnega kofeta. Nevarno početje. Šifra: želodčna kislina in luknja prebavnem organu. Dajmo se tako zmenit - če kavo podložite s čim bolj konkretnim, bo želodec razžrla nekaj let kasneje, vi boste pa (skoraj) brez skrbi lahko uživali v kofeinskem življenju.

Mercator je za #KuhaM projekt naročil kamuflažo slovenskega zajtrka in katera oblika maskiranja primernejša od mafina? Tako je, nobena. :) Čisto malo sem že obupavala na tem, da mi moje zamisli ne bo uspelo izpeljati, ker bom še nekaj časa ujeta v ljubljanski sobici brez pečice, pa mi je Tina ponudila uporabo svoje kuhinje. Priznam, sem bila kar živčna, da sem bom izgubila na tistem neskončnem pultu ali da bom požgala hišo, ko bom pritisnila napačen gumb. No, vse se je dobro končalo, najbolj fotogenično črnuško kuhinjo sem počistila za sabo, Tina pa je mimogrede skuhala še kosilo zame in Ano, ki se nama je pridružila malo kasneje.

 Preden pa iz ubogih mafinov naredim preveliko dramo, je tule ...

... nakupovalni listek za pekač mafinov (12 komadov):

• 1 lonček koruzne moke
• 1 lonček bele ostre moke (ali katere druge, po želji)
• 1/2 lončka sladkorja
• 1 žlička pecilnega praška
• 1 žlička soli
• 1 lonček mleka
• 2 jajci
• 60 g stopljenega masla
• 1/4 lončka medu
• ščep cimeta

*lonček po ameriško = 240 ml po naše

Hitro po pekač in dve posodi! V prvi zmešamo suhe sestavine, v drugi mokri. Združimo jih v eni in res sestavine dobro premešamo. Stremimo k masi brez grudic, v kolikšni meri se bo ta mafinski ideal uresničil, pa je odvisno od vaše motiviranosti. Jaz nisem vztrajala do popolne homogenosti. Ne, kasneje to nikogar ni ustavilo pred požrtijo. :)

Pred peko sem razmišljala, da bi še surove mafine obložila z jabolčnimi krhlji, pa sem seveda pozabila, ker sta Tinina kuhinja in pes tako fotogenična, da sem raje obrabljala zaklop pa fotoaparatu. Tini pa diskriminacija najbolj zdravega dela zajtrka ni dala miru in je slekla najbližje jabolko, ga narezala na koščke in v toplotno obdelala (da se je jabolko zmhčalo) v vroči kozici na limoninem soku. Še ščep cimeta in že smo skoraj padale na lužicah sline. Tina je jabolčno zadevo poimenovala "neki takega kot jabolčna čežana, sam da ma večje kose", midve z Ano pa sva iskali najbolj praktični način, kako zajtrk pokonzumirati.

Hecno, komaj sedaj sem ugotovila, da smo jedle zajtrk po kosilu. To bi morala postati stalna praksa!

Dober tek!

Zajtrk, najpomembnejši obrok v dnevu

Odkar pomnim, sem jedla zajtrk. Kljub temu, da sta ga moja starša redno ignorirala (mama ga še vedno, kljub prigovarjanju), sem se sama kot otrok rada zjutraj posladkala. Nisem vedela, kaj je slovenski zajtrk in sem šele pred kakšnim tednom ugotovila, da je kruh z maslom in medom, jabolko in kozarec mleka tradicionalen slovenski zajtrk. Pojma nisem imela. Kot otrok sem za zajtrk jedla 'merendine', ali male malice, če direktno prevajam. V bistvu gre za kupljene in zapakirane 'tortice', roladice in različne druge biskvite, ki so bili pri meni navadno polnjene z mlečno kremo in oblite s čokolado. To so bili moji otroški zajtrki. Zelo zdravo, ha? No, na neki točki sem jedla tudi kosmiče, ampak so bili tudi ti precej sladki in mislim, da nič kaj bolj zdravi. Ampak bolje nekaj, kot nič do 11.00, ne?

