Meal prep, sedmič: Mlečna prosena kaša

Ena izmed prvih objav na Bormašini za punce, iz daljnega leta 2013, je recept za mlečno proseno kašo z banano. Eden mojih ljubših zajtrkov! Mehka prosena kaša, sladka banana, še malo kakava za povrh ... mmm, kar sline se mi cedijo. A ko se človek enkrat poda na pot iskanja bolj zdravnih vsakodnevnih alternativ (ne me narobe razumet, mlečna prosena kaša že v osnovi ni slab in nezdrav recept, samo na tej točki moje prehrane, na kateri sem trenutno, se malce poskušam izogibati kravjemu mleku in kakavu, hehe), potem je primoram določene sestavine malce predrugačiti. In v resnici je to na primeru recepta za mlečno proseno kašo precej enostavno.

V resnici nisem naredila nič posebnega - kravje mleko sem zamenjala z rastlinskim napitkom, prosena kaša je ostala prosena kaša, saj sama po sebi ni problematična, banano sem zamenjala z gozdnimi sadeži, ki imajo veliko manj sladkorja kot banana, namesto kakava pa sem malo okusa celotni zadevi dodala s proteinskim praškom. Je pa to tip zajtrka, ki ga brez problema pripravite vnaprej - za zajtrk. Jaz sem skuhala 3 porcije, eno pojedla takoj, dve pa imela za naslednja dva dni.

Sestavine:

• 150 g prosene kaše
• 750 ml rastlinskega napitka
• gozdni sadeži
• poljubni proteini

Priprava:

Proseno kašo dobro speremo pod tekočo vodo, nato pa jo kuhamo v rastlinskem napitku (bodisi ovsenem, riževem, sojinem, mandljevem ali kakšnem drugem mleku), dokler ni mehka. Če kaša že absorbira vso tekočino, pa še vedno ni kuhana, lahko dodate bodisi malo vode, ali pa dodate še rastlinskega mleka. Ko je kaša kuhana, jo razdelite na tri enakovredne dele, ter vsakemu delu dodate še gozdne sadeže (ali drugo poljubno sadje). Priporočam edino to, da proteine dodate šele tik preden boste obrok dejansko pojedli, sama kaša in gozdni sadeži pa vas brez težav počakajo v hladilniku.

Meal prep, četrtič: Bananine palačinke

Letos je noro. Če nisem bolna jaz, potem je prehlajena tavelika čebelca in v najhujšem možnem scenariju - tamali škrat. Čakam, da pride pomlad. Ne tale februarska, ampak tista, ki bo prišla aprila, po marčevski pošiljki snega Velkavrh je rekel, da zima letos še ni rekla zadnje, in jaz samo upam, da je temu res tako. Hudiča, včasih sem zvončke mami nabirala za materinski dan, potem sem se zadnjih par let soočala s tem, da do takrat že odcvetijo in sem jih nabirala za 8. marec, ampak na Prešernov dan, to je pa too much. No in potem se čudimo, zakaj so vrtčevske skupine na pol prazne - na eni točki, je bilo v Gajini skupini zgolj 7 otrok od 19. In to, da je moj cmok doma in ne v vrtcu, mi kot mami neješče in silno izbirčne deklice, prinese malokateri izziv. Ampak ko pogruntam, katera hrana ji paše, potem se pripravim, na hude čase. Ker ko si čebelca zaželi palačink, ja ni vrag, da ravno takrat doma ne bom imela super zrelih banan, ki naredijo te palačinke super njam.

Ta recept je že dolgo moj go to recept za palačinke. Sem poizkusila številne, ampak tale glede na vložen čas in tehniko priprave prinese optimalne rezultate. Pa še sestavine so malce bolj zdrave. Našla sem ga pri Mountain Mama, sestavine pa, jasno, ob vsej naglici skoraj vedno malce prilagodim.

