Praznična večerja: Tunine kroglice v paradižnikovi omaki in sredozemska polenta

Praznični dnevi so že tu, vsako leto pridejo prej in vsako leto zmanjka dni, da bi jih zaužila v miru, brez pretirane panike, kako z darili in podobne neumnosti. Nekateri ljudje obožujejo praznike, ker jih povežejo z družino, ker radi okrasijo svoj dom in jim bleščeča smrekica nariše nasmeh na obrazu. Na drugi strani pa so tisti, ki jim prednovoletni prazniki predstavljajo predvsem stisko. Ker nimajo denarja, da bi obdarili svoje najbližje, ker se počutijo sami, ker so skregani s potrošnjo ali zaradi čisto tretjih, osebnih razlogov. Vsak si praznike, kot tudi vsak svoj dan, kroji po svoje.



Sama jih poskušam zaužiti in uživati kolikor se le da. Stresu obdarovanja se sicer težko, a vsako leto bolj spretno izognem, privoščim si trenutek ali dva zase in predvsem se potrudim, da preživim kakšno uro, popoldne, večer ali dan s tistimi, ki so mi najbolj pomembni. Med njimi so tudi punce, s katerimi soustvarjam tale okusni blog. In letos smo se, lahko rečem, že tradicionalno dobile na praznični večerji, na kateri smo pripravile praznični meni in poskrbele za svoje brbončice, pa tudi za vaše, če se boste odločili in večerjo (vsaj delno) poustvarili.

Silvestrovo s prijatelji

December se je komaj začel, mi smo pa že pri koncu starega leta oz. tik pred vstopom v novega. Mercator nas s projektom #KuhaM ni zaposlil samo z razmišljanjem o idejah o tem, kako preživeti trenutke v kuhinji z našimi najmlajšimi, ampak tudi to, kako se ob koncu leta poveseliti s prijatelji. Malo sem tuhtala, kaj dobrega bi lahko Bormašince pripravile, potem sem pa med gledanjem moje ljube Laure naletela na tale koncept pull-apart bread. Oziroma če skušam posloveniti - narazen-potegljivi kruh, hehe. Ona je sicer pripravila jesensko različico, jaz pa sem se poigrala s silvestrsko. No, roko na srce, sestavine niso nič kaj posebno praznične, ampak brez problema recept malce prilagodite in popestrite s kakšno dobroto, ki jo čuvate in hranite samo za posebne praznične priložnosti. Pa začnimo - narazen-potegljivi kruh s čebulno pomako.

15-minutno kosilo v pol ure

Obroki pripravljeni v 15 minutah? Uporabno. Super, pa poskusimo. In res sem se potrudila. Norela sem po kuhinji, vsak kvadratni centimeter je bil zaseden z vsem mogočim, sestavinami, umazanimi posodami, embalažo ... Grozno, ker sem navajena, da sproti pospravljam za sabo in poskušam narediti čim več med kuhanjem, da mi po kosilu ni potrebno pospravljati in pomivati. Lepo sita in zadovoljna naj bi pomivala posodo in pospravljala ostanke po kuhinji? Nope.

No, tokrat je bilo tako nekako. Res sem hitela in res ni bilo veliko dela, ampak še vedno sem za vse priprave in kuhanje porabila še enkrat toliko časa, kot jih bojda Jamie, 30-minutni ocvrtki v paradižnikovi omaki z bučkino solato.

Na hitro

Ko sem sama doma, se mi velikokrat ne da kuhati kosila. Sploh, ko pridem iz službe mi je muka takoj za štedilnik. To se mi je zgodilo tudi pretekli teden. Najprej sem enostavno obsedela na kavču in vsaj pol ure delala nič. (Ja, no, priznam, igrala sem igrice na telefonu. Vsega je kriva Tina, ki me napeljuje k igranju, prisežem!) Potem mi je želodec sporočil, da moram dvigniti zadnjico in se spraviti v kuhinjo, da si pripravim nekaj dobrega za kosilo.

Prednost tega, da sem sama doma, je tudi ta, da si lahko za spremembo skuham nekaj, česar moj dragi ne bi jedel, torej jed, ki je primarno sestavljena iz zelenjave. V hladilniku sem nabrala še zadnjo poletno zelenjavo iz domačega vrta (kakšni okusi!) in se lotila priprave kuskusa s poletno zelenjavo. Na hitro.

Voham jesen ...

... in ropotljajoče dežne kaplje po strešnem oknu in strehi me mamijo nekam v globine in toplo zavetje moje postelje. Odejo zvijem v črv, si ga podložim pod trebuh, se prevalim na bok, še glavo podložim s plišasto igračo in že me več ni. 

Danes ob pol treh zjutraj sem želela zaspati, pa se mi je vrtelo. Že dolgo ne tako. Ne vem, mogoče od navdušenja nad tem, s kakšno vnemo je bodoča nevesta tekla po Piranu in prodajala piškote ter zbirala podpise oz. dovoljenja poročenih moških, da jo spustijo v zakon. Sama sem si samo mislila "česa takega se jaz na svoji dekliščini ne bi šla, dobra je" ter opazovala turiste, ki so segali v žep po drobiž in k svoji popotovalni dogodivščini po Sloveniji dodali še spoznavanje poročnih običajev Slovencev. 

