Pljučna pečenka s pomarančo, žajbljem, pečeno zelenjavo in dvojnim pirejem

Uf. Pa smo pod streho spravile še en izziv. Ekodar je prijazno v dar poklonil svoje izdelke, kuhanje z njimi je bil velik čiračara projekt, ampak za na konec sem prihranila še nekaj dobrega. Ma kaj dobrega, božanskega. In za lačne želodčke idealno kosilo v teh poletnih dneh. Je lahko, brez moke, brez jajc, za pire pa sva z Nino uporabile sladki krompir in grah. Posebej slednjega se najprej nisem pretirano veselila, ker mi nikoli ni predstavljal posebnega zadovoljstva v klasičnem rizibizi rižu, pa je potem Nina po svoje čarala in dodala meto, kar je naredilo pire bogat z okusi, ki se fino prepletejo. Mogoče mi bo zdaj grah kaj bolj všeč, kaj se ve.

    

Ko imajo v trgovini zrele banane po znižani ceni ... koliko receptov!

V lokalni trgovini sem naletela na akcijsko ceno zrelih banan, kar sem seveda izkoristila. Kljub nekoliko nižjim temperaturam v zadnjem tednu, bodo te gotovo še narasle, zato ni nič narobe, če si nekaj banan narežem na rezin in jih zmrznem za kasnejšo pripravo sadnega sladoleda. Stvar je seveda zelo preprosta: v mikserju dobro zmešaš zmrznjene banane in drugo poljubno zmrznjeno sadje (no, malce ga pustiš, da se aklimatizira, vendar daleč od tega, da bi se odtalilo). Ta-dam, domač sadni sladoled (saj veste, tisti 100 %, za katerega v sladoledarni plačamo višjo ceno). Po želji ga lahko naredimo bolj kremnega in med mešanjem v mikserju prilijemo nekaj ohlajene sladke smetane.

[caption id="attachment_2297" align="aligncenter" width="600"] banane + maline + smetana                                         banane + nutella[/caption]

Ampak danes se nisem lotila bloga zaradi recepta za sadni sladoled. Nič pa ne škodi, če sem ga delila z vami, ne? :) Naj se vrnem na banane. Nekaj sem jih res narezala in dala v skrinjo, nekaj pa sem jih pustila, da bom kasneje pripravila neko pecivo. Že dolgo nisem ničesar ustvarjala v kuhinji. Pobrskala sem po polici s kuharicami (da ne bo pomote, tam nimam zloženih žensk, ki delajo v kuhinji, temveč svoje kuharske knjige) in našla recept za bananino pito brez peke. Kot nalašč za poletje.

Čili in visoke temperature

Zadnjih par mesecev se s prijatelji enkrat mesečno dobimo pri enemu od treh sodelujočih parov in se malce kulinarično pocrkljamo. Ta mesec je bila gostiteljica naša mansarda, midva pa sva se že kar nekaj tednov poprej zakopala v kuharske bukve in iskala, kaj dobrega bi gostom pripravila. Vsak mesec je gostujoči par zadolžen za glavno jed, ostala dva pa prineseta sladico in predjed. No, čeprav si jaz v kuharskih knjigah na moji polici pridno označujem zanimive recepte s post-it listki, pa tokrat nisem našla recepta, ki bi mojo glavno sestavino, ki me je čakala v hladilniku, umestil na krožnik tako, kot sem si jaz zamislila. Vse od kar sem nazadnje delila del poti z avtobusom domov s prijateljico, katere mož je odličen kuhar, in njenim pripovedovanjem o odličnem chiliju con carne, ki ji ga on skuha, se mi ta čili kar ni in ni hotel izmuzniti iz glave. 

Raziskava je bila obširna - najprej sem prečesala vse kuharske knjige. En recept sem našla v knjigi Novakovih, pa me ni prepričal. Potem sem poguglala, kako zadevi streže še Napotnik, ampak na koncu sem se odločila, da se posvetujem kar z omenjenim možem. Telefonski pogovor je bil dolg, sporočilo pa kratko in jasno - ob kuhi razmišljaj, kako se določene sestavine obnašajo, vzemi si čas in končni rezultat je bil zares fenomenalen. 

Borovnice!

