Nekaterih okusov se je treba samo navaditi

Sodelavka je celo zimo v službi pridno jedla grenivke. No, ne vsak dan, ampak pogosto. Sama nisem ravno navdušenka nad grenkimi okusi. Nekako mi je vse pregrenko. Tudi če dodam sladkor, je še vedno grenko. Ne gre stran. Samo grenko in povrhu še presladko postane. Velja tudi za kavo. Zato kavo pijem redko in to brez sladkorja ter po možnosti z veliko mleka. Zares ni niti več kava. No, ne pijem kave. In tudi grenivke so sadje, ki sem se mu izogibala kar nekaj časa. Ko sem pa gledala sodelavko, kako jih pridno je ... pa potem še poudari, kako so zdrave in vse to ... Jah, nič, sem si rekla, čas je, da zagrizem vanje tudi sama in se poskušam 'navaditi' tega okusa. Kot se je zgodilo s siri s plemenito plesnijo, pa olivami in bi se še kaj našlo.

Kupila sem si grenivko in posnemala sodelavko: počez sem jo prerezala na polovico in z nožem izrezovala 'trikotnike' izmed kože. Pojedla sem jih z žličko, iz preostanka pa iztisnila sok, ga razredčila z vodo in popila. Po nekaj pojedenih grenivkah še vedno nisem bila prepričana. Ob vsaki sem se zmrdovala nad okusom, ampak sem vztrajala. Ne dolgo, da ne bo pomote. Čez čas sem se okusa kar navadila in z veseljem začnem mrcvariti novo grenivko. Priznam, malo se še kremžim, ko jo jem, ampak mi je postala dobra. Pri tistih bolj sladkih z lahkoto spijem iztisnjeni sok tudi brez dodane vode (na začetku sem dodala vročo vodo in med).

Prejšnjo nedeljo (ali je bilo to že dve nazaj?!) sem si vzela prosto od vsega dela pri mojih starših ali doma in sem se odločila, da spečem torto. V znamenju mojega eksperimentiranja z grenivkami in naraščajočega navdušenja nad njimi sem se odločila, da bom poskusila narediti grenivkino torto. Malce sem razmišljala, s katerimi okusi bi jo povezala, iskala recepte na spletu za pomoč pri pripravi in ugotovila, da jih ni ravno veliko. Tisti pa, ki so, so bolj biskviti in manj torte. Odlična priložnost, da ustvarim nekaj mojega. Super.

Predstavljam vam mojo grenivkino torto z jogurtovo kremo. *zvok razkritja težko pričakovane novice*

Kaj me najbolj razjezi

Sama se imam za precej artikuliranega človeka. Saj vem, zdaj bom izpadla kot sila samovšečna, ampak če sem v življenju na kaj ponosna, sem pa na svoj jezik. Nikoli nisem blestela po športnih dosežkih, tudi moja intelektualnost je povsem v mejah normale, ampak moj jezik pa na trenutke res uspe sproducirati domislice, na katere sem ponosna. (Obenem naj dodam, da me velikokrat spravi tudi v težave, ampak očitno eno brez drugega ne gre, kaj ne?) Zato me najbolj iz tira ne vrže to, da so ljudje idioti. Ne, iz tira me ne vrže niti to, da dejansko obstajajo ljudje, ki se zdirajo na naključne mimoidoče. Iz tira me tudi sploh ne vrže to, da nekdo zmoti moj jutranji sprehod, ko je še vse tako lepo mirno in želim samo malo uživati sama s sabo.

Edina stvar, zaradi katere si še nadaljnjih 15 min razbijam glavo, je ta, da v takem momentu nisem sposobna mojemu jeziku primerno artikuliranega odziva.

Limonina panakota ... in nekaj nektarin.

Danes samo na hitro objavim tale recept, ki sem ga pripravila včeraj za potrebe našega vsakomesečnega druženja s prijatelji ob hrani. Trije pari se vsak mesec dobimo pri nekomu doma, vsakič pri drugemu, seveda, in se razvajamo. Gostujoči par pripravi glavno jed, druga dva pa predjed in sladico. Jaz sem se včeraj odločila za nekaj lahkega in osvežilnega ... bognedaj, da bi strašila s kakšnimi čokoladnimi zadevami, saj vsi vemo, da so to tipično zimske poslastice, ki nam poženejo kri po žilah, poleti pa se prileže kaj sadnega, sploh ob vsej pestri ponudbi sezonskega sadja. Tako je nastala limonina panakota, poleg pa sem postregla še vroče karamelizirane nektarine in marelice. 

