Star egipčanski pregovor pravi, da slika pove več kot tisoč besed, zato
danes ne bom dolgovezila. Malo se mi tudi ne da, za kar bom okrivila
občasne vročinske valove, ki pa, upam, niso posledica prezgodnje
menopavze, ampak Cerkniškega jezera v čevljih na mrzel jesenski dan.
Razmerja v letošnji jeseni (miligram sonca na hektoliter dežja) niso
ravno po mojem okusu, ampak je bil uvod med najlepše barve leta tako
popoln, da mi je odvzeta pravica vihanja nosu.
Maruša z Vala 202 nas je namreč povabila, da se ji pridružimo na izletu v vipavsko Majerijo, kjer bi snemali material za pripravo nove radijske oddaje o dobrih okusih. Tina
se je takrat še vrtela po Gostilni, Bernarda in Ana sta bili zaposlenim
z odraslim življenjem, midve z Nino, brezskrbni študentki kot sva, pa
sva se s cedečimi slinami na dogovorjenem mestu prikazali že 15 minut
pred dogovorjeno uro. Samo ugibali sva lahko, kaj bomo počeli. Ampak
Maruša je omenjala hrano in kuhanje in midve nisva videli razloga, zakaj
bi ostajali v sivi Ljubljani.
