Roke gor!

Roke gor vsi, ki imate radi belo Linolado ali drug svetel lešnikov namaz! \o/ Jaz imam v predalu s sladkarijami poleg Nutelle vedno tudi belo Linolado. Pač, dobri sta mi. Kljub neverjetnim količinam sladkorja. Sem pa že nekaj časa razmišljala, da bi poskusila tudi sama narediti bel lešnikov namaz. Nisem hotela komplicirati z mlekom v prahu ali kondenziranim mlekom. Poleg tega se mi je zdelo, da lahko recept za lešnikov namaz, ki sem ga preizkusila par let nazaj, malce spremenim in dobim bel lešnikov namaz. In? Misija uspela. In sploh ni slabo.

Praznična večerja: Pomarančno čokoladni kozarčki

Pa je še eno leto skoraj naokrog. Kot so to pred mano storile že ostale Bormašince, se bom tudi sama v, verjetno zadnjem letošnjem zapisu, osredotočila na povzetek leta, ki bo kmalu za nami.

Kaj naj rečem, tole 2016 je pa bilo nekaj posebnega, zmedenega in norega. Vsaj zame. Ko razmišljam o preteklem letu, se počutim kot na vrtiljaku sredi kampa v Maredi. Tistemu, ki je najbolj sumljiv, pa ne veš ravno, če bi se res prepustil njegovim dogodivščinam, ki se znajo končati dokaj klavrno.

Priznam, lanskega vstopa v novo leto se nisem niti najmanj veselila. Strašila me je negotovost, ki jo je leto prinašalo s seboj in grenak priokus, da se stvari morda ne bodo iztekle tako, kot sem si želela. Danes, ko tole pišem lahko rečem, da je bil strah delno upravičen. Leto je bilo vsekakor čustveni vrtiljak, z najboljšim zaključkom, na kar si v začetku letošnjega januarja nisem upala niti pomisliti.

Čokoladni mousse. Brez 28 pripomočkov.

Uh, se spomnim, ko sem prvič delala mousse. Seveda je bil po receptu Julie Child, kaj pa drugega. Ena posodica za topit čokolado in maslo. Druga posoda za stepat beljake v sneg. Tretja posoda za stepat rumenjake s sladkorjem. Ne pozabimo termometra. In podaljška. In še eno posodo z vodo, ker rumenjaki se stepajo nad soparo. In potem imamo najbrž še en kup druge opreme, pa sem ta kompliciran postopek že nekaj časa nazaj poteptala globoko v spomin, do katerega ne dosežem več. Ker taka priprava je preprosto - too much. Tu mač. Ni čudno, da so američani iznašli enostaven mousse - ko stopljeno čokolado vmešajo v stepeno smetano. (Kar, seveda, ni tapravi mousse.) Saj ne rečem, dober je in če je treba je treba, ampak za nek preprost posladek kar tako, da vse skupaj izpade malo bolj fino in elegantno in da ga lahko (malce vinjeni) postrežemo za silvestra ... je pa preveč. Ampak, sedaj imamo SlverCrestovega Monsieur Cuisina. Nič več ni preveč. Sedaj je vse samo ... en dva tri. 

Vipava, part 1

Tam nekje v sredini aprila nas je Bratinov povabil k sodelovanju na festivalu Okusi Vipavske 2016. Že lani sem zasledila, kako so nekateri kulinarični blogerji sodelovali v čudovitem ambientu dvorca Zemono in samo upala sem, da bo še katera od Bormašinc za akcijo. In res, prvi majski vikend smo Bernarda, Sanja in moja malenkost preživele hudo delovno. Napele smo možgančke in povprašale brbončice, s katerimi okusi bi razvajale zahtevno publiko. Malce lažje delo smo imele, ko sta nam kot glavni sestavini bili določeni ovčja skuta in med, še lažje pa smo se še vse pod vplivom našega testeninskega tematskega sklopa hitro odločile, da pripravimo sladek kakavov raviol. Ker naju je z Beti najin čokoladni raviol tako zelo navdušil, pa še mislile smo si, da bo primorsko občinstvo navdušeno nad pašto, tako kot naša Ana ... 

In res so se okusi odlično ujeli. Kakavovo testo z nadevom iz albuminske skute z orehi ... vse skupaj v, tako kot je spesnila Beti, medeni kopeli.

Lonček sreče.