 

Sol v laseh in Sadni kolač

Oni vikend sem po neskončnih enajstih mesecih končno popršutila svojo rit. Za vse, ki jim je izraz približno tako tuj kot definicija logaritma - nastavila sem se soli (morju) in burji (sapici), in, oh, kako je prijalo! Ko bom velika, sem bom preselila v Izolo in se ob dopoldnevih naslajala nad barvami tržnice, ob popoldnevih nad šumenjem valov, zvečer pa se bom poskušala izgubiti med uličicami. Na okenski polici bom gojila sivko in rožmarin in baziliko in timijan, debel maček Čarli pa se bo med kuho motal pod mojimi nogami. Imela bom gugalnik z razgledom na morje in hladilnik, ki ne bo nikoli prazen.

In še preden sem z utopitvijo poskušala doseči, da bi moje truplo za vedno plavalo v mlaki Tržaškega zaliva, smo že zavijali z obvoznice in se izkrcavali v - saj bi rekla 'senci', ampak zato rabiš sonce - sivih stolpnic. Ne pomnim, da bi Ljubljane kdaj gojila tako zlohotno nastrojena čustva, in ne pomnim, da bi kdaj prej prežvekovalcem zavidala njihov izbljuvek in ponoven prežvek. Jaz hočem okus fig nazaj na jezik! No, tale kravji sistem je precej kompliciran, sploh če imaš primanjkljaj želodca ali dveh, zato sem se odločila, da si kaj poletno preprostega raje pričaram v domači kuhinji.

 

Sol v laseh in Sadni kolač

Avtorica: Sanja

  Oni vikend sem po neskončnih enajstih mesecih končno popršutila svojo rit. Za vse, ki jim je izraz približno tako tuj kot definicija logaritma - nastavila sem se soli (morju) in burji (sapici), in, oh, kako je prijalo! Ko bom velika, sem bom preselila v Izolo in se ob dopoldnevih naslajala nad barvami tržnice, ob popoldnevih nad šumenjem valov, zvečer pa se bom poskušala izgubiti med uličicami. Na okenski polici bom gojila sivko in rožmarin in baziliko in timijan, debel maček Čarli pa se bo med kuho motal pod mojimi nogami. Imela bom gugalnik z razgledom na morje in hladilnik, ki ne bo nikoli prazen.

...

  In še preden sem z utopitvijo poskušala doseči, da bi moje truplo za vedno plavalo v mlaki Tržaškega zaliva, smo že zavijali z obvoznice in se izkrcavali v - saj bi rekla 'senci', ampak zato rabiš sonce - sivih stolpnic. Ne pomnim, da bi Ljubljane kdaj gojila tako zlohotno nastrojena čustva, in ne pomnim, da bi kdaj prej prežvekovalcem zavidala njihov izbljuvek in ponoven prežvek. Jaz hočem okus fig nazaj na jezik! No, tale kravji sistem je precej kompliciran, sploh če imaš primanjkljaj želodca ali dveh, zato sem se odločila, da si kaj poletno preprostega raje pričaram v domači kuhinji.

 

  Lani preizkušeni slivov kolač z mandeljni se je zdel kot naročen, dokler nisem ugotovila, da je Dedek obilici domačih sliv namenil drugačno, bolj žlahtno usodo. Temeljit kot vedno je pobral vse do zadnje, tudi talne odpadnike. Skoraj sem že obupala, kot sem v kotu za skladovnico drv, tik nad zemljo, zapazila vijoličen sij in našla točno šest(!) prefirganih pozabljenk. Vključno z odlično kamuflažo in nedotaknjeno pajkovo mrežo. A vidite, a vidite? : )

  Šest sadežev je za uspešno pekovsko misijo premalo, zato sem se odločila za mešanico sadja in sladico, ki se poslavlja od poletja in s široko odrtimi rokami ter zaprtimi jopami glasno pozdravlja jesen. Manjše premoženje sem zapravila za sveže fige, ne tako sveže marelice, gensko spremenjene nektarine ter nekaj čisto povprečnih jabolk in hrušk. Domača sorta se je čisto premalo sončila in je, vsaj zaenkrat, skrajno nejedljiva za vse, ki jim limonin sok ne predstavlja vrhunske slaščice. Slivov kolač sem preimenovala v sadnega in se lotila svojega najljubšega kuhinjskega opravila.