Smo imele pa Bormašince prejšnji teden, ko so se nad Ljubljano ravno zgrinjali oblaki, ki že veselo vse te dni vlažijo zemljo, piknik. Dobro smo jedle, še bolj pa je bilo prijetno poklepetati in priti na tekoče s tem, kaj se nam dogaja. V prihodnjih dneh vas torej na blogu razveseljujemo z res enostavnimi idejami za piknik prigrizke. Pa ne zmajevat z glavo - vremenoslovci že napovedujejo malce višje temperature! Pa začnimo ... s pito s paradižniki in polento. 

Pica? Pita? Pitca. In knjige.

Knjige. Zelo imam rada knjige. No, do konca sedmega razreda OŠ res nisem marala brati. Najbrž zaradi prisile in obveznosti. Potem pa se je nekaj zgodilo (ni skrivnost, samo ne vem, kaj) in sem začela brati kot nora. Najbrž sem največ knjig prebrala v teh nekaj sledečih letih. Seveda obvezne literature še vedno nisem marala preveč, ker sem bila uporna najstnica. Ne more mi biti všeč nekaj, kar je v šoli obvezno. Se ne spodobi. :) Na faksu me je upornost nekoliko minila, saj je bilo obvezne literature na pretek in nekaj nje tudi zelo zanimive. Mi je pa tekom študijskega leta zmanjkovalo časa in volje za branje leposlovja. Sem pa za to izkoristila poletne počitnice, kjer sem se razvajala z manj zahtevnimi mladinskimi knjigami, med njimi je bilo kar nekaj fantazijskih.

 Tudi v zadnjih letih moj interes za branje variira. Kakšno leto preberem veliko knjig, spet drugič 'se mu ustavi' in ne morem prebrati niti ene knjige. Tako je bilo celo prvo polovico letošnjega leta. Lotila sem se branja kar nekaj knjig, pa jih enostavno nisem prebrala do konca. Na srečo je tu dopust in morje, kjer si uspem vzeti dovolj časa in imam dovolj motivacije za branje. Tako sem nadoknadila in prišla na 6 prebranih knjig, eno pa pravkar zaključujem. Za motivacijo za naslednjih nekaj mesecev mi je pa bralni izziv, ki sem ga na spletu zasledila pred nekaj dnevi. Knjigo v roke!

Geronimo

Glasba. V meni prebuja različna občutja in jo obožujem, ko me spremlja na moji življenjski poti, ko lahko v njej najdem nekoga, ki je v podobni situaciji, kot sem jaz, nekoga, ki me razume, ki je z mano. Ne glede na vse, glasba je vedno tu. Samo izberem si tisto pesem, ki si jo želim in sem že lahko nekje drugje.

Vem, kamorkoli grem,
najdem te nekje,
kjer oba sva, kot da sva doma.

Pred par dnevi sem sedela v pisarni, odprla sem spletno stran Čedahučijev in začela poslušati njihove pesmi, da bi ena navdahnila za kuhanje po njihovi glasbi. Nisem si najbolje predstavljala, kako bom glasbo spremenila v kosilo, je pa vsekakor pomagalo, da sem bila med poslušanjem lačna. No, ob vsaki pesmi mi niso nemudoma prišli na pamet tisočeri recepti, sem si pa izbrala tisto, ki mi je v tistem trenutku spregovorila, Geronimo. (Najdete jo na njihovi spletni strani, kjer tudi sicer lahko poslušate njihove pesmi.) Ko sem jo še enkrat ali dvakrat poslušala, pa sem razmišljala še o okusih in takrat je začela postajati slika bolj jasna.

Popečeni kruhki z zelišči na Bormašina mitingu

Tina (recept), Bernarda (fotografije) in Sanja (ubesedeno)

Čisto možno, da je za poletni monsun kriva veriga elektronskih sporočil, ki smo si jih s puncami izmenjale v poznih nočnih urah, ko nam ideje za reševanje sveta niso pustile spati. Pa smo v družnem kokodajsu ugotovile, da je temu treba narediti konec in so končno usesti za isto mizo ter izprazniti Tinin (za študentske razmere dobro založen) hladilnik. Namig - na obisku pri Tini se vedno dobi kaj za obrabo sklenine.

 

Tokrat je pripravila mini topel prigrizek, ki ga je pripravila med tem, ko je čvekala o svojem zadnjem pohodu na Šmarno goro.

Popečeni kruhki z zelišči na Bormašina mitingu

Avtorice: Tina (recept), Bernarda (fotografije) in Sanja (ubesedeno)

Čisto možno, da je za poletni monsun kriva veriga elektronskih sporočil, ki smo si jih s puncami izmenjale v poznih nočnih urah, ko nam ideje za reševanje sveta niso pustile spati. Pa smo v družnem kokodajsu ugotovile, da je temu treba narediti konec in so končno usesti za isto mizo ter izprazniti Tinin (za študentske razmere dobro založen) hladilnik. Namig - na obisku pri Tini se vedno dobi kaj za obrabo sklenine.

