Trenutek zame in čokoladna torta z gozdnimi sadeži

Mogoče ni prav, ampak ko sem slabe volje, utrujena in imam dovolj vsega, se rada potolažim in pocrtam s čim dobrim. Zadnje tedne so moji dnevi polni obveznosti, bodisi službenih ali tistih doma. Zgleda kot da kar ne morem zadihat, si privoščiti enega mirnega tedna, brez delovnih vikendov ali natrpanih popoldnevov. Nujno si vzamem vsaj kakšno urico, popoldne ali večer samo zase, da si malo odpočijem in odmislim skrbi. Pri temu mi pomaga tudi kuhanje ali peka.

Dragi si je za rojstni dan pred dobrim mesecem zaželel torto. Ker takrat (nič kaj presenetljivo) ni bilo časa, da bi jo sama spekla, jo je dobil kakšne tri tedne kasneje. Ravno, ko sem potrebovala malo oddiha od skrbi in vsakodnevne rutine. Torto sem si zamislila na podlagi tega, kar ima rad. Vsako leto si zaželi Sacher torte (meni je večinoma preveč - čokoladna, težka, včasih suha, zato se ji najraje izognem), vem pa da ima rad tudi sveže, sadne. Zakaj torej ne bi poskusila pripraviti čokoladne torte z gozdnimi sadeži in jogurtom? (Joj, res ni lepa, ne more vedno uspeti. Je pa dobra, obljubim.)

Nekaterih okusov se je treba samo navaditi

Sodelavka je celo zimo v službi pridno jedla grenivke. No, ne vsak dan, ampak pogosto. Sama nisem ravno navdušenka nad grenkimi okusi. Nekako mi je vse pregrenko. Tudi če dodam sladkor, je še vedno grenko. Ne gre stran. Samo grenko in povrhu še presladko postane. Velja tudi za kavo. Zato kavo pijem redko in to brez sladkorja ter po možnosti z veliko mleka. Zares ni niti več kava. No, ne pijem kave. In tudi grenivke so sadje, ki sem se mu izogibala kar nekaj časa. Ko sem pa gledala sodelavko, kako jih pridno je ... pa potem še poudari, kako so zdrave in vse to ... Jah, nič, sem si rekla, čas je, da zagrizem vanje tudi sama in se poskušam 'navaditi' tega okusa. Kot se je zgodilo s siri s plemenito plesnijo, pa olivami in bi se še kaj našlo.

Kupila sem si grenivko in posnemala sodelavko: počez sem jo prerezala na polovico in z nožem izrezovala 'trikotnike' izmed kože. Pojedla sem jih z žličko, iz preostanka pa iztisnila sok, ga razredčila z vodo in popila. Po nekaj pojedenih grenivkah še vedno nisem bila prepričana. Ob vsaki sem se zmrdovala nad okusom, ampak sem vztrajala. Ne dolgo, da ne bo pomote. Čez čas sem se okusa kar navadila in z veseljem začnem mrcvariti novo grenivko. Priznam, malo se še kremžim, ko jo jem, ampak mi je postala dobra. Pri tistih bolj sladkih z lahkoto spijem iztisnjeni sok tudi brez dodane vode (na začetku sem dodala vročo vodo in med).

Prejšnjo nedeljo (ali je bilo to že dve nazaj?!) sem si vzela prosto od vsega dela pri mojih starših ali doma in sem se odločila, da spečem torto. V znamenju mojega eksperimentiranja z grenivkami in naraščajočega navdušenja nad njimi sem se odločila, da bom poskusila narediti grenivkino torto. Malce sem razmišljala, s katerimi okusi bi jo povezala, iskala recepte na spletu za pomoč pri pripravi in ugotovila, da jih ni ravno veliko. Tisti pa, ki so, so bolj biskviti in manj torte. Odlična priložnost, da ustvarim nekaj mojega. Super.

Predstavljam vam mojo grenivkino torto z jogurtovo kremo. *zvok razkritja težko pričakovane novice*

Bila sem prepričana.

Da mi letos lani za rojstni dan moje mami ne bo uspelo pripravit torte. Predviden datum poroda sem imela 17.11., moja mami praznuje 22.11., no, rodila sem pa šele 27.11. In sem spekla torto. Če smem soditi sama sebi, je bila tole absolutno najboljša torta, kar sem jo kdaj pripravila. Res je, da mi je vzela malce več časa, ampak bila je izjemna.

Še kdaj bi jo pripravila. A sodeč po trenutnem ritmu mojega življenja, bom za tak projekt zrela tam nekje okrog leta 2020. Tako to je, ko imaš otroka. Popravek - tako to je, ko imaš otroka, kot je naša Gaja. Čez dan si privošči približno petnajst tisoč 5-minutnih power nap-ov, v tem mesecu in pol pa sem se že dodobra izpilila v enoročnem pospravljanju, umivanju zob, kuhanju (beri: pogrevanju že vnaprej pripravljene hrane) in še kaj bi se našlo. Samostojno si od Gajinega rojstva še nisem skuhala kosila. 

Grem hitro na recept za tole lepotičko, preden se izteče 30-minutni (šokantno!) počitek. Predstavljam vam torto z limonino kremo in borovnicami. 

Jesenska

Zadnjič me je prav neverjetno prijelo, da bi spekla torto. Doma ponavadi sploh ne pečem raznih slaščic in podobnega, vsaj ne tako, za vsak dan. Raje se s sladkim razveselimo, kadar pridejo kakšni prijatelji na obisk, torte pa so na sporedu, jasno, ob rojstnodnevnih praznovanjih. Zdajle v jeseni je v naši družini kar malce zatišja, pomlad je, kar se rojstev tiče, bolj pestra. In tako sem zadnjič prav začutila ščemenje v prstih - torto bi pekla! Ponavadi je itak tako - kadar MORAM spečt torto, ne nastane nič pametnega. No, tokrat pa sem res imela navdih in kakšna sreča, da se je naša Ana ravno tisto soboto odpravljala na poročno slavje s super konceptom - svatje so lahko pripravili torte, ki so potem tudi tekmovale in ena je bila na koncu zmagovalka. Jaz sem, upam, Ano malce razbremenila še "naporne" peke torte po že tako ali drugače napornem tednu, sama pa sem lahko zoper malce packala.

In ker je jesen, sva se z Ano odločili za jesenske okuse - tako je nastala torta s hruškami in karamelno kremo. 

Presna jagodna torta

Biti fotogeničen je, po moji skromni, čisto objektivni presoji, ane, ena najboljših lastnosti, ki jih lahko objekt ali subjekt poseduje. Recimo. Eni ljudje so pač lepi. In to jim jaz zelo rada povem, tudi večkrat v kratkem času. Kakorkoli, jih postaviš, se dolgočasijo ali so angažirani, kamorkoli gledajo, ob katerikoli uri že, lepi so. Premorejo faktor lepote, ki izžareva iz njih na petek in svetek. Drugi se za to trudimo, pa nam uspeva ali pa ne. Bolj ne. Fraza, da 'se bolje znajdem za objektivom, kot pred njim' je zame čisto na mestu. Face, ki jih obvladam, so samo za hipni snepčet krasna dopolnitev in svoje prijateljice osrečujem na dnevni bazi - Nizakej*, ko pa je treba upodobiti lepoto za večne albumske spomine in instagram osrčenje, pa raje stopim na stran. Vsaka tritisoča fotografija zna biti bežno podobna meni. Prav zelo podobno se godi, če pogledamo na področje hrane. Za nekatere jedi, najsibodo še tako zdrave/pregrešne s sestavinami/neomahljivo okusne, prav tako ni druge rešitve, kot da jih postaviš na dosti bolj fotogeničen krožnik, pladenj, prt, ob retro pribor, za velikanski šopek hortenzij ali dopadljivim dekorjem v ozadju ali pa kar vse namečeš skupaj in zmedeš oko, da ne zapazi čudne barve juhe ali pa česa v narastku. Bolj je skrita, bolj je fajn.