 Striptiz mandeljnov. Cene oreščkov in kar je njim podobnega že tako segajo v višave, moja škrtost pa je včasih le zmagovalka okrutnih bojev z nikoli utrujeno lenobo in me prisili, da sežem po nekaj centov cenejših  mandljih z lupino. Doma jih kakšno minuto pokuham v vreli vodi, da olupek odstopi od jedra, ki ga nato z lahkoto odstraniš. Vse skupaj nekako spominja na pokanje še neodprtih cvetov fuksije. : )

Lupina poskrbi za mandljev rahlo grenak priokus, zaradi katerega je aroma oreščka veliko bolj izrazita. Za potrebe bolj enakomerno obarvanega biskvita sem jih jaz slekla, sicer je pa to bolj stvar okusa. Posušene sem na drobno nasekljala s pomočjo paličnega mešalnika, če ne prenesete medzobnega škrtanja pa priporočam obdelavo z mlinčkom za orehe.

Sledeče količine so primerne za okrogli pekač s premerom 22 cm, vendar tudi v mojem 28 cm ni šlo nič narobe. Plast biskvita je tanjša, kar posledično pomeni krajši čas peke. Zadevo je priporočljivo sestavljati na papirju za peko (lažja postprodukcija), ki ga sama osebno ne maram preveč, zato sem postopek malček zakomplicirala. Pekač sem najprej namastila in pomokala, nato pa iz peki papirja izrezala krog, ki se je ujemal z velikostjo dna. Ko sem ga položila v pekač, sem ga zalila s 50 g stopljenega masla in enakomerno posula z rjavim sladkorjem. No, z obarvanim sladkorjem, ker zdaj že vsi vemo, da to v resnici ni ''tapravi nerafinirani trsni sladkor'', kajne?

Pa da ne bomo dlakocepili, ker je dobesedno vzeto to precej težje kot se sliši, nadaljujmo s pranjem in razkoščičevanjem sadja. Nisem upala tvegati z olupkom fig, zato sem temni del previdno odstranila. S preostalim sadjem sem si dala veliko manj opravka: marelice in slive sem dala na pol, ostalo pa narezala na poljubno velike krhlje in jih tesno razporedila po dnu pekača. V trenutnem navalu navdiha sem sem po sadju razmazala še tri žlice jagodne marmelade.

S kuhinjsko bormašino sem zmešala 175g zmehčanega, vendar nestopljenega masla in 160 g sladkorja. Naslednjič ga bom zagotovo uporabila manj, saj se mi je pri končnem proizvodu zdelo, da je ukradel glavno vlogo okusu sadja. Medtem ko je mašina mešala, sem v drugo posodo presejala 160 g gladke moke in dodala 70 g mletih/nasekljanih mandeljnov. Maslu in sladkorju sem postopoma primešala tri jajca in mešalnik pustila prižgan, dokler se sladkor ni v celoti raztopil. Nato sem s kuhalnico počasi umešala suhe sestavine. Dobila sem precej gosto zmes, ki sem jo previdno in enakomerno porazdelila po mozaičnem sadju. Zapreš v pečico na 180° za približno pol ure (manjši pekač = pečeš dlje), da zlato porumeni, in nato še vročo obrneš na večji servirni krožnik/pladenj. Odstraniš pekač in papir za peko ter počakaš, da se ohladi. Ali pa tudi ne. Ker diši res slastno.

 

 Postreženo s kozarcem mleka in sveže utrgano gladiolo.

Več vadbe, več slaščic?

