PO-velikonočni #MealPrep: Jajčna solata

Te dni nas z vseh strani obkrožajo recepti za takšne in drugačne potice, velikonočno dekoracijo in načine barvanja pirhov. Kot pri vsakem velikem prazniku je tudi tukaj, jasno, v ospredju hrana. Saj ne rečem, tudi jaz se veselim vseh dobrot (čeprav nekoliko raje posežem po božičnih jedeh), ampak letos si nisem mogla kaj, da ne bi v duhu mojega MEAL-PREPanja razmislila malce o tem, kaj bom v torek, ko prazniki minejo, z vsemi ostanki jajc in šunke. Vsa leta doslej sta namreč omenjeni dve jedi še kar nekaj dni po praznikih samevali v hladilniku in čakali, da se ju kdo usmili.

Letos sem zato zase (in za vse vas) pripravila štiri ideje, kam z ostanki jajc in šunke. Pripravila sem štiri ideje za obroke, ki jih lahko pripravite kot #MealPrep in nesete s seboj v službo ali šolo za malico - od tega sta dve jedi hladni, dve pa topli.

Pa začnimo z jajci. Jajčna solata. Čez lužo precej poznana jed, ki pa je zalita z obilico majoneze. V resnici me original spominja na našo francosko solato. Samo da je brez vse zelenjave in krompirja. Ker pa ne samo, da se želimo otresti velikonočnih ostankov, ampak morda tudi kakšnega velikonočnega kilogramčka viška, je spodnji recept malce bolj fit.

Sestavine:

• 4 trdo kuhana jajca
• 150 g grškega jogurta (če pazite na vnos maščob in kalorij, naj bo manjmasten)
• pest sesekljane mlade čebule (zelen del)
• pest sesekljanega peteršilja in čemaža
• čajna žlička gorčice
• sol in poper

Priprava:

Ni neke hude znanosti - sesekljamo čebulo, peteršilj in čemaž, jajca narežemo na srednje velike kocke, dodamo grški jogurt, gorčico, zelišča in začinimo s soljo in poprom. Vse dobro premešamo. Poleg postrežemo kakšen kos dobrega kruha, lahko pa tudi drug vir ogljikovih hidratov (ali pa ne).

Stroganov in njihova govedina

Naj bi bila huda zima, ko je kuhar družine Stroganov oziroma Stroganoff moral za potrebe obiska pripraviti kosilo. Vsa govedina je bila zamrznjena, zato je še kar zamrznjeno rezal na koščke in nastala je omenjena govedina Stroganov. Mene tole še najbolj spominja na golaž. No, v resnici pa sem želela prikazati, kako lahko Monsieur Cuisine kuha tudi mesne jedi in ne samo juhe, omake, sladice, smoothije itd. In odlično se je odrezal. Ker je pokrov neprodušno zaprt, se je govedina v relativno kratkem času skuhala tako zelo, da je v ustih kar razpadla. No, jaz sem sicer uporabila paketek govedine v koščkih za golaž iz Lidla in jasno, vmes se je našel tudi kakšen malo bolj čvrst kos mesa. Ampak nič hudega - taki koščki dajo največ okusa, malo telovadbe za čeljusti pa tudi ne škodi, hehe. 

Paradajzova župa po Jamieju

Če bi gospe Mami povedala, da se v njenem kuhinjskem svetišču nameravam lotiti preizkušanja receptov Jamieja Oliverja, bi me najbrž razdedinila. In če bi ji na ušesa prišlo, da nameravam recept izpeljati v petnajstih minutah, bi me najbrž kar takoj postavila pred prag in zamenjala ključavnico. Mislim, da je še nisem videla bolj nervozne kot takrat, ko gleda svetlolasega angleškega kuharja, kako soli vrelo vodo z višine dveh metrov. Zgornja veka ji začne trzati, ko vidi, kako kuhinje ne pospravlja sproti ali kako neuvidevno pušča prižgan plin. Ampak! Nisem se dala in se kuhe pogumno lotila v soboto ob pol devetih zjutraj. Da bi ob morebitnem zafrku uspela zglancati štedilnik in pult, da bi v miru pripravili klasične sobotne zrezke v omaki.