Danes samo recept. O dogodivščinah s 4-mesečno dojenčico kdaj drugič, ko bo inspiracija na vrhuncu. Moje misli so na udaru spomladanske utrujenosti, sklepam.

Tole danes je sladica v kozarčku, kot lahko vidite. Sila preprosta, zahteva samo 5 minut priprave večer prej in malce potrpljenja pri počitku v hladilniku. Kozarčki s kokosovo in čokoladno kremo.

Tradicija čarovniških druženj in žabji mrest

Noč čarovnic je zame eden najlepših dni v letu. Pa ne zato, ker bi bila blazno navdušena nad maskiranjem in vsem, kar je groznega na tem svetu. Nasprotno. Vsi, ki me poznajo vedo, da grozljivke gledam izključno ob dnevni svetlobi, pa še to le na eno oko in le v primeru, da se ogledu filma res ne morem izogniti niti z najboljšim izgovorom, ki ga premore moja, sicer v izgovorih 'zverzirana' malenkost. Tudi hrana, ki s svojo pojavo spominja na različne odrezane dele telesa, izpadle zenice in lobanje, ni na mojem repertuarju priljubljenih. Zelo težko se namreč pripravim po grlu spraviti nekaj, kar zgleda kot okrvavljena odrezana okončina. Tudi če bi zraven mene stal Adam Levine in mi z nežnim glasom prigovarjal, da je le hrenovka. Ne hvala. No … za Adama bi si mogoče premislila, ampak vseeno … bljek. Raje ostanem pri bobi palčkah, ki jih še nihče ni lomil in namakal v paradižnikovo omako.

Nosečnost za telebane, sedmič: presenečenje

To, kako sem predprejšnjo nedeljo mislila, da grem prvič v življenju na nogometno tekmo, vam je v ponedeljek razkrila že Nina. Še danes v bistvu ne morem verjeti in srce mi poskoči vsakič, ko pomislim, kako so se punce (in fantje) za vse morali potruditi, zorganizirati, skrbno načrtovati ... v glavnem, do konca življenja bo to ostal en lep in krasen spomin in res sem srečna, da imam okoli sebe take ljudi. 

V resnici se je precej drzno takole poigravati z nosečnico in sama sreča je, da je moj pritisk vedno v takih nižinah, da ga taki podvigi, ki mi hitro pospešijo srce, kvečjemu dvignejo na normalno raven. Je pa tudi res, da me punce potem niso preveč mučile s takšnimi in drugačnimi nalogami in izzivi. "Smisel" babyshower-ja je sicer resda tudi v tem, da se prijateljice pred porodom in predvidenim koncem družabnega življenja za vse bližnje vpletene (mama, ata) še zadnjič malce podružijo, brez obveznosti in skrbi, je pa treba bodočo mati tudi malce preizkusiti. Sistem je dokaj podoben dekliščinam, na katerih mora bodoča nevesta ponavadi dokazati, da je sposobna in pripravljena, da skoči v zakonski stan, no, tu pa sem se spopadala z nalogami, primernimi za mojo novo prihajajočo vlogo. 

Kaj smo počele? Punce so zadevo super organizirale tako, da nisem bila jaz edina na tapeti za mučenje, tako kot je to v navadi pri dekliščinah. Fino so bile vse vključene v izzive in tako sem najprej dobila super predloge za dekliška in fantovska imena od A do Ž. Pustimo ob strani to, kakšni so ti predlogi, saj je bila naloga seveda časovno omejena in posledično imam lep cvetober imen, ki geografsko niso omejena samo na Slovenijo, temveč zajemajo širši Balkan. Super zabavno je bilo videti tudi njihove zmedene obraze, ko so z vrvico ugotavljale, kolikšen je obseg mojega trebuha. Zadnjič je meril točno 100 cm, punce pa so vse bile preveč pogumne in mi dodale še kakšnih 15 cm poleg. Tudi do tja še mogoče pridemo, hehe. Sama sem se morala malce namučiti v nosečniški pantomimi, pa v resnici ni bilo tako hudo, kot sem si mislila, malo nelagodna je bila samo prsna črpalka, ampak smo se ob njej vse fino nasmejale. Punce so v resnici ogromno znanja pokazale tudi pri nosečniškem kvizu, ki je potekal v stilu abecede, kot smo je vajeni z Malih sivih celic. Fantje so se s sprehoda vrnili ravno pravi čas, da sva v tandemu nekako le uspela previti do sredine hrbta pokakanega dojenčka, kot bodoča mama, od katere se bo tudi po rojstvu pričakovalo, da je vedno tako zelo urejena, kot sedaj (ahahahahahahaah, včeraj sem si po treh tednih namazala trepalnice z maskaro), pa sem si morala nalakirati nohte na rokah z zavezanimi očmi, pri tistih na nogah pa sem potrebovala njegovo pomoč.