Tako kot Tina, imam tudi sama rada izzive. V bistvu je to zame nekaj novega, vsekakor se jih nisem lotila še toliko. V bistvu bi lahko rekla, da sem se počasi naučila nekatere stvari planirati. Tiste stvari, ki se jih težje lotim, ali pa se jih ne uspem držati daljše obdobje, čeprav se mi to zdi smiselno. Dejstvo, da plan poimenujem izziv, me veliko bolj motivira. V bistvu se na nek način prevaram s tem, da si rečem, da gre za izziv. Rečem si: "Si upaš?" in seveda moram na tako provokacijo odgovoriti z akcijo in si dokazati, da si upam in da lahko nekaj naredim. Plani pa, na drugi strani, nimajo tolikšne moči, so samo želje, nekaj, kar bi rada naredila, tudi če gre v resnici za popolnoma enako stvar, samo poimenovanje je drugačno. Smo kar malo hecni, ne? Poleg te 'psihološke prevare' mi dodatno motivacijo za dokončanje izziva daje dejstvo, da o izzivu povem več ljudem. Recimo na Twitterju. Tako se nisem zgolj sama sebe 'potiho' izzvala, ampak sem povedala tudi drugim, da bom to počela in to me še dodatno motivira, saj bi se rada dokazala in poleg sebi, dokazala tudi drugim, da zmorem. Hkrati pa jim pokazala, da če zmorem jaz, zmorejo tudi oni. Takšna 'javna objava' nekega izziva mi predstavlja še dodatno motivacijo, če se ga ne lotevam sama, ampak se v izziv spustim z neko skupino ljudi, ki jih je moj izziv pritegnil (ali mene njihov).

Več vadbe, več slaščic?

Avtorica: Ana

Tako kot Tina, imam tudi sama rada izzive. V bistvu je to zame nekaj novega, vsekakor se jih nisem lotila še toliko. V bistvu bi lahko rekla, da sem se počasi naučila nekatere stvari planirati. Tiste stvari, ki se jih težje lotim, ali pa se jih ne uspem držati daljše obdobje, čeprav se mi to zdi smiselno. Dejstvo, da plan poimenujem izziv, me veliko bolj motivira. V bistvu se na nek način prevaram s tem, da si rečem, da gre za izziv. Rečem si: "Si upaš?" in seveda moram na tako provokacijo odgovoriti z akcijo in si dokazati, da si upam in da lahko nekaj naredim. Plani pa, na drugi strani, nimajo tolikšne moči, so samo želje, nekaj, kar bi rada naredila, tudi če gre v resnici za popolnoma enako stvar, samo poimenovanje je drugačno. Smo kar malo hecni, ne? Poleg te 'psihološke prevare' mi dodatno motivacijo za dokončanje izziva daje dejstvo, da o izzivu povem več ljudem. Recimo na Twitterju. Tako se nisem zgolj sama sebe 'potiho' izzvala, ampak sem povedala tudi drugim, da bom to počela in to me še dodatno motivira, saj bi se rada dokazala in poleg sebi, dokazala tudi drugim, da zmorem. Hkrati pa jim pokazala, da če zmorem jaz, zmorejo tudi oni. Takšna 'javna objava' nekega izziva mi predstavlja še dodatno motivacijo, če se ga ne lotevam sama, ampak se v izziv spustim z neko skupino ljudi, ki jih je moj izziv pritegnil (ali mene njihov).

50-50

Ko imaš 50 % možnosti za uspeh, se nekako ne moreš izogniti razočaranju, ki sledi, ko ti ne uspe. Temu se navadno poskušam izogniti tako, da se ne veselim pretirano vnaprej, da ne razmišljam preveč o tem, kako bo, ko se bo situacija razpletla v moje dobro. Vendar ne gre vedno tako. Včasih je potrebno vložiti več sebe, več truda, časa in razmisleka, celo navdušenja in zavzetosti, da imaš več možnosti za pozitiven razplet. Poskušam se držati 'filozofije', da mi vsaka izkušnja prinaša nekaj dobrega, me nekaj nauči, da bom lahko v prihodnje delala manj napak, da bom boljša in da mi bo lepše. Nemogoče je namreč, da ne bi bila nikoli razočarana. Ko pa se to zgodi, naj bo iz tega kar največ pozitivnega. Eno od 'zdravil', ko doživim razočaranje, je vsekakor peka oz. to, da se zatečem v kuhinjo in skuham, spečem ali kako drugače ustvarim kaj dobrega.