Skladiščenje in Špinačni pesto

Ko je Bernarda za naš naslednji tematski teden (dva, v bistvu) predlagala ozimnico, sem v svetlobi ekrana samo še malo bolj bledo zasijala in malo bolj na trdo pogoltnila palačinko z viki kremo. "Premlada sem, da bi vlagala!" je bila moja prva misel. Druga pa pigment rdeče pese na maminih rokah, ki so polnile kozarce in na željo preostalih družinskih članov zvesto uporabljale mleto kumino namesto tiste cele. Prav smešno se mi je zdelo, kako ozimnico enačim samo z vlaganjem in kakšno strahospoštovanje gojim do ta velikih kozarcev in kisa, ki ''mora biti točno v pravem v razmerju.'' Sem rekla, sem bom že uštulila h kakšnem projektu družinskega poglavarja, ki se vsako leto odloči dopolniti našo shrambo. Pa smo zelje za srbsko solato zdušili za kosilo, papriko zakamuflirali v šataraš, z rdečo peso pa pogostili voluharje.

Skladiščenje in Špinačni pesto

Ko je Bernarda za naš naslednji tematski teden (dva, v bistvu) predlagala ozimnico, sem v svetlobi ekrana samo še malo bolj bledo zasijala in malo bolj na trdo pogoltnila palačinko z viki kremo. "Premlada sem, da bi vlagala!" je bila moja prva misel. Druga pa pigment rdeče pese na maminih rokah, ki so polnile kozarce in na željo preostalih družinskih članov zvesto uporabljale mleto kumino namesto tiste cele. Prav smešno se mi je zdelo, kako ozimnico enačim samo z vlaganjem in kakšno strahospoštovanje gojim do ta velikih kozarcev in kisa, ki ''mora biti točno v pravem v razmerju.'' Sem rekla, sem bom že uštulila h kakšnem projektu družinskega poglavarja, ki se vsako leto odloči dopolniti našo shrambo. Pa smo zelje za srbsko solato zdušili za kosilo, papriko zakamuflirali v šataraš, z rdečo peso pa pogostili voluharje.

Kaj naj bi pripravila za tokratni tedenski izziv? Sadja za marmelade in kompote ni bilo več, zelenjavo smo zamrznili ali pojedli sproti, edino, kar imamo letos vrtnega presežka, pa se nahaja v obliki čebule in ... špinače! V visoki sezoni smo jo jedli približno dvakrat, zdaj pa je samevala in se bohotila v svoji zelenosti. Lahko bi jo blanširala in zamrznila, lahko pa bi se malo bolj pozabavala in pozimi v študentskem domu prihranila kakšen evro in minuto.

Pesto sem prvič jedla kakšna tri leta nazaj, ko sta se starša vrnila iz Italije in prinesla neko domačo zadevščino. Najprej sem bila presenečena nad močnim okusom, ko sem se pa na aromo navadila, sem sama zmazala cel lonček. Špinača se mi je vedno zdela blazno fina, kako fina bi bila šele na testeninah! : ) Po brskanju sem našla kup receptov, ki so po drugem ogledu zelo podobni - špinača, obvezna bazilika, olivno olje, začimbe, oreščki (običajno pinjole) - spreminjajo se samo razmerja sestavin in drznost v dodatkih. Ubrala sem čisto preprosto pot, ki ni bila več tako preprosta, ko sem ugotovila, da je naša vrtna bazilika izginila neznano kam. Imamo pol kubika rožmarina in šest sadik tobaka, te nežne zelenine pa ne.

Nič ne dé, sem imela pa športni dan v ogromnih gradbenih trgovinah, kjer sem dobila kompleks, ko sem srečala straniščno školjko vredno več od mojega bančnega računa, na vrtnem oddleku pa sem vsega skupaj prepoznala šest (najcenejših) rastlin. Domov sem privlekla tri močno dišeče in močno uvele dame, jih malo napojila, takoj nato oskubila in pozabila posaditi v gredico. *si nastavi opomnik* Listke je potrebno pozorno pregledat, ker je bazilika znana kot krasna gostiteljica ušem. Če bi radi malo bolj meseni pesto, pa itak ni panike. Obrala sem še špinačo in se znašla pred naslednjo dilemo:

Naj jo zblanširam ali naj uporabim kar surovo? V vseh receptih, ki sem jih pregledala, so pisci prisegali na surovo, pa bojda se taka daje tudi v moderne smutije, jaz sem pa zelo špinačno konzervativna in se mi ideja ni preveč dopadla. Pa da me ne bi lastna zadrtost omejevala pri polnem uživanju okusov, sem en listek stlačila v usta in ga na hitro prežvečila. ... Blanširanje it is. 

Blanširanje? V vrelo vodo listke potopiš za dve minutki, več je že preveč za vse fino zdrave stvari, ki jih zelenje poseduje. Špinača je bogata s folno kislino, ki je bejsikli naravni prozac. S pestom nad depresijo! Poleg tega je ena redkih rastlin bogata z vitaminom K, ki je skrbi za Kosti in strjevanje krvi. Pa na antioksidante ne pozabit.