Ampak! Torte! In pite. In kolači. Kolački. Piškotki. Rezine in čokoladice. Te so zvezde. Te so kot tisti večno lepi ljudje. Postaviš jih na prazen bel prt in zasijejo. Postaviš ob uvelo cvetje, pa ga kar ne opaziš več. Zato se vedno razveselim, ko pridem pred tortice in kolačke in mafinčke in piškote. Takrat si vzamem čas. Pofotkam iz vseh strani, enkrat tako, drugič tako, pa od spodaj, postrani, drži gor, ne, zdej drži malo nižje, spusti nož, prste malo zamakni, zareži, ja, dobro, krasno, krožnik obrni, še malo, stop, supeeeeerr, vau, kr malo odreži, ne ne, ne še jest, punce, Ne!, samo malo še,... In potem naval pritožb, ki bi bile zrele za haaško sodnijo, ker omejujem osnovne pravice človeka pri prehranjevanju.

Okej, okej, potem pa jejte. In grem fotkat odrezano torto.

Limonina skutna torta

Poletje je čas, ko vas kulinarične revije, blogi in kuharske oddaje z vseh strani bombardiramo z najrazličnejšimi recepti za sladice, ki jih ni potrebno pripravljati v pečici. Sama nikoli nisem bila velika oboževalka takšnih lahkih poletnih dobrot. Kaj pa vem, grški jogurt s sadjem zame pač ni sladica … prej okusen zajtrk. Mogoče se razlog skriva tudi v dejstvu, da se mi še nobena sladica z želatino ni posrečila ali pa da sem ena izmed redkih izjem, ki nam kalorična kosila in sladice pašejo tudi poleti. Vročina gor ali dol.

 

Malo bolj zdrava jabolčna torta z drobljencem

Avtorica: Nina

Konec oktobra je čas, ko se za Bormašince dogajajo same krasne stvari. Pripravljamo vam številna presenečenja, o katerih boste pravočasno obveščeni na naši Facebook strani. Punce se počutimo tako zelo pomembno, ko lahko vsem razlagamo, koliko novih vznemerjivih stvari nas čaka, ko pa zvedavi poslušalci želijo izvedeti kaj več, jim v slogu pravih ljubljanskih kokošk lahko rečemo le, da bodo več izvedeli kmalu, saj gre za skrivnost. Zelo kmalu, če smo natančne. Pravzaprav boste nekaj izvedeli ta trenutek! Ste že kaj neučakani?

Torej, naj se vam ne zdi čudno, da boste naslednjih nekaj objav brali o krompirju in jabolkih. Vse to je del večjega Mercatorjevega projekta #kuhaM, preko katerega vas bomo slovenski blogerji razveseljevali z recepti znotraj različnih tematskih sklopov. Kot rečeno, so prva izbira jabolka ali krompir.

Sama sem se odločila za jabolka, saj jih obožujem. Menim, da pravilo 'Eno jabolko na dan odžene zdravnika stran' še kako drži. Nič hudega če je to ubogo jabolko v družbi masla, moke in jajc. Nihče mi ne more reči, da ga nisem pojedla! V nadaljevanju vam tako predstavljam sladico, v katero sem sama nazadnje pretvorila jabolka, ki so nam jih dostavili dobri možje najboljšega soseda. Glede na to, da sladica vsebuje dve jabolki, je torej nujno, da je sami pospravite vsaj polovico, če želite zdravnika držati na varni razdalji.

Postsladoledna okupacija beljakov ali torta Pavlova

Zadnje par dni se spopadam s povečano količino časa, ki ga imam v rokah in tako se moji dopoldnevi pričnejo ultra organizirano in motivirano, ko se usedem za računalnik in uredim še kakšen popravek diplome, potem mi celo uspe še kaj pospraviti po stanovanju (in, prosim, naj mi nekdo ob priliki razloži, kako mi sploh uspe ves čas konstantno nekaj razmetavati, mislim, halo, ena sama uboga oseba malce lomasti po tejle mansardi, pa sploh ne delam hudih premikov ali karkoli, ampak razmetano je pa ves čas!) in se morebiti športno udejstvovati, popoldnevi pa so tako zelo utopljeni v bluzenju, kot je utopljena tudi žlica v kozarcu Vikikreme.

In če bi to bluzenje vsaj izkoristila za prebiranje knjig ali kakšno podobno širjenje kulturnega intelekta, ne ... Zadnje čase počnem to, nad čimer sem se vedno čudila, kako drugim uspeva. Na YouTubu visim ure in ure in gledam 20-minutne monologe brhkih Američank o tem, kakšen puder in korektor in rdečilo in milijon drugih preparatov, katerih slovensko poimenovanje mi ni znano, uporabljajo. Prišlo je celo tako daleč, da sem se oni dan usedla pred moje majhno kozmetično ogledalce, ki je sicer predvsem v uporabi takrat, ko si postiskam vse mozolje in ogrce na obrazu, in skušala naličiti oči v stilu "smokey eyes". Kaj za vraga?!

Postsladoledna okupacija beljakov ali torta Pavlova

Avtorica: Tina

Zadnje par dni se spopadam s povečano količino časa, ki ga imam v rokah in tako se moji dopoldnevi pričnejo ultra organizirano in motivirano, ko se usedem za računalnik in uredim še kakšen popravek diplome, potem mi celo uspe še kaj pospraviti po stanovanju (in, prosim, naj mi nekdo ob priliki razloži, kako mi sploh uspe ves čas konstantno nekaj razmetavati, mislim, halo, ena sama uboga oseba malce lomasti po tejle mansardi, pa sploh ne delam hudih premikov ali karkoli, ampak razmetano je pa ves čas!) in se morebiti športno udejstvovati, popoldnevi pa so tako zelo utopljeni v bluzenju, kot je utopljena tudi žlica v kozarcu Vikikreme. 

In če bi to bluzenje vsaj izkoristila za prebiranje knjig ali kakšno podobno širjenje kulturnega intelekta, ne ... Zadnje čase počnem to, nad čimer sem se vedno čudila, kako drugim uspeva. Na YouTubu visim ure in ure in gledam 20-minutne monologe brhkih Američank o tem, kakšen puder in korektor in rdečilo in milijon drugih preparatov, katerih slovensko poimenovanje mi ni znano, uporabljajo. Prišlo je celo tako daleč, da sem se oni dan usedla pred moje majhno kozmetično ogledalce, ki je sicer predvsem v uporabi takrat, ko si postiskam vse mozolje in ogrce na obrazu, in skušala naličiti oči v stilu "smokey eyes". Kaj za vraga?!

