Krompir z jesensko zelenjavo ali radosti enoposodne kuhe

Avtorica: Bernarda

Krompir. Kar se njega tiče, sem odkriti pristaš riža. Če lahko izbiram, je redko prva izbira krompir. Verjetno zato, ker je tako 'navadna', vsakdanja, najbolj dosegljiva surovina, v mislih pa imam najprej pražen, potem pire in potem še kuhan, v kosih, poleg ribe. No, ne hvala, če me želite očarati. 

 Čeprav se takrat, ko je prvi zgodnji krompir na vrtu že dovolj velik za konzumiranje, stanje povsem spremeni. Tisti sladki, drobni, rdeči krompirčki so božansko dobri in vsa nagnjenja do krompirja nenadoma izginejo. Prodana duša in principi gredo iskat gobe, jaz pa krompir na vrt. In ker tega slastnega krompirja ni celo večnost na voljo, malo pogoljufam in pečem na isti način tudi kasnejši, 'tazaresni' krompir. Spodaj vam predlagam dvoje načinov za pripravo priloge s krompirjem, ampak roko na srce, tole je jed že sama zase prav tako odlična in vam jo predlagam za kosilo.

Bučkina omaka.

Avtorica: Tina

Buče na našem vrtu vedno odlično uspevajo. Tako zelo, da se vsako leto soočam s problemom, kako jih vse v doglednem času porabiti. Bučke po tržaško, bučkini polpeti, bučkine omake, juhe, bučke na žaru, pohane bučke ... spisek se kar ne konča. Nekaj pa jih seveda pristane tudi v zamrzovalniku. Narežemo jih na kocke, zapakiramo in si poletje lahko pričaramo tudi sredi zime. Tragika je ta, da je poletje že prišlo, z njim pa že nove buče, jaz imam pa še vedno kar nekaj paketkov zamrznjenih lanskoletnic. In sem si zadnjič končno vzela čas in stestirala tole preprosto omako iz zamrznjenih bučk. 

Nasekljamo eno čebulo, jo popražimo na maščobi (jaz sem uporabila kokosovo maslo), da postekleni. Potem dodamo zamrznjene bučke in skupaj z lovorjevim listom prepražimo. Bučke že tako vedno spustijo vodo, zamrznjene pa še toliko bolj, zato jih pražimo pri odkriti posodi toliko časa, da vsa voda izpari. Dodamo še nasekljan česen in prepražimo, da zadiši, potem pa vse skupaj stresemo v višjo posodo in uporabimo palični mešalnik, da nastane homogena zmes. Najverjetneje si bo treba pomagati z nekaj tekočine, da bo omaka bolj gladka in mazava - jaz sem uporabila sladko smetano, lahko pa uporabite tudi mleko ali kakršno koli jušno osnovo. Ko je zmes gladka, jo stresemo nazaj v posodo, še malo prevremo in posolimo ter popopramo po okusu. 

Moram priznati, da sem tole omako poskusila kar z malo rezerve ... ne vem, zakaj. Sveže bučke imam preizkušene, poznam njihov okus, ko pa sama kaj eksperimentiram sem pa vedno malce ... previdna, hehe. Ampak bilo je zelo dobro! Zanimivo sladkastega okusa, za to krivim čebulo. Super se je omaka podala k pečenemu mlademu krompirju, ki ga najprej malo pokuham, nato pa še spečem, na koncu sem ga potresla s peteršiljem in čilijem v prahu. Okej, moram končati, ker postajam hudo, hudooooo lačna.

P.S.: Bor mašino za punce lahko najdete tudi na Facebooku.

Zbirčnost je lepa čednost.

Avtorica: Tina

Dandanes. A ni fino, ko dobiš prijateljice na obisk, pred njih postaviš neke klasične napolitanke in potem slišiš kaj v smislu: "Joj, ne, hvala, ne jem glutena in belega sladkorja." Saj ne rečem, vsak ima svoje osebne prehrambene preference in s tem ni nič narobe. Svet, v katerem živimo leta 2013 se tako ali drugače vrti zgolj in samo še okoli hrane. Kdaj smo postali tako obsedeni? Na eni strani paleo in kar je še podobnih diet, ki tako hudo diskriminirajo uboge ogljikove hidrate in sladkor, na drugem polu vegani in presnojedci, ki trdijo ravno obratno. Se že komu malce meša? Hrana sploh ne predstavlja več toliko neke osnovne dobrine za zadovoljevanje najosnovnejših potreb z dna Maslowe piramide, ampak je v poplavi foodie in foodporn kulture, ki nam iz dneva v dan servira nove in nove knjige in oddaje in način življenja, postala uteha v težkih in čustvenih trenutkih in najboljši prijatelj, ko te vsi ostali zapustijo. 

