Meta-objava, ki ni recept z meto

Vsakič, ko se znajdem pred novo objavo, se hočem na vsak način spomniti neke fine teme ali dogodka, o katerem bom pisala. Po možnosti tako, da bo zabavno in da ne bom ponovno pisala neke refleksije na neko temo. Za današnji vnos sem se jih kar nekaj spomnila. Vsakič, ko sem začela tipkati, sem se zavedla, da gre ponovno za refleksijo nečesa. In tako sem se odločila, da bom napisala meta-refleksijo, refleksijo mojih refleksij.

S tem se toliko obremenjujem zaradi tega, ker bi rada stopila ven iz svojega okvirja in naredila korak v neko drugo smer, ki mi bo omogočila malo več širine. Rada bi se učila novih stvari in rada bi ponudila več, ker vem, da sem tega zmožna. Tako da to je naloga za vnaprej. Prvi del te naloge bo, da v svojem vsakdanu najdem teme, ki bile vredne deljenja z drugimi. (Saj ne da jih trenutno ni, imam dve, ki mi pobirata veliko časa in misli, vendar o njih (še) ne bi rada pisala.) Potem pa, vaja, vaja, vaja, ne? Tako kot v kuhinji. Danes sem se vadila v pripravi sladice v lončku, ki ni panna cotta. Med Julijinimi recepti sem našla slavno in njej ljubo pomarančno bavarsko kremo.

Naj se dviga!

Julia je sila sistematična ženska. Njena knjiga je res pisana optimizirano - izhaja iz baze, zato da so variacije kratke in jedrnate in jih je veliko. Mastering the Art of French Cooking je res enciklopedija francoske kuharije in ko se enkrat prebiješ čez recept, pogruntaš sistem, potem je vse veliko lažje.

Jaz sem se danes za večerjo odločila pripraviti špinačni soufflé, predvsem zato, ker je souffle ena taka osnovna tehnikalija, ki jo je fino obvladati. Ja, saj je malce strašljiv, ta souffle, je pa hkrati izjemno zabavno buljiti 15 minut v pečico in čakati da ... se dvigne.

Crepés sucrées: Pâte â crépes ali nazaj k osnovam

Nedelja zvečer. Julia in Julie. Ker, kaj je boljšega, kot si osvežiti spomin in se pripraviti na težko pričakovano listanje debele kuharske biblije, kot ogled vsem dobro znane Meryl Streep v krasni interpretaciji Julie Child.

Po filmu pa mučno izbiranje recepta. Saj ne, da ne bi kuhala, bolj gre za to, da bi vse. Oziroma, na nekaj več kot 700 straneh naj izberem en recept? Okej, okej. Vdihizdih, pomisli malo. Ob takih primerih najraje preverim klasiko. Dobrega kuharja pač spoznaš po klasiki. In najprej sem pogledala na sladice, še bolje, palačinke. Ker še kar nisem našla popolnega recepta za palačinke, pa je že res čas, da v svoj črn zvezek kuharskih presežkov vpišem kaj novega.  In ker lahko sostanovalko razveselim, ko ji na vsake kvatre zvečer kaj skuham. Popravek. Kaj odličnega skuham.

Gozdna zelenjavna priloga h kosilu

Julia Child. Nimam nekega posebnega odnosa do nje in njene kuhinje, zato sem bila bolj ali manj ravnodušna, ko smo se odločile za nov tematski sklop receptov. Ko pa sem 'prijela' digitalno knjigo v roke, je moja ravnodušnost prešla v ne-navdušenje. Prvo, strani je bilo enostavno preveč, da bi se čez knjigo prebila. Drugo, razen ilustracij tehnik v knjigi ni fotografij. Kako naj vem, kako naj izgleda končna jed?! Tretje, ko sem se podrobneje lotila pregleda receptov, da izberem tiste, ki jih bom sama preizkusila ... Po hitrem pregledu poglavij se mi je zdelo, da nič ne bo šlo skozi. Pa tako obsežna knjiga! Nisem hotela delati sladice, pa nekako nisem našla pravega poglavja zase. In sem obupala. Kar nekaj časa datoteke sploh nisem več odprla, ker nisem vedela, kaj sploh bi. Nakar je bil čas, da se odločim, kaj bom in sem elektronsko različico knjige ponovno odprla in jo prelistala. Začela sem s sladicami in med njimi našla nekaj zanimivih. Malce sem si oddahnila in zbrala pogum, da sem ponovno šla na 'slani' del knjige. Med zelenjavnimi recepti sem našla nekaj takih, ki bi jih lahko preizkusila. Fju. Glede na sestavine v mojem hladilniku sem se na koncu odločila za korenček po gozdarsko (Carottes à la Forestière).