Sestavine:

• 2 skodelici ovsenih kosmičev (mleti - modri iz Lidla ali Hoferja)
• 1 in 1/4 skodelice mleka (lahko kravjega, lahko rastlinskega)
• 1 velika zelo zrela banana (lahko tudi 1 in pol ali 2 manjši)
• ščep cimeta
• ščepec soli
• 1 žlica medu
• 1 vanilijev sladkor
• 1 veliko jajce
• 1 čajna žlička in pol pecilnega praška

Postopek:

Kaj je najboljše pri vsem skupaj? Vse sestavine damo v blender, zblendamo, da je vse super premešano, in to je to. In te količine jaz dobim cca. 25 srednje velikih palačink. Pečem po 4 hkrati. Gaja v eni rundi poje 5 palačink - to pomeni, da vsaj 3 porcije zapakiram v posodice in dam v zamrzovalnik. Da sem naslednjič, ko se spomni: "Jaz bi pa palačinke za večerjo!" pripravljena. :)

Božični porridge in december z Lidlom

Danes se javljam bolj na hitro. Kot kaže bo december zame zelooooo pester in prvi vikend, vsekakor mineva v takšnem duhu. Ne le, da se v službi dogajajo super fine spremembe, tudi dela je več, kot ga je bilo v moji dosedanji karieri. Ni se za pritoževat, glede na to, da se ukvarjam z zaposlovanjem, kajne?



Ne le, da so moji dnevi med tednom zapolnjeni s službenimi obveznostmi, fitnesom in kuhanjem, tudi konci tedna niso nič manj hektični. Prvi decembrski vikend se tako ukvarjam z nakupovanjem in ustvarjanjem božične dekoracije za naše pisarne. Khm, sama sem se javila, khm. No, ampak kot izgovor naj omenim, da sem prepričana, da bo okrašen delovni prostor vsem vlil še dodatno motivacijo in v kolektiv prinesel pozitivno praznično vzdušje, ki ga, roko na srce, sicer ne primanjkuje.

Pa to še ni vse. Če še niste slišali, smo Bormašince v mesecu decembru zadolžene, da vam vikende popestrimo tudi na Lidlovem Instagram profilu! I know! Vse smo nad idejo navdušene in smo se polne elana zapodile v ustvarjanje novih vsebin za naše razširjeno občinstvo. Torej, če še niste, takoj lajkat Instagram profil lidlslovenija, kjer vam prvi decembrski vikend krajša moja malenkost ☺



Za konec pa vas puščam z receptom za hiter, neverjetno okusen in zdrav zajtrk, ki si ga vsako jutro grejem v službeni mikrovalovki. Ja priznam, obsedena sem ☺



 

[yumprint-recipe id='145'] 

 

Save

Sedim v močvirju ...

... in razmišljam, ali kako že začne Marko Radmilovič na Valu 202. No, jaz sedim na stolu pred hišo, v vozičku pa spi dete.

Danes pa se bom, še preden vam razkrijem recept za moj najljubši zajtrk zadnjih tednov, malce razgovorila. Prav fino je sedaj. Spomnim se prvih tednov po rojstvu Gaje, ki so bili polni obupa. Ali bo moj dojenček kdaj nehal izgledati tako nesrečno? A bom še kdaj normalno spala več kot samo dve uri v kosu? Ali si bom sploh lahko še kdaj kaj skuhala? Priznam, velikokrat jamram, kolikokrat neupravičeno, ne vem. Marsikdaj bi lahko bila tiho, ampak mi pomaga, če komu lahko potarnam. Če ne drugega to povzroči, da se sama sebi zazdim banalna in utrujajoča in posledično si zabičam: "Minilo bo in bo bolje!" in sem potem potolažena.

In res je bolje. Gaja je stara dobre štiri mesece. Ja, zbuja se ob šestih zjutraj. Ampak od osmih zvečer do zjutraj me zbudi samo enkrat. Mala malica v primerjavi s prvimi tremi meseci. Prvih tednov se, kar se spanja tiče, sploh ne spomnim več, kako točno so izgledale naše noči. Tako zelo grozno je bilo, da sem jih očitno izbrisala iz spomina. Pa ne samo, da prespi več kot dve uri v kosu - zjutraj me zbudi z najlepšim nasmehom, kar ga to bitje premore. Ne zmore se še obrniti iz trebuha na hrbet in obratno, daleč je še od tega, da bi kaj konkretnega povedala, ampak nasmejati se pa zna tako zelo iz srca, da človek v hipu pozabi na vse. Umazano posodo, kup opranega nezloženega perila, umazane lase in umazana okna. 

