Postsladoledna okupacija beljakov ali torta Pavlova

Zadnje par dni se spopadam s povečano količino časa, ki ga imam v rokah in tako se moji dopoldnevi pričnejo ultra organizirano in motivirano, ko se usedem za računalnik in uredim še kakšen popravek diplome, potem mi celo uspe še kaj pospraviti po stanovanju (in, prosim, naj mi nekdo ob priliki razloži, kako mi sploh uspe ves čas konstantno nekaj razmetavati, mislim, halo, ena sama uboga oseba malce lomasti po tejle mansardi, pa sploh ne delam hudih premikov ali karkoli, ampak razmetano je pa ves čas!) in se morebiti športno udejstvovati, popoldnevi pa so tako zelo utopljeni v bluzenju, kot je utopljena tudi žlica v kozarcu Vikikreme.

In če bi to bluzenje vsaj izkoristila za prebiranje knjig ali kakšno podobno širjenje kulturnega intelekta, ne ... Zadnje čase počnem to, nad čimer sem se vedno čudila, kako drugim uspeva. Na YouTubu visim ure in ure in gledam 20-minutne monologe brhkih Američank o tem, kakšen puder in korektor in rdečilo in milijon drugih preparatov, katerih slovensko poimenovanje mi ni znano, uporabljajo. Prišlo je celo tako daleč, da sem se oni dan usedla pred moje majhno kozmetično ogledalce, ki je sicer predvsem v uporabi takrat, ko si postiskam vse mozolje in ogrce na obrazu, in skušala naličiti oči v stilu "smokey eyes". Kaj za vraga?!

Postsladoledna okupacija beljakov ali torta Pavlova

Avtorica: Tina

Zadnje par dni se spopadam s povečano količino časa, ki ga imam v rokah in tako se moji dopoldnevi pričnejo ultra organizirano in motivirano, ko se usedem za računalnik in uredim še kakšen popravek diplome, potem mi celo uspe še kaj pospraviti po stanovanju (in, prosim, naj mi nekdo ob priliki razloži, kako mi sploh uspe ves čas konstantno nekaj razmetavati, mislim, halo, ena sama uboga oseba malce lomasti po tejle mansardi, pa sploh ne delam hudih premikov ali karkoli, ampak razmetano je pa ves čas!) in se morebiti športno udejstvovati, popoldnevi pa so tako zelo utopljeni v bluzenju, kot je utopljena tudi žlica v kozarcu Vikikreme. 

In če bi to bluzenje vsaj izkoristila za prebiranje knjig ali kakšno podobno širjenje kulturnega intelekta, ne ... Zadnje čase počnem to, nad čimer sem se vedno čudila, kako drugim uspeva. Na YouTubu visim ure in ure in gledam 20-minutne monologe brhkih Američank o tem, kakšen puder in korektor in rdečilo in milijon drugih preparatov, katerih slovensko poimenovanje mi ni znano, uporabljajo. Prišlo je celo tako daleč, da sem se oni dan usedla pred moje majhno kozmetično ogledalce, ki je sicer predvsem v uporabi takrat, ko si postiskam vse mozolje in ogrce na obrazu, in skušala naličiti oči v stilu "smokey eyes". Kaj za vraga?!

Sama sebi grem s tem početjem strašansko na živce. Ne vem, preprosto nisem tip človeka, ki bi zjutraj porabil pol ure, da si nanese trinajst plasti ličil na obraz. Moja prva misel, ko se zbudim, je vsak dan ta, da moram najprej ven peljati Pesjanko, ko pridem nazaj, sem pa že lačna. Saj ne rečem, je že lepo in prav, če smo urejeni, ampak kaj se je zgodilo samo z maskaro in črto nad očmi? In ne mi rečt, da je tole normalno. Ker ni. (Vsaj meni se tako zdi.) Pa dobro, konec koncev mora vsak delati za svojo samozavest in dobro počutje in če dekleta z YouTuba potrebujejo 2-urne vsakodnevne rituale, da gredo lahko z dvignjeno glavo po cesti ... pa naj jih imajo. (And I will continue to feel sorry for them. Moving on.)