Še odlomek iz privat življenja, ki ga brez skrbi preskočite, ker je vse prej kot bistven za pripravo kosila:

Moram se še tule malo potožiti, ker imajo prijatelji mojega pritoževanja najbrž že vrh glave - zadnji mesec živim sredi gradbišča, ker je uprava študentskih domov presodila, da ne moremo več živeti z dvajset let starim pohištvom. Ne, pečice ne dobimo, niti novih kopalniških pip. Imamo pa protivlomna vrata in končno tudi zidano steno, ki meji na hodnik. Tudi to je nekaj. Ampak! Svinjarije in prahu je toliko, da smo s cimrami uspele razviti instant obliko astme. Prvi teden smo se še trudile s sprotnim čiščenjem, pa smo kmalu obupale zaradi nenapovedanih prihodov delavcev, ki imajo najbolj umazano obutev v zgodovini človeštva.

Še najbolj čisti prostor v stanovanju je hladilnik, do katerega pa trenutno tako nimam dostopa. Za noč ali dve so nas nič hudega sluteče preprosto vrgli iz stanovanja. Začasno nastanjena pri Pobu se trudim z nadvse damskim in priljudnim obnašanjem, da me še on ne zabriše iz svojega brloga. Nisem čisto prepričana, če mi gre dobro. Tako, konec z dnevno dozo jamrarije, naj vam v teh novembrskih dneh naredim malo skopim z vročim poletnim receptom za mehiško paradižnikovo juho.

Voham jesen ...

... in ropotljajoče dežne kaplje po strešnem oknu in strehi me mamijo nekam v globine in toplo zavetje moje postelje. Odejo zvijem v črv, si ga podložim pod trebuh, se prevalim na bok, še glavo podložim s plišasto igračo in že me več ni. 

Danes ob pol treh zjutraj sem želela zaspati, pa se mi je vrtelo. Že dolgo ne tako. Ne vem, mogoče od navdušenja nad tem, s kakšno vnemo je bodoča nevesta tekla po Piranu in prodajala piškote ter zbirala podpise oz. dovoljenja poročenih moških, da jo spustijo v zakon. Sama sem si samo mislila "česa takega se jaz na svoji dekliščini ne bi šla, dobra je" ter opazovala turiste, ki so segali v žep po drobiž in k svoji popotovalni dogodivščini po Sloveniji dodali še spoznavanje poročnih običajev Slovencev. 

Smo imele pa Bormašince prejšnji teden, ko so se nad Ljubljano ravno zgrinjali oblaki, ki že veselo vse te dni vlažijo zemljo, piknik. Dobro smo jedle, še bolj pa je bilo prijetno poklepetati in priti na tekoče s tem, kaj se nam dogaja. V prihodnjih dneh vas torej na blogu razveseljujemo z res enostavnimi idejami za piknik prigrizke. Pa ne zmajevat z glavo - vremenoslovci že napovedujejo malce višje temperature! Pa začnimo ... s pito s paradižniki in polento. 

Saj vem, da je zunaj 30 stopinj ...

... ampak kdo pravi, da hrenovkam ni mrzlo? Ali se kdaj znajdete v situaciji, ko imate preveč časa in se zalotite pri razmišljanju o tem, kako se počuti, npr., vaš pes? Jaz se to redno sprašujem, vsak dan, pravzaprav, ko mi Pesjanka uide v gozd, spleza čez ograjo (kljub nedavni zamrežitvi le-te) in ignorira moje klice. No, danes pa se, za potrebe spodaj objavljene dobrote, za krajši trenutek prelevimo v hrenovko. Najprej razčistimo eno stvar: smo eko junečja hrenovka, ne kar katerakoli hrenovka. Tako. Mislim, če se že gremo, da smo hrenovke, bodimo vsaj ekološke in naravnost slastne, kaj ne? Odlično. Sedaj pa pomislimo na to - kje hrenovke preživijo večino svojega časa? V hladilniku. Na tistih borih 6°C. Zakaj jim torej ob zunanjih poletnih temperaturah ne bi privoščili malce toplote? Za vsak slučaj jih pa še oblecimo, uboge reve so zagotovo že precej podhlajene. No ... in tako dobimo: prav posebno hrenovko v testu!