Če tole bere kakšna mamica ... prvi meseci znajo biti hudo brutalni. Ampak mine. Potem se kmalu začnejo taki trenutki, v katerih samo še uživaš. Kajti ne glede na to, koliko so mi prigovarjali, naj uživam v vsakem dnevu, tiste hude dni, ko nisem vedela ali je lačna, preveč sita, zaspana, mokra, jo napenja, ali je samo tečna, ... te bom kar hitro pozabila. No, samo toliko spomina si dovolim, da se zavedam, da lahko sedaj res uživam.

Sedaj pa k najljubšemu zajtrku. Kuhani ovseni kosmiči s sadjem.

Kdaj ste nazadnje kakšno stvar naredili prvič?

Ne bom vprašala, kako kaj novoletne zaobljube okoli diet. Ker vem, da nam je večini malo nerodno, ko pogovori sredi januarja nanesejo tudi na te, lahkotne teme. Letos, za spremembo, se nisem slepila in sem si obljubila na prvega zjutraj samo to, da se bom imela rada (no, pa da bom pila vodo ob alkoholu, ampak pustimo to). Najprej to pomeni, da si ne bom lagala. Hkrati, da si ne bom prizanašala. Da bom želje, ki jih že dolgo nosim s seboj, letos skušala uresničiti; če mi ne rata, vsaj poskusila bom. In to, da bom vsak teden naredila nekaj, kar še nikoli nisem. To ne pomeni samo veliko potezne 'leteti na Luno' situacije, ampak predvsem nove poti, jedi, se vrgla v stvari, ki me delajo negotovo, rekla kakšen 'ne' več in potem tudi kakšen 'ja' več, spremenila kakšno reč ali dve, pa bo. Zavedati se, da lahko delam nove stvari. Saj veste, tisti 'Kdaj si zadnjič kakšno stvar naredil prvič?'.

In Bormašina mi je pri tem v veliko pomoč. Sicer ga, zelenega zmešančka, nisem naredila prvič, je pa prvič na blogu, in to šteje. Mercator nam je spet pripravil izziv, tokrat zelenjavno-sadni. Mislim, da ni treba posebej povdarjati, da je namen tega ena sama kipeča gmota zdravja, sijoče in bistre oči, lepa koža, malo dlje sit želodec in zraven izgubljena kakšna deka? Ja, vam povem na dolgo?

Zakaj mi je slabo ob 7.45 in 15-minutna granola

Obožujem zajtrke. Mislim, da po vsem tem času že vsi vemo, da rada jem. In to vedno in povsod. Ne glede na uro. Sem ena izmed tistih ljudi, ki brez zajtrka ne morejo pravilno delovati. Saj vem, da obstaja veliko tistih, ki se jim hrana v jutranjih urah zdi bolj mučna kot popoldanski odhod na fitnes a tega nikoli nisem in nikoli ne bom razumela.

Mogoče se komu zdi, da pretiravam, vendar prisežem, da ne. Moja prva misel, ko zjutraj odprem oči, je hrana. Okej, najprej Nutella, nato hrana. Ja ja, vem, da se to sliši grozno in da po vseh kriterijih zdravega življenja in pravilnega prehranjevanja dneva ne bi smela začeti z Nutello. Ampak takole je, vsi vemo, da na nalepki jasno piše, da se vsak dober dan začne z njo. Tega se držim skoraj tako sveto, kot odhoda domov ob 16.00. Amen. Nuff said.