Nedavno sem prenehala s službovanjem in ker se je v duhu našega zadnjega tematskega sklopa v mojem hladilniku kot posledica izdelave sladoleda pojavila večja količina beljakov, sem se odločila za Torto Pavlovo, kot poslovilno poslastico na delovnem mestu. Ana Pavlova - saj vsi vemo, ruska balerina, ki se je tako zasidrala v srce nekemu slaščičarju, da je po njej ustvaril to sladico. Kdo točno, se menda še danes ne ve, ker se Avstralci in Novozelandci prepirajo, kdo jo je v resnici ustvaril.

Po sami sestavi tale torta res ni nikakršen baubau. Je pa super kombinacija in zato je tudi tako slastna in zaželjena in občudovana. Še najhuje, s čimer se je treba spopasti, je meringue oziroma podloga iz stepenih beljakov. Najprej si pripravite pekač s peki papirjem, na katerega narišete s svinčnikom krog s premerom 20 cm. Potem peki papir obrnite naokoli, tako da bo stran, porisana s svinčnikom, obrnjena navzdol. Naslednji korak je stepanje beljakov. Super je, če to delate v starejšem bratu bormašine za punce, torej v stoječem mešalniku. Seveda pa bo tudi ročni električni mešalec z metlicami za stepanje super. Stepate pet beljakov, da narastejo in pričenjajo dobivati trdnejšo strukturo. Med stepanjem dodajte ščepec soli in eno jedilno žlico belega kisa ali pa limoninega soka. Potem pa počasi med konstantnim stepanjem počasi vsipajte 200 gramov sladkorja. Res počasi. Ko se sladkor raztopi, z metlico vmešamo samo še pol jedilne žlice škroba in malo vanilijevega ekstrakta (po želji in če ga imate pri roki). Zmes lahko nadevate v dresirno vrečko (z velikim okroglim nastavkom), ali pa si pomagate z žlico in podlago razmažete po obodu, ki ste ga narisali na peki papir. Fino je, če ima ob straneh podlaga "rob". Pečemo slabih 50 minut na 150°C. Nadevamo s 250 ml stepene sladke smetane (jaz je nisem nič sladkala), na vrh pa potresemo gozdne sadeže, maline, robide, jagode, kar je pri roki. 

Takole. In ko jeste to sladico, si lahko predstavljate, da ste balerina in plešete po odru kot mali labod. Lep pozdrav.

Sladoled, ampak ne čisto sladoled: semifreddo.

Z dragim in prijatelji smo bili na morju in ker smo šli na izlet v sosednje mesto za čez dan, smo se na kosilu ustavili v lokalni restavraciji. Med pregledovanjem menija, smo kakopak pregledali tudi ponudbo sladic. Med njimi se je znašel semifreddo, za katerega ostali niso vedeli, kaj je. Po pravici povedano, jim nisem znala najbolje razložiti. Slišala sem že za to ime, tudi jedla sem ga že, ampak ga nisem ga znala razumljivo opisati. Poleg tega nisem bila zares prepričana, da se ne motim. Semifreddo, delno leden. Gre za sladoled, ampak ni čisto sladoled, je tak bolj puhast, manj leden. V bistvu je malo bolj 'topel' od sladoleda, tudi če ga hranijo v zamrzovalni skrinji. Ampak je sladoled. Dobiš ga v sladoledarni. Hm ... Ni jim bilo jasno in niso vrtali dalje, jaz pa tudi nisem znala razložiti kaj več, ker nisem vedela, kako se ga pripravi.

Bila sem na dopustu, brez interneta, tako da sem na semifreddo za nekaj časa pozabila. Potem so prišli ledeni tedni in ker se je Tina veliko prej kot jaz angažirala v iskanju ledenih sladic, ki bi jih lahko pripravile, nam je poslala povezavo do recepta za Nutellin semifreddo. 'U, to bom pa naredila,' sem si rekla in začela raziskovati svet semifredda. Nisem hotela narediti Nutellinega, saj sem vedela, da je Tina že pripravila sladoled enakega okusa. Nič ne rečem, Nutelle ni nikoli dovolj, ampak zavoljo raznolikosti, in ker mi je ostalo kar nekaj karamele od cimetovega sladoleda, sem začela razmišljati, kaj lahko pripravim s preostankom te slastne zmesi. Po naključju sem nekaj dni pred tem kupila zalogo arašidov, ker sem si zaželela arašidove sladice. Rešitev je bila na dlani, pripravila bom semifreddo z okusom snickersa.