In tako smo spet pri prijateljicah. Mislim, da bom nad vhod v mojo jedilnico napisala tale citat Oscarja Wilda: "Everything in moderation, including moderation." Tole je eden mojih ljubših citatov, ki si ga večkrat ponovim v tej moji betici, še posebej, ko vse postane preveč komplicirano in si precej prepričan, da si zaradi svoje normalnosti že kar ... nenormalen. Najbolj pa me je groza tega, kaj bo iz naših otrok. Zadnje čase imam zahvaljujoč moji brezposelnosti priložnost nekaj več časa preživeti z mojima nečakoma in tako sem začela razmišljati tudi o tem, kaj bo z "našimi" otroki. Saj vemo, da so otroci kot spužvice, ki nase in vase vlečejo znanja in navade, ki so jim predane s strani staršev in drugih oseb, s katerimi preživijo veliko časa. In če gledam (nekatere) moje prijateljice ... hudiča, a bo čez 15 let sploh še kdo jedel zelenjavo?

Vsakemu svoje, ampak ko sem se v petek soočila z nalogo kuhanja za štiriletno nečakinjo, niti pomislila nisem, da bi se izognila zelenjavi, ali kaj podobnega. Jej ali pa bodi lačen. Preprosto. Malce karikiram in jasno je, da lastnega otroka ne boš pustil lačnega. Ali pa dojenčka. Ampak ljudje imamo tako ali drugače preveč izbire in posledično najprej zaplavamo v eno skrajnost (McDonalds in ostale neumnosti), potem pa še v drugo (paleo, Atkins, ločevalna, South Beach, Dukan in ostale neumnosti). Jej, ko si lačen. Če nisi lačen, ne jej. Preprosto. Dihaj s polnimi pljuči, zjutraj spij dva deci sonca iz pomaranče, in ne, ne potrebuješ super živil in zelenih smoothiejev, pojdi na sprehod, smej se in ne kompliciraj.

Korenčkova juha [vir: The Irisih Countrywomen's Association Cookbook]

Eno čebulo nasekljamo in prepražimo na malo olivnega olja. Počasi jo pražimo, da postekleni, dodamo še dva lovorjeva lista. Medtem na kocke narežemo pet korenjev in en krompir (prej jih seveda očistimo in olupimo - tako korenje kot tudi krompir). Manjše, kot bodo kocke, prej bo juha kuhana. Nakockano korenje in krompir dodamo čebuli in pražimo kakšnih sedem minut, da se okusi okrepijo. Potem vse skupaj zalijemo s 400 ml vode in kuhamo toliko časa, dokler zelenjava ni mehka in kuhana (čas je odvisen od velikosti zelenjave). Naslednji korak zahteva palični mešalnik (ali kakšen drug kuhinjski pripomoček), s katerim zmiksamo juho v homogeno zmes (še pred miksanjem odstranimo lovorjeva lista). Potem juho vrnemo nazaj na štedilnik in ji dolijemo 400 ml mleka. Solimo, popramo in na manjšem ognju kuhamo še par minut. To je vsa umetnost.

K juhi lahko postrežemo popečene krušne kocke (jaz sem toast narezala na kocke in jih popekla na malo olja), svež peteršilj, kislo smetano ... 

In tudi štiriletna deklica je jedla tole juho! Kdo je ne bi, tole je za vseh 20 prstov za obliznit.

Goveji zrezki, mizarji in še cel kup stvari

Avtorica: Tina

Zadnje tedne (natančneje vse odkar sem pričela poleg faksa še delati) sem nekoliko izgubljena. Na računalniku preživim minimalno časa, spisek delov serij, ki jih moram še pogledat, je predolg in v resnici sploh več ne znam lenariti. Niti si ne upam! Takšnega kroničnega lenivca, kakor sem bila jaz, je očitno le možno zatreti. Po tem, ko je kazalo, da bo drugi semester četrtega letnika precej skromen, kar se predavanj tiče, se je moj urnik obiskovanja fakultete le nekako zapolnil. Poleg tega je tu še služba (zahvaljujoč čudovitemu urniku pa mi po oddelanih 6, 7 urah vseeno uspe priti tudi na predavanje, kakšna sreča), ta teden pa se mi je nakopal še rojstni dan. Aja, pa še k zdravniku moram.