Od tukaj naprej pa je v bistvu vse samo improvizacija na podlagi vašega okusa. Če imate preveč časa ali nimate pripomočkov moderne kuhinje, lahko sestavine sekljate na roke, jaz sem jih nametala v posodo paličnega mešalnika (predvidevam, da v poštev pridejo tudi smutimejkerji in multipraktiki) in če fotošuting ne bi trajal sto let, bi končala v petih minutah. Vključno z vrtnim lovom.

Tako, pa smo se končno prebili do recepta. Za moj špinačni ali, kot mu ljubkovalno pravim, zeleni pesto gre takole (končna količina 2 dcl):

- 4 jogurtovi lončki blanširane! špinače
- 1 lonček sveže bazilike
- 1/3 lončka olivnega olja
- tri zvrhane žlice parmezana
- 4 stroki česna
- žlica sveže iztisnjenega limoninega soka
- pol žlice celega popra
- pol žlice solnega cveta (ker je fensi pesto)

Če niste velik ljubitelj česna, ga priporočam manj, sama pa v prostem času rada odganjam vampirje, tudi brez soli bi se dalo preživeti, ima vse ostalo dovolj močan okus.

V del pesta sem dodala mandlje v lističih, ki so mi ostali od priprave torte, in jih pustila cele. Res me zanima, kako se bo tole obneslo na peresnikih.

No, če se kdo še spomni, sem na začetku govorila o ozimnici. Kaj torej dlje početi s pestom, ki ga je hranjenega na hladnem (v hladilniku, ne Povšetovi) priporočljivo porabiti v enem tednu? Interneti pravijo, da se ga da čisto vredu zamrzniti in uporabiti ob primernejši priložnosti. Ponovno sem se odločila, da mu zaupam in zeleno kašo porcijsko razdelila v vrečke za zmrzovanje in zaprla v skrinjo. Upam, da bo trik deloval. Še pred vrečkami sem za fotografiranje uporabila veliko bolj fotogenične steklene kozarčke. : )

Resno, kdo bi lahko bil slabe volje ob teh barvah. Praktično Iški vintgar v kozarčku.

Začinjene jagode

Dragi me je presenetil in me včeraj peljal na Bled na manjši izlet in zvečer na plesni večer. Po Nininem zgledu sem se lotila raziskovanja 'okusov sveta', kar pomeni, da sem šla na slavne jagode s cimetovim sladoledom, o katerih ves čas sanja Bernarda.

Jagode s cimetovim sladoled, A propos, Bled

Če ne bi imele takega slovesa, bi v sladoledarni zagotovo poskusila kaj drugega. Na primer sladoled z vročimi borovnicami, ki ga je zmazal moj dragi, ali pa čokoladno kupo, v kateri je bilo zmešanih veliko dobrot, med drugim tudi jajčni liker in veliko čokolade.

Sladoled (vanilijev) z vročimi borovnicami, A propos, Bled

Ampak nisem izbrala po svojem okusu, vztrajala sem pri priporočilu. Naj razložim. Cimet ni nikoli bil moj najljubši okus, kvečjemu sem se mu bolj ali manj izogibala. Vendar je, kot marsikateri okus, pristal na listi stvari, ki jih moraš večkrat jesti, da se okusa navadiš in ti postane všeč. Kot na primer olive. Cimeta namreč v družini nismo nikoli kaj veliko uporabljali in sem se z njim srečala šele v zadnjih letih. Dobra predpostavka za pozno zaljubljenost. Da se vrnem nazaj na jagode s cimetovim sladoledom ... Vredne so greha, vam povem. Za počasno uživanje kombinacije okusov. Vsekakor mi ni žal, da sem jih poskusila. Tako, zdaj veste, kam morate na najboljši cimetov sladoled.

Ampak ker je tako dober in Bled ni ravno na poti oziroma ni dovolj blizu, da bi se do njega sprehodila, ko se mi zalušta cimetovega sladoleda, sva si z Bernardo zadali, da ga bova poskusili reproducirati doma. Javiva, kako nama bo poskus uspel. Do takrat pa vas bom 'potolažila' z receptom, ki vsebuje drugi del pregrešno dobre sladoledne kupe, o kateri pišem, jagode. V duhu ledenega tedna sem pripravila nekaj, kar ni sladoled, je pa prav tako hladno in primerno za posladek. sploh v teh nič kaj poletnih dneh, ko je za nekatere morda sladoled že preveč leden. Dame in gospodje, jagodna pena z bazilikinim prelivom.

Začinjene jagode

Avtorica: Ana

Dragi me je presenetil in me včeraj peljal na Bled na manjši izlet in zvečer na plesni večer. Po Nininem zgledu sem se lotila raziskovanja 'okusov sveta', kar pomeni, da sem šla na slavne jagode s cimetovim sladoledom, o katerih ves čas sanja Bernarda.