Če čebula ...

... ne bi imela če, bi Julia Child ponujala recept za juho iz bule.

Ampak ne. Imamo kar dobro staro čebulo, katere omamen vonj se po moji vsemogočni napi širi vse do mamine kopalnice, ki se nahaja pod mojo kuhinjo. Praktično, kaj ne? Ena kuha, v odličnih vonjavah uživava pa obe. Malce se oproščam, ker tale receptura oziroma vtis čebulne juhe izpod peresa Julie Child prihaja na splet tako pozno, ni veliko takih dni, ko človek naredi dve torti, dokonča eno seminarsko, prevozi pol Ljubljane (ta potrebe oddaje omenjene seminarske naloge) in še skuha juho. Tako.

Tarte aux Pommes

Takole gre. S police vzameš tisto ta debelo, modro bukvo; ali v mojem primeru odpreš neskončno velik pdf dokument in zavzdihneš, ko ugotoviš, da ima knjiga Mastering the Art of French Cooking več kot 700 strani. In samo o prvem delu govorimo. : ) Julia je bila pridna. Zavzdihneš drugič, ko ugotoviš, da za polovico receptov potrebuješ bourbon. Za katerega nimaš denarja. In pol tone masla, ker, kot pravi Julia, ni je stvari, ki ne bi bila dobra z zadostno količino masla.

Tako kot Tina sem jo tudi jaz prvič srečala v filmu Julia & Juliet. Po tem se morala obrisati lužico sline s tipkovnice in si obljubiti, da nekoč pa čisto zares pripravim čisto zaresno burgundujsko govedino. Ampak danes, danes ni ta dan. Na plano sem privlekla kompulzivni nakup, ki sem ga razdevičila za slavnostno večerjo. Se še spomnite zelenjavnega quicha? Vsaj še enkrat bo tako moj pekač s snemljivim (ali lažnim?) dnom uresničil svoje poslanstvo in postal pekač za tart. Ali pito, če hočete. Jabolčno. Francosko. Tart aux Pommes.

Ena in edina.

Bormašinc najverjetneje nikoli ne boste ujeli na samohvali o tem, kakšne kuharske sposobnosti posedujemo - roko na srce, večino časa se med (ne)uspehi bodrimo z mislimi "fake it 'till you make it" (pretvarjaj se, dokler ti ne uspe). Vsaj moje osebno mnenje je tako, da nikoli ne moreš znati in vedeti vsega. Vedno je prostor za izboljšavo. Po drugi strani pa so stvari strašne samo toliko časa, dokler so ti neznanka. Učenje, učenje in še enkrat učenje. Pa hoditi po svetu z odprtimi očmi.

Zadnje čase smo tule na blogu malce zimsko polenuharile, ampak za naslednjih 14 dni pa smo si izbrale vrhunsko družbo. Pisalo, peklo, kuhalo in jedlo se bo samo in zgolj z eno velemojstrico v mislih - Julio Child. Sama sem Julio spoznala preko filma Julie&Julia. (Nas je kar nekaj takih, kaj ne?) Mastering the Art of French Cooking je bila prva knjiga (oziroma dve), ki sem ju naročila preko svetovnega spleta, v slovenskih knjigarnah jih takrat še niso imeli. In ravno ta knjiga (oziroma dve, hehe) bo naše vodilo po raziskovanju francoske kulinarike.

Krof, ki to ni

Ko nas je Mercator razveselil s pustno novico in izzivom zdravih krofov sem se ... prestrašeno zvila v dve gubi. Priznam, na trenutke iz dna srca preziram vse tisto, kar se dandanes prodaja kot zdravo, še bolj pa me jezi človeška pamet, ko bi povsem enostavno lahko marsikateri problem rešili s preprosto zmernostjo, pa se raje zatekamo v take ekstreme, da hudo bolita in srce in denarnica. Ob telih naših zdravih krofih sem se nevšečnostim enostavno izognila tako, da sem na tlako povabila Ano in Sanjo, potem pa sta packali in se matrali, jaz pa sem lepo tiho pomivala posodo in si mislila svoje. In ob vsakem poizkušanju zmajevala z glavo in mrmrala: "To niso krofi." Pa saj smo se dekleta imela čisto fino, lepo smo se podružile, klepetale na dolgo in široko, jaz pa mislim, da bom do nadaljnjega zaključila s takšnimi in drugačnimi "zdravimi" različicami klasik - raje pojem samo enega. Eden je zdrav, nihče me ne bo prepričal v nasprotno. Tako, Tina se poslavljam, v branje vam prepuščam Anine pisarije.