Tudi danes ohranjam dobro navado zajtrkovanja zjutraj. Večinoma so moji zajtrki bolj zdravi, kot so bili nekoč. Se pa tudi kakšen dan zgodi, da vase spravim kup sladkorja. Včasih je tako enostavno lažje. Naj se vrnem k slovenskemu zajtrku, ki je bil naš naslednji #kuhaM izziv. Jaz sem si ga zakomplicirala in najbrž sem ga naredila malo manj zdravega, kot je v osnovni različici. Sem se pa zato poigrala s sestavinami in dobila ocvrte/pečene jabolčne krhlje v kruhovi škorjici.

Zajtrk, najpomembnejši obrok v dnevu

Avtorica: Ana

Odkar pomnim, sem jedla zajtrk. Kljub temu, da sta ga moja starša redno ignorirala (mama ga še vedno, kljub prigovarjanju), sem se sama kot otrok rada zjutraj posladkala. Nisem vedela, kaj je slovenski zajtrk in sem šele pred kakšnim tednom ugotovila, da je kruh z maslom in medom, jabolko in kozarec mleka tradicionalen slovenski zajtrk. Pojma nisem imela. Kot otrok sem za zajtrk jedla 'merendine', ali male malice, če direktno prevajam. V bistvu gre za kupljene in zapakirane 'tortice', roladice in različne druge biskvite, ki so bili pri meni navadno polnjene z mlečno kremo in oblite s čokolado. To so bili moji otroški zajtrki. Zelo zdravo, ha? No, na neki točki sem jedla tudi kosmiče, ampak so bili tudi ti precej sladki in mislim, da nič kaj bolj zdravi. Ampak bolje nekaj, kot nič do 11.00, ne?

Tudi danes ohranjam dobro navado zajtrkovanja zjutraj. Večinoma so moji zajtrki bolj zdravi, kot so bili nekoč. Se pa tudi kakšen dan zgodi, da vase spravim kup sladkorja. Včasih je tako enostavno lažje. Naj se vrnem k slovenskemu zajtrku, ki je bil naš naslednji #kuhaM izziv. Jaz sem si ga zakomplicirala in najbrž sem ga naredila malo manj zdravega, kot je v osnovni različici. Sem se pa zato poigrala s sestavinami in dobila ocvrte/pečene jabolčne krhlje v kruhovi škorjici.

Kruh, mleko, maslo, med, jabolko!

So vam sestavine, naštete zgoraj, kaj znane?

Menda se bliža 21. november. Menda je to dan slovenske hrane in otroci v šolah in vrtcih širom Slovenije bodo ta dan začeli s slovenskim zajtrkom, sestavljenem iz zgornjih sestavin. Meni so v spominu na šolske zajtrke ostali samo smrdeči zelenjavni namaz (ki bi mi trenutno verjetno predstavljal nič manj kot kulinarični presežek), čokolino, za katerega smo se praktično stepli in burek, ki je bil tako zelo masten, da je prtiček, na katerega smo ga odložili, v sekundi dvajset postal neviden. Ampak to so bili dobri časi brezskrbnosti in tudi na trenutke slabi šolski zajtrki jih niso mogli pokvariti.

No, sedaj sem pa velika in ko sem bila še majhna si niti misliti nisem mogla, da si bom nekoč iz samega užitka pripravljala zajtrke. Oziroma bolje rečeno ... eksperimentirala s sestavinami za zajtrk. Ampak, v elektronski pošti je pisalo, da je to naš naslednji #KuhaM izziv in kar je treba, je treba! Poiskati zanimive, preproste, okusne, igrive, kreativne ideje za obrok iz sestavin slovenskega zajtrka. No, pa dajmo.

Kruh, mleko, maslo, med, jabolko!