Sladoled, ampak ne čisto sladoled: semifreddo.

Avtorica: Ana

Z dragim in prijatelji smo bili na morju in ker smo šli na izlet v sosednje mesto za čez dan, smo se na kosilu ustavili v lokalni restavraciji. Med pregledovanjem menija, smo kakopak pregledali tudi ponudbo sladic. Med njimi se je znašel semifreddo, za katerega ostali niso vedeli, kaj je. Po pravici povedano, jim nisem znala najbolje razložiti. Slišala sem že za to ime, tudi jedla sem ga že, ampak ga nisem ga znala razumljivo opisati. Poleg tega nisem bila zares prepričana, da se ne motim. Semifreddo, delno leden. Gre za sladoled, ampak ni čisto sladoled, je tak bolj puhast, manj leden. V bistvu je malo bolj 'topel' od sladoleda, tudi če ga hranijo v zamrzovalni skrinji. Ampak je sladoled. Dobiš ga v sladoledarni. Hm ... Ni jim bilo jasno in niso vrtali dalje, jaz pa tudi nisem znala razložiti kaj več, ker nisem vedela, kako se ga pripravi.

Bila sem na dopustu, brez interneta, tako da sem na semifreddo za nekaj časa pozabila. Potem so prišli ledeni tedni in ker se je Tina veliko prej kot jaz angažirala v iskanju ledenih sladic, ki bi jih lahko pripravile, nam je poslala povezavo do recepta za Nutellin semifreddo. 'U, to bom pa naredila,' sem si rekla in začela raziskovati svet semifredda. Nisem hotela narediti Nutellinega, saj sem vedela, da je Tina že pripravila sladoled enakega okusa. Nič ne rečem, Nutelle ni nikoli dovolj, ampak zavoljo raznolikosti, in ker mi je ostalo kar nekaj karamele od cimetovega sladoleda, sem začela razmišljati, kaj lahko pripravim s preostankom te slastne zmesi. Po naključju sem nekaj dni pred tem kupila zalogo arašidov, ker sem si zaželela arašidove sladice. Rešitev je bila na dlani, pripravila bom semifreddo z okusom snickersa.

Za začetek sem oluščila in na grobo zmlela arašide, da sem dobila 75 g oluščenih. Postavila sem jih v skodelico in jih dala na stran. Vzela sem 4 jajca in ločila beljake od rumenjakov. K rumenjakom sem primešala 40 g sladkorja in jih v stekleni posodi položila na posodo z vodo, ki sem jo grela na plošči, vendar nisem dovolila, da voda zavre. Rumenjakom sem dodala še žličko vanilijine esence in vse skupaj mešala, dokler nisem dobila svetlejše, penaste zmesi. Posodo sem odstavila z ognja.

Na manjše koščke sem narezala 65 g mlečne in 55 g temne čokolade. V manjši posodi sem na srednji temperaturi stopila 15 g masla, mu dodala arašide, obe čokoladi in tri velike žlice karamele ter mešala, dokler se čokolada ni popolnoma stopila. Čokolado sem odstavila s plošče in zmes poskusila. Morala sem se prepričati, če dodam še ščepec soli, prisežem. ;) V mojem primeru ni bilo potrebno, saj je bila karamela dovolj slana, če pa se vam zdi, da bi sol dodala malo okusa, svojo čokolado začinite s ščepcem (res malo).

Imela sem že tri posode sestavin, ki so čakale, da z njimi nekaj naredim, ampak sem prej morala umazati še dodatni dve. Beljake s ščepcem soli sem z mešalnikom stepla v trd sneg, umila metlici in v drugi posodi z osušenimi metlicami stepla še 500 g sladke smetane. Stepeni smetani sem počasi, na roke, primešala rumenjake in nato še sneg iz beljakov.

