Roke gor!

Roke gor vsi, ki imate radi belo Linolado ali drug svetel lešnikov namaz! \o/ Jaz imam v predalu s sladkarijami poleg Nutelle vedno tudi belo Linolado. Pač, dobri sta mi. Kljub neverjetnim količinam sladkorja. Sem pa že nekaj časa razmišljala, da bi poskusila tudi sama narediti bel lešnikov namaz. Nisem hotela komplicirati z mlekom v prahu ali kondenziranim mlekom. Poleg tega se mi je zdelo, da lahko recept za lešnikov namaz, ki sem ga preizkusila par let nazaj, malce spremenim in dobim bel lešnikov namaz. In? Misija uspela. In sploh ni slabo.

Ferrero Rocher

Jah, pridejo tudi taki dnevi, ko že zjutraj napišem sms Bernardi, da zvečer pridem na rundo, dve, tri Jegra. Če je res hudo, se povabim tudi na hranjenje. Pa preden vsi, ki me poznajo začnejo zaklepati vrata, da jih po nesreči ne obišče moja požrešna malenkost, moram dodati, da hrano prinesem s seboj. No, na srečo pa alkohola k osebi, ki si zimske večere na dnevni bazi krajša s kakavom in čajem, takim, okrepljenim, nikoli ni potrebno nositi  … pa si mislite kar si hočete. :)

In kakšni so takšni dnevi, ko že zjutraj vem, da bom dan preživela le z dodatno mero alkoholne motivacije? Takšni, ko me ob 6.00 iz postelje vrže budilka kljub temu, da se običajno zbujam vsaj dobrih 5 minut pred njenim zvonenjem. V teh letih se je moje telo namreč izučilo, da se naravno začne prebujati vsaj toliko prej, da budilko ugasnem, preden bi začela zvoniti. Nič namreč ni tako hudo kot tisti ostri zvok moje 15 let stare budilke, za katero se vsako jutro čudim, da še vedno deluje. Ženska je pač trdoživa … in zoprna bolj kot tri stare babice, ko jih zmotiš sredi 'vaške straže' in zraven obtožiš opravljanja.

Presni cookiji z brusnicami in koščki čokolade

Brez skrbi, nisem padla z Marsa, da bi mislila, da besedna zveza 'zdrava čokolada' ni že tako ali tako dovolj zgovorna in da potrebuje še dodatno reklamo. Ampak vseeno. Nekaj tednov nazaj smo Bormašince dobile vprašanje, če želimo preizkusiti zdravo čokolado. Aaaam, jaaa!!?? Ni potrebno poudarjati, da smo ob prebiranju sporočila imele občutek, da je življenje končno dobilo smisel. Da lahko jemo čokolado, brez da bi se zredile?! Our work here is done!

Krof, ki to ni

Ko nas je Mercator razveselil s pustno novico in izzivom zdravih krofov sem se ... prestrašeno zvila v dve gubi. Priznam, na trenutke iz dna srca preziram vse tisto, kar se dandanes prodaja kot zdravo, še bolj pa me jezi človeška pamet, ko bi povsem enostavno lahko marsikateri problem rešili s preprosto zmernostjo, pa se raje zatekamo v take ekstreme, da hudo bolita in srce in denarnica. Ob telih naših zdravih krofih sem se nevšečnostim enostavno izognila tako, da sem na tlako povabila Ano in Sanjo, potem pa sta packali in se matrali, jaz pa sem lepo tiho pomivala posodo in si mislila svoje. In ob vsakem poizkušanju zmajevala z glavo in mrmrala: "To niso krofi." Pa saj smo se dekleta imela čisto fino, lepo smo se podružile, klepetale na dolgo in široko, jaz pa mislim, da bom do nadaljnjega zaključila s takšnimi in drugačnimi "zdravimi" različicami klasik - raje pojem samo enega. Eden je zdrav, nihče me ne bo prepričal v nasprotno. Tako, Tina se poslavljam, v branje vam prepuščam Anine pisarije.