Sama sebi grem s tem početjem strašansko na živce. Ne vem, preprosto nisem tip človeka, ki bi zjutraj porabil pol ure, da si nanese trinajst plasti ličil na obraz. Moja prva misel, ko se zbudim, je vsak dan ta, da moram najprej ven peljati Pesjanko, ko pridem nazaj, sem pa že lačna. Saj ne rečem, je že lepo in prav, če smo urejeni, ampak kaj se je zgodilo samo z maskaro in črto nad očmi? In ne mi rečt, da je tole normalno. Ker ni. (Vsaj meni se tako zdi.) Pa dobro, konec koncev mora vsak delati za svojo samozavest in dobro počutje in če dekleta z YouTuba potrebujejo 2-urne vsakodnevne rituale, da gredo lahko z dvignjeno glavo po cesti ... pa naj jih imajo. (And I will continue to feel sorry for them. Moving on.)

Nedavno sem prenehala s službovanjem in ker se je v duhu našega zadnjega tematskega sklopa v mojem hladilniku kot posledica izdelave sladoleda pojavila večja količina beljakov, sem se odločila za Torto Pavlovo, kot poslovilno poslastico na delovnem mestu. Ana Pavlova - saj vsi vemo, ruska balerina, ki se je tako zasidrala v srce nekemu slaščičarju, da je po njej ustvaril to sladico. Kdo točno, se menda še danes ne ve, ker se Avstralci in Novozelandci prepirajo, kdo jo je v resnici ustvaril.

Po sami sestavi tale torta res ni nikakršen baubau. Je pa super kombinacija in zato je tudi tako slastna in zaželjena in občudovana. Še najhuje, s čimer se je treba spopasti, je meringue oziroma podloga iz stepenih beljakov. Najprej si pripravite pekač s peki papirjem, na katerega narišete s svinčnikom krog s premerom 20 cm. Potem peki papir obrnite naokoli, tako da bo stran, porisana s svinčnikom, obrnjena navzdol. Naslednji korak je stepanje beljakov. Super je, če to delate v starejšem bratu bormašine za punce, torej v stoječem mešalniku. Seveda pa bo tudi ročni električni mešalec z metlicami za stepanje super. Stepate pet beljakov, da narastejo in pričenjajo dobivati trdnejšo strukturo. Med stepanjem dodajte ščepec soli in eno jedilno žlico belega kisa ali pa limoninega soka. Potem pa počasi med konstantnim stepanjem počasi vsipajte 200 gramov sladkorja. Res počasi. Ko se sladkor raztopi, z metlico vmešamo samo še pol jedilne žlice škroba in malo vanilijevega ekstrakta (po želji in če ga imate pri roki). Zmes lahko nadevate v dresirno vrečko (z velikim okroglim nastavkom), ali pa si pomagate z žlico in podlago razmažete po obodu, ki ste ga narisali na peki papir. Fino je, če ima ob straneh podlaga "rob". Pečemo slabih 50 minut na 150°C. Nadevamo s 250 ml stepene sladke smetane (jaz je nisem nič sladkala), na vrh pa potresemo gozdne sadeže, maline, robide, jagode, kar je pri roki. 

Takole. In ko jeste to sladico, si lahko predstavljate, da ste balerina in plešete po odru kot mali labod. Lep pozdrav.

Maline, tretjič.

Pa ko je Ana zadnjič že začela o izzivih.

Jaz sem sicer nekje globoko v sebi ultra lenivec. Moje celo otroštvo sem prelenarila, in ker me starši niso vpisali h kakšni izvenšolski športni dejavnosti, je imela lenoba proste roke, da se razpase po meni kolikor je je bila volja. In se je! In ta davek plačujem še sedaj, ko se moram prav zavestno prisiliti v šport, je pa res, da mi gre iz leta v leto bolje in mislim da sem sedaj tudi že celo na točki, ko me pomanjkanje športne aktivnosti kar malce žalosti, predvsem pa me spravlja v hudo slabo voljo.

V začetku tega leta sem imela kar precej prostega časa (beri: bila sem brez dela, opravila sem vse študijske obveznosti, službe pa ni bilo na spregled). In sem začela hodit na Šmarno goro. Mislim, da sva se z D. prvič letos na njo povzpela že takoj po koncu starega leta, in čisto za šalo sem rekla - kaj pa če bi si postavila izziv, da grem letos gor 52-krat, za vsak teden v letu enkrat? Torej v teoriji enkrat na teden ... Hja, načrt je malo iztiril, vmes nisem točno vedela, pri čem sem, no v zadnjem mesecu pa res kar pogosto po službi oddrvim proti Šmartnemu ali Tacnu in sopiham v tisto klančino, kamor se izlivata pot in neskončne jamrarije nezadovoljstva Ljubljančank nad svojimi partnerji. No ampak naj kar povem, da sem se ravno včeraj na Šmarno goro letos povzpela 29. in s tem sem tudi nadoknadila vse zamude, ta teden je namreč 29. teden v letu. V zadnjih treh tednih sem na Šmarno po službi letela res vsaj trikrat tedensko, tako da sem se kar namučila, hehe.

Maline, tretjič.

Avtorica: Tina

Pa ko je Ana zadnjič že začela o izzivih.

Jaz sem sicer nekje globoko v sebi ultra lenivec. Moje celo otroštvo sem prelenarila, in ker me starši niso vpisali h kakšni izvenšolski športni dejavnosti, je imela lenoba proste roke, da se razpase po meni kolikor je je bila volja. In se je! In ta davek plačujem še sedaj, ko se moram prav zavestno prisiliti v šport, je pa res, da mi gre iz leta v leto bolje in mislim da sem sedaj tudi že celo na točki, ko me pomanjkanje športne aktivnosti kar malce žalosti, predvsem pa me spravlja v hudo slabo voljo.

V začetku tega leta sem imela kar precej prostega časa (beri: bila sem brez dela, opravila sem vse študijske obveznosti, službe pa ni bilo na spregled). In sem začela hodit na Šmarno goro. Mislim, da sva se z D. prvič letos na njo povzpela že takoj po koncu starega leta, in čisto za šalo sem rekla - kaj pa če bi si postavila izziv, da grem letos gor 52-krat, za vsak teden v letu enkrat? Torej v teoriji enkrat na teden ... Hja, načrt je malo iztiril, vmes nisem točno vedela, pri čem sem, no v zadnjem mesecu pa res kar pogosto po službi oddrvim proti Šmartnemu ali Tacnu in sopiham v tisto klančino, kamor se izlivata pot in neskončne jamrarije nezadovoljstva Ljubljančank nad svojimi partnerji. No ampak naj kar povem, da sem se ravno včeraj na Šmarno goro letos povzpela 29. in s tem sem tudi nadoknadila vse zamude, ta teden je namreč 29. teden v letu. V zadnjih treh tednih sem na Šmarno po službi letela res vsaj trikrat tedensko, tako da sem se kar namučila, hehe.