Jajca pa čemaž

Nisem si mislila, da bom doma s čemažem povzročila preplah oranže stopnje. Ko sem na plano privlekla vrečico gozdnega zelenja, je gospod Ata začel vreščati, da pod njegovo streho ne bomo uživali potencialno strupenih darov narave. Na tem mestu se mi zdi pošteno omeniti, da se v njegovi gobovi juhi občasno znajde kak ''najbrž je jurček'' in ''saj samo lisičke rumene, kajne?" gobji primerek.

Crepés sucrées: Pâte â crépes ali nazaj k osnovam

Nedelja zvečer. Julia in Julie. Ker, kaj je boljšega, kot si osvežiti spomin in se pripraviti na težko pričakovano listanje debele kuharske biblije, kot ogled vsem dobro znane Meryl Streep v krasni interpretaciji Julie Child.

Po filmu pa mučno izbiranje recepta. Saj ne, da ne bi kuhala, bolj gre za to, da bi vse. Oziroma, na nekaj več kot 700 straneh naj izberem en recept? Okej, okej. Vdihizdih, pomisli malo. Ob takih primerih najraje preverim klasiko. Dobrega kuharja pač spoznaš po klasiki. In najprej sem pogledala na sladice, še bolje, palačinke. Ker še kar nisem našla popolnega recepta za palačinke, pa je že res čas, da v svoj črn zvezek kuharskih presežkov vpišem kaj novega.  In ker lahko sostanovalko razveselim, ko ji na vsake kvatre zvečer kaj skuham. Popravek. Kaj odličnega skuham.

Smuti, ki to ni

Moj najljubši del (pred)izpitnega obdobja je zavlačevanje. Primer: kovček. Dva tedna sem se mu izogibala kot napol pijana, dobro rejena antilopa. Na pol odprt, nabasan z razbarvanimi modrci in štumfi brez para, je tiho čakal, da izpraznim njegovo drobovje. To se ni zgodilo, ker sem imela veliko pomembnejša opravila, kot je na primer podrobna kvantitativna analiza 86 delov serije, v kateri je glavni zaplet najstniški ljubezenski trikotnik. Krasno.

Tale nesmiseln uvod bi se sedaj moral genialno preliti v bombastično nadaljevanje kulinaričnega zapisa in končati z receptom, ki bi še najbolj zakotni vaški restavraciji prinesel polovičko Michelinove zvezdice. Glede na to da na Bormašini nisem objavila ničesar vse od slavnostne večerje, se je od mene najbrž čisto upravičeno pričakovalo, da v domači kuhinji besno sekljam, pražim in pečem. Mnja. Ne. Sem pa zelo glasno nasprotovala ideji detoxa/smutijev/zdravega januarja in skorajda izsilila krušni teden, ki sem ga nato hladnokrvno sabotirala. Packa. 

 

SMUTIJI spotoma: Farjolčni.

Kaj je dobra stran tega, da tehnika zataji? Am, sem hotela nekaj napisat, pa mi je ušlo. No, ni dobre strani. Sploh, če si od nje odvisen kar se tiče osnovnih reči, začenši z budilko. Dobra stran bi bila, če nimaš opravkov in če nisi zmenjen in če ni slučajno v opomniku kaj napisano, pa če bi ti moral kdo kaj napisat, ti nekomu, koga poklicat, kje biti, sms poslati... Saj vidite, kam to gre. Če nam tehnika lajša življenje in nam lene riti dela še bolj lene, potem nam greni dni, ko ne dela. No, moj računalnik še plitko diha na škrge, vsake tolko se mu pogled zamegli, meni pa tudi, ko pomislim na novega. Potem  pa je tu telefon, ki me je pustil na cedilu, zato sem tudi jaz njega pustila na cedilu in nabavila novega. Spet diham. Tri dni zmedene izolacije je bilo dovolj. Ajm bek.

Malo sem pobrskala med fotografijami, pa našla tegale lepotca. Enega poletnega, ki je tudi zdaj čisto izvedljiv, ampak poleti super paše, ker je mrzel. Srebati po slamici tole sladko frjolčno sladkobo od smutija, v senci kakijevih listov, noge v luft, pa knjiga v naročju... Ah, poletje, pridi, pridi!