Rojstni dan. Ne pričakujem daril, čestitk (le-te bi si bolj zaslužila moja mama, ki me prenaša teh 22 let, v zadnjih mesecih pa se zaradi mene čedalje bolj bliža bankotu), všeč pa mi je, če se dobim s prijatelji, družino, jih razveselim s kakšnim koščkom tortice in je to to. V kombinaciji predavanj, službe in rojstnega dneva sredi tedna, pa je tudi peka torte pravi podvig, zato sem že včeraj začela s pripravami! Več ur sem brskala po knjigah, revijah, internetu, da bi našla popoln in zanesljiv recept za beli čokoladni mousse. Seveda sem ga na koncu našla oz. malce priredila, ampak nekako si take torte ne upam spečti brez, da bi jo prej poskusno naredila enkrat za po kosilu. Tako sem na koncu vseeno pristala na preizkušenem receptu. Bom kdaj drugič, ko bom imela več časa in brezdelja, zaplula v eksperimentalne vode.

Aha in še en dejavnik, ki mi malce kravžlja živce (spanca pa se na srečo ne dotakne, prav presentljivo, da navkljub vsemu spim odlično in kot dojenček). Moja mansarda. Lani takle čas so se začeli zbirati predračuni za menjavo strehe, potem je sledila izolacija, stene, električne in vodovodne napeljave, knauf, tudi vse je že prebeljeno, ploščice v kopalnici so položene in intenzivno se zbirajo predračuni mizarjev za takšne in drugačne omare, tla in tako naprej. Ampak vse to je silno naporno. Okej, pride mizar št. 1, vse premeri, ti poveš svoje želje, to traja eno uro. Pošlje predračun in številka, ki se tam zasveti, ti ne pove čisto nič. Treba je poklicati še enega mizarja, da on opravi isto, spet moraš vse povedat isto, najti čas, razlagati, kako se sploh pride do tebe, čakati na ponudbo ... potem dostaviti slabo novico tistim, ki se ne bodo prebili naprej v superfinale in dobro tistim, ki lahko pričenjo z brušenjem svojih ... dlet? Z eno besedo: naporno. Ampak ... na koncu bo vse okej. Malo je treba pojamrati, zadihati in najti v svojem življenju stvari, ki te prav tako osrečujejo, a niso tako zelo naporne. Kot je, na primer, kuhanje nedeljskega kosila in prenašanje silnih modrosti kuharije na mlajše starejše.

On sicer trdi, da sva kuhala oba, ampak jaz bom vse zasluge za izjemne Goveje zrezke v omaki prepustila njemu. Dečko je izrazil željo, da bi se naučil kuhati, zato začenjamo pri preprostih receptih. Prejšnji teden je skuhal omako bolognese, to nedeljo pa zgoraj omenjeno zadevo. In bilo je res super.

Sestavine (za štiri osebe)

• 4 goveje zrezke
• sol
• poper
• gorčica
• 3 čebule
• 2 stroka česna
• olje
• manjša bučka
• lovorjev list
• majaron
• timijan
• 3 dl goveje jušne osnove
• 1 žlica paradižnikovega koncentrata ali mezge
• 1 dl suhega belega vina

Priprava

Zrezke potolčemo, posolimo, popopramo in premažemo z gorčico (z obeh strani). Na hitro jih popečemo na olju, par minutk na vsaki strani, in preložimo na krožnik. Pokrijemo s folijo, da zadržijo toploto.

Na isti ponvi prepražimo nasekljane čebule in česen. Ko čebula postekleni, ji dodamo zrezke ter prilijemo jušno osnovo (jaz sem uporabila kar jušno kocko, ki sem jo raztopila v 3 dl tople vode). Dodamo še majaron, timijan in na koščke narezano bučko. Pokrijemo in kuhamo pol ure.

