Stroganov in njihova govedina

Naj bi bila huda zima, ko je kuhar družine Stroganov oziroma Stroganoff moral za potrebe obiska pripraviti kosilo. Vsa govedina je bila zamrznjena, zato je še kar zamrznjeno rezal na koščke in nastala je omenjena govedina Stroganov. Mene tole še najbolj spominja na golaž. No, v resnici pa sem želela prikazati, kako lahko Monsieur Cuisine kuha tudi mesne jedi in ne samo juhe, omake, sladice, smoothije itd. In odlično se je odrezal. Ker je pokrov neprodušno zaprt, se je govedina v relativno kratkem času skuhala tako zelo, da je v ustih kar razpadla. No, jaz sem sicer uporabila paketek govedine v koščkih za golaž iz Lidla in jasno, vmes se je našel tudi kakšen malo bolj čvrst kos mesa. Ampak nič hudega - taki koščki dajo največ okusa, malo telovadbe za čeljusti pa tudi ne škodi, hehe. 

GoT: Beli fižol s slanino

Huh, Igra prestolov in jedača. Priznam, ko gledam serije, ki se dogajajo nekočnekje dooooolgo časa nazaj, se vedno oziroma bolje rečeno pogosto, sprašujem, kakšna je bila njihova hrana. Ob vseh vojnah in drugih nesoglasjih, ki jih morajo reševati si ,predstavljam, da je bil pomen hrane precej na stranskem tiru. Koga bi brigalo, kaj bo jutri za kosilo, če pa ti za ovratnik dihajo Beli hodci, kajneda?

No, ko smo se s puncami odločile za tale mini tematski sklop, sem si najprej mislila, da bo to težja naloga. Poiskati recepte, namreč. Spomnim se, da je v prvi knjigi nekje kar podrobno opisana pojedina, a vseeno, poiskati recepte in poskusiti ponarediti avtentične okuse se je zdelo precej težka naloga. No, to, da na spletu ne obstaja cela kopica receptov, je bila seveda čista utopija. Obstajajo se veliko bolj zagrizeni oboževalci GoT-a, kot smo me, in tako v resnici nismo imele prehudega dela.

Česnova omaka - Alfredo upgrade

Pišem, brišem, pišem, brišem. Tale prazna stran je kar malo grozljivo tiho in ni ravno v veliko pomoč, da bi se uvod v današnji recept spisal na hitro. Sej ne, da bi ne tolkla po črkah zadnje čase; ne, prste treniram na dolgih progah in če bi želeli kakšno besedo o abstrakciji Reinhardta, geometriji, mogoče še kakšno o ameriškem razcvetu umetniških smeri v prvi polovici prejšnjega stoletja - komot. O čem drugem pa zadnje čase bore malo uspem prebrati/napisati. Naj bi bilo dobro za nekaj, ampak bolj kot kaj drugega čutim, kako voda priteka v grlo in odmirajo možganske celice za socializacijo in govor. Pravijo, da tako pač je, ko bo mimo, bo, bojda, vse drgač, naj se ne sekiram, just do it, saj bo, to bo zate mala mal'ca in ostale floskule, ki kar kličejo po utopitvi v alkoholih. Ampak, pustimo eno veselje ob strani in preidimo raje na drugega. Bolj pomembnega. Hrana.

 

Smetanova omaka s šparglji

Danes bom super kratka. Sodeč po načrtu, ki sem si ga pripravila sama (kot da se ne bi poznala), naj bi danes predelala še kakšnih 254 strani strokovne literature v angleščini. Besno namreč zaključujem zadnji semester pred diplomo (oziroma letom absolventovanja, ki bi ga rada preživela z minimalno količino neopravljenih izpitov). Zaenkrat kaže srednje do pretežno okej: kava se mi še ni zagravžala, živčnega zloma tudi še ni na vidiku, samo ... tako zelo se mi ne da več. Dajte me spomnit na to objavo, ko se bom čez mesece brezdelno čohala po riti in si želela zaposlitve.

Špinačni pesto

Ste že siti spinače? Ne? Okej, potem je tale objava za vas. Vem, da sem za sklop testenin pripravljala špinačno skutne raviole ampak, ne morem si pomagati, za 'omako' predlagam špinačni pesto.