[yumprint-recipe id='43']

SMUTIJI spotoma: Zeleni.

Zjutraj je tako težko vstat. Tema je še, zunaj mraz, po možnosti tako kot danes še sneg, in ves kaos se zdi tako lahko zamudljiv pod toplo odejo... Ampak nič, treba je v svet, najprej pa še kaj dobrega zaužiti! Pripravila sem tri zelenkote, vsi so na bazi špinače in manga, ker, ne boste verjeli, oboje imam na zalogi in oboje obožujem.

Sem pa tekom dveh tednov, kar bolj pridno blendam v ranem jutru, ugotovila, da sem dopoldne manj zaspana, če zjutraj pijem tele dobrote. Prej sem pojedla kak rogljiček, sendvič, kosmiče oziroma nič, pa se mi je začelo okoli 10.ure res spati. Zdaj se mi zdi, da smuti prime bolj kot kava! (Ampak, da vas vseeno potolažim, kava je le kava, zjutraj tako fino zadiši, ko pridem na delo, da ji težko rečem ne. Tako zdrava jutra bi bila pa že čist antibormašincastajl!)

Torej, veselo na delo, blenderji Slovenije! Trgovinski seznam je malo daljši, ampak nič ne de, malo prevetrite omare, poiščite vso suho sadje in oreščke, ki jih je prinesel Miklavž, pa jih dodajate tem smutijem. Prav tako lahko sledi sezam, lanena semena, chia semena, prosena ali ajdova kaša (oboje pred blendanjem kuhano!), pirini kosmiči... Samo da je. Telo vam bo za tak jutranji pogon hvaležno, povrnilo pa vam bo z energijo čez cel dan.

SMUTIJI spotoma : Krepki.

Ko se ti mudi, pride prav vsaka sekunda. Zato jaz izkoriščam minute sedenja na troli, da pojem zajtrk. Ker spim pa prav preveč rada, da bi sedela zjutraj za mizo in grizljala včerajšnjo žemljo.

In ker je res hecno, da nesem namazan kruh z nutelo, je precej bolj praktična reč smuti. Ko se enkrat navadiš, se v bistvu razvadiš. Ker dati vse v blender in zmiksati, potem pa popiti, je precej lažje kot kaj speči, umazati posodo, pribor, pomivati za sabo, itd.

Danes vam najprej ponujam dva krepka. Krepka zato, ker sta najmanj 6 decilitrska, pa tudi zato, ker je prav res krepki zajtrk. Meni zdrži do kosila brez problema, lakota ni moj stil:)

Sladki sadni smuti

Dobile smo nalogo pripravo smutijev, kot je v prejšnjem zapisu povedala Nina. Nisem bila navdušena. Pa ne zato, ker jih ne bi marala. No, do njih gojim podoben odnos kot ga je slikovito opisala Nina, si pa vseeno kdaj doma pripravim kakšnega. Predvsem iz sestavin, ki jih imam doma in navadno ne dodajam neke hude zelenjave, mogoče kdaj kak korenček. Tako da sem bolj od preprostih in sladkastih smutijev, če že. Zato sem si oddahnila, ko se je Bernarda, naša dežurna ljubiteljica smutijev, javila, da lahko spiše recept še namesto katere od nas. Bila sem prva, ki je dvignila virtualno roko in prosila za nadomeščanje v tokratnem izzivu.

No, ja ... pa vseeno pišem tole današnjo objavo. Včeraj sem si seveda za zajtrk pripravila smuti, in kljub temu, da ni bil ravno neka čudovita kombinacija okusov, sem se odločila, da ga poslikam in delim recept z vami. Nekako ne morem iz svoje kože in reči, da ne bom sodelovala v izzivu samo zato, ker nisem izvirna. Pa kaj! Mogoče bo pa kdo malo bolj navdušen nad bolj jedljivim (a manj zdravim/hranljivim?) smutijem. Torej, tukaj je moj sladki smuti s kakijem in ribezom.