Res en super, super večer. Zdaj pa hitro k receptu, tale sobota kar beži mimo in danes je čas, da po kosilu s kakšno poslastico razveselimo najbližje. Zadnjič sem pripravila borovničevo in nutellino kremo v kozarčku.  

Nosečnost za telebane, petič: odločitve.

Odločitev o tem, ali sploh imeti otroka ali ne, je v resnici še posebej preprosta.

Najhujše pride potem, ko človek enkrat začne obiskovati šolo za starše. Prvih par mesecev nosečnosti je, roko na srce, precej enostavnih. Okej, res je, da sem ena izmed tistih srečnic, ki se ni spopadala z dolgotrajnimi slabostmi ali bruhanjem, predavanje na faksu sem morala prešpricati samo enkrat, ker se nisem uspela sestavit in spravit iz postelje. V resnici si do tretjega meseca itak vsa na trnih in čakaš prve preglede, drugo tromesečje potem že nekako mine, ker se ponavadi počutje v tem obdobju malce izboljša in živiš naprej povsem normalno, kot si prej. No, v tretjem tromesečju se pa začne. Počasi bo že treba kaj pripraviti, pa potem slišiš še kakšno zgodbo o tem, kako je pa katera rodila že tudi kakšen mesec prej, pa itak se ponavadi urejanje sobice in čakanje, da pride voziček, zavlečeta vsaj za par tednov, da sploh ne govorim o tem, da se je hudo težko uskladiti, kdaj bova imela čas za skočit v Ikeo in novomeško Qlandio (treba je slalomirati med delovnimi sobotami, trgatvami in praznovanji rojstnih dni), ker imava za porabit darilne bone. Ja. Zadnji udarec je pa potem še šola za starše. Pustimo ob strani ves časovni pritisk in neko notranjo željo, da imam en mesec pred PDP-jem (predvidenim datumom poroda) že več ali manj vse pripravljeno in potem samo še ... čakam. Tukaj se potem začne saga z različnimi informacijami/mnenji.

Saj vsi vemo, da je splošno znana resnica ta, da ene same splošno znane resnice na svetu ni. S temi problemi se soočamo celo življenje. Katero fakulteto izbrati, da bo čez par let, ko diplomiramo, to področje še vedno zaposljivo? Katero pasjo hrano v trgovini kupiti, da Pesjanka ne bo imela driske? S katero barvo prepleskati stanovanje, da se je čez par let ne bomo naveličali? Tako nekako, saj veste, v katero smer pes taco moli. Skozi vse te življenjsko (ne)pomembne odločitve vsi dokaj relativno mirno plujemo. Če imate srečo, ste bolj "ah saj bo kar bo in bo v redu", če pa ste svoje mame hči (kot sem jaz), pa take odločitve iz leta v leto težje sprejemate. Saj ne rečem, pri izbiri barve, s katero sva prepleskala eno steno v otroški sobi, sem bila precej suverena, ampak kar se pa ostale otroške opreme tiče, me je pa stvar konkretno povozila.