Geronimo

Glasba. V meni prebuja različna občutja in jo obožujem, ko me spremlja na moji življenjski poti, ko lahko v njej najdem nekoga, ki je v podobni situaciji, kot sem jaz, nekoga, ki me razume, ki je z mano. Ne glede na vse, glasba je vedno tu. Samo izberem si tisto pesem, ki si jo želim in sem že lahko nekje drugje.

Vem, kamorkoli grem,
najdem te nekje,
kjer oba sva, kot da sva doma.

Pred par dnevi sem sedela v pisarni, odprla sem spletno stran Čedahučijev in začela poslušati njihove pesmi, da bi ena navdahnila za kuhanje po njihovi glasbi. Nisem si najbolje predstavljala, kako bom glasbo spremenila v kosilo, je pa vsekakor pomagalo, da sem bila med poslušanjem lačna. No, ob vsaki pesmi mi niso nemudoma prišli na pamet tisočeri recepti, sem si pa izbrala tisto, ki mi je v tistem trenutku spregovorila, Geronimo. (Najdete jo na njihovi spletni strani, kjer tudi sicer lahko poslušate njihove pesmi.) Ko sem jo še enkrat ali dvakrat poslušala, pa sem razmišljala še o okusih in takrat je začela postajati slika bolj jasna.

En pohan december, prosim

Razmišljam, kako naj ubesedim zaključek včerajšnjega večera, ko smo Ana, Sanja in jaz po večerji s petimi hodi, ki smo jo pripravljale (nekatere bolj aktivno, druge malce bolj samo z opazovanjem in slinjenjem v potokih) na druženju z Andrejem Kuharjem, na katerega nas je povabil Mercator, sedele v McDonaldsu ter brskale vsaka po svojem McFlurryju, češ, mogoče pa se čudežno pojavi še kaj te sladke epskosti. Da se ne bomo narobe razumeli - 5-hodni meni s hobotnico, govejo juho, riževimi kroglici s škampi, piščancem z zelenjavo ter mangovo tortico je več kot zadovoljil naše, sicer na povprečno študentsko hrano vajene brbončice, a McDonalds je le tisti, ki v hladnem decembrskem večeru, ko se je po Čopovi pod vplivom kuhanega vina nevarno pozibavalo že kar veliko število naključnih majajidočih (majav+mimoidoč), ponudi toplo zavetje, oporo za zadnjico in ravno dovolj šundra, da se klepeti o januarskih dietah porazgubijo do sosedne mize.

 

Popečeni kruhki z zelišči na Bormašina mitingu

Tina (recept), Bernarda (fotografije) in Sanja (ubesedeno)

Čisto možno, da je za poletni monsun kriva veriga elektronskih sporočil, ki smo si jih s puncami izmenjale v poznih nočnih urah, ko nam ideje za reševanje sveta niso pustile spati. Pa smo v družnem kokodajsu ugotovile, da je temu treba narediti konec in so končno usesti za isto mizo ter izprazniti Tinin (za študentske razmere dobro založen) hladilnik. Namig - na obisku pri Tini se vedno dobi kaj za obrabo sklenine.

 

Tokrat je pripravila mini topel prigrizek, ki ga je pripravila med tem, ko je čvekala o svojem zadnjem pohodu na Šmarno goro.

Popečeni kruhki z zelišči na Bormašina mitingu

Avtorice: Tina (recept), Bernarda (fotografije) in Sanja (ubesedeno)

Čisto možno, da je za poletni monsun kriva veriga elektronskih sporočil, ki smo si jih s puncami izmenjale v poznih nočnih urah, ko nam ideje za reševanje sveta niso pustile spati. Pa smo v družnem kokodajsu ugotovile, da je temu treba narediti konec in so končno usesti za isto mizo ter izprazniti Tinin (za študentske razmere dobro založen) hladilnik. Namig - na obisku pri Tini se vedno dobi kaj za obrabo sklenine.