Avtorica: Tina

So vam sestavine, naštete zgoraj, kaj znane?

Menda se bliža 21. november. Menda je to dan slovenske hrane in otroci v šolah in vrtcih širom Slovenije bodo ta dan začeli s slovenskim zajtrkom, sestavljenem iz zgornjih sestavin. Meni so v spominu na šolske zajtrke ostali samo smrdeči zelenjavni namaz (ki bi mi trenutno verjetno predstavljal nič manj kot kulinarični presežek), čokolino, za katerega smo se praktično stepli in burek, ki je bil tako zelo masten, da je prtiček, na katerega smo ga odložili, v sekundi dvajset postal neviden. Ampak to so bili dobri časi brezskrbnosti in tudi na trenutke slabi šolski zajtrki jih niso mogli pokvariti.

No, sedaj sem pa velika in ko sem bila še majhna si niti misliti nisem mogla, da si bom nekoč iz samega užitka pripravljala zajtrke. Oziroma bolje rečeno ... eksperimentirala s sestavinami za zajtrk. Ampak, v elektronski pošti je pisalo, da je to naš naslednji #KuhaM izziv in kar je treba, je treba! Poiskati zanimive, preproste, okusne, igrive, kreativne ideje za obrok iz sestavin slovenskega zajtrka. No, pa dajmo. 

Kako smo skoraj postale radijske zvezde in Recept za dišečo kuhinjo

Avtorica: Sanja

Star egipčanski pregovor pravi, da slika pove več kot tisoč besed, zato danes ne bom dolgovezila. Malo se mi tudi ne da, za kar bom okrivila občasne vročinske valove, ki pa, upam, niso posledica prezgodnje menopavze, ampak Cerkniškega jezera v čevljih na mrzel jesenski dan. Razmerja v letošnji jeseni (miligram sonca na hektoliter dežja) niso ravno po mojem okusu, ampak je bil uvod med najlepše barve leta tako popoln, da mi je odvzeta pravica vihanja nosu. 

 

Maruša z Vala 202 nas je namreč povabila, da se ji pridružimo na izletu v vipavsko Majerijo, kjer bi snemali material za pripravo nove radijske oddaje o dobrih okusih. Tina se je takrat še vrtela po Gostilni, Bernarda in Ana sta bili zaposlenim z odraslim življenjem, midve z Nino, brezskrbni študentki kot sva, pa sva se s cedečimi slinami na dogovorjenem mestu prikazali že 15 minut pred dogovorjeno uro. Samo ugibali sva lahko, kaj bomo počeli. Ampak Maruša je omenjala hrano in kuhanje in midve nisva videli razloga, zakaj bi ostajali v sivi Ljubljani.

Kako smo skoraj postale radijske zvezde in Recept za dišečo kuhinjo

Star egipčanski pregovor pravi, da slika pove več kot tisoč besed, zato danes ne bom dolgovezila. Malo se mi tudi ne da, za kar bom okrivila občasne vročinske valove, ki pa, upam, niso posledica prezgodnje menopavze, ampak Cerkniškega jezera v čevljih na mrzel jesenski dan. Razmerja v letošnji jeseni (miligram sonca na hektoliter dežja) niso ravno po mojem okusu, ampak je bil uvod med najlepše barve leta tako popoln, da mi je odvzeta pravica vihanja nosu.

Malo bolj zdrava jabolčna torta z drobljencem

Avtorica: Nina

Konec oktobra je čas, ko se za Bormašince dogajajo same krasne stvari. Pripravljamo vam številna presenečenja, o katerih boste pravočasno obveščeni na naši Facebook strani. Punce se počutimo tako zelo pomembno, ko lahko vsem razlagamo, koliko novih vznemerjivih stvari nas čaka, ko pa zvedavi poslušalci želijo izvedeti kaj več, jim v slogu pravih ljubljanskih kokošk lahko rečemo le, da bodo več izvedeli kmalu, saj gre za skrivnost. Zelo kmalu, če smo natančne. Pravzaprav boste nekaj izvedeli ta trenutek! Ste že kaj neučakani?