Fizioterapevtka je v šoli za starše rekla, da je najbolje, če je otrok čim več časa na tleh, na blazini, da se prosto giba, ima neomejeno gibanje in da zato odsvetuje tako imenovane otroške ležalnike. Okej, že lepo in prav, ampak od ene mamice sem slišala, da je pa tisti ležalnik, ki ni lupinica, super za na mizo ali pult, da je otrok blizu tebe in lahko celo kaj skuhaš ali postoriš v kuhinji. Pa smo pri dilemi številka 1. Potem malce razmišljam o tem, kaj bova z detetom cele dneve počela in jasno, da bova zunaj, kolikor se bo le dalo, na svežem zraku. Ampak cele dneve samo z vozičkom okoli hodit, hja, do Črnuč in nazaj, pa čez polje do Šentjakoba, pa čez eno drugo polje samo eno krog ... ne vem, jaz bi šla tudi malo v kakšen hrib, pa Šmarna gora me mika, marca bi znalo biti že prav lepo, a ne bi bilo fino z nosilko (Boba ima tako krasne!) malo raziskovati še kaj drugega? Pa potem spet slišim od ene mamice, da čim otroku enkrat predstaviš čudovit svet nosilk, da potem se razvadi in noče biti več v vozičku, pa v gozdu so klopi pa ... Dilema številka 2. Potem je tu še vprašanje, kakšno igralno podlogo kupit za na tla, elektronska varuška da ali ne, in tako naprej in tako naprej, izbire in možnosti so neskončne, odločitve pa časovno in finančno problematične. Roko na srce - ne morem si ravno privoščiti, da kupim vse dodatne pripomočke, ki bi si jih želela. Niti si jih ne morem izposoditi, da bi lahko stestirala, če otroku paše ali ne. 

Moj problem pri takih odločitvah je v resnici tak, da ne vem, komu verjeti in zaupati - strokovnemu mnenju in priporočilom ali dobrim nasvetom izkušenih mamic. V resnici je pa itak najbolje, da neham dramatizirat, se na koncu impulzivno odločim in situacijo, če se bo le-ta izkazala za problematično, rešujem, če in ko bo to potrebno. V resnici je pa to šele pljunek v morje. Kje so še vse druge pomembne odločitve glede cepljenja, vzgoje in drugih področij, ki so za otroka lahko veliko bolj pomembne (in bog-ne-daj usodne), kot pa to, ali bo svet spoznaval iz vozička ali pa iz nosilke. 

Pravila itak ni - vsak otrok je drugačen in če ena mama reče, da njen po tem, ko je bil v nosilki, ni hotel biti več v vozičku, to niti približno ni indikator tega, da bo tako tudi z mojim. Je pa vseeno težko iskati in izbirati najbolj optimalne možne splošne resnice na svetu. Še posebej, ker s temi odločitvami v resnici ne vplivaš nase, ampak na nekoga drugega. Odgovornost, pa to.  

Za konec pa še jabolčni drobljenec z angleško kremo. 

Mehčalec aroma v sladici

Poletje na prelomu v jesen je eden mojih najljubših delov leta. Pomeni, da je vreme še vedno primerno za krajše morske izlete, hkrati pa obala gosti samo še zdolgočasene nemške upokojence. Starši so namreč že zdavnaj spakirali male vreščače v varčne enoprostorce in si najbrž precej oddahnili, ko so jih malo prestrašene pustili v šolskih klopih. Ali ergonomsko oblikovanih naslanjačih. Ali s čim že mladež zabavajo v devetletki. Kakorkoli, jutri s Pobom pojdeva za nekaj noči malce razpihati burjo, za vas pa je tule en glažasta sladica.

Limonina panakota ... in nekaj nektarin.

Danes samo na hitro objavim tale recept, ki sem ga pripravila včeraj za potrebe našega vsakomesečnega druženja s prijatelji ob hrani. Trije pari se vsak mesec dobimo pri nekomu doma, vsakič pri drugemu, seveda, in se razvajamo. Gostujoči par pripravi glavno jed, druga dva pa predjed in sladico. Jaz sem se včeraj odločila za nekaj lahkega in osvežilnega ... bognedaj, da bi strašila s kakšnimi čokoladnimi zadevami, saj vsi vemo, da so to tipično zimske poslastice, ki nam poženejo kri po žilah, poleti pa se prileže kaj sadnega, sploh ob vsej pestri ponudbi sezonskega sadja. Tako je nastala limonina panakota, poleg pa sem postregla še vroče karamelizirane nektarine in marelice. 

 

Je mimo leto

Včasih gledam na spomine z melanholijo, drugič z nasmeškom na obrazu. Včasih mi je žal, da smo se z nekaterimi ljudmi odtujili in pogrešam njihovo družbo. Ali družbo tistih ljudi, ki so mi ostali v spominu, čeprav so se (najbrž) spremenili in niso več isti ljudje. Lepi spomini pa ostajajo. In prav na te ljudi in čas me je spomnila pesem Je mimo leto, ki jo seveda izvajajo Čedahuči. Malce melanholična, ampak hkrati pozitivna, vesela.