Jagode s cimetovim sladoled, A propos, Bled

Če ne bi imele takega slovesa, bi v sladoledarni zagotovo poskusila kaj drugega. Na primer sladoled z vročimi borovnicami, ki ga je zmazal moj dragi, ali pa čokoladno kupo, v kateri je bilo zmešanih veliko dobrot, med drugim tudi jajčni liker in veliko čokolade.

Sladoled (vanilijev) z vročimi borovnicami, A propos, Bled

Ampak nisem izbrala po svojem okusu, vztrajala sem pri priporočilu. Naj razložim. Cimet ni nikoli bil moj najljubši okus, kvečjemu sem se mu bolj ali manj izogibala. Vendar je, kot marsikateri okus, pristal na listi stvari, ki jih moraš večkrat jesti, da se okusa navadiš in ti postane všeč. Kot na primer olive. Cimeta namreč v družini nismo nikoli kaj veliko uporabljali in sem se z njim srečala šele v zadnjih letih. Dobra predpostavka za pozno zaljubljenost. Da se vrnem nazaj na jagode s cimetovim sladoledom ... Vredne so greha, vam povem. Za počasno uživanje kombinacije okusov. Vsekakor mi ni žal, da sem jih poskusila. Tako, zdaj veste, kam morate na najboljši cimetov sladoled.

Ampak ker je tako dober in Bled ni ravno na poti oziroma ni dovolj blizu, da bi se do njega sprehodila, ko se mi zalušta cimetovega sladoleda, sva si z Bernardo zadali, da ga bova poskusili reproducirati doma. Javiva, kako nama bo poskus uspel. Do takrat pa vas bom 'potolažila' z receptom, ki vsebuje drugi del pregrešno dobre sladoledne kupe, o kateri pišem, jagode. V duhu ledenega tedna sem pripravila nekaj, kar ni sladoled, je pa prav tako hladno in primerno za posladek. sploh v teh nič kaj poletnih dneh, ko je za nekatere morda sladoled že preveč leden. Dame in gospodje, jagodna pena z bazilikinim prelivom.

Količine, v katerih bom pisala zadostujejo za pripravo 8 porcij tega posladka, tako da če niste preveč navdušeni nad tem, da bi se z njim sladkali naslednjih nekaj dni oziroma nimate na obisk povabljenih gostov, lahko sestavine poljubno razpolovite ali kako drugače zmanjšate (ali povečate).

Priprave sem se lotila pri sadju. Iztisnila sem sok ene limone in mu dodala 700 g očiščenih jagod. Skupaj sem jih v mešalniku zmešala v kašo. Da je zmes bolj gladka in se večji koščki ne posedajo na dno kozarcev, jo je dobro precediti skozi fino cedilo. Sama tega seveda nisem naredila, rustikalne sladice so in, ali kako pravijo. V resnici bi bilo pa bolj lepo, če bi jagode precedila. V hladni vodi sem za 5 minut namočila 6 listov želatine, vmes pa sem pripravila manjšo posodo, v katero sem dala nekaj jagodne kaše, ji dodala želatino in na srednji toploti na hitro raztopila želatino ter vse skupaj primešala preostali kaši. Zaenkrat sem to postavila na stran in se lotila meringe. V posodi sem zmešala 40 ml vode in 100 g sladkorja, dala na ogenj, kjer sem ju zavrela in pustila vreti še približno 5 minut. Medtem sem pripravila dva beljaka (rumenjake pa le uporabite za kakšen sladoled), jima dodala ščepec soli in nekaj kapljic limoninega soka in jih začela stepat. Ko je bila vroča sladkana voda pripravljena, sem jo med stepanjem prilila beljakom in stepala, da sem dobila gladko, čvrsto maso. Tudi meringo sem postavila na stran in stepla 300 ml sladke smetane, ki sem jo narahlo primešala jagodni kaši. Na koncu pa sem nežno primešala še meringo. Mešala sem, dokler se vse sestavine niso lepo spojile in sem dobila gladko, rožnato peno. Par jagod sem razrezala in jih položila na rob kozarca za dekoracijo. Nisem verjela, da bodo stale, pa so se kar lepo prijele roba - simpatična in enostavna dekoracija. V kozarec sem nato vlila jagodno peno, kozarce pokrila in jih dala v hladilnik počivati za kakšni dve uri (ena ura bo sicer zadostovala).

Jagodna pena v dekoriranem kozarcu, pred hlajenjem.

