Ko hiša diši po domačih dobrotah

V nedeljo popoldne sem se odločila, da bom spekla nekaj rogljičkov za naslednji dan (a ni fino začeti tedna s svežimi domačimi rogljički?). Za zajtrk oziroma za malico za mojega gospoda. Velikokrat si namreč privošči kakšen pekovski izdelek za malico v službi, v nedeljo pa v trgovini nisem dobila več nič, kar bi lahko pomalical. Zakaj mu malice ne bi spekla sama doma?

Ker mi listnato testo ni tako pri srcu, sem se odločila, da poiščem en star recept za rogljičke iz kvašenega jogurtovega testa. Prepričana sem bila, da sem ga že objavila na bormašincah, ampak ga nisem nikakor našla. Naslednjič ga bom, ker ga bom zares zapisala. ;)

Masten pust

Leto je naokoli in smo spet pri pustu in Mercatorjevemu #kuhaM izzivu ob tej priložnosti.

Lani smo se lotile zdravih krofov. Nisem prepričana, kako dobro nam je šlo. Dobro, nekatere domislice so se izkazale za zelo okusne. Da bi jim pa rekla, da so krofi, ali zdravi, to pa niti ne. Letos so bila navodila ob izzivu nekoliko bolj ohlapna. Nekaj pustnega. Tudi zdravo je bilo nekje omenjeno, ampak sem se delala, da sem to besedo spregledala. Čisto zares ni bilo nujno, da naredim nekaj zdravega. Ampak sem se v duhu novodobnih trendov vseeno malo spogledala z zamislijo o nečem zdravem. Zato sem povprašala strica googla, kaj se kaj pripravlja za pusta. Kakšne so tipične pustne jedi pri nas. Rezultat? Zelo mastno, zelo ocvrto. Jaaaaa, potem pa letos ne bo zdravo, bo pa pusto, sem si rekla in mirne vesti opustila ta kriterij. Kako naprej? Receptov za krofe in flance je ogromno, česa slanega z ocvirki se nisem lotila, sem pa zato zasledila na eni italijanski strani, ki jo spremljam neke druge oblike pustnih sladic, ki pri nas niso tako pogoste. Vsaj v krajih, od koder prihajam sama. Pred vami je torej recept za skutne vozličke.

Najprej sem se psihično pripravila na kuhanje in si rezervirala popoldne po službi in večer za pripravo. Spet, kot že velikokrat, se je izkazalo, da ni bilo nič težkega. Še kar se nisem navadila, da je večina receptov (ki jih izbiram), enostavnih.

Krapec!

Poletje je mimo in naše kuhalnice, ki so lansko leto pridno kuhale v Mercatorjevem KuhaM projektu, so se spočile in so pripravljene na nove izzive. Letos bodo izzivi še posebej zanimivi in povsem drugačni od tistih, s katerimi smo se spopadali lansko leto. Te dni lahko v Mercatorjevih prodajalnah zasledite tipične izdelke iz Pomurja - gre za projekt SloFest, s katerim želi Mercator kupcem še bolj približati slovenske pokrajine z njihovimi tipičnimi kulinaričnimi dobrotami. Tudi blogerji, ki sodelujemo v projektu KuhaM z Mercatorjem, smo bili povabljeni, da raziščemo slovenske pokrajine, ki so kulinarično še kako pestre, žal pa se velikokrat ustavimo samo pri tistih najbolj znanih in niti ne raziščemo še vseh ostalih dobrot, ki nam jih določen predel ponuja. Saj ste uspeli razbrati, da ciljam na prekmursko gibanico, kaj ne? No, Prekmurje in Pomurje nista samo gibanica in bograč. Ampak preden se podamo v kulinarične vode, najprej razdelajmo, kaj Pomurje sploh je. Vsi večinoma rečemo področju, ki ga zajema izraz Pomurje, zgolj in samo Prekmurje, včasih kdo doda še Prlekijo. No, stvar je v resnici taka - Pomurje ne zajema zgolj Prlekije (med Dravo in Muro) in Prekmurja (od Mure naprej), ampak še nekatera druga področja, kot si lahko preberete tule. Toliko, hiter tečaj geografije Pomurja, hehe.

Kot sem že napisala - Pomurje nista samo prekmurska gibanica in bograč. Tu je še bujta repa, pa en kup močnatih jedi (mlini na Muri, logično), brez bučnega olja pa tako ali drugače ne gre. No, in če kdo v izobilju uporablja meni tako ljubo proseno kašo, potem so to zagotovo Pomurci. Zato je tudi današnji recept proseno-kašnat - predstavljamo vam Krapce!