Ni ga čez preprosto

Včasih so preproste stvari najboljše. Ena od takih je domača paradižnikova omaka. Sicer večinoma za omake uporabljam kar kupljene paradižnike v konzervi ali steklenici, že spasirane. Ko pa je sezona paradižnikov in jih imam v hladilniku dovolj, si privoščim tudi doma pripravljeno paradižnikovo omako. Saj veste, v trgovini kupljene stvari niso nikoli tako dobre. To absolutno velja tudi za paradižnikovo omako. Ko sem jo prvič pripravila sama doma, bi najraje kuhala samo še to, nikoli več kupljene. Res je čisto drugače. Tudi če paradižniki niso iz domačega vrta, temveč iz trgovine. ;)

Recept je tako sila preprost, da nisem vedela, ali naj ga sploh napišem. Potem sem si pa rekla, da nikoli ne veš. Mogoče je pa med bralci kakšen začetnik, ki bi rad začel s čim preprostim. Tako da, tu je moj najljubši poletni (paradižnikov) recept. Ki mu lahko dodajate različne sestavine po okusu in ga spremenite v kopico novih receptov in okusov.

Silvestrska predjed prosto po Bormašini.

Letošnja rdeča nit naše silvestrske večerje, ki se je sicer v resnici zgodila sredi decembra na megleno nedeljsko dopoldne, je bila 'naredi čimveč vnaprej in na licu mesta samo pogrej/dokončaj/položi na mizo'. Imele smo dober, praktičen razlog, naša najmlajša članica tima je imela slab mesec, kar je pomenilo boljšo organizacijsko shemo kot lani. Lani smo mrcvarile jedi cel dan, vse naredile šele potem, ko smo eno pojedle, letos pa je to šlo mimo v hipu. Ana je bila zadolžena za sladico in je dokončano torto samo postavila v hladilnik minuto po prihodu k Tini, Nina je solato narezala in zložila na krožnik za par minut dela, Tina je pijačo zakuhala vmes, ko sem cartala tamalo, jaz sem namaze in palčke naredila dan prej, samo meso sem morala še popeči, Sanji pa se je pospravljena kuhinja zdela čisto preveč žalostna z neizkoriščenim potencialom in si je raje vzela čas za glavno jed. Tako je pela pečica, hladilnik se je šibil od vseh prinešenih posod, KitcenAid je malo pomigal, pa je bilo.

Na koncu smo ugotovile, da smo si zadale prav fin izziv. Recepte, ki smo jih izbrale, so preprosti, hitro ustvarjeni, tudi za tiste, ki kuhajo manj, večino lahko pripravimo vnaprej in se lahko našim lačnim gostom, ki jih prijazno vabimo na večerjo, zares posvetimo bolje kot sicer. Kdo pa pravzaprav sploh uživa, če mora medtem, ko bi tretji hugo že presahnil v kozarcu, ko se debata razvije in uživamo ob odpiranju daril, moral skakati do kuhinje in paziti na vse detajle fensi večerje? Ne mene gledat, jaz si grem samo po pijačo!

Letos sem imela čez predjed. Ne, ne bo juha. Ne, ne bo ogromen krožnik s kockico plesnivega sira. Bo en kup napol pripravljene hrane, ki si jo vsak vmeša po svojem okusu. Predjed se mi je zdela fina tudi zato, ker je lahko uporabljena kot prigrizek, ko se gosti počasi nabirajo za mizo. Vsi imamo kakšnega, pa ne bomo o imenih, ki vedno zamuja, ali pa smo ga na poti poslali še kaj iskat. Tole je super tudi ob družanih igrah, ob gledanju filma, poleti na terasi, na vrtnih zabavah,...

Nosečnost za telebane, četrtič: Pušenjak vs. prvič noseča ženska

Na prvem "resnem" pregledu v nosečnosti (to je tisti, ko dobiš materinsko knjižico, pa prve fotografije, na katerih je morda že vidna kakšna roka ali noga, pa še ginekologinja ti reče kakšno na račun kilogramov, ki jih lahko (ali pa tudi ne) pridobiš v devetih mesecih (oziroma preostalih sedmih)) mi je ginekologinja poleg vseh ostalih nasvetov o osnovnem vzdrževanju telesa in duha med nosečnostjo na srce položila tudi to (in to povsem smrtno resno), da naj se pa interneta kar pridno izogibam. 

Pa v resnici internet ni najhuje, kar se lahko zgodi nosečnici.

Najhujša stvar na tem planetu, ki se lahko zgodi internetu (!) je prvič noseča ženska.

Pušenjak bi vedel, o čem govorim.