In ja ... ko prisopiham na vrh, se na mojem obrazu riše 50 odtenkov rdeče, majico imam tako premočeno, da je povsem na mestu vprašanje, ali se toliko potim, ali sem po poti zgrmela v kak potok, pesjanka pa na poti oblaja in obrenči vse tiste pse, ki ji niso simpatični (in teh je veliko!). Te moji vzponi na Šmarno goro so vse prej kaj drugega kot čista relaksacija. In to, da se na vrhu na ležalnikih sončijo brezhibne mladenke, popolnoma naličene in prav nič prepotene, ni prav nič vzpodbudno. Ampak jaz se ne sekiram. Gor hodim zato, da se pretegnem sama in da se psu ne zmeša, ko me mora devet ur čakati, da se prikradem nazaj domov iz službe. Najlepši šmarnogorski motivi se pa vsekakor rišejo zgodaj zjutraj. Obožujem vikende, ko se zbudim še pred šesto in če je vse po sreči, sem na vrhu nekaj čez sedmo uro zjutraj. Vse še spi, meglice se dvigajo iz ljubljanske kotline in prav čarobno je.

Tako. Maline so (končno?) prenehale rojevati in razveseljevati naše brbončice, zamrzovalni del hladilnika je napolnjen, da bo tudi zima obarvana poletno, jaz pa tokrat objavljam še zadnji, tretji malinov recept (prvič smo delali kolačke z malinovo kremo, drugič pa je Limona delila svojo Vilo malino). In kako drugače zaključiti kot v velikem slogu, torej s torto? Tukaj je - Čoko-malina torta.

Podlaga: 250 gramov piškotov, 125 gramov stopljenega masla. Postopek je isti kot pri Čokoladno-banani torti s karamelo. Zmeljemo piškote v drobtine, prelijemo z maslom, vse dobro premešamo in razporedimo po tortnem dnu (moja torta je bila premera 26 cm) ter potlačimo.

Tudi postopek za čokoladno kremo je enak kot pri prej omenjeni torti, ampak bom vseeno še enkrat ponovila: stepemo 400 ml sladke smetane. Stepamo jo toliko, da je že čvrsta, ne sme pa biti popolnoma trda. Naj se delajo mehki vrhovi, ko z žlico potegnemo ven. Smetani dodamo 250 gramov maskarpone sira in vse skupaj stepemo, da se krema učvrsti in da se maskarpone lepo stepe. Potem enostavno počasi, v majhnem curku vlijemo 250 gramov stopljene čokolade (lahko uporabite katerokoli - temno ali mlečno ali kombinacijo, po okusu), ki smo jo malo ohladili, tako da ni povsem vroča, povsem ohlajena pa tudi ne sme biti.

Potem se sprehodimo na vrt in naberemo svežih malin. Lahko pa odpremo tudi zamrzovalnik, hehe. Sveže maline spasiramo, zamrznjene pa pustimo, da se odtalijo, in jih nato spasiramo. Nastati mora nekako pol litra spasiranih malin. Če zamrznjene maline spustijo preveč tekočine, jo lahko malce odlijemo - pa ne stran oz. v lijak, ampak v skodelico in to tekočino prihranite, saj je odlično naravno barvilo! Ponovno stepemo 400 ml sladke smetane in 250 gramov maskarpone sira, postopek je enak kot pri čokoladni kremi. Potrebujemo le še želatino. Zadnje čase v pogovoru opažam, da je veliko ljudi kar malo strah želatine. Pa sploh ni nikakršen bavbav! Jaz najraje uporabljam želatino v prahu. Po navodilu na vrečki jo zmešamo z nekaj žlicami hladne vode in pustimo 10 minut, da nabrekne. Potem jo v mikrovalovki segrejemo, toliko, da se stopi, ne sme pa zavreti. Jaz to tekočino potem vedno počasi v tankem curku zlijem med kremo, med stalnim mešanjem z bor mašino za punce, hehe. Enako se obnaša tudi želatina v listih, ki jo je sicer treba namočiti in ožeti, ampak ko jo stopimo, nastane enaka tekočina kot pri tisti v prahu. Za to malinovo kremo sem jaz uporabila eno vrečko želatine v prahu in še dobro polovico instant želatine oz. želatine fix - ta prah pa enostavno samo vsipamo v kremo med stalnim mešanjem, ni potrebnega nič predhodnega namakanja in segrevanja, samo stresemo jo v kremo. Počasi. 

Bom kar povedala, da je tole vsekakor bila ena mojih najljubših tort, kar sem jo kdaj naredila in poizkusila. 

P.S.: Bor mašino za punce lahko najdete tudi na Facebooku.

Več vadbe, več slaščic?

Avtorica: Ana

Tako kot Tina, imam tudi sama rada izzive. V bistvu je to zame nekaj novega, vsekakor se jih nisem lotila še toliko. V bistvu bi lahko rekla, da sem se počasi naučila nekatere stvari planirati. Tiste stvari, ki se jih težje lotim, ali pa se jih ne uspem držati daljše obdobje, čeprav se mi to zdi smiselno. Dejstvo, da plan poimenujem izziv, me veliko bolj motivira. V bistvu se na nek način prevaram s tem, da si rečem, da gre za izziv. Rečem si: "Si upaš?" in seveda moram na tako provokacijo odgovoriti z akcijo in si dokazati, da si upam in da lahko nekaj naredim. Plani pa, na drugi strani, nimajo tolikšne moči, so samo želje, nekaj, kar bi rada naredila, tudi če gre v resnici za popolnoma enako stvar, samo poimenovanje je drugačno. Smo kar malo hecni, ne? Poleg te 'psihološke prevare' mi dodatno motivacijo za dokončanje izziva daje dejstvo, da o izzivu povem več ljudem. Recimo na Twitterju. Tako se nisem zgolj sama sebe 'potiho' izzvala, ampak sem povedala tudi drugim, da bom to počela in to me še dodatno motivira, saj bi se rada dokazala in poleg sebi, dokazala tudi drugim, da zmorem. Hkrati pa jim pokazala, da če zmorem jaz, zmorejo tudi oni. Takšna 'javna objava' nekega izziva mi predstavlja še dodatno motivacijo, če se ga ne lotevam sama, ampak se v izziv spustim z neko skupino ljudi, ki jih je moj izziv pritegnil (ali mene njihov).

Kolo in karamela.

Prejšnji teden sem se začela vozit s kolesom v službo. Dovolj sem imela tega, da mi je vsak dan nekdo trobil, me kdo izsilil, da sem skoraj povozila kolesarja, ki se je vzel od bogvekje, potem, ko me je pa še nekdo nadrl, zakaj parkiram na prostoru, ki je rezerviran za stranke (pa to sploh ni res!), sem imela pa res dovolj. In sem si rekla, da se bom začela vozit s kolesom.

O tem, da bi kolo postalo moje primarno prevozno sredstvo, sem razmišljala že pred tremi meseci, ko sem sploh začela delati na trenutni lokaciji. Ampak časovno ne bi profitirala in potem sem razmišljala še o vročini in dežju in avto se mi je vseeno zdel boljša in bolj udobna opcija. Ampak šele sedaj, ko se vsak dan vozim s kolesom, dejansko vidim da - časovno (vsaj zjutraj) mi kolo ne vzame čisto nič več časa. Poraba bencina je odlična (torej nična) in s tem se tudi najbolj tolažim, ko se tudi s kolesom zapletem v ... nelagodne situacije.