Potem sem si privoščila nekaj za pod zob, saj sem bila vsa izmučena od priprave jagodne pene. (Ne, saj ni naporno, samo nisem še jedla kosila, čas zanj je bil pa že zdavnaj mimo.) Pred zadnjim dejanjem priprave tokratne sladice sem si privoščila še eno ali dve nadaljevanki. Za piko na i sem torej pripravila še bazilikino omako, ki me je v prvi vrsti pritegnila k pripravi te jagodne pene. Zanimalo me je, kako se bazilika obnese v sladici. Preliv sem pripravila tako, da sem 30 g sladkorja v nizki kozici na srednji temperaturi stopila, vendar ne toliko, da bi začel rjaveti. Pri tem sem potrebovala kar nekaj potrpljenja, saj se sprva sladkor ni in ni hotel stopiti, potem pa je začel dokaj hitro tudi rjaveti. V glavnem, bodite strpni in pozorni. Ko sem na ploščo pristavila sladkor, sem izmerila 100 ml mleka in ga segrevala, tako da je bil dovolj topel, da se sladkor ni preveč strdil nazaj, ko sem mu ga kasneje, ko se je stopil, primešala. Med čakanjem in mešanjem sladkorja in kasneje sladkorja z mlekom, sem izmerila še 50 ml sladke smetane in narezala 4 velike bazilikine liste na čim manjše koščke. Vse skupaj sem na koncu primešala sladkemu mleku (mama mi je tako pripravljala prežgano mleko, ko sem bila majhna in nisem mogla zaspati) in še nekaj časa vse skupaj kuhala. Zmes naj bi se nekoliko zgostila, ampak ne pričakujte, da bo tako gosta, kot pena, še vedno bo tekoča omakica. Ko se mi je zdelo, da je zmes dovolj gosta, sem jo odstavila s plošče in jo pokrito ohladila. Naj na tem mestu še omenim, da so količine zadostovale za polovico mojih kozarcev z jagodno peno, tako da sem preliv pripravila še enkrat. Naj vam bo to v vodilo, če se boste lotili priprave te sladice. Ko se je bazilikin preliv shladil, sem z njim prelila kozarce z jagodno peno. Preliva dodajte malo, mogoče za pol centimetra. V mojem so seveda plavali bazilikini lističi. Če želite čisti preliv, ga lahko predhodno precedite skozi fino cedilo. Sladico postavite še za par ur, najraje čez noč, v hladilnik. Pred postrežbo kozarce okrasite. Igrate se lahko z jagodami, malce stepene smetane, bazilikinimi listi in drugimi sestavinami.

Buče v hladilniku, buče v želodcu, buče v kleti, buče na vrtu.

Buče povsod.

Vsako leto je ista zgodba. Mami v zgodnjepoletni evforiji zaseje cel vrt (letos smo ga še povečali!), v srednjepoletni vročini pobegne na morje, z neštetimi bučami se spopadam pa jaz.

Ni panike. Bučke so ena taka zelenjava, ki se jih da super preobrazit v številne oblike, nekatere so bolj, druge manj njami, ampak na koncu še nič ni romalo v smeti.

Bučkini polpeti. Poletna klasika.

Sestavine

• 1 bučka


• 1 jajce


• 1 manjša čebula


• par strokov česna


• peteršilj


• moka (pšenična, ajdova, pirina, po želji)

Priprava

Smešno mi je sploh pisat sestavine. Ne vem, pri slaščicah razumem, da je potrebno precej usmeritve in navodil, ampak pri slanih jedeh pa še nikoli ni bil problem, da nekaj ni uspelo. Je lahko samo boljšega okusa ali pa slabšega. 

No ... gremo lepo po vrsti. Bučo razčetverimo. Če je večja, ji odstranimo semena, če je manjša, je delo še bolj enostavno. Potem jo naribamo - sila enostavno gre na multipraktik, pa tudi na roke menda. Naribamo bučko posolimo in počakamo 10 min, da spusti vodo. Medtem nasekljamo čebulo, jo prepražimo, dodamo ji še česen in oboje ohladimo. Potem se soočimo z naslednjim podvigom: kako bučki odstraniti odvečno vodo. Jaz jo vržem v eno bolj fino cedilo. Lahko jo tudi ožamete z rokami ali stisnete v gazo. Po želji, fino pa je, da skušamo odstraniti čim več vode, saj nam tako v nadaljevanju ni potrebno dodajati preveč moke.

Naribano bučko zmešamo z enim jajcem (če je bučka velika, lahko tudi dve), prepraženo čebulo in česnom, sesekljanim peteršiljem ter moko. Kakšna je natančna količina moke, je, seveda, težko reči. Masa ne sme biti preredka, pa tudi pregosta ne, saj bodo polpeti drugače zbiti. Na koncu še posolimo, popopramo in spečemo na malo olja.

 

 

 

Solata z bučko in stročjim fižolom. Malce eksperimentiranja.

Sestavine

• 1 bučka


• poljubna količina stročjega fižola


• bazilika


• sol


• olje, kis


• naribana mozarela (ali feta ali katerikoli drug sir po želji)

Priprava

Bučko sem naribala na tanke kolobarčke in jo na hitro popekla na malo olja. Stročji fižol sem skuhala v osoljeni vodi. Vse skupaj je tako preprosto, da je itak nesmiselno pisati navodila, hehe. Baziliko nasekljamo, vse skupaj začinimo in zmešamo. To je to.

Buče v hladilniku, buče v želodcu, buče v kleti, buče na vrtu.

Avtorica: Tina

Buče povsod.

Vsako leto je ista zgodba. Mami v zgodnjepoletni evforiji zaseje cel vrt (letos smo ga še povečali!), v srednjepoletni vročini pobegne na morje, z neštetimi bučami se spopadam pa jaz.