Tokrat sem kuhala marelično marmelado. Točno takšno, kot jo kuha moja babica in jo imam najraje. Kuhala sem jo prvič in nisem imela pojma, kako bo izpadla. Sladic in druge hrane, ki jih kdo res odlično pripravi, se velikokrat bojim sama pripraviti, saj moram zadostiti visokim kriterijem. Vendar, za marmelado sem se dolgo posvetovala z babico po telefonu, in ker je recept res preprost (in sem imela doma 8 kg marelic), sem se ga lotila z radovednostjo.

50-50

Avtorica: Ana

Ko imaš 50 % možnosti za uspeh, se nekako ne moreš izogniti razočaranju, ki sledi, ko ti ne uspe. Temu se navadno poskušam izogniti tako, da se ne veselim pretirano vnaprej, da ne razmišljam preveč o tem, kako bo, ko se bo situacija razpletla v moje dobro. Vendar ne gre vedno tako. Včasih je potrebno vložiti več sebe, več truda, časa in razmisleka, celo navdušenja in zavzetosti, da imaš več možnosti za pozitiven razplet. Poskušam se držati 'filozofije', da mi vsaka izkušnja prinaša nekaj dobrega, me nekaj nauči, da bom lahko v prihodnje delala manj napak, da bom boljša in da mi bo lepše. Nemogoče je namreč, da ne bi bila nikoli razočarana. Ko pa se to zgodi, naj bo iz tega kar največ pozitivnega. Eno od 'zdravil', ko doživim razočaranje, je vsekakor peka oz. to, da se zatečem v kuhinjo in skuham, spečem ali kako drugače ustvarim kaj dobrega.

Tokrat sem kuhala marelično marmelado. Točno takšno, kot jo kuha moja babica in jo imam najraje. Kuhala sem jo prvič in nisem imela pojma, kako bo izpadla. Sladic in druge hrane, ki jih kdo res odlično pripravi, se velikokrat bojim sama pripraviti, saj moram zadostiti visokim kriterijem. Vendar, za marmelado sem se dolgo posvetovala z babico po telefonu, in ker je recept res preprost (in sem imela doma 8 kg marelic), sem se ga lotila z radovednostjo.

Začela sem z razkoščičenjem marelic. Porezala sem porjavele in poškodovane dele sadja in marelice zrezala na osmine. Marmelada tako ni povsem gladka, ampak ima noter 'koščke' marelic, kar mi je bilo pri babičini marmeladi vedno všeč. Če si želite bolj gladke marmelade, marelice predhodno vrzite v mikser. Iz mamine omare sem vzela največji lonec in ga napolnila s 4,5 kg razkoščičenih marelic in 1,575 kg sladkorja. Na kg razkoščičenih marelic sem torej dala 350 g sladkorja. Lonec sem postavila na ogenj in začela kuhati. Začela sem z nižjo temperaturo in mešala marelice in sladkor, dokler marmelada ni postala že bolj tekoča. Temperaturo sem nekoliko zvišala in naslednji dve uri marmelado vztrajno mešala, da se ni prijela ali zažgala. Babica mi je kasneje skesano povedala, da je izpustila pomembno informacijo, in sicer, da je bolje, če kuhaš hkrati manjše količine marelic oz. marmelade, saj se tako hitreje skuha in je kuhana v približno eni uri.

Ko je marmelada kuhana, jo prelijemo v steklene kozarčke, jih označimo in pustimo, da se ohladi. Kozarčke je pred tem potrebno dobro oprati v pomivalnem stroju (ali kako drugače prekuhati/razkužiti) in v pečici ogreti na 100°C, da se marmelada ne pokvari in da se pokrovčki bolje zaprejo. Emmm ... ta-dam, to je vsa znanost. Marmelado sem danes poskusila in sem z njo zelo zadovoljna. Vsekakor se bom v kratkem lotila še kakšne druge, morda malce bolj eksotične.

P.S.: Bor mašino za punce lahko najdete tudi na Facebooku.