Torej, naj se vam ne zdi čudno, da boste naslednjih nekaj objav brali o krompirju in jabolkih. Vse to je del večjega Mercatorjevega projekta #kuhaM, preko katerega vas bomo slovenski blogerji razveseljevali z recepti znotraj različnih tematskih sklopov. Kot rečeno, so prva izbira jabolka ali krompir.

Sama sem se odločila za jabolka, saj jih obožujem. Menim, da pravilo 'Eno jabolko na dan odžene zdravnika stran' še kako drži. Nič hudega če je to ubogo jabolko v družbi masla, moke in jajc. Nihče mi ne more reči, da ga nisem pojedla! V nadaljevanju vam tako predstavljam sladico, v katero sem sama nazadnje pretvorila jabolka, ki so nam jih dostavili dobri možje najboljšega soseda. Glede na to, da sladica vsebuje dve jabolki, je torej nujno, da je sami pospravite vsaj polovico, če želite zdravnika držati na varni razdalji.

Malo bolj zdrava jabolčna torta z drobljencem

Konec oktobra je čas, ko se za Bormašince dogajajo same krasne stvari. Pripravljamo vam številna presenečenja, o katerih boste pravočasno obveščeni na naši Facebook strani. Punce se počutimo tako zelo pomembno, ko lahko vsem razlagamo, koliko novih vznemerjivih stvari nas čaka, ko pa zvedavi poslušalci želijo izvedeti kaj več, jim v slogu pravih ljubljanskih kokošk lahko rečemo le, da bodo več izvedeli kmalu, saj gre za skrivnost. Zelo kmalu, če smo natančne. Pravzaprav boste nekaj izvedeli ta trenutek! Ste že kaj neučakani?

Torej, naj se vam ne zdi čudno, da boste naslednjih nekaj objav brali o krompirju in jabolkih. Vse to je del večjega Mercatorjevega projekta #kuhaM, preko katerega vas bomo slovenski blogerji razveseljevali z recepti znotraj različnih tematskih sklopov. Kot rečeno, so prva izbira jabolka ali krompir.

Sama sem se odločila za jabolka, saj jih obožujem. Menim, da pravilo 'Eno jabolko na dan odžene zdravnika stran' še kako drži. Nič hudega če je to ubogo jabolko v družbi masla, moke in jajc. Nihče mi ne more reči, da ga nisem pojedla! V nadaljevanju vam tako predstavljam sladico, v katero sem sama nazadnje pretvorila jabolka, ki so nam jih dostavili dobri možje najboljšega soseda. Glede na to, da sladica vsebuje dve jabolki, je torej nujno, da je sami pospravite vsaj polovico, če želite zdravnika držati na varni razdalji.

Bučkin čatni

V svojem prejšnjem zapisu sem omenila, kako sem se lotila raziskav o ozimnici in da sem naletela na recept, ki sem se ga lotila danes. Seveda vsebuje bučke. Moje prvo leto kot vrtnarka jih je obrodilo toliko, da jih imam še vedno poln hladilnik, polno skrinjo in zdaj jih bom še vložila. Letos sem na eni od internetnih razprodaj, kjer se moraš v minuti odločiti, ali te knjiga pritegne in ali jo boš kupil, saj če predolgo razmišljaš, jo enostavno razgrabijo drugi, kupila simpatično knjižico, zakladnico receptov za pripravo ozimnice. V njej je veliko receptov za marmelade, džeme, vloženo in zmrznjeno zelenjavo in za čatnije, za katere nisem imela pojma, kaj so. Pa sem si rekla, da bom ugotovila in sama poskusila pripraviti svojega. Nisem se mogla upreti dejstvu, da bi svoje eksperimentiranje zapeljala še nekoliko dlje, zato sem se odločila za čatni, ki vsebuje meni še neznane ali redko uporabljene začimbe. Pred vami je recept za bučkin čatni z jabolki in ingverjem.