V daljši pekač z višjimi robovi in nekaj manjših posodic (uporabite lahko oblike in velikosti, ki vam najbolj ustrezajo) sem dala plastično folijo tako, da je pokrivala dno in vse strani ter je pustila toliko, da sem lahko z njo kasneje v celoti pokrila semifreddo. To je predvsem fino zato, da sem ga, ko je bil pripravljen, z lahko vzela ven, brez posebnega predhodnega odtajanja. Približno polovico pripravljene osnove sem vlila v pekač in pripravljene modelčke, v preostalo polovico pa sem primešala čokolado z arašidi in karamelo ter jo prilila nad osnovo. Vse skupaj sem še malo premešala v želji, da bi na koncu dobila vzorčke v pripravljenem seifreddu. Vse skupaj sem pokrila s preostankom folije in dala čez noč v zamrzovalno skrinjo.

Pri pripravi se lahko igrate z okusi tudi tako, da čokolade ne spojite popolnoma z osnovo semifreddda in ustvarjate iz nje različne vzorčke ali pa jo prelijete čez vrh, dno ali sredino semifredda. Čokolado, karamelo in arašide lahko po želji pustite tudi ločene in v mašo primešate ali posujete ločeno in ustvarjate različne videze svoje na pol ledene sladice.

Naslednji dan sem iz skrinje vzela enega od modelčkov in ga do konca pripravila, ali bolje rečeno, okrasila svoj semifreddo. Ker nisem najbolj vešča pri okraševanju svojih sladic za pomembna fotografska zasedanja, sem v prvem poskusu hotela enostavno preveč:

Ko sta prišla Tina in Denis na obisk z morja, sem že vedela več, in sem jima pripravila okleščeno različico dekoracije, ki je pustila semifreddu dihati in mu omogočila, da je od sebe res dal ves svoj okus. Oluščila in zmlela sem še par arašidov in jih potresla po semifreddu. Malce sem pogrela karamelo, da je postala tekoča in jo pokapljala po sladici. Malo bolje, ne?

Torej, to je to, semifreddo. Delno ledena sladica. Je sladoled, ampak v resnici ni. Je malo manj leden sladoled. Ne, še vedno ga ne znam bolje imenovati ali opisati, ampak zdaj vsaj vem, kako se ga naredi in sem prepričana, da ga bom še kdaj pripravila. Tega in kakšen drug okus. Še to, za pripravo tega pol-sladoleda ne potrebujete aparata za sladoled. ;)

Kako tudi na konzervansih zrastejo talenti in limonina pita

No, pa sem končno tudi jaz zbrala čas in pogum in se lotila svojega prvega zapisa na blogu. S strani šefice Tine mi je bilo rečeno, da se za prvi zapis spodobi, da napišem nekaj splošnega o sebi in moji filozofiji kuhanja in prehranjevanja. In kot uslužen delavec, ji niti malo ne mislim nasprotovati.

Torej, kakšna je moja kuharska filozofija in kako sem se sploh lotila kuhanja? Hm, lahko bi rekla, da sem začela bolj po sili razmer. Odkar pomnim so mojo mati bolj zanimali doktor romani kot pa kuharske knjige, kar se je konkretno poznalo na naši prehrani. Razen ob nedeljah, ko smo svoje lačne riti peljali na kosilo k babici, smo se čez teden prebijali s pomočjo juh iz vrečke, makaronov in 'ponarejenih' omak, kot je svoje stvaritve imenovala moja mati. Ponarejene zato, ker je že pripravljeni mešanici dodala kakšno začimbo, drugo konzervo ali pa kakšno babičino zamrznjeno specialiteto, kar je bil že kar kuharski presežek. Od sladic smo živeli od jogurtovega peciva 'na lončke', ki sicer nikoli ni vzhajalo, ampak ker z bratom nisva poznala drugih, rahlih stvaritev, se nama je tudi to zdelo neverjetno okusno. Ko sem bila dovolj velika, da sem lahko sama upravljala s štedilnikom, kar ni bilo tako zgodaj, kot se morda sliši, saj še danes merim le slabih 159 cm, tam okoli trinajstih let, sem stvari vzela v svoje roke. Začela sem z izpopolnjevanjem mamičinega jogurtovega peciva … verjetno mi ni treba posebej poudarjati, da sem ob prvem poskusu, ko je pecivo vzhajalo in ni bilo zbito, mislila, da sem konkretno zasrala, ker je mami pač delala drugače, kajne? Na koncu se je izkazalo, da sem naravni talent. Mati je z veseljem predala kuhalnico naslednji generaciji in svojo popolno pozornost posvetila ljubezenskim težavam v njenem najljubšem čtivu, v katerem uživa še danes, medtem pa z veliko žlico prazni lonec domačega dulce de leche.