Pica kraljica

Pica. Kraljica prigrizkov, študentske hrane, ljubiteljev italijanske kuhinje, comfort fooda. Ki je kriva za tisto lužico sirove maščobe, v kateri lahko vidiš odsev svojega zmačkanega obraza. Lužica je včasih mastna packa v kotičkih ustnic, ki jih pozabiš obrisati, ker se ti mudi na predavanje, s postano šestinko iz Slasta pa si vsaj za silo potolažil razdražen želodec. Včasih zaspiš s kosom v naročju, ker je deževen petek popoldan, tebi se ne da nikamor, in si jo naročil na dom. Ker jo lahko ješ tri dni zapored in se z lahkoto pretvarjaš, da je z drugo oblogo povsem drugačen obrok. Njam. Pica. Ena bolj simpl jedi, ki jo najbrž pripravljajo že 5-letniki, pa vseeno si zasluži obeleženje na našem blogu. Ker pica. Slastna, mastna, vroča ali mrzla. Pica.

Nosečnost za telebane, prvič: prolog.

Dolgo časa sem razmišljala, če sem v situaciji, v kateri sem se znašla (no, roko na srce sem/smo v njej že kar nekaj časa), zrela za to, da odprem nov blog. Dejstvo je, da se zadnje čase zgodovina mojega brskalnika polni s pojmi in izrazi, ki nekako ne gredo najbolj z roko v roki s kulinariko. Še večje (in bolj pomembno) dejstvo pa je to, da bi se me Sanja najverjetneje prijateljsko popolnoma odpovedala, če bi ji nekega dne smrtno resno oznanila: "Ti, veš kaj, nosečniški oziroma materinski blog bom začela pisat." (Že pri tistih SMS-ih, ko sem jo provocirala z nosečniško fotografijo in idejami v smislu 'lahko nas fotkaš v vinogradu, med trgatvijo, Denis bo imel brento na ramah, jaz pa v njej s trebuhom, ovita samo v ruto!' sem se sprehajala hudo po robu. In vse je bila samo šala, resno, prisežem!) Huje bi bilo lahko samo še, če bi ji rekla, da bom začela snemat videe o mejkapu in jih objavljati na Youtube. 

Potreben je bil torej kompromis in po ekspresnem premisleku ga res ni bilo težko skleniti: Bor mašina bo obogatena s pripovedkami o prihodu novega člana/članice, za povsem samostojen in kolikor toliko kredibilen nosečniški/materinski blog pa itak kljub šestim letom, preživetim na FDV-ju, še vedno ne znam dovolj dobro mešati megle (ali pa samo dreka). Upam, da tisti, ki Bor mašino spremljate predvsem zaradi receptov, ne boste preveč razočarani, ampak dejstvo je, da je to življenje. Še večje (in bolj pomembno) dejstvo pa je tudi to (again), da recepti ne gredo nikamor, samo obogateni bodo s kakšno nosečniško prigodo. 

Do novembra, ko bo Bor mašina postala šest-članska zasedba, je sicer še kar nekaj časa, zato naj bo za danes dovolj. Prihodnjič se lotim pripovedovanja malce bolj sistematizirano, obljubim. No, in če imamo eni na poti otroke, se drugi množično poročajo. Letos je bilo, kar se porok tiče, zame kar plodno leto - par dni nazaj se je odvila še tretja letošnja poroka, na katero sem bila vabljena in tudi sama sem prispevala k pogostitivi v obliki slanih rogljičkov s šunko in sirom. 

Ko se veliki noči zrola

Mercator nam jo marsikdaj zagode. Pa ne v slabem smislu - izzivi, ki v razmišljanje spravijo tiste možganske celice, ki so odločilne za kreativnost in so včasih malce preveč zakrneli, so še kako dobrodošli. Bormašince smo se tokrat spet usedle za mizo in se skupaj podale v boj pri iskanju inovativnih in drugačnih receptov za pripravo velikonočnih dobrot. No, Sanja je grela domačo posteljo, ostale pa smo zavihale rokave. 

Moja velika noč odkar pomnim izgleda nekako takole: hren z jabolki, prekajena šunka, pirhi, orehova potica in kruh. Klasika, ki je super okusna in sploh se ni za pritoževati. Letos, pa bo malce drugače. Včeraj smo uspele naumiti kar nekaj zanimivih receptov, ki imajo še vseeno tisti pravi velikonočni okus, po drugi strani pa je se počutiš, kot da si odkril nekaj novega. Začnimo kar z Velikonočnimi polžki oz. rolicami.

Mafin kruhki

napisano v ponedeljek zjutraj

Mafin kruhek je čisto navadno testo za kruh, natlačeno v modelčke za mafine. Enkrat poleti sem pridno mesila, da bi jih jeseni odmrznjene lahko pridno mlatila za malico. Končali so v mojem želodcu, se preden so se zares ohladili, česar pa za današnjo jutranjo kavo ne morem trditi. S popečenim jezikom in nemirnim želodcem se poskušam koncentrirati na zapis, misli pa se podijo nekje med potni list-dežnik-polnilci-dežnik relacijo. Čez 12 ur bom izgubljeno stala na letališču v drugem koncu Evrope in iskala javni prevoz do Londona.

*vstavi krik navdušenja, ki se sčasoma prelevi v krik histerije* Samo redkim (pha) je znano moje katastrofalno prenašanje potovalnega stresa .....