No, pa za tiste, ki vas čarobni svet forumov med.over.net še ni povsem potegnil vase, naj na kratko razložim, o čem oziroma o kom govorim. Dr. Stanko Pušenjak, alfa in omega slovenske ginekologije in porodništva, je moderator (po mojem mnenju) enega najbolj obiskanih forumov (takoj za Starševskim čvekom). To je košček interneta, kamor se zgrinja vsak dvom in sum in problem sleherne paranoične nosečnice v Sloveniji. Če kdo ve, ve Pušenjak. Če je Pušenjak rekel to pa to, potem to drži. Pušenjak je za slovensko ginekologijo to, kar je sestra Vendelina za domačo kuhinjo. Do njega čutim samo najglobje spoštovanje - pa na tem mestu pustimo ob strani vso strokovnost, ki jo premore, človek mora namreč imeti hudo jeklene živce in skrajno natreniran jezik (oz. prste), da s prvič nosečimi ženskami komunicira na takem nivoju, kot ga je moč opaziti v njegovih odgovorih. 

Sama na ABC ginekologije in porodništva zahajam predvsem zato, da ujamem tiste dragocene trenutke, ko je dr. Pušenjak s svojimi besedami tako spreten, da v odgovor uspe zapakirati ne samo strokovno medicinsko mnenje, temveč obenem navrže še kakšno globoko življenjsko modrost ali pa zgolj nastavi ogledalo. O čem govorim? "Ne znam vam odgovoriti, kolikšna je verjetnost da bo naslednja ultrazvočna preiskava pokazala plodov utrip. Možnost je popolnoma enaka, kot da vas za vogalom hiše čaka dinozaver - 50 % za DA ali NE." Da sploh ne omenjam verige sporočil na temo listerioze ali salmonele ali toksoplazmoze - treh najbolj "strašnih" okužb s hrano, ki lahko doletijo nosečnice. Teme o tem, kaj je dotična oseba v tem pa tem tednu nosečnosti pojedla in kje in kako je bila salama narezana in na kakšnem krožniku postrežena in da je domačo skuto zajela z bronasto žlico in da je prodajalka v delikatesi kajmak v posodico nadevala z levo roko, medtem ko je bila oblečena v moder pulover ... no, temu kar ni in ni konca. Saj ne rečem, ko te zagrabi panika, luštno vsekakor ni. (Tudi mene je zadnjič pregnalo na sosednji forum Ortodontija, ker se mi pač po 4 letih fiksnega aparata in stabilizacijski žički, ki jo imam trenutno nalepljeno na zobe, le-ti še vedno misteriozno premikajo.) Pušenjak po tem, ko z racionalnimi argumenti (listerija ni običajna bakterija, ki bi bila prisotna kar v mleku in mlečnih izdelkih povsod ampak je ena od redkih infekcij; problem so le mehki siri nepreverjenega oziroma nesledljivega izvora, večinoma butične, domače proizvodnje) ne doseže želenega učinka, na moje veliko veselje postreže s sledečimi vrsticami:

• Glejte. To paniciranje nima nobenega smisla. Tudi preko ceste gre kdaj človek zamišljen in ne pazi, pa se večinoma ne zgodi nič.


• Vedno se ponavljajo iste reči: najprej "njam" potem "joj"! Potem pa študiramo, kaj bi utegnilo biti v kajmaku, siru, maslu, salami, majonezi itd. ipd.


• Če bi bile reči res tako usodne, bi ljudi na svetu že zdavnaj ne bilo več. Saj ste verjetno kdaj peljali skozi rdečo luč na semaforju? Vas je takoj povozil tovornjak? Verjetno ne, le malce večji verjetnosti za tak dogodek ste se izpostavili.


• Če želite, da se vam zagotovo ne bo zgodila prometna nesreča, se zaprite v stanovanje in če se v vašo hišo ne zaleti ravno tank ali rudniški tovornjak, prometne nesreče ne boste doživeli. Če je to praktično, je seveda drugo vprašanje.


• Bodite torej malo bolj kritični in realni in ne nasedajte vsaki histerični prijateljici, ki mora nujno okrog sebe širit skrbi in strah, da je srečna.

Mislim, da bo dovolj. Skočimo sedaj na hitro še k včerajšnjem kosilu: enchillade z mletim mesom. 

Nosečnost za telebane, tretjič: spremembe.

Spremembe. 