Kako tudi na konzervansih zrastejo talenti in limonina pita

Avtorica: Nina

No, pa sem končno tudi jaz zbrala čas in pogum in se lotila svojega prvega zapisa na blogu. S strani šefice Tine mi je bilo rečeno, da se za prvi zapis spodobi, da napišem nekaj splošnega o sebi in moji filozofiji kuhanja in prehranjevanja. In kot uslužen delavec, ji niti malo ne mislim nasprotovati.

Torej, kakšna je moja kuharska filozofija in kako sem se sploh lotila kuhanja? Hm, lahko bi rekla, da sem začela bolj po sili razmer. Odkar pomnim so mojo mati bolj zanimali doktor romani kot pa kuharske knjige, kar se je konkretno poznalo na naši prehrani. Razen ob nedeljah, ko smo svoje lačne riti peljali na kosilo k babici, smo se čez teden prebijali s pomočjo juh iz vrečke, makaronov in 'ponarejenih' omak, kot je svoje stvaritve imenovala moja mati. Ponarejene zato, ker je že pripravljeni mešanici dodala kakšno začimbo, drugo konzervo ali pa kakšno babičino zamrznjeno specialiteto, kar je bil že kar kuharski presežek. Od sladic smo živeli od jogurtovega peciva 'na lončke', ki sicer nikoli ni vzhajalo, ampak ker z bratom nisva poznala drugih, rahlih stvaritev, se nama je tudi to zdelo neverjetno okusno. Ko sem bila dovolj velika, da sem lahko sama upravljala s štedilnikom, kar ni bilo tako zgodaj, kot se morda sliši, saj še danes merim le slabih 159 cm, tam okoli trinajstih let, sem stvari vzela v svoje roke. Začela sem z izpopolnjevanjem mamičinega jogurtovega peciva … verjetno mi ni treba posebej poudarjati, da sem ob prvem poskusu, ko je pecivo vzhajalo in ni bilo zbito, mislila, da sem konkretno zasrala, ker je mami pač delala drugače, kajne? Na koncu se je izkazalo, da sem naravni talent. Mati je z veseljem predala kuhalnico naslednji generaciji in svojo popolno pozornost posvetila ljubezenskim težavam v njenem najljubšem čtivu, v katerem uživa še danes, medtem pa z veliko žlico prazni lonec domačega dulce de leche.

Glede kuharskih postov na blogu lahko od mene pričakujete zdrave slane jedi in nesramno kalorične sladice. V življenju je potrebno vzpostavljati ravnovesja, pravijo, sama tako 'šparam' na nezdravih stvareh pri ostalih obrokih, medtem ko se pri sladicah držim vodila #yolo. Če že jem sladice, si jih privoščim v vsem njihovem sijaju, z 250 gramov masla, pol kile sladkorja in belo moko, jih pač ne jem vsak dan. Pa da ne bom predolga in me boste že po prvi objavi nehali spremljati, bom na tem mestu zaključila z izlivanjem 'kulinarično nesrečnega' otroštva na papir in se posvetila pravi ameriški sladici. Limonini piti z beljakovo kapo, ki je le eden izmed mnogih razlogov, da me boste na obali našli zavito v tri brisače … in verjetno s tremi kepicami sladoleda v rokah …ups.

Za pripravo testa boste potrebovali:

• 210 gramov moke
• 1/8 žličke soli
• 113 gramov masla sobne temperature 
• 50 gramov sladkorja
• 1 jajce

Najprej v posodo presejemo moko s soljo. V drugo posodo damo zmehčano maslo, ki ga stepamo, da postane kremasto, nato dodamo sladkor in nadaljujemo s stepanjem dokler zmes ni 'puhasta' (malce neroden izraz ampak saj se razumemo kajne?). Dodamo jajce, stepamo, da zmes postane enotna, nato umešamo moko. Ko je testo pripravljeno, ga položimo v hladilnik, da po napornem tepenju malce počiva.