Bučkini zvitki z rikoto

Zadnjič se mi je pripetilo nekaj precej ... revolucionarnega. Za vikend sva z dečkotom in mojo svakinjo pobegnila na morje, kjer so nas že pričakali moja mama, bratova tašča in oba podmladka naše družine - moja nečaka, torej. Vsega skupaj nas je bilo torej sedem, naš apartma pa (ob najboljših dnevih in ugodnem luninem vplivu) premore prostora (ležišč in stolov) za šest oseb. In ja, ne mislite, da otroci (skoraj 3-letnik in 4-letnica) zavzamejo kaj manj prostora, kot odrasli. Torej ... kar prijetno smo se stiskali. In če imate včasih že težave zgolj sami s sabo in s tem, da vso svojo kramo spakirate in teleportirate na plažo, potem veste, kako hudo je, če to počne sedem oseb hkrati. Ka-ta-stro-fa.

Ampak dobro, te kolobocije okrog odhoda na plažo me ne ganejo toliko. Jaz sem dokaj hitro svojo knjigo, brisačo in dodatne kopalke potisnila dečkotu v nahrbtnik, potem pa se ob opazovanju kaosa, ki je zajemal druge, miselno malce prestavila kakšne štiri ure v prihodnost. Izgledalo je nekako takole: ravno smo se vrnili iz plaže. Ura je dve popoldne. Vsem nam je vroče. Otroci so tečni, ker so žejni in lačni. Tina je tečna, ker je žejna in lačna. Babici hitita kuhat. Ena se loti mesenja testa za pico, ki smo jo načrtovali, druga se loti solate. V hiši še vedno vlada kaos. Testo za pico vzhaja vsaj eno uro. Preden se pica nadeva in pečica segreje, mine še dodatne pol ure. In potem se mora še speči ...

Bučkini zvitki z rikoto

Avtorica: Tina

Zadnjič se mi je pripetilo nekaj precej ... revolucionarnega. Za vikend sva z dečkotom in mojo svakinjo pobegnila na morje, kjer so nas že pričakali moja mama, bratova tašča in oba podmladka naše družine - moja nečaka, torej. Vsega skupaj nas je bilo torej sedem, naš apartma pa (ob najboljših dnevih in ugodnem luninem vplivu) premore prostora (ležišč in stolov) za šest oseb. In ja, ne mislite, da otroci (skoraj 3-letnik in 4-letnica) zavzamejo kaj manj prostora, kot odrasli. Torej ... kar prijetno smo se stiskali. In če imate včasih že težave zgolj sami s sabo in s tem, da vso svojo kramo spakirate in teleportirate na plažo, potem veste, kako hudo je, če to počne sedem oseb hkrati. Ka-ta-stro-fa.

Ampak dobro, te kolobocije okrog odhoda na plažo me ne ganejo toliko. Jaz sem dokaj hitro svojo knjigo, brisačo in dodatne kopalke potisnila dečkotu v nahrbtnik, potem pa se ob opazovanju kaosa, ki je zajemal druge, miselno malce prestavila kakšne štiri ure v prihodnost. Izgledalo je nekako takole: ravno smo se vrnili iz plaže. Ura je dve popoldne. Vsem nam je vroče. Otroci so tečni, ker so žejni in lačni. Tina je tečna, ker je žejna in lačna. Babici hitita kuhat. Ena se loti mesenja testa za pico, ki smo jo načrtovali, druga se loti solate. V hiši še vedno vlada kaos. Testo za pico vzhaja vsaj eno uro. Preden se pica nadeva in pečica segreje, mine še dodatne pol ure. In potem se mora še speči ... 

Mislim, da sem nekje že povedala, da sem kot tempirana atomska bomba, če grejo narobe tri stvari: če sem lačna, če mi je vroče, ali če [cenzura]. Zato sem par sekund po tistem, ko sem dečkotu potisnila v nahrbtnik mojo robo, stopila pred mojo mati in ji dejala: "Vi kar pojdite na plažo, bom jaz zamesila testo in narezala še nekaj sadja za malico in ga prinesla na plažo, pa pridem s kolesom za vami." In sem res! Lepo v miru zamesila, vse pospravila in odletela v morje. Potem se sem šla s plaže domov še pol ure prej kot ostali in pico dokončala - medtem, ko so se ostali vrnili, je bila že v pečici. In vsi smo bili mirni in siti in zadovoljni. In naprej uživali v kaosu, ki je vladal v za sedem oseb premajhnem apartmaju.