Bučkin čatni

Avtorica: Ana

V svojem prejšnjem zapisu sem omenila, kako sem se lotila raziskav o ozimnici in da sem naletela na recept, ki sem se ga lotila danes. Seveda vsebuje bučke. Moje prvo leto kot vrtnarka jih je obrodilo toliko, da jih imam še vedno poln hladilnik, polno skrinjo in zdaj jih bom še vložila. Letos sem na eni od internetnih razprodaj, kjer se moraš v minuti odločiti, ali te knjiga pritegne in ali jo boš kupil, saj če predolgo razmišljaš, jo enostavno razgrabijo drugi, kupila simpatično knjižico, zakladnico receptov za pripravo ozimnice. V njej je veliko receptov za marmelade, džeme, vloženo in zmrznjeno zelenjavo in za čatnije, za katere nisem imela pojma, kaj so. Pa sem si rekla, da bom ugotovila in sama poskusila pripraviti svojega. Nisem se mogla upreti dejstvu, da bi svoje eksperimentiranje zapeljala še nekoliko dlje, zato sem se odločila za čatni, ki vsebuje meni še neznane ali redko uporabljene začimbe. Pred vami je recept za bučkin čatni z jabolki in ingverjem.

Pripravila sem kozarčke za vlaganje, jih umila in postavila 'razkužiti' v vročo pečico. Iz omare sem vzela največji lonec, ki ga premore moja kuhinja. Potem sem se lotila rezanja sestavin. Na kocke sem narezala  1,2 kg bučk (navadnih in patišon belih bučk, vi lahko seveda uporabite tiste jedilne, ki jih imate na vrtu), 650 g čebule, 320 g jabolk in jih stresla v lonec. Dodala sem 100 g posušenih brusnic, ker so mi veliko boljši nadomestek rozin, 3 dl jabolčnega kisa, 60 ml limoninega soka in 260 g rjavega sladkorja. V malem mikserju sem na drobno 'narezala' 1/2 manjšega česna in 35 g svežega ingverja ter ju dodala na 'kup'. Vse skupaj sem začinila še z 8 g koriandra, 1 žličko kajenskega popra, 1 žličko kumine v prahu in 2 žličkama začimbne mešanice Garam masala (ne, nimam pojma, kaj to je, se jo pa najde tudi v naših trgovinah, seveda tistih z bolj pestro ponudbo).

Vse skupaj sem dobro premešala in prižgala štedilnik na nekoliko višjo temperaturo, počakala, da zavre in seveda sem pa tja zadevo pomešala, saj veliko sestavin še ni bilo pokritih s tekočino. S časom se je tudi voda iz zelenjave razpustila, tako da se je vse skupaj kuhalo v tekočini.

Ko je tekočina zavrela, sem temperaturo plošče nekoliko znižala in kuhala še dobri dve uri, da so se vse sestavine zmehčale in dodobra prekuhale.

V mlačne kozarce sem nadevala še vroč čatni in kozarce tudi takoj zaprla. To je to. Bučkin čatni z jabolkom in ingverjem.

Ko sem ga poskusila, ko sem ga nadevala v kozarčke, je bil okus precej zanimiv, sladko-kisla kombinacija z nekaj okusa po dodanih začimbah. Okusa nisem navajena, mislim pa si (no, upam), da bo čatni čez nekaj časa, ko bo lepo 'uležan', še nekoliko boljši. Prebrala sem, da se ga servira kot priloga k raznim jedem, predvsem da paše k mesu. Ko sem ga poskusila, bi si ga z lahko predstavljala zraven kakšnega svinjskega mesa.