Ni panike. Bučke so ena taka zelenjava, ki se jih da super preobrazit v številne oblike, nekatere so bolj, druge manj njami, ampak na koncu še nič ni romalo v smeti.

Bučkini polpeti. Poletna klasika.

Sestavine

• 1 bučka
• 1 jajce
• 1 manjša čebula
• par strokov česna
• peteršilj
• moka (pšenična, ajdova, pirina, po želji)

Priprava

Smešno mi je sploh pisat sestavine. Ne vem, pri slaščicah razumem, da je potrebno precej usmeritve in navodil, ampak pri slanih jedeh pa še nikoli ni bil problem, da nekaj ni uspelo. Je lahko samo boljšega okusa ali pa slabšega. 

No ... gremo lepo po vrsti. Bučo razčetverimo. Če je večja, ji odstranimo semena, če je manjša, je delo še bolj enostavno. Potem jo naribamo - sila enostavno gre na multipraktik, pa tudi na roke menda. Naribamo bučko posolimo in počakamo 10 min, da spusti vodo. Medtem nasekljamo čebulo, jo prepražimo, dodamo ji še česen in oboje ohladimo. Potem se soočimo z naslednjim podvigom: kako bučki odstraniti odvečno vodo. Jaz jo vržem v eno bolj fino cedilo. Lahko jo tudi ožamete z rokami ali stisnete v gazo. Po želji, fino pa je, da skušamo odstraniti čim več vode, saj nam tako v nadaljevanju ni potrebno dodajati preveč moke.

Naribano bučko zmešamo z enim jajcem (če je bučka velika, lahko tudi dve), prepraženo čebulo in česnom, sesekljanim peteršiljem ter moko. Kakšna je natančna količina moke, je, seveda, težko reči. Masa ne sme biti preredka, pa tudi pregosta ne, saj bodo polpeti drugače zbiti. Na koncu še posolimo, popopramo in spečemo na malo olja.

Solata z bučko in stročjim fižolom. Malce eksperimentiranja.

Sestavine

• 1 bučka
• poljubna količina stročjega fižola
• bazilika
• sol
• olje, kis
• naribana mozarela (ali feta ali katerikoli drug sir po želji)

Priprava

Bučko sem naribala na tanke kolobarčke in jo na hitro popekla na malo olja. Stročji fižol sem skuhala v osoljeni vodi. Vse skupaj je tako preprosto, da je itak nesmiselno pisati navodila, hehe. Baziliko nasekljamo, vse skupaj začinimo in zmešamo. To je to.

Vem.

Tole je čisto predolgo trajalo.

Ampak ...

.... imam tako precej resno službico, ki mi pobere tretjino dneva. Če računamo, da drugo tretjino zapolnim s spanjem (v ta seštevek je všteto nočno spanje in popoldanska siesta), pri tretji pa gre par ur za bedarije (prevoz na delo, tuširanje, zlaganje umazane posode v pomivalni stroj), mi na koncu ostane malo časa. Počasi se bom navadila.

Je pa ta moja nova/stara služba dobra zaradi tega, ker mi omogoča super rutino (verjamem, da se je bom kmalu naveličala, ampak uživam, dokler traja), in po enem mesecu sem končno uspela tudi pogruntati en tak simpatičen način prehranjevanja, ki omogoča dobro počutje, finančno zadovoljstvo in srečen želodček. Ker pa prisegam na dobro in zdravo (pa tudi ceneje), je za pripravo službene malice potrebno nekaj organizacije in priprave doma. Sploh sedaj, ko je mami migrirala v obmorske kraje, je to še malce večji izziv. Ampak bo!

Mami me je tako včeraj zapustila z napotkom, da naj pridno zalivam vrt (in rože), ter da naj porežem blitvo in jo pojem! Ampak blitva!, od nekdaj sem se je malo bala, tako kot kolerabe, pa hokaido buče pa nekoč davno tega zelene solate. Ker se priprava zdi zapletena in blitva ima neke lepe zelene dele in neke čudne bele stebelne dele in jaz nimam pojma, kaj naj z njimi naredim. Vseeno pa sem se pogumno podala v boj in kako zelo vesela sem, da sem se. Po današnjem popoldanskem dremežu sem vklopila pečico (glede na to, da se je stopinjo ali dve ohladilo je bilo to namreč že zares hudo potrebno!) in sčarala Blitvino pito. Šlo bi tudi s špinačo, jasno.

Sestavine (za 4 majhne pekače oz. 1 velikega)

• 250 gramov listnatega testa (še bolje: pate brisée - jaz ga kupim v Eurospinu, tudi priprava sama ni tako zamudna)


• 250 gramov rikote (ali skute)


• 2 jajci


• ena čebula


• pest sveže bazilike


• sol


• poper


• 300 - 400 gramov blitve ali špinače (jaz sem imela kakšnih 5, 6 velikih listov)

Priprava

Torej ... danes sem šla v Eurospin in kupila krhko francosko testo, ki se drugače uporablja v njihovih tradicionalnih pitah - quiche. Sama sem to testo nekoč že pripravljala, a recept po ne-vem-kakšnem naključju semle (še) ni priromal. Brez problema pa to testo lahko nadomestite z listnatim testom. Modelčke (ali model) namažete z oljem/maslom, razvaljate testo in z njim obložite model. Jaz sem uporabila 4 majhne pekače, saj bom majhne pite lažje nesla v službo za malico.