Ko kuham s Tino/pri Tini sem iz neznanega razloga vedno živčna. Ne zaupam toliko v svoje kuharske sposobnosti in ves čas mislim, da bom nekaj naredila narobe. In neizbežno se to tudi zgodi, prav zaradi tega, ker me je strah. Sicer nič nerešljivega, sploh tokrat ni bilo skoraj nobenih zapletov, vseeno pa sploh nismo bile navdušene nad nalogo in smo 'zdrave krofe' že pred začetkom obsodile na propad. Sama sem bila najbrž še najbolj avanturistična in sem si želela nekega rezultata, tako da sem se lotila dela.

SMUTIJI spotoma : Krepki.

Ko se ti mudi, pride prav vsaka sekunda. Zato jaz izkoriščam minute sedenja na troli, da pojem zajtrk. Ker spim pa prav preveč rada, da bi sedela zjutraj za mizo in grizljala včerajšnjo žemljo.

In ker je res hecno, da nesem namazan kruh z nutelo, je precej bolj praktična reč smuti. Ko se enkrat navadiš, se v bistvu razvadiš. Ker dati vse v blender in zmiksati, potem pa popiti, je precej lažje kot kaj speči, umazati posodo, pribor, pomivati za sabo, itd.

Danes vam najprej ponujam dva krepka. Krepka zato, ker sta najmanj 6 decilitrska, pa tudi zato, ker je prav res krepki zajtrk. Meni zdrži do kosila brez problema, lakota ni moj stil:)

Prva v dva petnajst.

Te prve januarske dni brez problema enačim s poporodno depresijo. Saj ne, da sem jo kdaj imela, poporodno depresijo namreč, ampak znam si predstavljati, da je podobno, ko občutke vznemirjenosti, pričakovanja, vzhičenja in evforije pred tisto odločilno sekundo, ki prevesi staro leto v novega, zamenjajo občutki ... gremo še enkrat od začetka. A se človek tega kdaj naveliča? Konstantnega krogotoka, vsakoletnega ponavljanja določenih dogodkov? No, bom raje kar zaključila s to ponovoletno melanholijo. Niti misliti si ne morete, kako zelo sem v resnici čakala tole novo leto, pa čeprav je 2015 liha številka in te mi resnično niso najljubše. Leto 2014 je bilo tako dobro, da je samo še potrdilo pravilo uspešnih in epskih sodih let, tako da grem z rahlim dvomom novemu letu naproti. Vseeno pa imam rada nove začetke in prazne liste in ... vse to. Rada imam pa tudi torte.

Mislim, da bodo torte vedno moja ljubezen številka 1, ne glede na to, kaj vse novega stestiram in poizkušam. Nekako sem se navadila, da torte ustvarjam po svojem okusu, to pomeni, da imam v bazi receptov nekaj receptur za biskvit, nekaj za različne kreme, par sadnih različic, nato pa samo sestavljam skupaj in ustvarjam. Tik pred novim letom smo praznovali z belo čokolado in gozdnimi sadeži v naši sredi.

Celi dnevi v kuhinji

Zadnji teden sem preživela toliko časa v kuhinji kot še nikoli. Poleg packarij, ki sem jih pripravljala za bor mašino, sem pekla še tri runde piškotov, kuhala kosila, pekla mafine in najbrž še kaj, česar se ne spomnim več. V glavnem, cel delovnik sem dnevno preživela v kuhinji. Poleg tega, da sem bila veliko v kuhinji, se mi zdi, da sem tudi ogromno pospravljala in pomivala. Sploh pri pripravi sladic mislim, da je veliko čiščenja in pomivanja posode. Sploh, ker je veliko take posode, ki se ne pomiva v pomivalnem stroju, ampak jo je treba pomiti na roke. Če pa se že pomiva v pomivalnem stroju, sem jo pa tako ali tako mogla pomiti na roke, ker sem jo potrebovala prej, kot bi stroj opral. Pred časom sem razmišljala, kako bi se obnesla v kuhinji cele dneve, pa mislim, da bi mi kar šlo. Najbrž bi bil tempo veliko hujši in bi morala delati bolj stvari, ki mi niso všeč, kot tiste, ki so mi. Bistveno pa je, da bi zdržala.