Otvoritev tedna smutijev a.k.a. zeleni smuti s kivijem in jabolkom

Nič, zgleda, da smo tudi Bormašince podlegle januarskemu trendu generalnega čiščenja telesa. Če se zanj že na začetku meseca nismo odločile same, so nas zdaj na to opomnili kolegi iz Mercatorja. Več kot očitno so opazili, da se trenutno na našem blogu čisto preveč pogosto pojavlja beseda Nutella, ki ji občasno družbo dela kakšna torta pa sladoled in naprej v tem stilu. Čisto nič januarsko. Bomo pa zato mesec zaključile z očiščevalnimi smutiji! V tem tednu tako poskušamo popraviti grehe, ki se nabirajo že od decembra in smo jih pridno prenesle v novo leto.

Sladki kruhki za ob čaju

V petek sem zaključila izobraževanje, ki sem ga obiskovala tekom preteklega meseca. Po eni strani sem vesela, da sem zaključila z delom, saj me ni pretirano veselila in veliko dvomov sem imela o celotni zadeve že pred začetkom. Po drugi strani pa sem bila ob zaključku kar malo žalostna. Z menoj so se v to izkušnjo spustili še trije, v družbi katerih je bil pretekli mesec ne samo znosen, ampak prijetna izkušnja. Od njih sem se veliko naučila in predvsem spoznala ljudi, s katerim se bom z veseljem kdaj dobila tudi v prihodnosti. Delo smo si namreč olajšali z veliko mero druženja ob kavah in čajih, na katerih smo presedeli skoraj polovico časa. Izmenjali smo si kopico izkušenj, mnenj in priporočil za dobre filme, glasbo in zabavne nadaljevanke. V četrtek zvečer sem se zavedla, da bi lahko kaj dobrega spekla za pod zob za zadnji dan, ampak sem bila enostavno prepozna, da bi se česa lotila. No, včeraj sem ugotovila, da bi lahko pripravila simpatično angleško čajno pecivo.

Celi dnevi v kuhinji

Zadnji teden sem preživela toliko časa v kuhinji kot še nikoli. Poleg packarij, ki sem jih pripravljala za bor mašino, sem pekla še tri runde piškotov, kuhala kosila, pekla mafine in najbrž še kaj, česar se ne spomnim več. V glavnem, cel delovnik sem dnevno preživela v kuhinji. Poleg tega, da sem bila veliko v kuhinji, se mi zdi, da sem tudi ogromno pospravljala in pomivala. Sploh pri pripravi sladic mislim, da je veliko čiščenja in pomivanja posode. Sploh, ker je veliko take posode, ki se ne pomiva v pomivalnem stroju, ampak jo je treba pomiti na roke. Če pa se že pomiva v pomivalnem stroju, sem jo pa tako ali tako mogla pomiti na roke, ker sem jo potrebovala prej, kot bi stroj opral. Pred časom sem razmišljala, kako bi se obnesla v kuhinji cele dneve, pa mislim, da bi mi kar šlo. Najbrž bi bil tempo veliko hujši in bi morala delati bolj stvari, ki mi niso všeč, kot tiste, ki so mi. Bistveno pa je, da bi zdržala.

Tudi danes, kot pretekle dni, sem se po dveh obiskih trgovine - ker sem pač prvič pozabila kupiti nekaj stvari, utaborila v kuhinji. Danes sem pripravljala moje tretje darilo iz kuhinje: čokoladni namaz (ja, govorimo o domači različici Nutelle).

Slovenski zajtrk v grižljaju - Medeni mafini

Slovenski zajtrk

Prazna vreča ne stoji pokonci!

Po jutru se dan pozna.

Rana ura, zlata ura.

Vstal sem z levo nogo.

Dobra jed se sama ponuja.

Vse je šlo za med.

Sekira mu je padla v med.

Bolje cel črv v jabolku kot samo pol.

Šlo je kot po maslu.

Vreči puško v koruzo.