Drugače se mi zdi, da je kultura voznikov do kolesarjev precej na nivoju. Večina ti lepo ustavi, te spusti čez prehod in tako dalje. No, zadnjič pa sem uspela naletet na eno pacientko. Žal me je ujela ravno na vrhuncu vročinskega vala, ki nas je zajel prejšnji teden in končalo se je tako, kot se je končalo - predvsem z enim kupom počenih živcev in visokim, zelo visokim srčnim utripom. Peljala sem se namreč iz faksa do službe, tam mimo DURS-a, lepo po desni strani, na kolesarski stezi, ko se omenjena gospa pripelje iz parkirišča in se postavi popolnoma ob rob ceste, zavijala je levo na precej prometno cesto, torej je jasno, da je čakala kar nekaj časa, da je imela možnost zaviti. Postavila se je seveda na celo kolesarsko in čez cel pločnik, tako da bi morala jaz zaviti močno na cesto, da bi jo obvozila.

Kolo in karamela.

Avtorica: Tina

Prejšnji teden sem se začela vozit s kolesom v službo. Dovolj sem imela tega, da mi je vsak dan nekdo trobil, me kdo izsilil, da sem skoraj povozila kolesarja, ki se je vzel od bogvekje, potem, ko me je pa še nekdo nadrl, zakaj parkiram na prostoru, ki je rezerviran za stranke (pa to sploh ni res!), sem imela pa res dovolj. In sem si rekla, da se bom začela vozit s kolesom. 

O tem, da bi kolo postalo moje primarno prevozno sredstvo, sem razmišljala že pred tremi meseci, ko sem sploh začela delati na trenutni lokaciji. Ampak časovno ne bi profitirala in potem sem razmišljala še o vročini in dežju in avto se mi je vseeno zdel boljša in bolj udobna opcija. Ampak šele sedaj, ko se vsak dan vozim s kolesom, dejansko vidim da - časovno (vsaj zjutraj) mi kolo ne vzame čisto nič več časa. Poraba bencina je odlična (torej nična) in s tem se tudi najbolj tolažim, ko se tudi s kolesom zapletem v ... nelagodne situacije.

Drugače se mi zdi, da je kultura voznikov do kolesarjev precej na nivoju. Večina ti lepo ustavi, te spusti čez prehod in tako dalje. No, zadnjič pa sem uspela naletet na eno pacientko. Žal me je ujela ravno na vrhuncu vročinskega vala, ki nas je zajel prejšnji teden in končalo se je tako, kot se je končalo - predvsem z enim kupom počenih živcev in visokim, zelo visokim srčnim utripom. Peljala sem se namreč iz faksa do službe, tam mimo DURS-a, lepo po desni strani, na kolesarski stezi, ko se omenjena gospa pripelje iz parkirišča in se postavi popolnoma ob rob ceste, zavijala je levo na precej prometno cesto, torej je jasno, da je čakala kar nekaj časa, da je imela možnost zaviti. Postavila se je seveda na celo kolesarsko in čez cel pločnik, tako da bi morala jaz zaviti močno na cesto, da bi jo obvozila. 

Gledala me je, ko sem se peljala proti njej. Potem me je gledala, kako sem se z vso hitrostjo ustavila tik ob njenem avtu, res, manjkala sta 2 cm, pa bi se je dotaknila. Gledala me je, kako sem ji z roko nakazala, če se lahko umakne pol metra vzvratno, da zapeljem mimo. Potem me je gledala, kako sem z desnico pokazala sredinec. Gledala me je tudi, ko sem se ji s kolesom zapeljala pred avto in tam stala nekaj časa. Medtem sem sama gledala naokoli in si mislila, da je očitno še najboljši način brez stresa, če se na delo kar teleportiram. Upam, da me je gledala v ustnice tudi takrat, ko sem ji zaklicala, da je "krava zabita" in potem sem šla. 

Hja, zadnjič je naš najljubši Dolenjec ugotovil, da se z mano ni za hecat kadar a) sem hudo lačna, b) [cenzura] in c) mi je zelo vroče.

Več sreče prihodnjič.

Včeraj smo bili na praznovanju rojstnega dne in spekla sem sledečo torto, ki je v resnici sploh nisem pekla. Čokoladno-bananina torta s karamelnim prelivom.

V prvi polovici tega leta sem spekla toliko tort s biskvitom, da se mi v zadnjih časih le-tega nikakor ne da spet uporabljati. Zato se raje zatečem k drugim alternativam - tokrat je bila to piškotna podlaga. Uporabila sem 250 gramov piškotov, ki jih zmeljemo, da nastanejo fine drobtine, in 125 gramov masla, ki ga stopimo in z njim prelijemo piškote. Potem vse skupaj dobro premešamo in razporedimo po pekaču premera 26 cm ter fino potlačimo. Postavimo v hladilnik.

Recept za kremo sem našla pri Ani. Prilagodila sem le količine. Za prvo plast čokolade sem uporabila 400 ml sladke smetane, ki sem jo stepla. Potem sem ji dodala 250 gramov maskarpone sira in vse skupaj še malo stepla. Na koncu sem vmešala še 250 gramov stopljene čokolade - ne sme biti prevroča, čisto hladna pa tudi ne, saj se drugače ne vmeša lepo v smetano. Mlačna bo ravno pravšnja. Vse dobro premešamo in vlijemo na piškotno podlago. In veselo v hladilnik.

Druga plast kreme je bananina krema. Spet sem stepla 400 ml sladke smetane, ji dodala 300 gramov bananinega jogurta, v mikserju pa zmiksala 2 banani, ki sem jima dodala eno vrečko želatine v prahu (prej jo seveda namočimo v vodo, da nabrekne) in pol zavitka instant želatine iz Hoferja. Dodala sem tudi en pljunek limoninega soka. Banane dobro zmiksamo, potem pa kar hitro z njimi v smetano in jogurt, saj se zmes res ekstremno hitro prične trditi. Vse dobro premešamo in prelijemo na čokoladno plast. Poravnamo in pustimo v hladilniku čez noč. 

K banani paše karamela, zato sem čisto po občutku stopila nekaj sladkorja, količine vam ne znam povedati. Ko se nastala karamela, sem ji dodala 1 dl vroče sladke smetane, da je nastala karamelna omaka. Ko se je malo ohladila, sem z njo prelila torto, ampak ta omaka se ne strdi popolnoma, nastane pa precej gosta. V bistvu je še kar dobro izpadlo vse skupaj.

Dekorirala sem z lešniki, oblitimi s čokolado in s karamelnim gnezdom. Po napotke, kako ga ustvariti, se obrnite na tale čudovit blog.

Zdaj pa letim v službo ... še vedno s kolesom.

Čizkejk.

Ura je pol šestih zjutraj, moje telo se že zadnja dva tedna takole zbuja pred budlko, in oprostite mi, če moje misli niso najbolj nabrušene. Veste, občutek, ko človek odpre oči pred budilko, je zanimiv. Prva stvar je ta, da ti niti ni najbolj jasno, kateri dan sploh je. Zvonjenje budilke ti najbrž kaj hitro da vedeti, da vstajaš pod prisilo, kar lahko enačimo s tem, da je treba v službo. Brez budilke pa so misli za trenutek prepuščene interpretaciji. Kateri dan je? Kateri del dneva je? Koliko je ura? Zakaj budilka ne zvoni? No ... vse to je hitro rešeno s pogledom na uro. Potem pa naprej ... ali naj vstanem? Naj še malo poležim? Borba je huda, ampak misel na to, da me zbudi nehumano tuljenje budilke je veliko težja od tega, da kar vstanem in postorim kaj, za kar mi bo popoldne tako ali drugače zmanjkalo časa.