Tudi danes, kot pretekle dni, sem se po dveh obiskih trgovine - ker sem pač prvič pozabila kupiti nekaj stvari, utaborila v kuhinji. Danes sem pripravljala moje tretje darilo iz kuhinje: čokoladni namaz (ja, govorimo o domači različici Nutelle).

Gospa hruška in gurmanski presežki v Zgornjih Pirničah

No, pa smo se tudi mi odpravili v trenutno najpopularnejšo gostilno v Sloveniji. V sredo pozno popoldne smo se podali na dolgo pot do Zgornjih Pirnič. Že tako dolgočasna ravna cesta se nam je zaradi kruljenja po trebuhu zdela še daljša. In sreča ni bila na naši strani, saj smo za piko na i pristali še v koloni, ki je bila posledica dela na cesti. Vse tiste prevožene rdeče luči,  nenadna zavijanja in vrivanja pred nič hudega sluteče kolege šoferje, so bila zaman, saj smo na našo rezervacijo vseeno zamudili. Ko pa smo v gostilno končno prispeli, nas je čakal še en hladen tuš. Očitno so tudi gostje, ki so imeli isto mizo rezervirano dve uri pred nami, obtičali v koloni. Gospodje pa so si za obrok vzeli čas in se niti malo niso ozirali na grde poglede, ki smo jih pošiljali v njihovo smer v želji, da mizo čim prej zapustijo, mi pa končno pridemo do težko pričakovane večerje. Niso se dali.

Za mizo smo tako sedli šele ob osmih. Pred tem pa smo si čas krajšali s pisanjem po stenah akvarija, v katerem so ujeti naši najljubši kuharji. Ja, s svojimi pisarijami smo v zadrego spravili našo Tino, ki jo vsi že grozno pogrešamo, a si vseeno želimo, da v kuhinji ostane še dolgo.

Gospa hruška in gurmanski presežki v Zgornjih Pirničah

Avtorica: Nina

  No, pa smo se tudi mi odpravili v trenutno najpopularnejšo gostilno v Sloveniji. V sredo pozno popoldne smo se podali na dolgo pot do Zgornjih Pirnič. Že tako dolgočasna ravna cesta se nam je zaradi kruljenja po trebuhu zdela še daljša. In sreča ni bila na naši strani, saj smo za piko na i pristali še v koloni, ki je bila posledica dela na cesti. Vse tiste prevožene rdeče luči,  nenadna zavijanja in vrivanja pred nič hudega sluteče kolege šoferje, so bila zaman, saj smo na našo rezervacijo vseeno zamudili. Ko pa smo v gostilno končno prispeli, nas je čakal še en hladen tuš. Očitno so tudi gostje, ki so imeli isto mizo rezervirano dve uri pred nami, obtičali v koloni. Gospodje pa so si za obrok vzeli čas in se niti malo niso ozirali na grde poglede, ki smo jih pošiljali v njihovo smer v želji, da mizo čim prej zapustijo, mi pa končno pridemo do težko pričakovane večerje. Niso se dali. 
  Za mizo smo tako sedli šele ob osmih. Pred tem pa smo si čas krajšali s pisanjem po stenah akvarija, v katerem so ujeti naši najljubši kuharji. Ja, s svojimi prisarijami smo v zadrego spravili našo Tino, ki jo vsi že grozno pogrešamo, a si vseeno želimo, da v kuhinji ostane še dolgo.