Zarečenega kruha (brez gnetenja) se največ poje (z zaseko in zelišči)

Danes vam predajam še druga dva recepta za kruh. Prvi je najenostavnejši kruh vseh časov, ki je tako brezvezen recept, da se ga dolgo sploh nisem lotila, ker se mi je zdel larifari. Ker, kaj točno naj bi dobrega prišlo iz recepta 'vse nameči skupaj, zmešaj, pusti dolgo časa, potem pa speči'?

Društvo anonimnih mehovčkov

 

Meh. Saj se trudim biti pozitivna in ne razmišljati o stvareh, ki me tarejo, predvsem zato, ker so tako zelo banalne, da me je sram že samo, ko o njih razmišljam, ampak nekako se vedno znova vrnejo nazaj in me ulovijo med čakanjem avtobusa, brisanjem ploščic pod tušem do suhega, čakanjem, da se Pesjanka na travniku pokaka in tako dalje. Mislim, da sem v zadnjih petih, šestih letih, ko je bila ponovoletna motivacija moja zvesta spremljevalka, izčrpala svoje zaloge le-te ... motivacije torej. Presedam se iz enega stola na drugega in samo sanjam o dneh, ko je bila rutina moja najboljša prijateljica, tesno za petami pa ji je sledila disciplina.

Naan, kruh po perzijsko

O MOJ BOG, NAAN. Vedno, ko sem ga jedla v indijski in bengalski restavraciji s hitro prehrano, sem oboževala to različico kruha, ki izhaja iz južne in srednje Azije. Všeč mi je bil okus in struktura, saj ni bil presušen, kot so tortilje, je pa dovolj tanek, da si iz njega lahko pripravil zavitek z najljubšim nadevom. Doma si ga nikakor nisem upala poskusiti pripraviti, v resnici mi niti na misel ni prišlo. Pripravljali so ga na nek poseben način in pekli na čisto nenavadni kupolasti zadevi. Zdelo se mi je nekaj, kar zagotovo ne bo tako dobro, če ga bom pripravila sama doma.

Odkar sem postala bormašinca, sem pa vsekakor postala veliko bolj drzna v kuhinji oz. sem začela delati kljukice na seznamu jedi, ki sem si jih želela pripraviti. Zaradi tega sem pred časom za temo predlagala kruhe sveta. Vsekakor je bil naan tista stvar, ki sem jo imela v mislih, da jo bom pripravila. Sicer nisem še nikoli poprej iskala recepta za ta kruh, tako da nisem bila prepričana, da bom dejansko tudi prišla do realizacije. Če ne bi imela ustreznih pripomočkov za njegovo pripravo, bi se pač morala prilagoditi in pripraviti katerega drugega od 'ploščatih' kruhov, ki so, mimogrede, tudi izjemno okusni.

Sirovi obročki

Sem začela pisati o tem, kako sem že kar globoko zabredla v "krizo počasi iztekajočih se študentskih let", pa sem zaplula v tako melanholične vode, da sem se po treh vrsticah premislila. Nočem pisati jamrajočega bloga. Teh je vsepovsod že dovolj. Nikoli ne bom najbolje razumela tistih, ki se odločijo zapisati nek slovnično in stilistično perfekten zapis, samo zato, da lahko celih 796 besed v jeznem tonu udrihajo po tem in onem. Or is it just me?

Kakorkoli že, je rekla, in še naprej ignorirala glavobol. Trenutno sem zasidrana za mojo pisalno mizo, spopadam se še z zadnjimi vrsticami krajše študijske naloge (no, in tudi tale zapis se ne piše kar sam, kaj ne), ki jo moram oddati danes, z mislimi pa že malce zaskrbljujoče pogledujem proti prihodnjim tednom, ko me čaka oddaja kar lepega zalogaja seminarskih nalog. Ampak, nikar otožno in jamrajoče pogledovati v mojo smeri (to velja predvsem zame), kar je treba, se da, in samo opominjam se lahko, kako sem si včasih med maratonskimi učenji za kakšen zoprn izpit želela, da bi morala napisati samo seminarsko nalogo.

Je pa ta vikend v naši mansardi dišalo po kruhu. In siru. Po sirovih obročkih, natančneje.

Sem Nina in sem odvisna od Nutelle … in od nedavnega tudi od Nutellinih rolic.

Se še spomnite, ko smo govorili o bučkah? In se še spomnite, ko sem omenjala, da imam poleg te prekrasne zelene krasote še eno obsesijo, ki ni pol tako zdrava kot so bučke? No, končno je prišel čas, da vam izdam svojo sladko skrivnost, ki to v resnici ni. Širši krog mojih prijateljev in družine je namreč seznanjen z mojo obsedenostjo z Nutello. Saj vem, da je to dandanes že kar mainstream odvisnost, za katero se bolj ali manj uspešno zdravi tista polovica ljudi, ki še ni presedlala na 'trše' droge, ampak prepričana sem, da je pri meni stvar že zdavnaj presegla vse meje zdravega okusa.