 

Zajtrk, najpomembnejši obrok v dnevu

Odkar pomnim, sem jedla zajtrk. Kljub temu, da sta ga moja starša redno ignorirala (mama ga še vedno, kljub prigovarjanju), sem se sama kot otrok rada zjutraj posladkala. Nisem vedela, kaj je slovenski zajtrk in sem šele pred kakšnim tednom ugotovila, da je kruh z maslom in medom, jabolko in kozarec mleka tradicionalen slovenski zajtrk. Pojma nisem imela. Kot otrok sem za zajtrk jedla 'merendine', ali male malice, če direktno prevajam. V bistvu gre za kupljene in zapakirane 'tortice', roladice in različne druge biskvite, ki so bili pri meni navadno polnjene z mlečno kremo in oblite s čokolado. To so bili moji otroški zajtrki. Zelo zdravo, ha? No, na neki točki sem jedla tudi kosmiče, ampak so bili tudi ti precej sladki in mislim, da nič kaj bolj zdravi. Ampak bolje nekaj, kot nič do 11.00, ne?

Tudi danes ohranjam dobro navado zajtrkovanja zjutraj. Večinoma so moji zajtrki bolj zdravi, kot so bili nekoč. Se pa tudi kakšen dan zgodi, da vase spravim kup sladkorja. Včasih je tako enostavno lažje. Naj se vrnem k slovenskemu zajtrku, ki je bil naš naslednji #kuhaM izziv. Jaz sem si ga zakomplicirala in najbrž sem ga naredila malo manj zdravega, kot je v osnovni različici. Sem se pa zato poigrala s sestavinami in dobila ocvrte/pečene jabolčne krhlje v kruhovi škorjici.

Kruh, mleko, maslo, med, jabolko!

So vam sestavine, naštete zgoraj, kaj znane?

Menda se bliža 21. november. Menda je to dan slovenske hrane in otroci v šolah in vrtcih širom Slovenije bodo ta dan začeli s slovenskim zajtrkom, sestavljenem iz zgornjih sestavin. Meni so v spominu na šolske zajtrke ostali samo smrdeči zelenjavni namaz (ki bi mi trenutno verjetno predstavljal nič manj kot kulinarični presežek), čokolino, za katerega smo se praktično stepli in burek, ki je bil tako zelo masten, da je prtiček, na katerega smo ga odložili, v sekundi dvajset postal neviden. Ampak to so bili dobri časi brezskrbnosti in tudi na trenutke slabi šolski zajtrki jih niso mogli pokvariti.

No, sedaj sem pa velika in ko sem bila še majhna si niti misliti nisem mogla, da si bom nekoč iz samega užitka pripravljala zajtrke. Oziroma bolje rečeno ... eksperimentirala s sestavinami za zajtrk. Ampak, v elektronski pošti je pisalo, da je to naš naslednji #KuhaM izziv in kar je treba, je treba! Poiskati zanimive, preproste, okusne, igrive, kreativne ideje za obrok iz sestavin slovenskega zajtrka. No, pa dajmo.

Mlečna kaša, ukradena čokolada in še nekaj drugih malenkosti

No, pa pojdimo.

Vse se je začelo že v vrtcu, ko sem Roku (presenečena sem, da sem si celo zapomnila ime!) sunila čokolado z okusom Mozartovih kroglic, ki je bila v obliki medalje, dobil pa jo je na nekem glasbenem tekmovanju. Bili smo v vrtcu. Pardon, mala šola (v tazaresnem vrtcu nisem bila nikoli) in dejansko sem mu jo, ja, ukradla. Stlačila sem jo v žep in niti ne vem, kaj je bil razlog tega. Fovšija, ker je zmagal na tekmovanju? Ah, ne, samo in zgolj čokolada je bila tista motivacija za tako drzen podvig, ki se je končal v tem, da so me razkrinkali. Ni panike, drugo leto sem itak šla v šolo, v kateri ni bilo nobenega izmed mojih prijateljev z male šole.