Trenutno sedim na relativno trdi klopci v zdravstvenem domu za Bežigradom in čakam, da bo ura pol devetih, ko bom vpoklicana na drugi odvzem krvi za preverjanje nosečniške sladkorne bolezni. Potem bom morala čakati še eno uro na tretji odvzem krvi. Časa torej toliko, kot je mamljive ponudbe v pekarni čez cesto. In tako sedim in čakam in tuhtam, kaj za vraga sem mislila, ko sem pred enim mesecem v Wordpressu shranila tale osnutek z naslovom spremembe. Povezati pojma nosečnost in spremembe in o tem kaj pametnega napisati, je absolutno preobširna naloga za nosečnico z blažjo obliko pregnancy brain sindroma.

Sprememb v nosečnosti je res ogromno. Nič ni tako, kot je bilo. Imamo dobre spremembe - izostanek menstruacije, na primer, kar je povsem blagodejni stranski učinek, ki za nekaj časa celo prav prijetno vpliva na denarnico (vse dokler se prvič ne sprehodimo v kakšno otroško trgovino), pa malce muhast apetit, ki včasih (ob redkih priložnostih) povzroči tudi to, da človek ne popade celega paketa lešnikovih napolitank, ampak raje poseže po hruški. No, ampak če potegnem črto, nosečnost vseeno prinese večji kupček fizičnih sprememb, ki prej negativno vplivajo na počutje. Celulit se mi je po stegnih razpasel kot čreda ovac po travniku pod Šmarno goro. Tisto nekaj malo mišičnega tkiva, ki se ga je prej skrivalo nekje pod salom in vsaj dajalo malce občutka, da športno le nisem čisto povsem za odstrel, je izginilo bog ve kam. Pogrešam lahkotnost, s katero sem si poprej lahko (SAMA!) zavezala čevlje. Še bolj pogrešam trenutke, ko sem lahko na kavču ležala na hrbtu in ob tem (v popolnem mirovanju!) ne bila zadihana. Si morete zamislit.

Cel kup enih sprememb, največja me pa v resnici sploh se ni doletela. Ta pride novembra. In če bom mišice že pridobila nazaj s kakšnih obiskom Šmarne gore, na spremembo, ki prihaja, se nekako ne znam sistematično pripraviti. V resnici se niti nočem. V resnici sploh ne vem, zakaj bi se mi bilo treba. Zaupam temu, da je to najbolj naravna sprememba, ki me lahko doleti in da bo vse okej.

So pa tudi slastne mesne kroglice z limetino omako le en klik stran.

Nosečnost za telebane, drugič: reakcije.

Prva stvar, s katero se kot inkubator na dveh nogah soočiš, so vsekakor reakcije ljudi okoli tebe, ko jim poveš, kaj se dogaja. Oziroma okoli naju, no. V ta aktivni proces deljenja vesele novice naokoli med bližnje, sta namreč po vseh pravilih vključena dva, včasih pa tudi trije (v mojem primeru moja mami). Dejstvo je, da je mama ena sama, če pa ta ena sama mama živi še v isti hiši kot ti, potem je njej res težko novico takih razsežnosti skrivati tiste preklemanske tri mesece. Pa če je že pri mojem bratu morala "čakati" tri mesece, naj bo pa vsaj pri meni vključena v dogajanje že od samega začetka. Nobene tragike ne vidim v tem, vsa ta skrivnostnost, povezana s celotno nosečnostjo (spol otroka, imena otroka itd.), je pa tako ali drugače poglavje zase.

Torej. Odkar vse nosečnice, tiste malo starejše in tudi tiste še povsem mlade, ginekologi tako radi napotijo na samoplačniški pregled nuhalne svetline (to je temeljni presejalni test za odkrivanje kromosomskih in drugih nepravilnosti - predvsem je tu na tapeti vprašanje Downovega sindroma ipd.), ta pregled predstavlja nekakšen mejnik v prvem tromesečju. Prvo tromesečje je namreč sila turbolenten čas - dovolj zgovoren je že podatek, da se približno 10 % nosečnosti v prvih treh mesecih konča s spontanim splavom. V resnici to niti ni tako majhen odstotek. (Bolje, da vam ne povem, koliko nosečnosti se konča, preden ženska sploh ve, da je noseča. Veliiiiiiiiko.) Veselje, ko se prebiješ skozi te problematične tedne, pa ko še na nuhalni svetlini ginekolog/inja potrdi, da vse štima (čeprav je to samo test verjetnosti, ki nikakor ni edini zanesljivi rezultat), je torej nepopisno. Zame, kot osebo, ki res težko karkoli zadrži zase (v osnovni šoli so VSI vedeli, kdaj sem prvič dobila menstruacijo, ja!), pa še toliko večje. 