Modelčke nato damo v hladilnik, da se testo strdi. Medtem zavremo veliko vode, jo posolimo in v njej za par minut prevremo blitvo. Nasekljamo tudi čebulo in jo prepražimo na olju. Blitvo odcedimo in na deski grobo sesekljamo.

Nato v posodi zmešamo rikoto, jajci, blitvo in čebulo, nasekljano baziliko, sol, poper ... Pazimo, da blitva in čebula niso prevroči, da jajca ne zakrknejo.

Maso nadevamo v modelčke (samo testo lahko prej za kakšno minutko ali dve položimo v ogreto pečico) in pečemo pol ure pri 180°C.

Po vrhu lahko naribate kakšen sir ali pa nadrobite malo fete, po željah. Jaz sem pustila samo nadev. Kakšen je okus pa, četudi mi vonjave segajo globoko v malce lačen želodček, preverim jutri.

Vem.

Avtorica: Tina

Tole je čisto predolgo trajalo.

Ampak ...

.... imam tako precej resno službico, ki mi pobere tretjino dneva. Če računamo, da drugo tretjino zapolnim s spanjem (v ta seštevek je všteto nočno spanje in popoldanska siesta), pri tretji pa gre par ur za bedarije (prevoz na delo, tuširanje, zlaganje umazane posode v pomivalni stroj), mi na koncu ostane malo časa. Počasi se bom navadila.

Je pa ta moja nova/stara služba dobra zaradi tega, ker mi omogoča super rutino (verjamem, da se je bom kmalu naveličala, ampak uživam, dokler traja), in po enem mesecu sem končno uspela tudi pogruntati en tak simpatičen način prehranjevanja, ki omogoča dobro počutje, finančno zadovoljstvo in srečen želodček. Ker pa prisegam na dobro in zdravo (pa tudi ceneje), je za pripravo službene malice potrebno nekaj organizacije in priprave doma. Sploh sedaj, ko je mami migrirala v obmorske kraje, je to še malce večji izziv. Ampak bo!

Mami me je tako včeraj zapustila z napotkom, da naj pridno zalivam vrt (in rože), ter da naj porežem blitvo in jo pojem! Ampak blitva!, od nekdaj sem se je malo bala, tako kot kolerabe, pa hokaido buče pa nekoč davno tega zelene solate. Ker se priprava zdi zapletena in blitva ima neke lepe zelene dele in neke čudne bele stebelne dele in jaz nimam pojma, kaj naj z njimi naredim. Vseeno pa sem se pogumno podala v boj in kako zelo vesela sem, da sem se. Po današnjem popoldanskem dremežu sem vklopila pečico (glede na to, da se je stopinjo ali dve ohladilo je bilo to namreč že zares hudo potrebno!) in sčarala Blitvino pito. Šlo bi tudi s špinačo, jasno.

Sestavine (za 4 majhne pekače oz. 1 velikega)

• 250 gramov listnatega testa (še bolje: pate brisée - jaz ga kupim v Eurospinu, tudi priprava sama ni tako zamudna)
• 250 gramov rikote (ali skute)
• 2 jajci
• ena čebula
• pest sveže bazilike
• sol
• poper
• 300 - 400 gramov blitve ali špinače (jaz sem imela kakšnih 5, 6 velikih listov)

Priprava

Torej ... danes sem šla v Eurospin in kupila krhko francosko testo, ki se drugače uporablja v njihovih tradicionalnih pitah - quiche. Sama sem to testo nekoč že pripravljala, a recept po ne-vem-kakšnem naključju semle (še) ni priromal. Brez problema pa to testo lahko nadomestite z listnatim testom. Modelčke (ali model) namažete z oljem/maslom, razvaljate testo in z njim obložite model. Jaz sem uporabila 4 majhne pekače, saj bom majhne pite lažje nesla v službo za malico.

Modelčke nato damo v hladilnik, da se testo strdi. Medtem zavremo veliko vode, jo posolimo in v njej za par minut prevremo blitvo. Nasekljamo tudi čebulo in jo prepražimo na olju. Blitvo odcedimo in na deski grobo sesekljamo.

Nato v posodi zmešamo rikoto, jajci, blitvo in čebulo, nasekljano baziliko, sol, poper ... Pazimo, da blitva in čebula niso prevroči, da jajca ne zakrknejo.

Maso nadevamo v modelčke (samo testo lahko prej za kakšno minutko ali dve položimo v ogreto pečico) in pečemo pol ure pri 180°C.

Po vrhu lahko naribate kakšen sir ali pa nadrobite malo fete, po željah. Jaz sem pustila samo nadev. Kakšen je okus pa, četudi mi vonjave segajo globoko v malce lačen želodček, preverim jutri.