In sedaj sem tu.

V soboto pa sem bila v zidan'ci. Dva avtomobila z ljubljansko registracijo sta onesnažila malce dolenjskega zraka in slavilo se je dolgo in obilno. Moja najljubša oseba pod soncem je praznovala rojstni dan. Sladki program je bil obsežen in izjemen, šel je pa nekako takole. Slavljenčeva mama se je že zjutraj odpravila v lokalno pekarno po mini krofke in rogljičke, ki so naravnost za umret.

Čizkejk.

Avtorica: Tina

Ura je pol šestih zjutraj, moje telo se že zadnja dva tedna takole zbuja pred budlko, in oprostite mi, če moje misli niso najbolj nabrušene. Veste, občutek, ko človek odpre oči pred budilko, je zanimiv. Prva stvar je ta, da ti niti ni najbolj jasno, kateri dan sploh je. Zvonjenje budilke ti najbrž kaj hitro da vedeti, da vstajaš pod prisilo, kar lahko enačimo s tem, da je treba v službo. Brez budilke pa so misli za trenutek prepuščene interpretaciji. Kateri dan je? Kateri del dneva je? Koliko je ura? Zakaj budilka ne zvoni? No ... vse to je hitro rešeno s pogledom na uro. Potem pa naprej ... ali naj vstanem? Naj še malo poležim? Borba je huda, ampak misel na to, da me zbudi nehumano tuljenje budilke je veliko težja od tega, da kar vstanem in postorim kaj, za kar mi bo popoldne tako ali drugače zmanjkalo časa.

In sedaj sem tu.

V soboto pa sem bila v zidan'ci. Dva avtomobila z ljubljansko registracijo sta onesnažila malce dolenjskega zraka in slavilo se je dolgo in obilno. Moja najljubša oseba pod soncem je praznovala rojstni dan. Sladki program je bil obsežen in izjemen, šel je pa nekako takole. Slavljenčeva mama se je že zjutraj odpravila v lokalno pekarno po mini krofke in rogljičke, ki so naravnost za umret.

Tudi naša mati se je menda že zjutraj vrtela po kuhinji in obljubim vam, da pridobim recepturo za tisto pehtranovo potico, ki je vredna vsakega greha - sveža se je pa še premaknila na vrh mojega seznama jedi, ki jih želim jesti tik preden umrem.

Za spremljevalni program so bile mišljene tudi Jaffa kroglice, ki so v oblici vsega drugega ostale malce zasenčene, ampak pojedli smo jih tako ali drugače, če ne v soboto pa včeraj po kosilu in tudi one se bodo v prihodnjih dneh znašle tule gor.

In premaknimo se torej končno do zvezde večera: Cheesecake, sirova torta, sirovo-skutna torta, tole slednje bo kar najbolj pravilno.

Stvar je taka, da jaz nisem najbolj navdušena nad ameriškimi pogruntavščinami. Njihova preprostost me plaši, lenoba njihovih iznajditeljev se mi gabi, vse skupaj pa je na koncu tako ali drugače velikokrat ... zanič. Sem se enkrat lotila Red velvet cake in ne pomnim, kdaj v življenju sem jedla še tako ogabno torto. In glavni krivec za to je bil prav cream cheese oz. kremni sir. Philadelphija oz. kakšen drug cenejši ekvivalent. In potem po celem tednu prebiranja receptov za cheesecake in kombiniranju, končno najdem zadovoljivega, v nadevu pa so omenjeni trije lončki kremnega sira. Že sama misel na to me je ... nasitila. Pa sem si rekla, bom jaz poskusila malce po svoje. In sem res zamenjala en del kremnega sira za skuto in nastala je sicer malce kompaktnejša, ampak v kombinaciji z goznimi sadeži zelo dobra torta.

Gre pa takole. Najprej se lotimo podlage. 250 gramov polnozrnatih piškotov sem zmlela v multipraktiku, medtem pa v posodi na štedilniku stopila 125 gramov masla, ki sem mu dodala malce cimeta. Potem sem maslo zlila k drobtinam, dobro premešala, dodala malo ruma, stresla v tortni pekač premera 26 cm, ki sem ga prej obložila s peki papirjem, in z roko vse dobro potlačila ob dno. Tudi še se podlaga zdi malenkost suha - jo bo že tudi nadev še dodatno navlažil. Podlago postavimo v hladilnik.

Jaz sem jo sicer pustila čez noč, ampak mislim, da ne igra hude vloge dejstvo, ali je v hladilniku pol ure ali eno noč. V vsakem primeru se lahko lotimo nadeva. V posodo sem dala 400 gramov kremnega sira (kupila sem ga v Lidlu) in 500 gramov pasirane skute (prav tako Lidlove). Dodala sem 150 gramov sladkorja (od tega sta bila zraven dva vanilijeva sladkorja, ampak skupna količina še vedno 150 gramov), vlila zraven še malo koncentrata limone in vanilijeve esence. Vse sem dobro zmiksala, da je nastala gladka zmes. Potem sem dodala 3 jajca in še malo zmiksala, da so se lepo vmešala. Ampak zmes ne sme nastati penasta in rahla, še vedno mora biti gladka. Potem jo samo vlijemo v pekač in pečemo slabo uro na kaj pa vem, tam nekje med 160 in 170 stopinj C. Jaz sem začela na malce večji temperaturi, potem sem vmes malo znižala, potrebno je opazovati, kako se torta obnaša. Ko enakomerno porumeni, ko je na otip skorja zapečena in kompaktna, takrat je to to. Pa ne se ustrašit, med peko torta kar naraste, ob ohlajanju pa se spusti nazaj dol. Ko je torta pečena, jo najprej pustite še malo v pečici s priprtimi vrati. Potem naj se ohladi na pultu in šele potem lahko roma v hladilnik.

Sledi pa še preliv iz gozdnih sadežev. Jaz sem uporabila 750 gramov zamrznjenih gozdnih sadežev. Po navodilih Huferke sem jim dodala 100 gramov sladkorja, za 120 ml mešanice limoninega soka in vode ter dve žlici škroba, malce pokuhala in vse skupaj prelila čez torto. To je potem celo noč počivalo v hladilniku. Zmes se je zgostila, nastal je tak sirup, ki pa se je razlil čez torto, ko smo sneli obroč. Ni bilo nobene tragike, ampak potemtakem lahko ta preliv pustimo tudi kar v ločeni posodi in ga samo dodamo na vsak kos posebej, bo mogoče še bolj smiselno. Za strjen nadev iz gozdnih sadežev bi bilo pa potrebno dodati bodisi želatino, ali pa gozdne sadeže zakuhati v vanilijev puding (kot to delam za malinino torto po receptu moje mami, ki pa ne vem, če se je že imel priložnost znajti tu zgoraj). 

Kakokoli že, bilo je odlično, jaz sem zraven ponudila še žlico stepene smetane. Nomz na kvadrat.

Pa je spet leto naokoli.