Čas bolečino vzame stran
stopi jo v spomin

Ob pesmi sem si zaželela nečesa sladkega, nečesa, ob čemer obujam spomine. Tudi na tiste čase, ko sem prvič pripravljala to dobroto. Panna cotta. Tokrat sem se odločila, da ne bom delala poliva, ampak ga bom vključila v samo sladico. Pripravila sem jagodno panno cotto, ki je tako nedolžna in hkrati vesela in zame polna spominov.

Meta-objava, ki ni recept z meto

Vsakič, ko se znajdem pred novo objavo, se hočem na vsak način spomniti neke fine teme ali dogodka, o katerem bom pisala. Po možnosti tako, da bo zabavno in da ne bom ponovno pisala neke refleksije na neko temo. Za današnji vnos sem se jih kar nekaj spomnila. Vsakič, ko sem začela tipkati, sem se zavedla, da gre ponovno za refleksijo nečesa. In tako sem se odločila, da bom napisala meta-refleksijo, refleksijo mojih refleksij.

S tem se toliko obremenjujem zaradi tega, ker bi rada stopila ven iz svojega okvirja in naredila korak v neko drugo smer, ki mi bo omogočila malo več širine. Rada bi se učila novih stvari in rada bi ponudila več, ker vem, da sem tega zmožna. Tako da to je naloga za vnaprej. Prvi del te naloge bo, da v svojem vsakdanu najdem teme, ki bile vredne deljenja z drugimi. (Saj ne da jih trenutno ni, imam dve, ki mi pobirata veliko časa in misli, vendar o njih (še) ne bi rada pisala.) Potem pa, vaja, vaja, vaja, ne? Tako kot v kuhinji. Danes sem se vadila v pripravi sladice v lončku, ki ni panna cotta. Med Julijinimi recepti sem našla slavno in njej ljubo pomarančno bavarsko kremo.

Smuti, ki to ni

Moj najljubši del (pred)izpitnega obdobja je zavlačevanje. Primer: kovček. Dva tedna sem se mu izogibala kot napol pijana, dobro rejena antilopa. Na pol odprt, nabasan z razbarvanimi modrci in štumfi brez para, je tiho čakal, da izpraznim njegovo drobovje. To se ni zgodilo, ker sem imela veliko pomembnejša opravila, kot je na primer podrobna kvantitativna analiza 86 delov serije, v kateri je glavni zaplet najstniški ljubezenski trikotnik. Krasno.

Tale nesmiseln uvod bi se sedaj moral genialno preliti v bombastično nadaljevanje kulinaričnega zapisa in končati z receptom, ki bi še najbolj zakotni vaški restavraciji prinesel polovičko Michelinove zvezdice. Glede na to da na Bormašini nisem objavila ničesar vse od slavnostne večerje, se je od mene najbrž čisto upravičeno pričakovalo, da v domači kuhinji besno sekljam, pražim in pečem. Mnja. Ne. Sem pa zelo glasno nasprotovala ideji detoxa/smutijev/zdravega januarja in skorajda izsilila krušni teden, ki sem ga nato hladnokrvno sabotirala. Packa. 

 

SMUTIJI spotoma: Farjolčni.

Kaj je dobra stran tega, da tehnika zataji? Am, sem hotela nekaj napisat, pa mi je ušlo. No, ni dobre strani. Sploh, če si od nje odvisen kar se tiče osnovnih reči, začenši z budilko. Dobra stran bi bila, če nimaš opravkov in če nisi zmenjen in če ni slučajno v opomniku kaj napisano, pa če bi ti moral kdo kaj napisat, ti nekomu, koga poklicat, kje biti, sms poslati... Saj vidite, kam to gre. Če nam tehnika lajša življenje in nam lene riti dela še bolj lene, potem nam greni dni, ko ne dela. No, moj računalnik še plitko diha na škrge, vsake tolko se mu pogled zamegli, meni pa tudi, ko pomislim na novega. Potem  pa je tu telefon, ki me je pustil na cedilu, zato sem tudi jaz njega pustila na cedilu in nabavila novega. Spet diham. Tri dni zmedene izolacije je bilo dovolj. Ajm bek.

Malo sem pobrskala med fotografijami, pa našla tegale lepotca. Enega poletnega, ki je tudi zdaj čisto izvedljiv, ampak poleti super paše, ker je mrzel. Srebati po slamici tole sladko frjolčno sladkobo od smutija, v senci kakijevih listov, noge v luft, pa knjiga v naročju... Ah, poletje, pridi, pridi!