Po počitku testo razvaljamo (jaz to naredim po domače in ga z rokami oblikujem na velikost pekača) na želeno velikost. Zadostovati bi moralo za pekač s premerom 23 cm, ampak, preverjeno, gre tudi v 26 cm. Pekač položomo v pečico, ogreto na 200 stopinj celzija, in pečemo od 20 do 25 minut, do zlatorumene barve. Medtem nadaljujemo z limonino kremo: 

• 3 jajca
• 80 mililitrov sveže iztisnjenega limoninega soka (2 do 3 limone)
• 150 gramov sladkorja (z najbolj nezdravim, belim, bo super uspelo, z drugimi malo manj)
• 56 gramov masla sobne temperature
• 1 žlica limonine lupinice

Pripravimo 'vodno kopel'. V posodo damo vročo vodo, ne preveč, da se ne bo dotikala vrhnje, in na njo postavimo drugo posodo. Vanjo damo jajca, sladkor in limonin sok in stepamo, da se sestavine združijo. Med neprestanim mešanjem kremo kuhamo dokler ne postane bleda in gosta. Vaše roke bodo na delu dobrih 10 minut, priporočam izmenjavanje leve in desne, da ne bodo mišice neenakomerne, nenazadnje gre za intenzivno delo. Ko ima krema željeno konsistenco, roke pa nas že pošteno bolijo, zmes odstavimo in precedimo, da se znebimo morebitnih drugic. Nato primešamo maslo. Mešamo toliko časa, da se popolnoma stopi. Dodamo limonino lupinico in kremo takoj prelijemo v pečeno podlago. Temperaturo pečice zmanjšamo na 180 stopinj in pito pečemo 10 minut.

Zadnji del pred ciljno črto je priprava beljakove 'kape'. 

• 4 beljaki
• 130 gramov sladkorja
• malo soli

Postopek je tukaj precej običajen. Beljake s soljo stepemo do polovice, dodamo sladkor in stepamo, dokler sneg ni trd in ob dotiku zmesi ne čutimo več delcev sladkorja. Sneg nato naložimo na kremo, lahko ga nabrizgate, če pa vam ni potrebno nikogar očarati s svojimi slaščičarskimi spretnostmi, priporočam kar hiter nanos z žlico in izgovor, da ste želeli bolj 'rustikalen' videz. Vse skupaj položimo v pečico za 10 do 15 minut. 

Če pite ne želite jesti v posodi za čokolino, priporočam, da jo pred serviranjem v hladilniku ohlajate vsaj 2 uri. Dober tek, pa da vam hlače še dolgoooo ne bodo preozke.

Indijančki, spremembe in moj hrib

Živim na obrobju Ljubljane in po mojem mnenju je to super lokacija za življenje. Dobrih 20 minut z avtobusom (ravno mi še uspe ujeti končno postajo LPP-ja), a vseeno s pogledom na gozd, Kamniško-Savinjske Alpe in prostrana polja. Zame ni lepšega in ne zamenjam mojega doma za nič na svetu. Ko se zjutraj zbudim, vsakič nekaj minut še zrem v gozd ob naši vasi. Ta gozd pokriva manjši hrib, 407 m nadmorske višine šteje, reče pa se mu Olska gora. Na vrhu je vojaški radar, par korakov stran pa nekaj gugalnic za otroke, v poštnem nabiralniku na drevesu pa se skriva knjiga, kamor se lahko vpišejo vsi obiskovalci. Od mojega doma dobre pol ure peš hoje, hriba ravno toliko, da hrbet spusti kakšno kapljico potu, potem pa na vrhu malo po ravnem in zadovoljni sva tako jaz kot Bona. Danes je krasen dan, počakam samo še na zavarovalniško agentko, da sklenem zavarovanje mojega avta, in jo ucvrem na svež zrak.