Sol v laseh in Sadni kolač

Oni vikend sem po neskončnih enajstih mesecih končno popršutila svojo rit. Za vse, ki jim je izraz približno tako tuj kot definicija logaritma - nastavila sem se soli (morju) in burji (sapici), in, oh, kako je prijalo! Ko bom velika, sem bom preselila v Izolo in se ob dopoldnevih naslajala nad barvami tržnice, ob popoldnevih nad šumenjem valov, zvečer pa se bom poskušala izgubiti med uličicami. Na okenski polici bom gojila sivko in rožmarin in baziliko in timijan, debel maček Čarli pa se bo med kuho motal pod mojimi nogami. Imela bom gugalnik z razgledom na morje in hladilnik, ki ne bo nikoli prazen.

In še preden sem z utopitvijo poskušala doseči, da bi moje truplo za vedno plavalo v mlaki Tržaškega zaliva, smo že zavijali z obvoznice in se izkrcavali v - saj bi rekla 'senci', ampak zato rabiš sonce - sivih stolpnic. Ne pomnim, da bi Ljubljane kdaj gojila tako zlohotno nastrojena čustva, in ne pomnim, da bi kdaj prej prežvekovalcem zavidala njihov izbljuvek in ponoven prežvek. Jaz hočem okus fig nazaj na jezik! No, tale kravji sistem je precej kompliciran, sploh če imaš primanjkljaj želodca ali dveh, zato sem se odločila, da si kaj poletno preprostega raje pričaram v domači kuhinji.

 

Sol v laseh in Sadni kolač

Avtorica: Sanja

  Oni vikend sem po neskončnih enajstih mesecih končno popršutila svojo rit. Za vse, ki jim je izraz približno tako tuj kot definicija logaritma - nastavila sem se soli (morju) in burji (sapici), in, oh, kako je prijalo! Ko bom velika, sem bom preselila v Izolo in se ob dopoldnevih naslajala nad barvami tržnice, ob popoldnevih nad šumenjem valov, zvečer pa se bom poskušala izgubiti med uličicami. Na okenski polici bom gojila sivko in rožmarin in baziliko in timijan, debel maček Čarli pa se bo med kuho motal pod mojimi nogami. Imela bom gugalnik z razgledom na morje in hladilnik, ki ne bo nikoli prazen.

...

  In še preden sem z utopitvijo poskušala doseči, da bi moje truplo za vedno plavalo v mlaki Tržaškega zaliva, smo že zavijali z obvoznice in se izkrcavali v - saj bi rekla 'senci', ampak zato rabiš sonce - sivih stolpnic. Ne pomnim, da bi Ljubljane kdaj gojila tako zlohotno nastrojena čustva, in ne pomnim, da bi kdaj prej prežvekovalcem zavidala njihov izbljuvek in ponoven prežvek. Jaz hočem okus fig nazaj na jezik! No, tale kravji sistem je precej kompliciran, sploh če imaš primanjkljaj želodca ali dveh, zato sem se odločila, da si kaj poletno preprostega raje pričaram v domači kuhinji.

 

  Lani preizkušeni slivov kolač z mandeljni se je zdel kot naročen, dokler nisem ugotovila, da je Dedek obilici domačih sliv namenil drugačno, bolj žlahtno usodo. Temeljit kot vedno je pobral vse do zadnje, tudi talne odpadnike. Skoraj sem že obupala, kot sem v kotu za skladovnico drv, tik nad zemljo, zapazila vijoličen sij in našla točno šest(!) prefirganih pozabljenk. Vključno z odlično kamuflažo in nedotaknjeno pajkovo mrežo. A vidite, a vidite? : )

  Šest sadežev je za uspešno pekovsko misijo premalo, zato sem se odločila za mešanico sadja in sladico, ki se poslavlja od poletja in s široko odrtimi rokami ter zaprtimi jopami glasno pozdravlja jesen. Manjše premoženje sem zapravila za sveže fige, ne tako sveže marelice, gensko spremenjene nektarine ter nekaj čisto povprečnih jabolk in hrušk. Domača sorta se je čisto premalo sončila in je, vsaj zaenkrat, skrajno nejedljiva za vse, ki jim limonin sok ne predstavlja vrhunske slaščice. Slivov kolač sem preimenovala v sadnega in se lotila svojega najljubšega kuhinjskega opravila.