[yumprint-recipe id='43']

SMUTIJI spotoma: Zeleni.

Zjutraj je tako težko vstat. Tema je še, zunaj mraz, po možnosti tako kot danes še sneg, in ves kaos se zdi tako lahko zamudljiv pod toplo odejo... Ampak nič, treba je v svet, najprej pa še kaj dobrega zaužiti! Pripravila sem tri zelenkote, vsi so na bazi špinače in manga, ker, ne boste verjeli, oboje imam na zalogi in oboje obožujem.

Sem pa tekom dveh tednov, kar bolj pridno blendam v ranem jutru, ugotovila, da sem dopoldne manj zaspana, če zjutraj pijem tele dobrote. Prej sem pojedla kak rogljiček, sendvič, kosmiče oziroma nič, pa se mi je začelo okoli 10.ure res spati. Zdaj se mi zdi, da smuti prime bolj kot kava! (Ampak, da vas vseeno potolažim, kava je le kava, zjutraj tako fino zadiši, ko pridem na delo, da ji težko rečem ne. Tako zdrava jutra bi bila pa že čist antibormašincastajl!)

Torej, veselo na delo, blenderji Slovenije! Trgovinski seznam je malo daljši, ampak nič ne de, malo prevetrite omare, poiščite vso suho sadje in oreščke, ki jih je prinesel Miklavž, pa jih dodajate tem smutijem. Prav tako lahko sledi sezam, lanena semena, chia semena, prosena ali ajdova kaša (oboje pred blendanjem kuhano!), pirini kosmiči... Samo da je. Telo vam bo za tak jutranji pogon hvaležno, povrnilo pa vam bo z energijo čez cel dan.

Slavnostna večerja - Snežne kepe

Božični nemir (da ne rečem panika) je mimo, zapozneli božički tu in tam še tečejo šprint, da pustijo darilca pod jelko. Božično prenajedanje je prav tako mimo, izgovorov za pretirano posvečanje hrani in pijači pa je še vedno dovolj. Vendarle je treba biti gostitelj, kot se šika. Družina je svoje delo kot poskusni zajček za nove recepte opravila, prijateljem zdaj lahko serviramo preizkušene in izboljšane recepte. Sicer sem sama naredila ravno obratno, nihče pa se ni pretirano zgražal (razen nekaj godrnjanja 'kam naj spravim še sladico', ki pa ga gladko preslišim).

Zakaj sem za slavnostno večerjo izbrala ravno snežne kepe? Ker so tako retro, da so že zato vedno 'in', pa tudi zato, ker smo si sneg želeli že par tednov nazaj, pa ga ni bilo od nikoder. Sladica je preprosta, lahko jo pripravite malo vnaprej, dobra je topla in mrzla, ostala pa tako ali tako ne bo! 

Celi dnevi v kuhinji

Zadnji teden sem preživela toliko časa v kuhinji kot še nikoli. Poleg packarij, ki sem jih pripravljala za bor mašino, sem pekla še tri runde piškotov, kuhala kosila, pekla mafine in najbrž še kaj, česar se ne spomnim več. V glavnem, cel delovnik sem dnevno preživela v kuhinji. Poleg tega, da sem bila veliko v kuhinji, se mi zdi, da sem tudi ogromno pospravljala in pomivala. Sploh pri pripravi sladic mislim, da je veliko čiščenja in pomivanja posode. Sploh, ker je veliko take posode, ki se ne pomiva v pomivalnem stroju, ampak jo je treba pomiti na roke. Če pa se že pomiva v pomivalnem stroju, sem jo pa tako ali tako mogla pomiti na roke, ker sem jo potrebovala prej, kot bi stroj opral. Pred časom sem razmišljala, kako bi se obnesla v kuhinji cele dneve, pa mislim, da bi mi kar šlo. Najbrž bi bil tempo veliko hujši in bi morala delati bolj stvari, ki mi niso všeč, kot tiste, ki so mi. Bistveno pa je, da bi zdržala.

Tudi danes, kot pretekle dni, sem se po dveh obiskih trgovine - ker sem pač prvič pozabila kupiti nekaj stvari, utaborila v kuhinji. Danes sem pripravljala moje tretje darilo iz kuhinje: čokoladni namaz (ja, govorimo o domači različici Nutelle).

