Polžki s skuto in pehtranom

Huh, teli polžki so se pa načakali v osnutkih za objavo. Ampak, kdor čaka, dočaka! Tako, kot sem tudi jaz par dni nazaj dočakala prvo pravo prespano noč moje dojenčice. Saj vem, medicinsko gledano se reče, da dojenček prespi noč, ko spi 5 ur v kosu. Ampak roko na srce, glede na to, da greva z Gajo spat med 20. in 21. uro zvečer, pa da se je kar velikokrat po 5 prespanih urah prvič prebudila ob 2. ali 3. uri ... To ni ravno nek tak ritem, ob kateremu bi tudi odrasel bil zadovoljen in rekel, uh, to noč se se pa res naspal. No, zadnjič je Gaja zaspala ob 21. uri spala do šestih zjutraj. Jaz sem ob štirih začudeno pogledovala na uro, računala, če mislim prav, potem pa me je skoraj razneslo od sreče, pa še nazaj nisem mogla zaspat. Noro. 

Pa pojdimo naprej k nedojenčkastim temam. Pomlad je tu, poletje se bliža. Jaz že praznim zamrzovalnik - pred poletjem je treba porabiti stare zaloge borovnic, malin, robid (da bo motivacija za nabiranje novih večja). V mamini toplo gredi se je že razbohotil motovilec, samo da se temperature povzdignejo, pa bomo pričeli s prekopavanjem vrta. Naša mami v zamrzovalnik vedno spravi tudi zelišča - eden najbolj dragocenih je pehtran. In ker ga bo poleti spet polno na vrtu, je treba porabiti tudi to. Vseeno pa ob zaenkrat še hladnih večerih paše malo vklopit pečico in se pogret ob kakšni topli pojedini. Danes vam ponujam recept za Kvašene polžke s skuto in pehtranom.

Geronimo

Glasba. V meni prebuja različna občutja in jo obožujem, ko me spremlja na moji življenjski poti, ko lahko v njej najdem nekoga, ki je v podobni situaciji, kot sem jaz, nekoga, ki me razume, ki je z mano. Ne glede na vse, glasba je vedno tu. Samo izberem si tisto pesem, ki si jo želim in sem že lahko nekje drugje.

Vem, kamorkoli grem,
najdem te nekje,
kjer oba sva, kot da sva doma.

Pred par dnevi sem sedela v pisarni, odprla sem spletno stran Čedahučijev in začela poslušati njihove pesmi, da bi ena navdahnila za kuhanje po njihovi glasbi. Nisem si najbolje predstavljala, kako bom glasbo spremenila v kosilo, je pa vsekakor pomagalo, da sem bila med poslušanjem lačna. No, ob vsaki pesmi mi niso nemudoma prišli na pamet tisočeri recepti, sem si pa izbrala tisto, ki mi je v tistem trenutku spregovorila, Geronimo. (Najdete jo na njihovi spletni strani, kjer tudi sicer lahko poslušate njihove pesmi.) Ko sem jo še enkrat ali dvakrat poslušala, pa sem razmišljala še o okusih in takrat je začela postajati slika bolj jasna.