Avtorica: Tina

Zabredli smo globoko v pomlad in ker pomlad definitivno ni definirana s temperaturami prek 22°C, kot nam je bilo v navadi prejšnji teden, je tudi sedaj končno nastopil dež. Trava bo pognala, prvi pridelki, ki so se že usidrali v svežo prekopano zemljo na vrtu, se bodo začeli prebujati in vse je naravnost tako, kot mora biti. 

Prejšnji teden je bil teden sprememb. Po dolgem iskanju sem dobila novo službo in moje prve misli po štirih delovnih dneh so povsem normalne. Le kaj mi je bilo tega treba. V takih težkih trenutkih, ko me pod težo vseh novih informacij, novih ljudi in hude spremembe iz 100 % brezdelja v 100 % delje že močno boli glava, si odprem tisto Excel tabelico na računalniku, kamor vpisujem število ur, ki sem jih oddelala in število cekinčkov, ki sem jih zaslužila. Potem je bolje. Ampak saj tako je vedno, ko nastopi sprememba in ker sem v podobni situaciji že bila, se lahko samo mirim in tolažim, da bo sčasoma bolje. Še vedela ne bom, kdaj bo vse kar naenkrat krasno.

No, poleg te spremembe pa je bil ta teden tudi rojstnodnevni. Praznovali smo moj rojstni dan in rojstni dan mojega najljubšega živega bitja pod soncem - naša pesjanka Bona. Vikend je bil tako obarvan predvsem tortasto. In iz tega sledi tudi tale današnja objava in recept. Mati si je namreč zaželela ledene torte. Nisem je delala prvič, imam preizkušen recept, ki sem ga našla na Kulinariki, spodaj pa podajam mojo verzijo in par nasvetov. 

Ledena torta

  

Stvar je preprosta in gre takole: potrebovali bomo dve plasti biskvita. V pekaču za torte premera 22 cm to pomenijo 3 jajca, 120 gramov sladkorja, 85 gramov moke ter 40 gramov kakava, za pekač premera 26 cm pa so to 4 jajca, 160 gramov sladkorja, 100 gramov moke ter 65 gramov kakava. Jajca in sladkor penasto stepamo, da močno narastejo, potem z lopatko previdno vmešamo moko in kakav. Pečemo na 180°C dobre (pekač 26 cm) oziroma slabe pol ure (pekač premera 22 cm).

In nato krema: količine za eno torto premera 22 cm so 4 jajca, 140 gramov sladkorja, 1 vanili sladkor, 2 vrečki želatine (ne instant!), 7,5 dl sladke smetane in dve žlici kakava. V posodo damo jajca, sladkor, vanili sladkor, jo postavimo nad manjšo posodo z vodo in zmes približno deset minut z mešalnikom stepamo nad soparo, da se najmanj podvoji. Potem posodo odstavimo s sopare in počakamo, da se malce ohladi. Vmes v kozici zmešamo želatino in 8 žlic vode ter počakamo par minut, da se napne. V tem času lahko stepete smetano. Želatino raztopimo in z mešalnikom vmešamo v jajčno zmes. Potem jajčni zmesi dodamo dve žlici smetane in jo vmešamo. Če jajčna zmes ni pretopla, jo lahko dodamo smetani in jo vmešamo, sicer pa počakamo še par minut, da se ohladi. Postopek za torto premera 26 cm je enak, količine pa so sledeče: 6 jajc, 180 gramov sladkorja, 1 vanili, 3 vrečke želatine, 1 L sladke smetane.

Prvo plast biskvita vpnemo v tortni model, ga nasočimo (jaz uporabim mleko in rum) ter premažemo s prvo polovico kreme. Ostali polovici dodamo kakav, dobro premešamo in premažemo čez prvo plast kreme. Torto zaključimo z drugo plastjo biskvita, ki jo prav tako nasočimo.

Odtis slonove noge je lepa posoda.

Z mami sva se v duhu moje nezaposlenosti in obilici prostega časa lotili pospravljanja bunkerja. To je soba v spodnji etaži naše hiše, kjer stojijo bobni in kjer je počival moj prvi računalnik. Včasih je bila to moja učilnica, računalnica, prostor za ustvarjanje in pravzaprav vse, samo spalnica ne. Ko pa se je v naši hiši pojavil brezžični internet in ko sem dobila svoj prvi prenosnik, no, potem je ta soba postala samo še eno veliko odlagališče pozabljenih stvari. V vsaki hiši obstaja tak prostor, morda celo več njih, lahko pa je tudi samo omara. Poln spominov in zapuščenih, pozabljenih stvari. In tako sem tudi sama našla zapuščen, nikoli pa prav zares pozabljen Dnevnik zemljana 2007. Dobila sem ga enkrat leta 2007, sploh ne vem kako in zakaj. Izdal ga je Urad RS za mladino v sklopu akcije "Vsi drugačni, vsi enakopravni." Ta modri zvezčič je v bistvu narejen v obliki dnevnika - za vsak dan pa se na dnu strani pojavi en stavek. Dolgo časa sem brala te stavke, ki so blazno zanimivi, in potem končno dojela, kaj mi hočejo sporočiti. To so stavki o navadah različnih kultur po svetu. Ni zapisano, iz katere kulture prihaja določena trditev, ampak mislim, da je njihov namen zgolj osveščati bralca in mu predstaviti, kaj vse na svetu obstaja.

In kateri zapis se najde pod datumom 8. marec? Izdaten sloj ribjega olja te odlično zaščiti pred mrazom.

Vsem bralkam sicer želim en lep dan žena.

In ker danes naša razširjena družina spet malce praznuje ... zopet ena torta. Tudi tokrat je glavna sestavina BRESKEV. Malce drugačna različica kot tista od zadnjič.

Tole torto sem sicer prvič naredila za moj rojstni dan par let nazaj. Jogurtova krema je potem postala moja stalna izbira, ker je res super. No, ta torta vsebuje tri komponente:

• Lešnikov biskvit: stepemo 4 jajca s 150 grami sladkorja, da zmes močno naraste. Potem dodamo 4 žlice vode, premežamo z lopatko. Potem počasi v zmes dodajamo presejanih 150 gramov moke z 2 žličkama pecilnega praška ter 100 gramov mletih lešnikov (super je, če so praženi - jaz jih kupim v Hoferju in dajo res lepo aromo). Dobro premešamo (a nežno, da ne izgubimo vsega zraka iz stepenih jajc), vlijemo v tortni model premera 26 cm ter pečemo dobre pol ure na 170°C.

• Jogurtova krema: stepemo 500 ml sladke smetane. V drugi posodi dobro premešamo 500 gramov navadnega jogurta, 1 vanili sladkor, 100 gramov sladkorja v prahu. Potem med mešanjem z mešalnikom vmešamo še en zavitek želatine (tista iz Hoferja se super obnese), ali pa 6 listov želatine (namočimo v hladni vodi, raztopimo na štedilniku, malce ohladimo, vmešamo v jogurt). Potem skupaj zmešamo smetano in jogurtovo zmes.

• Breskov nadev: eno pločevinko breskev odcedimo (sok prihranimo, saj bomo z njim nasočili biskvit). Breskve spasiramo v pire s paličnim mešalnikom. Potem tudi v breskve vmešamo en zavitek želatine (ali 6 listov).