Vse lepo in prav. Sem si pa vseeno privoščila en mali "kiks". Mislim, vi si sploh ne morete misliti (razen, če ste že bili noseči), kako naporni so prvi trije meseci. Slabo ti je (če ti je res, ali pa če je samo placebo, pa saj v resnici je vseeno), v posteljo se zvrneš že tam nekje med šesto in sedmo uro popoldne (!!!), od hrane ti ne paše nič kaj pametnega, razen slastne kvašene zadeve (rogljički, sirove štručke, dolenjski pičiči *nastavi lavor pod usta in ujame 254 litrov sline*), kavbojke so že malce neprijetne, ... Jaz se res nisem mogla upreti in sem tam nekje v devetem tednu nosečnosti veselo novico razkrila naši Ani. In potem se je malce lažje dihalo, hehe. 

No, in zdaj lahko končno preidem na bistvo tega zapisa. Po nuhalni svetlini se je začelo. Najprej sta izvedela Sanja in njen gospod in še dobro, da v prvih treh mesecih trebuh ne zraste občutneje, ker sem morala njuni čeljusti pobirat z globine 3726181 m pod morjem. Za njuno reakcijo mi bo do konca življenja žal, da je nisem na skrivaj posnela, ker zgroženost na njunih obrazih je podoba, ki bi morala biti naslikana v SSKJ-ju pod geslom "groza". Mojemu bratu (in družini) sem novico "podarila" na praznovanju njegove 40-letnice. V resnici je še kar dobro izpadlo. Tašča, tast in bodoča teta so novico izvedeli med nedeljskim kosilom. Ostali prijatelji so se že nekako zvrstili in na koncu mi je vso to oznanjanje že tako presedalo, da je Dejan izvedel čisto mimogrede, ko je pobral bodočega očeta na poti na fantovščino: "Fino se imejte pa prosim ne mi Denisa ubit na zipline-u, novembra bo postal oče." Nisem sigurna, če je že pokopal zamero.

Če potegnem črto - kolikor se trenutka, ko boš lahko razkril veselo novico, veseliš, toliko v resnici tudi hitro postane naporno. Še najhuje od vsega so reakcije v smislu "Za Tino si pa res nismo mislili, da sploh hoče otroke!" Ja, no, oprostite, če tega, kdaj kje kako zakaj s kom želim imeti otroke, nisem obešala na veliki zvon. Konec koncev vedno obstaja dejstvo, da mogoče pa ne bo uspelo, in veliko raje sem o celotni zadevi tiho, kot pa da leta in leta sanjam o otrocih, potem moram pa pojasnjevati še to, zakaj jih ni. No, po drugi strani moram pa sedaj pojasnjevati da ja, si želim otrok in da je tole dete v meni popolnoma zaželjeno. Ah. Gremo raje na paradižnikovo juho. 

Ko se srečajo tuna, špinača in jajčevec

Tuna v konzervi. Ali bi si iz nje naredil kompot ali pa ti postane slabo samo od misli, da mi moral sam odpreti konzervo. Vmesne poti, mislim, da ni. Nadaljevanje tega zapisa je zatorej namenjeno tistim, ki so študentska leta preživeli ob različicah špagetov s tuno. Neko poletje, ko smo s prijateljicami kampirala ob Kolpi, smo po liniji najmanjšega odpora skoraj cel teden preživele ob testeninah, prelitih z neodcejeno konzervirano tuno, za boljši okus pa smo vse skupaj prelile s sokom sveže iztisnjene limone.

V sodelovanju z Rio Mare pa sem se tunine testeninske klasike tokrat lotila na malo drugačen, bolj zelenjavno-kremni način.