Po pol ure zrezke spet prestavimo na krožnik, omako pa prepasiramo s paličnim mešalnikom. Dodamo še paradižnikov koncentrat ali paradižnikovo mezgo. Omako in zrezke vrnemo v ponev, dodamo en lovorjev list, vino ter po potrebi še vodo. Kuhamo še pol ure. Na koncu po potrebi še dosolimo in popopramo.

Zraven postrežemo krompir, pire, tenstan, kuhan, riž ali kaj drugega.

Nikoli končano poletje, cimri in boranja

Avtorica: Tina

Všeč mi je Slovenija, predvsem zaradi možnosti, da izkusimo tako vroče poletje kot tudi mrzlo zimo. Da lahko poleti namakaš noge v lavorju na travi za hišo in se pozimi sankaš v bližnjem gozdu. Sevilla tega nima. Tukaj je vse eno samo peklensko dolgo poletje, ko se temperature vsak dan povzdignejo nad 40°. Od novembra pa do marca pa tukaj vlada ena sama žalost. Teh nekih nedoločljivih 15°, ki so v kombinaciji s soncem že prav prijetno tople, a v kombinaciji z vetrom in oblaki nadvse depresivne. Neznansko žal mi je, da ne morem biti v tem času doma, ko je povsod toliko snega, ki ga naravnost obožujem. Žal mi je, da zamujam opoldanske pohode po gozdu, ko je to najtišji prostor pod soncem in  ti na vsakih par minut zastane srce, ko iz nenada z drevesnih vej pade kup snega.

Ampak ... vsaka stvar je za nekaj dobra. Če ne bi šla na izmenjavo v Sevillo, ne bi nikoli imela priložnosti okusiti sladkega španskega sadja, ki kar poka od intenzivnosti okusov in arom. Neverjetno, španske pomaranče so tako zelo sladke, da jih bom doma vsekakor pogrešala. In tega, da živim s šestimi cimri, ki poskrbijo za vsakodnevno začudenje, ko jih opazujem, kako si pripravljajo kosilo, tudi zagotovo ne bom izkusila kaj kmalu. Od tega, da pripravljajo najrazličnejše kombinacije - kot, na primer, popečene bučke, pesa, narezana na precej velike kose in kuhan pršut - pa vse do uporabe kozice, v kateri sicer kuhamo čaj, za kuho špagetov ... no, živi in se uči, vmes pa še precej načudi.

Gremo raje k mojemu današnjemu kosilu. Španci imajo precej široko ponudbo zamrznjenih jedi, obstajajo celo majhne trgovine, ki nudijo samo to - zamrznjeno hrano. Sicer sama nisem pristaš tega, a eno zmrznjeno pregreho pa vseeno pridoma uporabljam - zamrznjen stročji fižol. Prav tako v Španiji še vedno vlada sezona paradižnika, ki se ga dobi precej ugodno. Izbira kosila je bila tako danes precej logična: boranja. Tipična poletna jed, ki je pri nas na sporedu prav vsako leto, takrat, ko že niti ni več tako vroče in je sezona stročjega fižola na vrhuncu. Takrat, ko se na krožniku znajdejo tudi že ocvirki. Ste kdaj jedli v kosih kuhan krompir in stročji fižol, vse skupaj zabeljeno z ocvirki? Absolutno ena izmed mojih najljubših jedi. 

Sestavine (še vedno samo za eno osebo)

• pol čebule
• eno korenje
• dva paradižnika
• dva krompirja
• sol, peteršilj, origano
• skodelica stročjega fižola

Priprava

V globjo ponev (ali pa v navadno posodo) vlijemo malce olja, toliko, da na njem prepražimo pol čebule. Med praženjem v ponev naribamo korenje. Med tem, ko se oboje praži, na kocke narežemo dva paradižnika in ju dodamo v ponev. Malo počakamo, da se paradižnik rahlo razpusti, nato pa dodamo kozarec vroče vode. Počakamo, da zavre, in dodamo stročji fižol. Nekaj časa pustimo pokrito, nato pa posodo odkrijemo in kuhamo na manjšem ognju, toliko časa, da večji del vode izpari in da je fižol kuhan. Pri meni je trajalo cca. 15 minut. Med tem, ko se boranja kuha, pa tudi že olupimo krompir, ga narežemo na kose poljubne velikosti (od tega bo tudi odvisen čas kuhanja) in skuhamo. Ko je boranja skoraj gotova, solimo, dodamo origano in peteršilj. To je to.