In ko smo že pri avtu. Zakaj tako nenadna registracija le-tega? (Ko sem šla v Španijo, sem avto namreč za pol leta parkirala v garažo in ga še nisem uspela ponovno registrirati.) Pred enim tednom sem z veliko veselja začela z opravljanjem prakse v GH Union, nakar dva dni kasneje malo brskam med oglasi za službo na študentskem servisu, ko mi nenadoma poskoči srce ob oglasu za delo v slaščičarni. No, par mejlov in en razgovor kasneje in lahko se pohvalim, da imam službo! Seveda je vse to (samo) delo prek študenta, ampak ob pogovoru s prijatelji, ki prek študenta iščejo službo tudi po mesec ali dva, sem zelo zelo zelo vesela. Glede na to, da pa je še na področju, v katerem želim nekoč delati, pa je to sploh super. Edini minus? Ura, ko se moram pojaviti na delovnem mestu. Upam, da sedite, kajti ta ura je nič drugega kot 4:00 zjutraj. In ker je ob tej uri edino mogoče prevozno sredstvo avtomobil ... no, tako pridemo na začetek tega zapisa. Sosed mi je rekel: "Ko rano radi, ili je pek, ili budala," jaz pa pravim, da je rana ura zlata ura. Bomo že nekako.

Včeraj sem se sicer v odlični družbi dveh deklet (prva in druga) in treh gospodičev iz ozadja (oz. dnevne sobe) malo pozabavala z Indijančki. Gostiteljica jih ima namreč zelo rada, poleg tega deli ljubezen do peke in sladkega, pa še malce smo poklepetali, odličen zaključek vikenda.

Sestavine (za ... nedoločljivo količino indijančkov)

• 4 jajca


• 100 gramov sladkorja


• 100 gramov koruznega škroba


• 3 žlice gladke moke

• 8 beljakov


• 200 gramov sladkorja

• 300 gramov sladkorja


• 1 dl vode


• sok ene limone

• 100 gramov čokolade


• 3 žlice olja

Priprava

Najprej spečemo 'podplatke' oz. lepše rečeno piškotke/biskvitke, ki so podlaga za indijančke. Stepemo beljake s sladkorjem v sneg, potem pa ročno primešamo stepene rumenjake ter presejano moko in škrob. Z vrečko nabrizgamo kupčke poljubne velikosti na pekač na peki papir. Pečemo pri 180°C, par minut, približno 7 - 8 minut. Pečene vzamemo iz pečice in pustimo, da se ohladijo, medtem pa pripravimo kremo.

V lonec damo 300 gramov sladkorja, vodo in limonin sok ter kuhamo do 116°C. Če nimamo termometra, si pomagamo tako, da naredimo iz žice zanko, jo pomočimo v kuhan sladkor in pihnemo skozi. Če se naredi mehurček, je sladkor kuhan. Vseeno pa to traja kar nekaj časa, zato lahko že medtem stepamo beljake s 200 grami sladkorja. Ko je sneg skoraj stepen, pričnemo vanj vlivati kuhan sladkor in vse skupaj stepamo, dokler ni masa povsem kremasta. Maso nadevamo v dresirno vrečko in nabrizgamo indijančke.

Stopimo čokolado in olje in ohlajene indijančke dekoriramo po želji. Lahko jih prelijemo cele, lahko naredimo samo kakšen vzorec, povsem po želji.

P.S.: zavarovalniška agentka ima novega sina. Prvorojenca. Pogovor se je zato precej ... zavlekel. Poleg tega moram počistiti stopnice, ker znajo biti keramičarji precej umazana bitja. Zakaj vse to pišem? Ker nisem šla na hrib! Pa še sonce se je skrilo. No, pa jutri ...

Indijančki, spremembe in moj hrib

Avtorica: Tina

Živim na obrobju Ljubljane in po mojem mnenju je to super lokacija za življenje. Dobrih 20 minut z avtobusom (ravno mi še uspe ujeti končno postajo LPP-ja), a vseeno s pogledom na gozd, Kamniško-Savinjske Alpe in prostrana polja. Zame ni lepšega in ne zamenjam mojega doma za nič na svetu. Ko se zjutraj zbudim, vsakič nekaj minut še zrem v gozd ob naši vasi. Ta gozd pokriva manjši hrib, 407 m nadmorske višine šteje, reče pa se mu Olska gora. Na vrhu je vojaški radar, par korakov stran pa nekaj gugalnic za otroke, v poštnem nabiralniku na drevesu pa se skriva knjiga, kamor se lahko vpišejo vsi obiskovalci. Od mojega doma dobre pol ure peš hoje, hriba ravno toliko, da hrbet spusti kakšno kapljico potu, potem pa na vrhu malo po ravnem in zadovoljni sva tako jaz kot Bona. Danes je krasen dan, počakam samo še na zavarovalniško agentko, da sklenem zavarovanje mojega avta, in jo ucvrem na svež zrak.