Lani smo trije pogumneži (prvi, druga in moja malenkost) tam v tistih hribih nad Lazami po vseh štirih plezali v neznanski breg, borovnice pa iskali praktično z mikroskopom. Letos sva jih z mami v dveh urah nabrali cca. 5 litrov. Grmički so tako polni, da si se lahko samo usedel na tla in si imel dovolj dela za 15 minut, nato pa si zamenjal lokacijo in nadaljeval delo naprej. Mami me je zabava z zgodbicami o tem, kako so si ljudje včasih z nabiranjem in prodajanjem borovnic zidali hiše, pa kako sta s kolegico včasih šli malo prej iz službe in jih v enem popoldnevu nabrali vsaka po 15 litrov. Za take količine meni manjka malce vztrajnosti, ampak za en borovničev tiramisu sem jih pa le nabrala. In to na roke!

Najdaljši recept in najmanj časa

V zadnjih tednih sem se borila s pomanjkanjem časa. Nekako enostavno nisem uspela podelati vseh stvari, ki jih običajno. Malo več je bilo dela v službi, predvsem pa je bilo ogromno priprav na poroko in potovanja v domače kraje, da smo se vse dogovorili, uredili, pospravili in pripravili. Kot nalašč se je med pripravami znašel še naš junječji kulinarični izziv (mimogrede, na tej povezavi lahko še ta in prihajajoča dva tedna glasujete za recepte bormašinc). Nič hudega, sem si rekla, kakšno urico si bom že vzela, da kaj okusnega skuham in pofotkam. Potem sem pa vprašala gospoda Gugla, kaj bi lahko pripravila iz govejih rebrc in dobila predvsem takšne in drugačne bbq različice. Nah, to je preveč enostavno in stereotipno, poleg tega nisem najbolj domača z žarom. Tako da sem se odločila za nekaj bolj svežega, zelenjavnega ... Rebrca v zelenjavni kopeli.

Kar je bilo vse lepo in prav, razen dejstva, da sem morala meso čez noč marinirati, narezati tono zelenjave in potem še 3 ure peči. Zastrašujoče, ampak zares recept, ki je precej preprost (čeprav sem tudi sama vmes malce zatavala). Aja, pa lotila sem se ga pripravljati v sredo zvečer, v soboto pa smo imeli poroko. Malce sem se jezila nase zaradi tega, zares pa je prišel v petek zelo prav, da smo vsaj nekaj kuhanega pojedli med vsemi pripravami, med njegovo peko v četrtek pa sem si med peko malce spočila.

Tajski paket presenečenja

Pri sodelovanju z Mercatorjem ima človek občasno občutek, da je že božič, novo leto ali pa rojstni dan, ki ga je zaradi nekontroliranega staranja potlačil globoko v podzavest in nanj pozabil. Tak občutek smo imele, ko so nas nekega dne na blagajni pričakali tajski paketi. Začetnemu navdušenju je sledilo zaskrbljeno spogledovanje. Nobena izmed nas namreč še ni pripravljala tajske hrane. Nobena je ni jedla, saj se, za razliko od večine vrstnikov, za potovanje po Tajski še nismo opogumile. Tako smo tiho gledale vsaka v svojo vrečo in upale, da se bo ena izmed nas opogumila in javila, da se eksperimentiranja loti prva. Pregovarjanje se je preselilo na socialna omrežja, kjer bi verjetno trajalo še danes, če sama nekega lepega popoldneva ne bi čutila (lažne) kuharske samozavesti in prepričanja, da mi danes pač nič ne more spodleteti.

Torej, stvari sem nabrala na kupu, v njih strmela približno 15 minut medtem ko sem razmišljala o sirovem bureku, a se na koncu odločila, da bo ta pač moral počakati na naslednje večerne oziroma zgodnje jutranje izhode in se lotila priprave. Lahko vam povem, da sta obe stvari precej okusni, čeprav je druga malo manj tajska. Ampak okej, saj kokosovo mleko je tajsko, torej je to, da ga zlijem v modelčke in zamrznem verjetno njihov običaj, sem se tolažila medtem ko sem pri stricu Googlu iskala navdih. Rezultat moje improvizacije sledi v nadaljevanju.