Osnovnošolski spomin

Spremljate kaj Masterchefa? Meni je oddaja kar zanimiva, sploh ko se ob izzivih, s katerimi se soočajo tekmovalci, tudi sama poigravam z mislijo, kaj bi na njihovem mestu sama pripravila. V včerajšnji oddaji so za izziv pripravljali jed, ki jih spominja na otroštvo. In ko sem se danes premlevala, kaj bi za kosilo, se mi je v misel nekako prikradla tista enolončnica, ki smo jo imeli tolikokrat za kosilo v osnovni šoli - tista enolončnica s krompirjem in hrenovkami, poleg katere je bil vedno zraven še šmorn. Ker pač ... juha in sladica. Klasika. Šele ko sem pred nekaj leti sodelovala na oratoriju in smo z otroci imeli kosilo v moji osnovni šoli, kuharice pa so nam spet pripravile to enolončnico, sem se zavedla, kako zelo jo imam rada. In danes sem si jo pripravila sama. In bila je prav tako dobra, kot sem jo imela v spominu. 

Tišina z ajdovo kašo

Kam drugam, kot v Ziferblat na čaj, ko pišem tole objavo o Čedahučijih. Verjamem, da življenje teži k ravnovesju in da se stvari poklopijo, če ne danes, pa jutri. Tako me je danes do Ziferblata pripeljala ne samo Tišina, ampak tudi to, da so nam tečaj joge za kak mesec iz Mestnega muzeja prestavili v prostor zraven Ziferblata. Časa imam natanko pol ure in ker je moje partizansko ime Firbec, sem mogla it na obisk. Vse, kar rabim, je vtičnica, WiFi, čaj in Čedahuči. Vse je tu. Blagor ravnovesju. Tu plačaš čas in ne kave. Tu si postrežeš sam in pustiš, da te poboža prostor, posrka vase in pozabiš, da je zunaj dež in hrup. Zdaj razumem.

Ampak hvalospev Ziferblatu bom tu končala (a vse tja prijazno napotim), naslednji zanj so fantje in dekle, ki so si izbrali en skupen projekt: Čedahuči. Spremljam jih slabo leto, intenzivneje od septembra. Prvi stik z njimi je bil koncert ob izdaji Severnice in moje srce je bilo prodano takoj, ko sem stopila na jesensko listje v Zlatem zobu. Pričarali so krasen, intimen večer, vidno srečni in veseli vsakega v občinstvu so sijali kot sije Severnica. Žareli pravzaprav. In čeprav marsikdo, ko posluša album, pravi, da so besedila melanholična in bolj žalostna kot optimistična, se težko čisto strinjam. Vsak konec je namreč začetek in zgodbe o odhajanju so hkrati zgodbe o novem začetku, o notranjem glasu, ki vodi srce in o pogumu, ki si ga marsikdo lahko le želi. Pogumen je tisti, ki odhaja in pogumen mora biti tisti, ki ostaja. Besedila so taka, da jih lahko vsak vidi po svoje. In vsak je kdaj odšel ali pa ostal. So zgodbe vseh nas. Ampak, je kozarec napol prazen ali napol poln? Pesmi so kot ogledalo, vedno se nas ene bolj ali manj dotaknejo zaradi nas samih. Najbolj mirna od vseh Čedahuči pesmi je Tišina. In ravno ta je meni najljubša.

''Mmmm, česnov je dober ko pes!''

Tole je bilo prijateljičino sms sporočilo, ki je zapiskalo v poznih (ali že mogoče zgodnjih) urah, kar pomeni, da je bil nočni prigrizek res dober, moje darilo pa pravkar zaužito. Ponosno sem se obrnila na drugi bok in se v mislih potrepljala po rami. Kaj češ, včasih mi rata.

Slavnostna večerja - oblečeni čevapčiči, mesna glavna jed

Ura je 8:00. Vsi avtomobili pred sosednjimi hišami so lično parkirani.

Število avtomobilov, ki bi hiteli v službe na bližnji lokalni cesti, je hudo pod povprečjem.

Socialna omrežja samevajo, edina, ki mi odpisuje, je Nina.

Tudi moja mami spi. Madoniš, še sosedova psa, ki sicer lajata 24/7, sta tiho.

Jaz pa pokonci in pripravljena na osvajanje sveta kot vsak drug dan.

 

Krompir z jesensko zelenjavo ali radosti enoposodne kuhe

Krompir. Kar se njega tiče, sem odkriti pristaš riža. Če lahko izbiram, je redko prva izbira krompir. Verjetno zato, ker je tako 'navadna', vsakdanja, najbolj dosegljiva surovina, v mislih pa imam najprej pražen, potem pire in potem še kuhan, v kosih, poleg ribe. No, ne hvala, če me želite očarati.