Ko kuham s Tino/pri Tini sem iz neznanega razloga vedno živčna. Ne zaupam toliko v svoje kuharske sposobnosti in ves čas mislim, da bom nekaj naredila narobe. In neizbežno se to tudi zgodi, prav zaradi tega, ker me je strah. Sicer nič nerešljivega, sploh tokrat ni bilo skoraj nobenih zapletov, vseeno pa sploh nismo bile navdušene nad nalogo in smo 'zdrave krofe' že pred začetkom obsodile na propad. Sama sem bila najbrž še najbolj avanturistična in sem si želela nekega rezultata, tako da sem se lotila dela.

Kašna ajda

Disclaimer: Današnji zapis je nastal pod prsti našega najljubšega moškega, imenovanega NuckinFuts, ki se je postavil v vlogo redne avtorice Sanje. Po pravici povedano se spodaj omenjene hrane najverjetneje ne bi niti dotaknil in ga pri zapisanih dogodkih sploh ni bilo poleg, zato je še toliko bolj občudovati njegov čut za domiselno ubeseditev kulinaričnih trenutkov.

Kot se za pristno dekle slovenskega rodu spodobi, se ti včasih dogodi, da ti v jedilnik ponesreči zaide ajda (namenoma napisano z malo začetnico). Seveda dandanes do takšne situacije pride samo, ko sredi trgovine razočarano opazuješ polico s čokoladami in se v duhu časa odločiš za zdravo prehranjevanje, bržkone že vnaprej obsojeno na propad. In potem na tisti ponedeljkov večer oddrobencljaš proti svoji priljubljeni študentski sobi in daš ajdo, z vso soležno klorofilno poslastico, starat na polico v omari, ker je naslednji dan jedilnik bolj sestavljen iz besed "pica" in "fokulus."

Smuti, ki to ni

Moj najljubši del (pred)izpitnega obdobja je zavlačevanje. Primer: kovček. Dva tedna sem se mu izogibala kot napol pijana, dobro rejena antilopa. Na pol odprt, nabasan z razbarvanimi modrci in štumfi brez para, je tiho čakal, da izpraznim njegovo drobovje. To se ni zgodilo, ker sem imela veliko pomembnejša opravila, kot je na primer podrobna kvantitativna analiza 86 delov serije, v kateri je glavni zaplet najstniški ljubezenski trikotnik. Krasno.

Tale nesmiseln uvod bi se sedaj moral genialno preliti v bombastično nadaljevanje kulinaričnega zapisa in končati z receptom, ki bi še najbolj zakotni vaški restavraciji prinesel polovičko Michelinove zvezdice. Glede na to da na Bormašini nisem objavila ničesar vse od slavnostne večerje, se je od mene najbrž čisto upravičeno pričakovalo, da v domači kuhinji besno sekljam, pražim in pečem. Mnja. Ne. Sem pa zelo glasno nasprotovala ideji detoxa/smutijev/zdravega januarja in skorajda izsilila krušni teden, ki sem ga nato hladnokrvno sabotirala. Packa. 

 

SMUTIJI spotoma: Farjolčni.

Kaj je dobra stran tega, da tehnika zataji? Am, sem hotela nekaj napisat, pa mi je ušlo. No, ni dobre strani. Sploh, če si od nje odvisen kar se tiče osnovnih reči, začenši z budilko. Dobra stran bi bila, če nimaš opravkov in če nisi zmenjen in če ni slučajno v opomniku kaj napisano, pa če bi ti moral kdo kaj napisat, ti nekomu, koga poklicat, kje biti, sms poslati... Saj vidite, kam to gre. Če nam tehnika lajša življenje in nam lene riti dela še bolj lene, potem nam greni dni, ko ne dela. No, moj računalnik še plitko diha na škrge, vsake tolko se mu pogled zamegli, meni pa tudi, ko pomislim na novega. Potem  pa je tu telefon, ki me je pustil na cedilu, zato sem tudi jaz njega pustila na cedilu in nabavila novega. Spet diham. Tri dni zmedene izolacije je bilo dovolj. Ajm bek.

Malo sem pobrskala med fotografijami, pa našla tegale lepotca. Enega poletnega, ki je tudi zdaj čisto izvedljiv, ampak poleti super paše, ker je mrzel. Srebati po slamici tole sladko frjolčno sladkobo od smutija, v senci kakijevih listov, noge v luft, pa knjiga v naročju... Ah, poletje, pridi, pridi!

[yumprint-recipe id='43']