In ko smo že pri avtu. Zakaj tako nenadna registracija le-tega? (Ko sem šla v Španijo, sem avto namreč za pol leta parkirala v garažo in ga še nisem uspela ponovno registrirati.) Pred enim tednom sem z veliko veselja začela z opravljanjem prakse v GH Union, nakar dva dni kasneje malo brskam med oglasi za službo na študentskem servisu, ko mi nenadoma poskoči srce ob oglasu za delo v slaščičarni. No, par mejlov in en razgovor kasneje in lahko se pohvalim, da imam službo! Seveda je vse to (samo) delo prek študenta, ampak ob pogovoru s prijatelji, ki prek študenta iščejo službo tudi po mesec ali dva, sem zelo zelo zelo vesela. Glede na to, da pa je še na področju, v katerem želim nekoč delati, pa je to sploh super. Edini minus? Ura, ko se moram pojaviti na delovnem mestu. Upam, da sedite, kajti ta ura je nič drugega kot 4:00 zjutraj. In ker je ob tej uri edino mogoče prevozno sredstvo avtomobil ... no, tako pridemo na začetek tega zapisa. Sosed mi je rekel: "Ko rano radi, ili je pek, ili budala," jaz pa pravim, da je rana ura zlata ura. Bomo že nekako.

Včeraj sem se sicer v odlični družbi dveh deklet (prva in druga) in treh gospodičev iz ozadja (oz. dnevne sobe) malo pozabavala z Indijančki. Gostiteljica jih ima namreč zelo rada, poleg tega deli ljubezen do peke in sladkega, pa še malce smo poklepetali, odličen zaključek vikenda. 

Sestavine (za ... nedoločljivo količino indijančkov)

• 4 jajca
• 100 gramov sladkorja
• 100 gramov koruznega škroba
• 3 žlice gladke moke

• 8 beljakov
• 200 gramov sladkorja

• 300 gramov sladkorja
• 1 dl vode
• sok ene limone

• 100 gramov čokolade
• 3 žlice olja

Priprava

Najprej spečemo 'podplatke' oz. lepše rečeno piškotke/biskvitke, ki so podlaga za indijančke. Stepemo beljake s sladkorjem v sneg, potem pa ročno primešamo stepene rumenjake ter presejano moko in škrob. Z vrečko nabrizgamo kupčke poljubne velikosti na pekač na peki papir. Pečemo pri 180°C, par minut, približno 7 - 8 minut. Pečene vzamemo iz pečice in pustimo, da se ohladijo, medtem pa pripravimo kremo.

V lonec damo 300 gramov sladkorja, vodo in limonin sok ter kuhamo do 116°C. Če nimamo termometra, si pomagamo tako, da naredimo iz žice zanko, jo pomočimo v kuhan sladkor in pihnemo skozi. Če se naredi mehurček, je sladkor kuhan. Vseeno pa to traja kar nekaj časa, zato lahko že medtem stepamo beljake s 200 grami sladkorja. Ko je sneg skoraj stepen, pričnemo vanj vlivati kuhan sladkor in vse skupaj stepamo, dokler ni masa povsem kremasta. Maso nadevamo v dresirno vrečko in nabrizgamo indijančke. 

Stopimo čokolado in olje in ohlajene indijančke dekoriramo po želji. Lahko jih prelijemo cele, lahko naredimo samo kakšen vzorec, povsem po želji.

P.S.: zavarovalniška agentka ima novega sina. Prvorojenca. Pogovor se je zato precej ... zavlekel. Poleg tega moram počistiti stopnice, ker znajo biti keramičarji precej umazana bitja. Zakaj vse to pišem? Ker nisem šla na hrib! Pa še sonce se je skrilo. No, pa jutri ...