Vaba za piškotno pošast

Ne gre nam tole, decembrsko obdarovanje. Samo Ana se pridno prebija čez teden kulinaričnih darilc, druge pa smo se izgubile nekje med dirkanjem po Ljubljani. Ali Egiptu, tako kot Tina, ki uživa na zimskopoletnem dopustu. Ostale navdušeno vzdihujejo ob fotografijah palm, jaz imam pa čisto rada mraz. Tako lepo se lahko zapakiram v žabe in štumfe in škornje in spodnje majice in tople puloverje in šale. Samo nos kuka ven. Nos, ki zaradi nizkih temperatur/kuhanega vina/stiskanja mozoljev večkrat zardi.

Zardeva pa tudi moj božiček, ki z vedno bolj častitljivo starostjo postaja vedno bolj dolgočasen. Letos se sploh namerava izogibati nakupovalnim prostorom, zato je opasal predpasnik, odprl Bor mašino za punce, pobral ideje Piškotarije 2014 in se za en dan zaprl v kuhinjo. No, Božiček sem jaz, zato so tudi piškoti primerno ponesrečeni. Čokoladni after eight so padli skupaj, čokoladno-pomarančni grižljaji niso nikoli dobili oblike smrečic, kokosovih poljubčkov nikakor nisem znala ravno prav zapeči ... no, marmeladne lunice pa so sorazmerno uspele.

 

Osem okusov vročih čokolad

Pretekli teden smo pekle piškote, da smo z njimi posladkale svoje najdražje za sv. Miklavža. Zdaj pa je počasi čas, da začnemo razmišljati o naslednjem 'obdarovalnem' prazniku, božiču. December bomo namreč na bormašini za punce namenile prav temu, da lahko s pomočjo naših receptov presenetite z okusnimi darili vse, ki so vam sladkali preteklo leto. To je seveda tudi odličen izgovor za nas, da pripravimo za svoje prijatelje, družino in sodelavce prav prijetna sladka (in slana?) darila.

Sama se vsako leto poskušam spomniti česa novega in božična darila pripraviti sama. Pa ne (samo) zaradi tega, ker zadnje čase varčujem (da vas 'potolažim', na koncu vedno zapravim več, kot če bi darila kupila v trgovini), ampak predvsem zato, ker mislim, da imajo doma izdelana darila nekaj več duše. Letos sem se odločila, da izkoristim preizkus priprave domače vroče čokolade in ga zapakiram v darilo.

Ker so dnevi kratki, naj bodo vsaj sladki: Nebeške tortice

Medtem, ko 'pogledam samo še tole, potem grem pa res naredit vse, kar moram', poslušam jutub mix Bahamas (priporočam za vzdušje) in najdem še kak izgovor, da še nisem objavila nove objave na Bormašinci, dobim seveda link do našega novega projekta #kuhaM in spet čas zleti mimo. Da tega, kako po slabih dveh mesecih ukvarjanja s pomanjkanjem časa še nisem naumila pametnega/učinkovitega razporeda opravkov, da bodo narejeni, ker 'grem in pridem po temi', ne omenjam. Kako zmorete, delovni ljudje, res?

Ja, res z veseljem smo se odzvale povabilu najboljšega soseda, da nas postavi pred nove izzive in iz nas izvabi recimotemutako, najboljše kuharske ideje. Medtem, ko smo objavljale svoje recepte za prvi izziv ( Imamo krompir!...In jabolka.), smo svoje znanja željne glave nesle tudi na prvo #kuhaM delavnico priprave steakov. Tudi na to temo pride fotoreportaža tukaj, ampak, lepo po vrsti. Nazaj k torticam v kozarčkih.

Čeprav sem pri nastajanju tehle tortic v bistvu bolj asistirala in opravljala predvsem ljubi del - fotografiranje, sem dobila dovoljenje, da jih objavim, ker so a.božanske, b.izgledajo nebeško in c.je vedno dober čas za sladico. Vidite tisti največji kozarec? Tista tortica je bila zame. Sicer je bil kozarec sprva bolj za to, da se je odvečna masa nekam dala, ampak na koncu je ostalo precej, pa se nisem pustila preveč prosit. Ni dočakala naslednjega dne, če se prav spomnim:)