Potem nam preostane samo še sestavljanje - tako, kot je narisano na zgornji skici. In ne pozabite vmes vsake plasti biskvita nasočiti z breskovim kompotom, ki ga malce razredčimo z vodo in dodamo malo ruma. Pa obvezno čez noč v hladilniku, da vse skupaj fino prepoji in napoji in da je še bolj okusno.

Odtis slonove noge je lepa posoda.

Avtorica: Tina

Z mami sva se v duhu moje nezaposlenosti in obilici prostega časa lotili pospravljanja bunkerja. To je soba v spodnji etaži naše hiše, kjer stojijo bobni in kjer je počival moj prvi računalnik. Včasih je bila to moja učilnica, računalnica, prostor za ustvarjanje in pravzaprav vse, samo spalnica ne. Ko pa se je v naši hiši pojavil brezžični internet in ko sem dobila svoj prvi prenosnik, no, potem je ta soba postala samo še eno veliko odlagališče pozabljenih stvari. V vsaki hiši obstaja tak prostor, morda celo več njih, lahko pa je tudi samo omara. Poln spominov in zapuščenih, pozabljenih stvari. In tako sem tudi sama našla zapuščen, nikoli pa prav zares pozabljen Dnevnik zemljana 2007. Dobila sem ga enkrat leta 2007, sploh ne vem kako in zakaj. Izdal ga je Urad RS za mladino v sklopu akcije "Vsi drugačni, vsi enakopravni." Ta modri zvezčič je v bistvu narejen v obliki dnevnika - za vsak dan pa se na dnu strani pojavi en stavek. Dolgo časa sem brala te stavke, ki so blazno zanimivi, in potem končno dojela, kaj mi hočejo sporočiti. To so stavki o navadah različnih kultur po svetu. Ni zapisano, iz katere kulture prihaja določena trditev, ampak mislim, da je njihov namen zgolj osveščati bralca in mu predstaviti, kaj vse na svetu obstaja. 

In kateri zapis se najde pod datumom 8. marec? Izdaten sloj ribjega olja te odlično zaščiti pred mrazom.

Vsem bralkam sicer želim en lep dan žena.

In ker danes naša razširjena družina spet malce praznuje ... zopet ena torta. Tudi tokrat je glavna sestavina BRESKEV. Malce drugačna različica kot tista od zadnjič.

Tole torto sem sicer prvič naredila za moj rojstni dan par let nazaj. Jogurtova krema je potem postala moja stalna izbira, ker je res super. No, ta torta vsebuje tri komponente:

• Lešnikov biskvit: stepemo 4 jajca s 150 grami sladkorja, da zmes močno naraste. Potem dodamo 4 žlice vode, premežamo z lopatko. Potem počasi v zmes dodajamo presejanih 150 gramov moke z 2 žličkama pecilnega praška ter 100 gramov mletih lešnikov (super je, če so praženi - jaz jih kupim v Hoferju in dajo res lepo aromo). Dobro premešamo (a nežno, da ne izgubimo vsega zraka iz stepenih jajc), vlijemo v tortni model premera 26 cm ter pečemo dobre pol ure na 170°C.

• Jogurtova krema: stepemo 500 ml sladke smetane. V drugi posodi dobro premešamo 500 gramov navadnega jogurta, 1 vanili sladkor, 100 gramov sladkorja v prahu. Potem med mešanjem z mešalnikom vmešamo še en zavitek želatine (tista iz Hoferja se super obnese), ali pa 6 listov želatine (namočimo v hladni vodi, raztopimo na štedilniku, malce ohladimo, vmešamo v jogurt). Potem skupaj zmešamo smetano in jogurtovo zmes.

• Breskov nadev: eno pločevinko breskev odcedimo (sok prihranimo, saj bomo z njim nasočili biskvit). Breskve spasiramo v pire s paličnim mešalnikom. Potem tudi v breskve vmešamo en zavitek želatine (ali 6 listov).

Potem nam preostane samo še sestavljanje - tako, kot je narisano na zgornji skici. In ne pozabite vmes vsake plasti biskvita nasočiti z breskovim kompotom, ki ga malce razredčimo z vodo in dodamo malo ruma. Pa obvezno čez noč v hladilniku, da vse skupaj fino prepoji in napoji in da je še bolj okusno.

Po stotih letih ...

... (beri: izpitnem obdobju), se je končno spet pojavila koncentracija treh dni, ki jih bom preživela ob socializiranju z drugimi homo sapiensi. To, jasno, pomeni tudi to, da končno spet lahko kaj spečem, hkrati pa samo upam, da se gostje tudi sami niso podali v razne sladkorno-abstinenčne izzive. To bi bila tragika.

No, ker se mi v tem momentu počasi res že mudi na prvo socializiranje, naj postrežem samo z receptom za torto. Skuta in breskve.

Biskvit: kot ponavadi: 6 jajc in 250 gramov kristalnega sladkorja, stepamo vsaj 10 minut, da zmes dodobra naraste. Temu se sicer reče "topla priprava biskvita", v originalu bi se to moralo sicer stepati nad vodno kopeljo, ampak z zmogljivim mešalcem je rezultat enak tudi brez toplotne obdelave. (Hladna priprava pa je tista, ko ločimo rumenjake in beljake.) Potem previdno vmešamo 250 gramov presejane moke. Brez kemije, pecilnih praškov, masla - osnovni recept za univerzalni biskvit. Pečemo 40 minut na 180°C, pustimo, da se še par minut ohlaja v pečici, nato ohladimo.

Krema: skuhala sem en vanilijev puding po navodilih na vrečki - pol litra mleka, en vanilijev puding, 3 žlice sladkorja. Skuhamo, med ohlajanjem mešamo. Potem stepemo še 200 ml sladke smetane. V posodo nato damo 500 gramov rikote ali pasirane skute, ji dodamo vanilijev puding, stepeno smetano, en zavitek želatine (jaz sem uporabila Hoferjevo), vse dobro premešamo, sladkamo po okusu (natančne količine nimam, mogoče sem dodala kakšnih 5 žlic?, ugibam.).

Potem se lotimo sestavljanja torte: pečen ohlajen biskvit prerežemo na tri plasti - eno prihranimo za kdaj drugič, tokrat bomo potrebovali samo dve. Prvo plast položimo na krožnik, jo vpnemo v obroč in nasočimo s sokom, v katerem so bile breskve. Kompot malce razredčimo s toplo vodo in mu dodamo rum. Potrebujemo torej najmanj eno konzervo breskev. Zakaj najmanj eno - jaz sem uporabila eno in pol, da je torta res bogata s sadjem, pa še za dekoracijo sem jih uporabila. Na prvo plast biskvita potresemo na koščke narezane breskve, prelijemo s polovico kreme. Nato vse skupaj ponovimo še s drugo plastjo. Biskvit - nasočimo - breskve - krema. Lepo jo poravnamo, saj bo to naš vrh torte. Ohlajamo čez noč.

Dekoracija je pa samo še stvar okusa. Jaz sem celo torto obmazala z marelično marmelado, po obodu sem jo obdala z mletimi piškoti, na vrhu porisala s čokolado in obložila s sadjem. Lahko jo obmažete tudi s smetano, dodate mandlje, ki gredo super zraven, potresete s kakšnimi drugimi oreški, možnosti je neskončno.