Spoiler alert: morje je še vedno slano.

Pri nas doma so buče podivljane. Malo sem obupana, ker ne vem, kaj naj z njimi. Gledajo mi že iz ušes. Ampak dobro, saj počasi se bodo umirile. Zadnjič sem se lotila bučkinih zvitkov z rikoto. Točnih količin ne morem pisati, ker pri slanih jedeh se le malokrat poslužujem točnih količin, ampak gre res vse na občutek in okus in vmesno pokušanje. 

Takole gre tale bučkina zgodba: vzamete manjšo bučko. Čim manjša, tem boljša. Jaz sem bučke najprej ročno narezala na rezine, pa so bile predebele in se potem niso lepo zvijale. Zato sem se v poskusu številka dve rezinjanja lotila z lupilcem za krompir/kumare/whatever. Bučko 'rezinimo', dokler ne pridemo do notranjosti, kjer so že semena. Ali dokler ne dosežemo tiste debeline buče, da lupilec ne gre več skozi. V glavnem, naredimo rezine, število poljubno. Potem jih samo na hitro opečemo na vroči ponvi z malo olja, samo z ene strani, toliko, da se malce obarva.

Nadev sem pripravila iz dveh žlic rikote, ene male žličke dijonske gorčiče, malo popra, soli in kar zajetnega šopa nasekljanega peteršilja. Vse dobro premešamo, poskusimo, po okusu lahko dodamo še malo limoninega soka, ampak zmes ne sme biti redka! 

Potem se lotimo zvijanja zvitkov. Na sliki je še debelejša bučka, ki sem jo rezala z nožem. Ampak taki zvitki so bili čisto preveliki in glomazni, s tem kot tisti, pri katerih smo rezine narezali z lupilcem, pridejo taki luškani, majhni in ravno enkrat za v usta. Jaz sem pri teh manjših kar združila dve rezini skupaj - tako, da sta se prekrivali. Na koncu zvitke lahko prebodete z zobotrebcem, ampak stojijo povsem elegantno tudi brez njega. To je vsa umetnost.

Dober tek!

Jaz sem ena taka buča.

Ta teden nekako ni najbolj moj teden. Najverjetneje sem že tisočkrat povedala in še najmanj petstokrat bom, da sem človek načrtov. Srečna sem lahko samo, če si zastavim načrt in ga tudi zrealiziram. Moja prejšnja objava je bila polna šmarnogorskega optimizma, ta teden pa se na vsakem koraku utopim v najmanjši možni luži (metaforično in dobesedno - ta teden sem uspela dvakrat iti s kolesom v službo in obakrat sem domov prišla premočena). Deževno vreme sem včasih povezovala s srečo - narava mi je sama od sebe poklonila izgovor za neomejeno lenarjenje. Sedaj pa je deževno vreme sinonim za porušene načrte. Ne samo, da ne morem iti ven, še vsa sem depresivna in nimam absolutno nobene motivacije, da bi karkoli koristnega počela znotraj. Pa da ne boste mislili, dela imam ogromno. Vsakič, ko se usedem na WC školjko, razmišljam o moji sestrični, ki ima stanovanje pospravljeno kot iz škatlice. V pomivalnem koritu me vedno čaka vsaj kakšen kos posode. Pasjih dlak nikakor ne morem do konca posesati. Nočne omarice so tudi vedno prašne. V glavnem, dela več kot dovolj. Ampak dež prinese samo eno veliko željo po tem, da bi se zabubila in počakala, da bo spet sonce, nizka vlažnost v zraku in energija.

Jaz sem ena taka buča.