Riževi rezanci s piščancem:

• Česen


• Olivno olje


• Mlada čebula


• Šampinjoni


• Korenček


• Sojina omaka


• Riževi rezanci


• Piščančja prsa

Po navodilu na paketu pripravimo riževe rezance. Na ponvi segrejemo olivno olje in prepražimo česen. Ko zarumeni dodamo na trakce narezane piščančje prsi. Ko je meso skoraj pečeno dodamo narezane šampinjone in nariban korenček. Tik pred koncem dodamo še riževe rezance in sojino omako (po okusu), na hitro prepražimo in po vrhu potresemo narezano mlado čebulo.

Presne lučke iz kokosovega mleka (4 lučke) :

• 1 karton kokosovega mleka


• Agavin sirup ali drugo sladilo (dodamo po okusu)


• Zmrznjeno ali sveže sadje (jagode, borovnice, maline … )

Pripravimo štiri modelčke za lučke in v njih razporedimo zmrznjeno ali sveže sadje, ki ga po želji narežemo na manjše koščke. V blender zlijemo kokosovo mleko in sladilo ter dobro premešamo. Če je masa pregosta dodamo nekaj vode in mešanico nalijemo v modelčke. Postavimo v zmrzovalnik za vsaj štiri ure.

Pa dober tek!

V zaostanku.

Poletje je pri nas tortno vedno precej pestro. Je pa letošnja pomlad in z njo tole poletje, ki nam jo je temperaturno že kar pošteno zagodlo, prav tako pestro. Tako da tale tortica prihaja na blog z rahlim zaostankom, ampak njena lahkotnost in poletni okusi bodo še kako primerni. Joj, kako sem pocukrana. Očitno se me še malo drži dogajanje preteklega vikenda - ena Bormašinca si je namreč zamenjala priimek. Saj bomo z dekleti v prihodnjih tednih skrbno popisale vse recepture in dobrote, ki smo jih pripravile, brez skrbi. Na naši Facebook strani smo direktno s poroke objavile en selfie, ki je požel več lajkov kot vsi naši recepti preteklega meseca skupaj, tako da sedaj resno razmišljamo, da postavimo kuhalnice v kot in začnemo (po vzoru Kim K.) delati na knjigi selfiejev. Bo več uspeha, haha. 

No sedaj pa šalo na stran in hitro k eni ananasovi torti z jogurtovo kremo.

Saj vem, da je zunaj 30 stopinj ...

... ampak kdo pravi, da hrenovkam ni mrzlo? Ali se kdaj znajdete v situaciji, ko imate preveč časa in se zalotite pri razmišljanju o tem, kako se počuti, npr., vaš pes? Jaz se to redno sprašujem, vsak dan, pravzaprav, ko mi Pesjanka uide v gozd, spleza čez ograjo (kljub nedavni zamrežitvi le-te) in ignorira moje klice. No, danes pa se, za potrebe spodaj objavljene dobrote, za krajši trenutek prelevimo v hrenovko. Najprej razčistimo eno stvar: smo eko junečja hrenovka, ne kar katerakoli hrenovka. Tako. Mislim, če se že gremo, da smo hrenovke, bodimo vsaj ekološke in naravnost slastne, kaj ne? Odlično. Sedaj pa pomislimo na to - kje hrenovke preživijo večino svojega časa? V hladilniku. Na tistih borih 6°C. Zakaj jim torej ob zunanjih poletnih temperaturah ne bi privoščili malce toplote? Za vsak slučaj jih pa še oblecimo, uboge reve so zagotovo že precej podhlajene. No ... in tako dobimo: prav posebno hrenovko v testu!

Sladko pekoče perutničke

Tako kot je pri večini stvari v mojem življenju, je tudi moj odnos do nogometa na relaciji vroče-hladno. V svoji mladosti sem ga celo tako oboževala, da sem se pri športni vzgoji prostovoljno pridružila fantom in se kasneje odločila celo, da se pridružim ženski ekipi na Kodeljevem. Po treh treningih sem odkrila pete, šminke in maskaro in nogomet me ni več zanimal. Sedaj ga gledam občasno, največkrat prvih deset in zadnjih pet minut. Vmes pa samo počivam z zaprtimi očmi, če veste kaj mislim.