Čeprav se takrat, ko je prvi zgodnji krompir na vrtu že dovolj velik za konzumiranje, stanje povsem spremeni. Tisti sladki, drobni, rdeči krompirčki so božansko dobri in vsa nagnjenja do krompirja nenadoma izginejo. Prodana duša in principi gredo iskat gobe, jaz pa krompir na vrt. In ker tega slastnega krompirja ni celo večnost na voljo, malo pogoljufam in pečem na isti način tudi kasnejši, 'tazaresni' krompir. Spodaj vam predlagam dvoje načinov za pripravo priloge s krompirjem, ampak roko na srce, tole je jed že sama zase prav tako odlična in vam jo predlagam za kosilo.

Krompir z jesensko zelenjavo ali radosti enoposodne kuhe

Avtorica: Bernarda

Krompir. Kar se njega tiče, sem odkriti pristaš riža. Če lahko izbiram, je redko prva izbira krompir. Verjetno zato, ker je tako 'navadna', vsakdanja, najbolj dosegljiva surovina, v mislih pa imam najprej pražen, potem pire in potem še kuhan, v kosih, poleg ribe. No, ne hvala, če me želite očarati. 

 Čeprav se takrat, ko je prvi zgodnji krompir na vrtu že dovolj velik za konzumiranje, stanje povsem spremeni. Tisti sladki, drobni, rdeči krompirčki so božansko dobri in vsa nagnjenja do krompirja nenadoma izginejo. Prodana duša in principi gredo iskat gobe, jaz pa krompir na vrt. In ker tega slastnega krompirja ni celo večnost na voljo, malo pogoljufam in pečem na isti način tudi kasnejši, 'tazaresni' krompir. Spodaj vam predlagam dvoje načinov za pripravo priloge s krompirjem, ampak roko na srce, tole je jed že sama zase prav tako odlična in vam jo predlagam za kosilo.

Popečeni kruhki z zelišči na Bormašina mitingu

Tina (recept), Bernarda (fotografije) in Sanja (ubesedeno)

Čisto možno, da je za poletni monsun kriva veriga elektronskih sporočil, ki smo si jih s puncami izmenjale v poznih nočnih urah, ko nam ideje za reševanje sveta niso pustile spati. Pa smo v družnem kokodajsu ugotovile, da je temu treba narediti konec in so končno usesti za isto mizo ter izprazniti Tinin (za študentske razmere dobro založen) hladilnik. Namig - na obisku pri Tini se vedno dobi kaj za obrabo sklenine.

 

Tokrat je pripravila mini topel prigrizek, ki ga je pripravila med tem, ko je čvekala o svojem zadnjem pohodu na Šmarno goro.

Popečeni kruhki z zelišči na Bormašina mitingu

Avtorice: Tina (recept), Bernarda (fotografije) in Sanja (ubesedeno)

Čisto možno, da je za poletni monsun kriva veriga elektronskih sporočil, ki smo si jih s puncami izmenjale v poznih nočnih urah, ko nam ideje za reševanje sveta niso pustile spati. Pa smo v družnem kokodajsu ugotovile, da je temu treba narediti konec in so končno usesti za isto mizo ter izprazniti Tinin (za študentske razmere dobro založen) hladilnik. Namig - na obisku pri Tini se vedno dobi kaj za obrabo sklenine.

Bučkin čatni

V svojem prejšnjem zapisu sem omenila, kako sem se lotila raziskav o ozimnici in da sem naletela na recept, ki sem se ga lotila danes. Seveda vsebuje bučke. Moje prvo leto kot vrtnarka jih je obrodilo toliko, da jih imam še vedno poln hladilnik, polno skrinjo in zdaj jih bom še vložila. Letos sem na eni od internetnih razprodaj, kjer se moraš v minuti odločiti, ali te knjiga pritegne in ali jo boš kupil, saj če predolgo razmišljaš, jo enostavno razgrabijo drugi, kupila simpatično knjižico, zakladnico receptov za pripravo ozimnice. V njej je veliko receptov za marmelade, džeme, vloženo in zmrznjeno zelenjavo in za čatnije, za katere nisem imela pojma, kaj so. Pa sem si rekla, da bom ugotovila in sama poskusila pripraviti svojega. Nisem se mogla upreti dejstvu, da bi svoje eksperimentiranje zapeljala še nekoliko dlje, zato sem se odločila za čatni, ki vsebuje meni še neznane ali redko uporabljene začimbe. Pred vami je recept za bučkin čatni z jabolki in ingverjem.