Pa saj v resnici ne morem ravno reči, da jem ves ljubi čas. Včasih se ukvarjam tudi s športom, kot, na primer, s smučanjem, še posebej entuziastična pa sem bila v petem razredu, ko smo s šolo šli v naravo oz. na smučanje na Pohorje. Ne vem točno, kako se reče tistemu smučišču, na katerega pelje ena silno strma vlečnica (pozor, ne sedežnica, ampak vlečnica!), ampak mene ni bilo prav nič strah, saj sem skoraj dobesedno 'zrasla gor' na smuščišču na Pokljuki, kjer sem neštetokrat šla na vlečnico. Seveda v duetu z mami/očijem in to je ta element, ki mi je na Pohorju manjkal. Kaj se je namreč zgodilo! Komaj pridem do vrha (ker je pot res, ampak res strma), nakar mi pri izstopu (ali kakorkoli se že reče temu početju, ko zapustiš tisto mučilno napravo, imenovano sidro) na tla pade ena palica. Jaz, utelešen atlet, optimistično skočim nazaj po palico, ampak precenila sem svojo gibčnost in hitrost in se tako pobližje spoznala s sidrom, ki je še par sekund pred tem grel zadnjo plat moje sošolke Nine. Hja, takle mamo. Bi pa vožnjo z akijem v dolino priporočala vsem, ker je res fenomenalna izkušnja! Tudi to, kako na mariborski urgenci ni prav velike gneče, je za izkusit.

Pojdimo raje nazaj k hrani. Glede na ves cuker, ki roma v moj prebavni trakt (za le-tega pa vsi vemo, da se začne že v ustni votlini, jelda?), je precej presenetljivo, da se moje zobovje ponaša z izjemno nizkim številom plomb in drugih popravkov - to je 0. Obisk pri zobozdravniku me zato večkrat spravi v nelagoden položaj, ko me pogleda in vpraša, kaj sploh delam tam. No, kljub temu sem kar nekaj ur svoje mladosti preživela na zobozdravniškem stolu, in to takem, ki si ga lasti ortodont. Kdo bi si mislil, da imam (v tem trenutku) zgolj 24 stalnih zob?

Okej, tole postaja že malce zahtevno. Hmmm ... uuu, že vem! Enkrat se mi je uspelo tako zelo napokati sladkarij, da sem bruhala celo noč! Seveda sem javnosti kot razlog mojih prebavnih težav obrazložila, da sem jedla tiramisu (za surova jajca pa vsi vemo, da znajo biti muhasta), ampak v resnici mislim, da je bila kriva kombinacija medenjakov, čipsa, nekih pocenskih merkatorjevih piškotov, sladoleda IN tiramisuja. In ja ... res sem bruhala! Kdo ne bi?

Bomo ostali kar pri številu pet? Precej bolj pravljično, čeravno liho ... In tako zaključujem z mojo najljubšo jedjo zadnjih nekaj mesecev/let, ki jo pridno po različnih kanalih uvažam tudi v to prekrasno deželo, polno sonca. Prosena kaša. Sama jo jem zgolj v eni sami različici in v posebnem delu dneva. Mlečna kaša z banano.

Stvar je sila preprosta za pripravo in na tako lepo dopoldne ne bom utrujala z zahtevnimi recepti. Potrebne so samo štiri sestavine in malce občutka. Mleko, prosena kaša, banana in kakav. To je to. Količine? Hja, ena banana, zagotovo. Ena žlica kakava je že stvar okusa. Za to, kako se skuha kašo, pa približno razmerje dveh delov mleka proti enemu delu kaše. Pa previdno, saj vsi poznamo tisto zgodbico o lončku kuhaj? Se pa kuha kaj precej časa ... recimo ene slabe pol ure. Kaj 'čš lepšga.Tako. Če še niste ugotovili, malce verižimo. Tudi jaz imam ta privilegij, da z zimskega spanja zbudim lenuha ali dva. Kaj naj rečem, izbira je več kot pestra, štafeto pa bom v tem primeru predala moji ljubi prijateljici, ki pridno lenuhari že vse od septembra.