 Striptiz mandeljnov. Cene oreščkov in kar je njim podobnega že tako segajo v višave, moja škrtost pa je včasih le zmagovalka okrutnih bojev z nikoli utrujeno lenobo in me prisili, da sežem po nekaj centov cenejših  mandljih z lupino. Doma jih kakšno minuto pokuham v vreli vodi, da olupek odstopi od jedra, ki ga nato z lahkoto odstraniš. Vse skupaj nekako spominja na pokanje še neodprtih cvetov fuksije. : )

Lupina poskrbi za mandljev rahlo grenak priokus, zaradi katerega je aroma oreščka veliko bolj izrazita. Za potrebe bolj enakomerno obarvanega biskvita sem jih jaz slekla, sicer je pa to bolj stvar okusa. Posušene sem na drobno nasekljala s pomočjo paličnega mešalnika, če ne prenesete medzobnega škrtanja pa priporočam obdelavo z mlinčkom za orehe.

Sledeče količine so primerne za okrogli pekač s premerom 22 cm, vendar tudi v mojem 28 cm ni šlo nič narobe. Plast biskvita je tanjša, kar posledično pomeni krajši čas peke. Zadevo je priporočljivo sestavljati na papirju za peko (lažja postprodukcija), ki ga sama osebno ne maram preveč, zato sem postopek malček zakomplicirala. Pekač sem najprej namastila in pomokala, nato pa iz peki papirja izrezala krog, ki se je ujemal z velikostjo dna. Ko sem ga položila v pekač, sem ga zalila s 50 g stopljenega masla in enakomerno posula z rjavim sladkorjem. No, z obarvanim sladkorjem, ker zdaj že vsi vemo, da to v resnici ni ''tapravi nerafinirani trsni sladkor'', kajne?

Pa da ne bomo dlakocepili, ker je dobesedno vzeto to precej težje kot se sliši, nadaljujmo s pranjem in razkoščičevanjem sadja. Nisem upala tvegati z olupkom fig, zato sem temni del previdno odstranila. S preostalim sadjem sem si dala veliko manj opravka: marelice in slive sem dala na pol, ostalo pa narezala na poljubno velike krhlje in jih tesno razporedila po dnu pekača. V trenutnem navalu navdiha sem sem po sadju razmazala še tri žlice jagodne marmelade.

S kuhinjsko bormašino sem zmešala 175g zmehčanega, vendar nestopljenega masla in 160 g sladkorja. Naslednjič ga bom zagotovo uporabila manj, saj se mi je pri končnem proizvodu zdelo, da je ukradel glavno vlogo okusu sadja. Medtem ko je mašina mešala, sem v drugo posodo presejala 160 g gladke moke in dodala 70 g mletih/nasekljanih mandeljnov. Maslu in sladkorju sem postopoma primešala tri jajca in mešalnik pustila prižgan, dokler se sladkor ni v celoti raztopil. Nato sem s kuhalnico počasi umešala suhe sestavine. Dobila sem precej gosto zmes, ki sem jo previdno in enakomerno porazdelila po mozaičnem sadju. Zapreš v pečico na 180° za približno pol ure (manjši pekač = pečeš dlje), da zlato porumeni, in nato še vročo obrneš na večji servirni krožnik/pladenj. Odstraniš pekač in papir za peko ter počakaš, da se ohladi. Ali pa tudi ne. Ker diši res slastno.

 

 Postreženo s kozarcem mleka in sveže utrgano gladiolo.