Avtorica: Tina

Ta teden nekako ni najbolj moj teden. Najverjetneje sem že tisočkrat povedala in še najmanj petstokrat bom, da sem človek načrtov. Srečna sem lahko samo, če si zastavim načrt in ga tudi zrealiziram. Moja prejšnja objava je bila polna šmarnogorskega optimizma, ta teden pa se na vsakem koraku utopim v najmanjši možni luži (metaforično in dobesedno - ta teden sem uspela dvakrat iti s kolesom v službo in obakrat sem domov prišla premočena). Deževno vreme sem včasih povezovala s srečo - narava mi je sama od sebe poklonila izgovor za neomejeno lenarjenje. Sedaj pa je deževno vreme sinonim za porušene načrte. Ne samo, da ne morem iti ven, še vsa sem depresivna in nimam absolutno nobene motivacije, da bi karkoli koristnega počela znotraj. Pa da ne boste mislili, dela imam ogromno. Vsakič, ko se usedem na WC školjko, razmišljam o moji sestrični, ki ima stanovanje pospravljeno kot iz škatlice. V pomivalnem koritu me vedno čaka vsaj kakšen kos posode. Pasjih dlak nikakor ne morem do konca posesati. Nočne omarice so tudi vedno prašne. V glavnem, dela več kot dovolj. Ampak dež prinese samo eno veliko željo po tem, da bi se zabubila in počakala, da bo spet sonce, nizka vlažnost v zraku in energija.

No, pa sem rekla, da ne bom jamrala. Zadnje čase sem malce padla v svet kuharskih kanalov na Youtubu in naletela na tole gospodično. Ne samo, da ima dečva svoj kuharski kanal, ima tudi svoj lepotni kanal in nek kanal, kjer skupaj s svojim možem govorita o svojem življenju. Pustimo ob strani mero narcisoidnosti, ki jo je potrebno posedovati, da si sposoben snemati svoje življenje na vsakem koraku, bolj sta me šokirala videa o njenih navadah glede čiščenja stanovanja in o njenem načrtovanju jedilnika. Punca je res noro organizirana. (Da niti ne omenjam njenega telovadnega režima.) Na kakšen sončen dan bi me njeno početje hudo motiviralo, danes pa me samo nenormalno spravlja v obup. Ampak ja, v zadnjem letu sem se definitivno naučila, da jamrat ni OKEJ in da moram biti bolj aktivna, da se te grde razvade otresem. Ampak ne danes. Danes pada dež. (Tisto sonce vmes pa ignoriram.)

Nadaljujmo z bučkinim tednom. No, bučkinih 14 dni. V zadnjem tednu se mi je malce spremenil delovni urnik (ravno toliko, da mi je porušil moj sistem prehranjevanja, hehe), ampak sem se kot feniks vzdignila iz pepela in našla rešitev. Preprosto ne morem iz svoje stare navade, da jem kosilo okoli 13. ure. Tako se najbolje počutim in zakaj bi komplicirala, če si pa lahko v službo nesem nekaj kosilu podobnega. Zadnja dva dneva so bili to bučkini mafini. Spekla sem jih veliko - toliko, da sem se jih sedaj že prenajedla in bodo romali v zamrzovalnik. Recept sem našla na Kulinariki, sem pa ga, seveda, prilagodila. Sploh zato, ker sem imela za porabit veliko bučke, več kot tam omenjenih 200 gramov.

Najprej sem vzela eno bučo velikanko, ki mi je malce ušla izpod nadzora. Kdo bi si mislil, da ta hudič tudi ob pomanjkanju sonca tako raste, jejhata. Po dolgem sem jo razčetverila, odstranila semena in postavila na tehtnico.

Torej približno 400 gramov bučke, ki jo naribamo v posodo. Zraven naribamo še 100 gramov sira (jaz sem uporabila edamca) in nasekljamo par vejic peteršilja. To damo v posodo številka ena in postavimo na stran.

Posoda številka dve bo vsebovala 300 gramov presejane moke, 1 pecilni prašek, sol in poper. Vse skupaj zmešamo.

Preostaneta nam le še dve jajci, en lonček jogurta (180 gramov) in en lonček olja. Vse zmečemo v tretjo posodo in premešamo.

Nato pa gre stvar tako: k suhim sestavinam dodamo mokre. Če je zmes pregosta, dolijemo malce mleka. Pa ne preveč, bučke bodo še dodatno navlažile testo. Na koncu dodamo sestavine iz prve posode (bučke in sir), vse dobro premešamo, nadevamo v silikonske modelčke ali pekač za mafine in pečemo slabe pol ure na 180°C. Jaz sem iz te mase dobila 20 mafinov. Med peko so sicer krasno narastli, a se potem malce sploščili. Notri so pa kar ... žmohtni.

To je to.