Novo leto, oh ta pasja študentska in makaroni

Avtorica: Tina

Spremembe? Niti ne in po drugi strani absolutno. Še vedno vztrajam v Španiji, neznansko dolgo pohajkovanje po ulicah Seville pa je (končno?) prineslo nekaj notranjega miru in poravnanih računov same s sabo. Recimo. Če ne drugega bo vsaj forma odslej naprej drugačna in bo v ospredju predvsem hrana, ta čudoviti del življenja, ki vzame toliko časa, nekaterim pa prinese še kako veliko preglavic. Od sedaj naprej malce manj konfigiguriram glavo (ker mi v dobrih dveh letih pisanja to ni prineslo vidnejšega napredka (razen nekaj zelo prijetnih poznanstev), pa saj ne vem, če sem si ga v resnici sploh želela) in več preizkušam brbončice na jeziku. Neka taka dolgoletna želja, da združim hrano in meni tako ljubo pisano besedo. Ko človek enkrat premaga tisto 'ja pa nimam tako dobrega fotoaparata, da bi bil blog posvečen izključno in samo hrani', je zadeva v resnici precej enostavna.

Januar je. Ja, saj vsi vemo, kaj to pomeni za študentarijo. Izpiti. Tudi v našem mednarodnem zasedju je ta teden že precej pestro. Nekateri cimri večinoma rezidirajo v kuhinji za jedilno mizo, kjer se vsem na očem glasno učijo, eni na dnevni bazi migrirajo v knjižnice, drugi pa samozavestno gledamo na izpopolnjen načrt učenja na papirju in potrpežljivo in malce s strahom čakamo na torek. V skladu s tem študijskim duhom so se tudi prakse v kuhinji rahlo spremenile. Še Italijanki, ki sta prej vestno skuhali kakšno odlično rižoto ali juho, ki se je na ognju cmarila približno dve uri, se sedaj zatekata k hitro pripravljenim jajcem na oko in popečenemu kruhu. Umetnost preživetja v teh hudih časih je, jasno, najti ravno pravo sorazmerje med okusom in hitrostjo. Danes so tako svojih pet minut slave na krožniku in nadaljnih par zadovoljivih ur v želodčku doživeli svedri s tunino omako.

Tako zelo tipično študentsko, predvsem poceni in hitro, ampak okusno.

Sestavine (za enega/o sestradanega/o študenta/tko)

• olivno olje
• pol čebule
• eno korenje
• ena konzerva tune
• 1,5 dcl paradižnikove mezge
• dva ščepa soli
• par vejic peteršilja
• 100 - 120 gramov svedrov (ali katerekolih drugih testenin)

Priprava

Za začetek pričnemo s segrevanjem vode, v kateri se bodo kuhale testenine. Vodo solimo šele takrat, ko že začne vreti, sicer se čas do vrelišč še podaljša. Medtem v ponev zlijemo nekaj olja na katerem prepražimo sesekljano čebulo. Da preprečimo, da bi se nam zažgala, jo posolimo. Tudi zmeren in ne prevelik ogenj bo pripomogel k temu. Med praženjem v ponev naribamo korenje. Vse skupaj pražimo še nekaj minut, med tem pa tudi voda za testenine že vre, tako da nadaljujemo s kuhanjem le-teh. Korenju in čebuli dodamo paradižnikovo mezgo. Pozor - to ni niti paradižnikov koncentrat (tisti, ki se ga ponavdi dobi v tubi), niti niso to pelati. Le-te bi sicer lahko nasekljali in z omako prav tako uporabili namesto paradižnikove mezge. No, vsaj v tem receptu. Malce premešamo, nato dodamo še tuno, ki smo jo odcedili iz konzerve. Vse skupaj dobro premešamo in pustimo na manjšem ognju, dokler testenine niso kuhane. Po tistih mučnih 9 minutah čakanja (toliko so potrebovali moji svedri), jih odcedimo in dodamo omaki. Če se je omaka v tem času preveč zgostila, ji dodamo malce vode, v kateri so se kuhale testenine. Vse skupaj dobro premešamo, dodamo še nasekljan peteršilj, po želji še kakšne druge začimbe in ... uživamo.